Salma: Ničesar ne vem o ljubezni

Pri trinajstih letih, ko je dobila prvo menstruacijo in vstopila v puberteto, jo je njena muslimanska družina zaprla v dom, povsem izolirala in ji prepovedala nadaljnje šolanje. Bila je tik pred koncem zadnjega leta osnovne šole.

Devet let je preživela v kletni sobi z okencem z rešetkami tik pod stropom, skozi katerega je videla le drobec ulice. Nato so jo prisilili v dogovorjeno poroko, družina, v katero se je primožila, pa jo je zaprla za nadaljnjih šestnajst let. Uteho je našla v pisanju poezije. Pesmi je pretihotapila do založnika, jih sprva objavljala v revijah, si nadela psevdonim Salma, izdala dve pesniški zbirki (Oru Maalaiyum Innoru Maalaiyum/An Evening and Another Evening, 2000 in Pachchai Devathai/Green Angel, 2003) in roman Irandam Jamangalinin Kathai (Midnight Tales, 2004), ki je bil takoj razprodan. Njena dela obravnavajo tabuizirane teme indijske restriktivne patriarhalne družbe in neenakopraven odnos do žensk ter govorijo povsem odprto in neposredno o ljubezni, seksualnosti, frustracijah in materinstvu.

Njena resnična identiteta se je razkrila po letu 2001, ko jo je mož namesto sebe prijavil na volitve v mestni svet, v katerem so volili nove članice na položaj, za katerega so lahko kandidirale samo ženske. Na volitvah je bila izvoljena, njena slika je visela na uličnih plakatih, sočasno pa je za potrebe založnika njeno fotografijo posnel tudi profesionalni fotograf. Obe njeni podobi so povezali in takrat je zanjo nastal resnični pekel. Grožnje, blatenje, omalovaževanje so se vrstili tako v skupnosti kot tudi v družini.

Leta 2012 je njeni zgodbi posvetila dokumentarni film z naslovom Salma doslej že večkrat nagrajena režiserka Kim Longinotto in ga premierno predstavila na festivalu neodvisnega filma Sundance leta 2013. Življenje se je Salmi zatem resda spremenilo, potuje po svetu, srečuje nove ljudi in kulture, živi v velemestnem Čenaju (v nekdanjem Madrasu) na vzhodni indijski obali, a njeno dolgoletno ujetništvo je ostalo vrezano globoko v njeni notranjosti.

Dokumentarec Salma so zavrteli tudi na nedavnem motovunskem filmskem festivalu, na katerega je bila povabljena kot gostja, čas pa je izkoristila, da si je od jutra do poznega večera ogledovala en film za drugim. Njena žeja po kulturi, umetnosti in znanju je preprosto nepotešljiva. Vmes, med njenimi ogledi filmov, sva sedli v tiho kamnito ulico kar na stopnice. Čeprav je imela v očeh bleščave iskrice in na obrazu nasmeh, je bila zadržana, kot so običajno indijske ženske. A ko sva se dotaknili njenih občutkov, je njen glas postajal čedalje tišji, skorajda neslišen. Pogled je odmaknila stran. Njena bolečina je bila prevelika, da bi zmogla gledati v oči.

Vam je o svojem otroštvu in življenju težko, boleče pripovedovati, ko vedno znova podoživljate stiske, travme, grožnje, nasilje, odvzem svobode, strah in izolacijo?

V otroštvu sem bila srečna. Boleče je postalo po tem, ko kot trinajstletnica nisem smela več zapustiti doma, se nisem smela izobraževati in družiti z vrstniki. Starše sem prosila, da bi mi pustili dokončati šolo, a mi niso. V naši družbi so ženske namenjene le za to, da se poročijo in imajo otroke. Izobrazbe ne potrebujejo. Njihova edina dolžnost je, da vzgajajo otroke in skrbijo za moža.

V izolaciji sem ogromno brala in želela izvedeti čim več o življenju in svetu. Sanjala sem o drugačnem življenju, v katerem bi študirala, odšla na univerzo. Vendar vsega tega nisem smela. Doma sem presedla leta in leta brez kakršnega koli dela. Si lahko to sploh zamislite? Vso mladost sem prejokala. Zelo sem bila nesrečna. Nisem imela nobenih prijateljev. Ničesar ne vem o ljubezni. Bilo je zelo boleče. Po poroki je bilo enako. Mož me je nenehno dražil in me mučil zaradi mojega pisanja. Tudi njegovi starši so me ves čas kritizirali in skupnost prav tako.

Dekleta v vašem mestecu vedo, kaj jih čaka, ko bodo vstopile v puberteto: izolacija in odvzem svobode. Kako ste vi kot otrok pričakovali ta trenutek, ko vas bodo zaprli pred svetom?

Ta dan, ta trenutek sem čakala z velikim strahom. Ko ne moreš več v kino, ne moreš več ven v svet. Bila sem zelo zaskrbljena.

Zakaj v vaši družbi dekleta zaprejo, ko pridejo v puberteto?

Islamski voditelji odločajo o takšnih stvareh. Izolirajo jih iz družbe. Izolirajo jih pred poželenjem drugih. Pred očmi drugih.

A obstajajo vladne regulative, ki so drugačne.

