Tiskane izdaje
Dolgoletni diplomat se je pridružil evropski komisiji le nekaj mesecev po britanskem referendumu. Komisarski položaj je prevzel z zavedanjem, da bo po vsej verjetnosti zadnji, ki ga bo Združeno kraljestvo nominiralo za položaj v izvršnem organu Evropske unije.
Na Brdu pri Kranju je sredi decembra potekala ministrska konferenca EU – Zahodni Balkan na področjih pravosodja in notranjih zadev, na kateri je sodeloval tudi evropski komisar za varnostno unijo Julian King. Nekdanji britanski veleposlanik v Franciji je septembra prevzel enega najzahtevnejših položajev v evropski komisiji. Postal je prvi komisar za varnostno unijo, v času, ko se je zdelo, da je Evropa ostala brez odgovorov na mnogoštevilne varnostne grožnje znotraj in zunaj njenih meja.
S komisarjem Kingom sva se pogovarjala o njegovih ambicijah, pričakovanjih Evropejcev in rešitvah nekaterih največjih varnostnih izzivov evropske sedanjosti. Položaj komisarja za varnostno unijo je zrasel iz potrebe, ki bo najverjetneje še dolgo prisotna. Terorizem, organizirani kriminal in nevarnosti, ki izvirajo iz kibernetičnega prostora – to so področja, ki jih postavlja v ospredje evropska varnostna agenda –, ne bodo izginili čez noč, ampak se bodo razvijali. Med njimi ni hierarhije, poudarja komisar. Vsi pomenijo določeno tveganje, vsi zahtevajo našo (skupno) pozornost.
Položaj komisarja za varnostno unijo je bil na neki način oblikovan posebej za vas. To je pomembna vloga, ukvarjate se z nekaterimi ključnimi izzivi EU.
Ne vem, ali je bil ustvarjen posebej zame, zelo prijazni ste, da pravite tako. Kar se je zgodilo, je bilo naključje, upam, da se bo pokazalo za pozitivno. Občutek, da je treba storiti več za zoperstavljanje terorizmu, internetnim grožnjam in organiziranemu kriminalu, je naraščal. Po Evropi so ljudje zahtevali, naj evropske institucije storijo več na tem področju. Na bojnih črtah so seveda države članice, toda na evropski ravni bi lahko storili več in moramo storiti več. Nato se je, kot veste, zgodil britanski referendum, prišlo je do zamenjav na vrhu, jaz pa sem se pojavil v času, ko je [evropska] komisija razmišljala o tem, kako naj odgovori na te zahtevne izzive.
Zelo sem vesel, da sem dobil to priložnost, da mi je predsednik komisije Jean-Claude Juncker zaupal to vlogo. Mislim, da je vloga zelo pomembna, v naslednjih letih moramo veliko postoriti. Moja ambicija je, da ko končam delo čez dve leti in pol, pustim za seboj veliko narejenega. Ko se bo oblikovala naslednja komisija, ne sme biti pomislekov o tem, ali potrebujemo komisarja za varnostno unijo. To ne bom jaz, ampak bom predal delo nekomu drugemu.
Grožnje, s katerimi se soočajo države članice EU, so dolgoročne, povezane in se nenehno spreminjajo. Ali razumemo njihovo kompleksnost in obvezo, ki izvira iz njih?
To so dolgoročne grožnje, tako na področju terorizma kot kibernetičnega kriminala, potrebujemo čas, da jih lahko bolje razumemo in se spopademo z njimi, ampak to ne pomeni, da lahko čakamo z ukrepi. Čeprav so grožnje dolgoročne, so aktualne zdaj. Kot vemo, Daeš [Islamska država] ne čaka na nas, da bomo razmislili o problemu. Udarili bodo vsakič, ko bodo zaznali priložnost, saj nam želijo škoditi in napasti naš način življenja. Eden največjih izzivov je, da moramo istočasno, ko razmišljamo o dolgoročnih ukrepih, sprejemati hitre, nujne odločitve. In to tudi počnemo, kar je vidno v nekaterih ključnih ukrepih, ki smo jih sprejeli v zadnjem obdobju. Zelo sem vesel, da smo okrepili nadzor na [zunanjih] mejah, ustanovili evropsko obalno stražo, ki že pomaga grškim in italijanskim oblastem, in sprejeli ukrepe, s katerimi smo povečali tudi nadzor v posameznih državah, kot na primer izboljšanje učinkovitosti sistema podatkovnih baz, ki omogoča policiji in carinikom, da v resničnem času lažje pridejo do informacij. To so konkretni pozitivni ukrepi, ki jih sprejemamo zdaj. Toda imate prav: glede teh izzivov moramo razmišljati dolgoročno, tako jih bomo bolje razumeli.
