Bodice: Rokovnik v jakni

Od nekod se kot kak duh pojavi Pahor. Slika zdaj postane že kar nadrealistična: na dnu grape razdejana struga hudournika in vsepovsod polomljeno drevje, na cesti pa poskočni predsednik, kot da mu zle naravne sile ne morejo do živega. Tokrat si je za zijala nadel imenitno usnjeno jakno, s kakršnimi se smejo važiti samo piloti. In Tom Cruise. »Kako kaj?« – »Eh, saj vidite, ni več česa povedati,« so se odzvala zijala. Predsednik je iz notranjega žepa potegnil beležnico in se kratko zamislil: »Tukaj je bila vodna ujma, jaz pa imam za danes v opomniku obisk sušnih krajev. Gremo, fantje!«

To z beležnico smo si seveda izmislili, kajti kamera je v resnici pokazala malce nejevoljnega gospodarja, ki ga je visoki obisk vse prej kot razveselil. »Tako, zdaj pa še ti tu!« je bil že kar nevljuden, toda Pahor se ni pustil kar tako odgnati. Če so na prizorišču že bili Cerar in lokalni veljaki – pa kaj potem?!

Naravne, posebno vremenske nesreče sicer še niso zaščitni znak države, utegnejo pa to kmalu postati. Vsaj zaščitni znak vrhuške. Nekdaj so se v zakulisjih spopadali, kdo bo imel »čast« govoriti na osrednji državni proslavi in kdo za kulturni praznik, potem se je vnelo okoli raznih partizansko-belogardističnih komemoracij. Tu je zmagal neutrudni Pahor, toda vpliv si je najbolj okrepila RKC. No, zdaj pa je tu muhavost Narave, ko mora ganjena vrhuška spustiti vsaj solzo za prizadeto prebivalstvo. Pomagali pa bodo gasilci in sosedje.

Po jesenskem vetrolomu in poplavah zdaj nekaj predaha, vendar ne vemo, kdaj bo spet udarilo. Vsi se moramo pripraviti na karkoli. Narava širi svoj repertoar. Kar smo lahko te dni videli v Kaliforniji. Bo, kar bo, seveda pa zagotovo poletna suša, ko bodo vode z gora že odtekle na Hrvaško in v Jadran. Pri čemer se ne zavedamo, da se borzne cene te tekočine dvigajo že iz minute v minuto. Za dober evro, kolikor bi v trgovini stal liter ustekleničene vode, bi je pri najbližji pipi morali dobili 3700 litrov, skoraj štiri kubike. In vendar posel s »flaškami« hitro postaja največji biznis na svetu.

Revija Time je zapisala, da imamo zdaj namesto vinskega snobizma vodni snobizem, ki je nenadoma postal popoldanska rekreacija. Ljudje naročajo svoj eau z imenom blagovne znamke. Kot so nekdaj naročali najljubši viski. Z vodo, ledom ali brez. Seveda smo vzporedno s tem dobili tudi že prve sommeliere in eden je tako že pohitel s prvo ekskluzivno karto najboljših mineralnih vod na svetu.

Za Slovenijo to verjetno ni več zanimivo, saj se je brihtnežem že uspelo znebiti najboljših, pravzaprav vrhunskih črpališč vode: Radenska, pivovarni Union in Laško, Julijana izpod Karavank itd. Ampak vse je samo kaplja v vso šentflorjansko mokroto; namreč, z vso vodo, ki nam jo je bog naklonil, pravzaprav ne vemo, kaj početi, in se je najraje znebimo po najhitrejših strugah. Resnih namakalnih projektov se ni še nihče lotil, čeprav pridelava domače hrane strmo upada in nas zato lahko hitro oblizne že prva kriza. Minister Židan pa živi za istrski teran in za parlamentarne volitve.

Zgodovina nas uči, da so ravno tam, kjer je bilo treba smotrno ravnati z vodo, nastajale prve prave države: Kitajska, Mezopotamija, Egipt itd. Ker je bilo treba namakanje ob Nilu urediti tako rekoč vojaško in sistem ni dopuščal nikakršne improvizacije, so vse vodili skrajno centralistično. Pravzaprav smemo govoriti o superiorni organizaciji, ki je zahtevala celo redne popise prebivalstva. Zgodovinar Karl A. Wittfogel ni bil prav nič prizanesljiv in je te vrste despotije poimenoval s hidravličnimi državami. Ja, ampak zdržale so tisočletja.

Če bi lahko to zgodovinsko izkušnjo malce silogistično prekucnili, bi se nam ponudila tudi trditev, da se oblast, ki ni sposobna urediti namakanja (preskrbe z vodo, proizvodnjo in distribucijo hrane), res nima s čim hvaliti. Državotvornost šentflorjancev se neha že pri prvem hudourniku v dolomitskih grapah, povsem pa zbledi v širših dimenzijah, dovolj velikih za spopad vsaj dveh vojska. Ampak država, ki ne zmore zgraditi nekaj metrov železnice do Kopra, ki se mora ukloniti vsakemu podeželskemu rokometnemu sodniku in športni zvezi iz stripa o Alanu Fordu, ki jo neki junckerji lahko v nedogled vlečejo za nos, država, v kateri predsednik države »trimčka« po ostankih vetroloma … vse bi bilo morda tudi res, če ne bi bilo že nadrealno.

Predsednik, ali ni škoda avirexa za tako posvetne reči?