Tiskane izdaje
Tik pred politično jesenjo, dolgim prologom v veliki finale, parlamentarne volitve maja ali junija 2018, je odjeknil statistični podatek o nadaljevanju zares rekordne, kar petodstotne gospodarske rasti v prvi polovici leta. Ali Slovenija z daleč najvišjo rastjo po predkriznem letu 2007 postaja »gospodarski tiger«, kot jih poznamo v Aziji, kako trdna je rast? Poglejmo vzroke in širši kontekst.
Vladajoča garnitura bo zasluge za visok gospodarski odboj navzgor verjetno pripisala predvsem svoji umni, zavzeti gospodarski politiki. Če bi šli povprašat gospodarstvenike, bi vam najbrž porekli, da se je rast zgodila predvsem zaradi uspešnih izvoznikov – vsekakor pa ravnanju vlade navkljub. In bi zraven navrgli še nekaj krepkih o nestimulativnih davkih, pogoltni javni porabi in birokratskih ovirah vsepovsod, recimo pri urejanju vseh papirjev za nove naložbe in širjenje poslov.
Ekonomisti bi lahko te nove fascinantne številke o rasti BDP pojasnjevali z rastjo tujega in domačega povpraševanja, s poceni zadolževanjem in dejstvom, da so prijeli ukrepi evrskega denarnega sproščanja, ki ga poltretje leto izvaja »super« Mario Draghi s svojo ECB. Ciniki pa bi lahko dejali, da zdaj tako bikovsko rastemo, ker smo prej tako zelo globoko padli – navsezadnje smo šele letos splezali na tisti realni BDP, ki smo ga ustvarjali že pred krizo.
A če strnemo: v slovenski ekonomiji se je letos lepo »zložilo« nekaj ugodnih trendov. S trdoživimi izvozniki smo skoraj idealno ujeli veter zunanje konjunkture, doma se je prebudil gospodarski in potrošniški optimizem in zdaj s temi dodatnimi pospeški ne le jadramo, temveč že kar glisiramo po širšem gospodarskem oceanu.
Gospodarski cikel ima vzpone in padce
A če se zdaj spet prestavimo na trdna tla: ugodni čezmejni vetrovi bodo nekoč potihnili, kdaj, sicer ne vemo, a gospodarski cikel ima vzpone in padce. Po drugi strani zanesljivo vemo, da bo naša jadrnica v prihajajočem desetletju vedno težja, obtežena s starajočim se prebivalstvom in neugodnimi demografskimi trendi. Pa se na to kaj pripravljamo zdaj, v letih, ko gre Sloveniji najbolje po veliki krizi, ki je očitno globoko zarezala v podzavest in potrošniške navade nacije?
Poglejmo še v zgodovino. Tako ugodno rast in gospodarske razmere je imela doslej le prva Janševa vlada (2004–2008), ki je bila za tedanjo konjunkturo približno tako zaslužna, kot je zdajšnja vladajoča ekipa za mini gospodarski razmah zadnjih treh let. Omenjeni vladi imata še vsaj eno skupno točko: obe dolgega mandata in ugodnih razmer nista izkoristili za korenitejše ukrepanje in reforme. Te bi na eni strani zvišale konkurenčnost majhnega in odprtega slovenskega gospodarstva, ga bolje usposobile za bitke na globalnih trgih in naredile nekaj fiskalnega prostora za ukrepanje v primeru naslednje krize – na drugi bi tudi izboljšale kvaliteto življenja državljanom. To slednje še zlasti velja za napovedano zdravstveno reformo, ki vladi, predvsem pa največji stranki, res ne gre od rok. Politični in lobistični interesi v zdravstvu bodo krojili tudi bližnjo interpelacijo proti zdravstveni ministrici, ki bo pomembna preizkušnja, kako trdna je predvolilno vse bolj razpuščena koalicija.
Egalitarna skupnost in reforme
Politični manevrski prostor za reforme v Sloveniji bi sicer lahko povečala nizka socialna razslojenost. Naša država je še vedno ena najbolj egalitarnih. V OECD, elitnem klubu najrazvitejših držav, poznajo manjše dohodkovne razlike le še na Islandiji in na Slovaškem, naš nizek Ginijev količnik, ki meri neenakost, navaja k podmeni, da so tudi rezultati zdajšnje rasti bolj enakomerno porazdeljeni med prebivalce.
A koalicijski partnerji imajo drugačno politično računico, seznam nedokončanih nalog in izgubljenih priložnosti, ki se jih Cerarjeva vlada ni lotila ali pa jih ni dokončala, se daljša. Strukturne reforme, tako tiste, ki jih narekujejo distopične demografske napovedi (pokojninska reforma, dolgotrajna oskrba, zdravstvena reforma), kot one, ki bi lahko povečale našo mednarodno konkurenčnost (davčna reforma, trg dela, izboljšanje poslovnega okolja itd.), bodo zato počakale na naslednjo vlado.
Ob tem je ugodna rast začasno prikrila tudi verjetno največjo hibo slovenskega gospodarstva, prenizko produktivnost. Slovenija bo brez bistveno večje rasti produktivnosti na daljši rok težko zagotavljala gospodarsko rast in boljše plače in bila mednarodno konkurenčna. Eden od razlogov za nizko produktivnost je zagotovo velik padec kvalitetnih naložb. Cerarjevi vladi je sicer treba priznati, da si je za naložbe prizadevala (drugi tir, Cimos, Yaskawa, Magna, Sumitomo itd.), je pa še vprašanje, kakšni bodo njihovi posamični učinki in dodana vrednost za nacionalno ekonomijo.
Pestra politična jesen
In če se vrnemo k politični jeseni – ta zna biti res pestra. Na eni strani nam različni pogledi Cerarja in Erjavca in drugih veljakov glede uresničevanja arbitraže s Hrvaško, bližnji referendum o drugem tiru, že omenjena interpelacija in še predsedniške volitve nakazujejo zelo priročen poligon za predvolilno taktiziranje in merjenje moči in vpliva političnih strank. Na drugi strani pa je odprtih nekaj kratkoročnih front, kjer bo uvodoma omenjena gospodarska rast nedvomno okrepila interesne apetite in poslala signal, da je zdaj pravi čas za popravo preteklih proračunskih in drugih krivic – kar bo prav tako rdeča cunja za politike. Najbolj bo na udaru ministrstvo za finance, ki ga jeseni med drugim čakajo državni proračun 2018, pokrivanje tristomilijonskih izgub v bolnišnicah, reševanje zapletov z demografskim skladom, napovedani interventni zakon za posojila v švicarskih frankih, če naštejemo le nekatere izzive. Pogajanja z evropsko komisijo o pogojih privatizacije NLB bodo še dodaten dramaturški zaplet.
Če sklenemo: zdajšnje obdobje visoke gospodarske rasti je pravi čas za proticiklično gospodarsko politiko in ustvarjanje prihrankov za slabše čase, ki jih bo nekoč neizogibno prinesel obrat gospodarskega cikla. Višja ko je rast, bolj previden velja biti pri pripravi proračunov in drugih javnih izdatkov za prihodnja leta. In zamujene reforme je v krizi težko nadoknaditi.
Vsaj to zgodovinsko lekcijo bi morali vzeti zelo resno. Če ni že prepozno.