Kdo vam povzroča več skrbi: osamljeni volkovi, trgovci z orožjem ali ruski hekerji?
Mislim, da ne obstaja hierarhija groženj oziroma izzivov. Pozorni moramo biti na različne vrste terorističnih groženj, s katerimi se soočamo, hkrati pa ne smemo pozabiti, da nas bo dokončanje digitalnega skupnega trga, kljub prednostim, ki jih bo prinesel, izpostavilo nevarnostim, ki jih moramo upravljati oziroma ublažiti. Nočem reči, da je ena stvar hujša od druge, pozorni moramo biti tako na izzive, ki jih prinaša terorizem, kot na izzive, ki izvirajo z interneta. Vsaka stvar prinese določeno tveganje, zato moramo storiti vse, da bomo pripravljeni. Da bomo zaprli prostor, v katerem lahko delujejo teroristi in kriminalci. In povečali našo odpornost, tako da bomo težje postali tarča napada in se lažje soočili z morebitnim napadom. To je izziv, na katerega moramo vsak dan znati odgovoriti.
Kakšne cilje ste si v letu, ki prihaja, postavili na področjih, ki jih postavlja v ospredje evropska varnostna agenda?
Nekaj pomembnih stvari nam je ostalo še v tem letu. Dosegli smo dogovor o novi direktivi na področju zoperstavljanja terorizmu, ki bo harmonizirala kriminalizacijo potovanj v Irak in Sirijo in iz njiju, financiranje terorističnih dejavnosti po EU. V mnogih državah članicah obstajajo zakoni, ki skrbijo za to, a ne povsod. Sprejemanje direktive se nam je zdel primeren ukrep, saj s tem zmanjšujemo možnosti za delovanje teroristov. Nova direktiva zagotavlja tudi pomoč žrtvam morebitnih terorističnih napadov. Če se zgodi najhujše, se moramo biti sposobni odzvati na to. Države bomo prosili, da pripravijo načrte za soočanje s posledicami takšnih napadov. Hkrati smo hoteli doseči dogovor o poostritvi varnostnih kontrol na zunanjih mejah, s tem da smo uveljavili sistem avtomatičnega preverjanja osebnih dokumentov vseh ljudi, tudi državljanov EU, ki vstopajo na območje Unije. Poleg omejevanja trgovine z orožjem na črno smo hoteli zaostriti tudi prodajo zakonitega strelnega orožja. Smo zelo blizu dogovoru o tem. To je tudi eden od razlogov, da sem danes tukaj [v Sloveniji].
Kar zadeva prihajajoče leto, moramo nadaljevati naše delo na področju preprečevanja pranja denarja in kriminalnih dejavnosti, iz katerih se lahko financira terorizem. Še naprej moramo krepiti podatkovne baze, o katerih sva govorila, več je treba storiti za povečanje njihove učinkovitosti. Več moramo storiti za preprečevanje pojava radikalizacije tako v posameznih skupnostih kot na internetu. Oboje je velika naloga. Nadaljevati moramo tudi implementacijo nekaterih ukrepov, o katerih je bil dosežen dogovor, na primer glede zbiranja podatkov o potnikih na ravni EU, ki mora začeti veljati do spomladi 2018. A za njegovo uveljavitev je potrebno še veliko dela.
Nacionalna varnost je v pristojnosti posameznih držav članic. Kje vidite mejo med področji, ki so v rokah posameznih držav, in tistimi, ki so opisana v evropski varnostni agendi?
Mislim, da je to deljen in komplementaren napor. Pri številnih tovrstnih vprašanjih so v ospredju države članice, a vseeno lahko na evropski ravni storimo precej, da jim pomagamo in jih podpiramo. Vlogo evropske ravni vidim predvsem v poslušanju skrbi organov v državah članicah in odzivanju nanje, bodisi s pomočjo pri utrjevanju zakonskega okvira (usklajevanje kriminalizacije potovanj v Sirijo in Irak) bodisi s spodbujanjem implementacije doseženih odločitev. Včasih to pomeni zagotavljanje denarnih sredstev, včasih ponujanje ekspertize ali izmenjave izkušenj. Na evropski ravni imamo nekaj pomembnih agencij, denimo Europol, ki so zelo učinkovite in lahko pomagajo državam članicam, da se lažje soočijo s temi težavami.
Je prav, da državljani evropskih držav pričakujejo od EU, da jim nudi zaščito, tudi če je zagotavljanje nacionalne varnosti v prvi vrsti še vedno v pristojnosti nacionalnih vlad?
Očitno je, da ljudje pričakujejo od EU aktivnost na področju varnosti in obrambe. O tem pričajo tudi različne ankete Eurobarometer. Kot sem rekel, je to komplementaren napor. Države članice so v ospredju, a se še vedno obračajo na EU po pomoč in podporo. Njihovi državljani se obračajo na EU, ker pričakujejo neki okvir za to pomoč in podporo.
Toda ali je to pričakovanje realistično?
Mislim, da je. Pazljivi moramo biti pri razlagah, kaj je možno in kaj ni. Še naprej moramo opozarjati, da vsaka stvar prinese določeno tveganje, da lahko s sodelovanjem med državami in evropskimi institucijami povečamo našo varnost in odpornost. A vseh tveganj ne moremo izničiti.
EU je zavezana sodelovanju s Turčijo. Foto: Mavric Pivk/Delo
Pred letom je države Zahodnega Balkana prečkalo na stotisoče migrantov in beguncev, ki so potovali v srednjo in severno Evropo. Kakšne so po vaši oceni možnosti, da se to v bližnji prihodnosti ponovi?
Nimam kristalne krogle, a vsi ukrepi, s katerimi poskušamo vplivati na probleme v Siriji in Iraku, razprave s Turčijo in naše sodelovanje z različnimi severnoafriškimi državami močno vplivajo na število prihodov [beguncev in migrantov] na območje EU, in to delo moramo nadaljevati.
Ima komisija kakšen rezervni načrt, če dogovor o pošiljanju prosilcev za azil v Turčijo pade v vodo?
Zavezani smo sodelovanju s Turčijo pri vrsti vprašanj, tudi na področju migracij. V to bomo usmerili vsa naša prizadevanja.
Vračanje tujih borcev je naraščajoča grožnja, še posebno s počasnim razpadom tako imenovanega kalifata na območju Sirije in Iraka.
Grožnja je že prisotna. Nekateri državljani EU so odšli v Irak in Sirijo, določeno število jih je umrlo, nekatere je izkušnja streznila, nekateri so se že vrnili nazaj. Ta fenomen o vračanju tujih borcev ni nov. Je resničen in zelo se ga moramo zavedati. Opozoril bi tudi na idejo, da se bodo nekega dne vsi ti ljudje množično vračali. Nekateri se bodo vrnili, če pogledate zgodovino, kaj se je zgodilo v Afganistanu in Čečeniji v sicer nekoliko drugačnih okoliščinah [zasledite podoben pojav]. Zato moramo biti pripravljeni, zavarovati moramo naše meje, da vemo, kdo vse prihaja na ozemlje EU. Hkrati moramo razmisliti, kako se soočiti s tujimi borci, ki se vrnejo, pa tudi tistimi, ki niso bili vpleteni v bojih – ženskami in otroki, ki so bili [v času vojne] rojeni v Iraku in Siriji. Izzivi torej niso samo varnostni, ampak tudi pravni in družbeni. Vedeti moramo, kako bomo otroke, rojene v teh razmerah, ponovno integrirali.
Nevarnost je tudi širjenje radikalizacije. Kako se soočiti s tem?
To je dolgoročen izziv, ne moremo pričakovati hitrih rezultatov, pripravljeni moramo biti na dolg boj. Treba je delati s posamezniki, sodelovati s civilno družbo, najti načine za dosego ljudi, ki jih poskušajo skrajneži rekrutirati. Ponavadi so to mladi ljudje, tisti, ki se čutijo izolirane na družbenem obrobju. V EU imamo zelo dobre primere praks, iz katerih se lahko učimo. Ampak aktivni moramo biti tudi na internetu, ki ga s pridom uporabljajo za širjenje škodljive propagande, pa tudi za rekrutiranje in radikaliziranje posameznikov. Tu se pojavi tudi potreba po sodelovanju s ponudniki internetnih storitev, s katerimi lahko identificiramo tovrstno propagando in druge nevarne vsebine ter jih odstranimo.
Precejšnja verjetnost je, da ne boste zadnji komisar za varnostno unijo. Ste pa zelo verjetno zadnji Britanec, ki bo sedel v evropski komisiji. Kako se počutite ob tem?
To službo sem sprejel z zavedanjem, da sem najverjetneje zadnja oseba, ki jo je Združeno kraljestvo nominiralo za svojega predstavnika v evropski komisiji. S tem vprašanjem se vračava na začetek najinega pogovora. Zelo vesel sem, da imam pred seboj pomembno nalogo. Imam dve leti in pol, da jo dokončam, in na to se osredotočam.