Seveda so, a se jih ne upošteva. Poroke otrok so prepovedane, a se dogajajo vsak dan. Naša družba žensk ne spoštuje. Do njih se obnašajo kakor do objektov. Pri nas še vedno otroke ženskega spola ubijajo, ker so nezaželeni. Na tisoč moških otrok se rodi 890 žensk. Veliko je splavov, če je spočet ženski otrok. Spolna diskriminacija v Indiji je velika, ne samo v naši muslimanski družbi. V drugih muslimanskih državah se ženske normalno izobražujejo in imajo službe. Vsi vemo, da je bila Mohamedova žena zelo uspešna poslovna ženska, zdaj pa želijo islamski fundamentalisti nadzorovati ženske v imenu islama. Ne dovolijo, da se ženska izobrazi in deluje v družbi. A podobno je tudi drugod v Indiji, v hindujski družbi. Tudi tam otroke poročajo, ko imajo tri ali štiri leta. Ženske v vseh teh družbah so reducirane samo na telo, na objekt, ki rojeva otroke in skrbi za moža. Celotno življenje žensk nadzirajo mož, družba, religija.

V naši družbi je vloga družine zelo močna. Vsi se sprašujejo, kdaj in kje se lahko začnejo spremembe. Jaz menim, da v družini in v izobraževalnem sistemu. Način mišljenja je treba spremeniti, kajti tudi ženske pod takšnimi pritiski klonejo in privolijo v to, da so samo objekt. V to začnejo verjeti tudi same. Nimajo moči. Spremembe se morajo zgoditi v glavah obojih, tako moških kot tudi žensk. Moja mati se je povsem strinjala, da me zaprejo pred svetom in mi odrečejo izobraževanje, ker je tako hotel oče in ker tako zahteva družba. Njej je bilo to povsem normalno. Sprejela je takšne pogoje. Moški in ženski so oboji enako zastrupljeni.

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Moj oče je imel s prvo ženo tri hčere. Po njeni smrti se je ponovno poročil in bila sem njun prvi otrok. Moja mati je imela le trinajst let, ko me je rodila. Ker pa oče ni hotel še ene hčere, me je pustil pri babici. Pri njej je živela tudi moja teta, ki je imela komaj sedem let. Prišla sem v njeno oskrbo. Bila je še otrok, a odgovorna za mojo vzgojo. Ko sem dopolnila šest let, so me poslali nazaj k staršem, kjer sem začela obiskovati lokalno šolo.

Pri trinajstih, ko ste dosegli puberteto, so vam prepovedali obiskovati šolo in vas zaprli v hišo.

V naši družbi, posebno muslimanski, je ženskam prepovedano obiskovati šolo ali zapustiti domove, ko pridejo v puberteto. To se je zgodilo tudi meni. Ne gre za zapor, le iz hiše ne smete. Edini stik z zunanjim svetom je bil skozi okno moje sobe. Bil je moje okno v svet. Tako sem preživela devet let do poroke. Devet let v hiši, brez stika z zunanjim svetom, ne da bi prečkala prag doma ali govorila s komerkoli zunaj družine. To je bil čas ekstremne osamljenosti. Najpomembnejši in najbolj radostni čas življenja sem preživela povsem sama in nisem imela dostopa niti do najbolj običajnega prijateljstva z nekom, s katerim bi lahko delila občutke, sanje, želje.

Iz šole so vas vzeli tik pred koncem zadnjega leta osnovne šole. Kako ste se za tem v izolaciji izobraževali?

Brala sem vse, kar mi je prišlo v roke, recimo ostanke časopisnega papirja, v katerega je bila zavita zelenjava, ki jo je mama prinašala domov s tržnice. Nekajkrat sem prebrala vse knjige, ki so bile na voljo v vasi, rusko literaturo, Walta Whitmana, Khalila Gibrana in Pabla Nerudo.

Nato so vas že pri trinajstih prvič hoteli prisiliti v dogovorjeno poroko.

V družbi, v kateri živim, se poroke dogovorijo že kmalu po tem, ko je otrok rojen. Za mojo poroko so se dogovorili, ko sem imela enajst let. Ko sem jih imela trinajst, so začeli starši resno razmišljati o poroki. Bila sem popolnoma obupana ob misli, da naj bi se poročila s tujcem. Borila sem se in upirala, a nisem mogla ničesar storiti. Na koncu sem morala popustiti, to sprejeti in se poročiti. Zaradi tega dogovora sem bila zelo nesrečna.

Kdaj ste začeli pisati pesmi? Se spomnite prve, ki ste jo zapisali?

Poezijo sem začela pisati kmalu, ko sem imela trinajst, štirinajst let. V sebi sem imela ogromno jeze zaradi odnosa do žensk v naši družbi in zaradi neenakopravnosti med moškimi in ženskami. Vsa svoja čustva sem zlila v poezijo. Bila sem globoko prizadeta, vendar se o tem z nikomer nisem mogla pogovarjati, zato sem začela svoje občutke zapisovati na papir. Moja prva pesem govori o moji svobodi, kako starši in družba v mestu odločajo o meni namesto mene. Tudi o tem, kako bom živela in preživela. Kako bom dihala. A jaz želim dihati sama in se sama tudi preživeti. To je bila vsebina prve pesmi.

Ste takrat lahko s kom delili svoje misli in občutke?

Samo s poezijo. Vse svoje izkušnje, čustva sem zlivala v pesmi in se tako sprostila. Pri starših, še pred poroko, sem pesmi lahko pisala. Dovolili so mi. Res težavno je postalo po poroki. Tast in tašča sta temu nasprotovala pa tudi moj mož. V novem domu, kamor sem se primožila, nisem imela nikakršne podpore. Začela sem pisati na vsak papir, ki sem ga našla, na vse ostanke, ki so ležali po hiši, na odslužene liste stenskih koledarjev. Pisala sem naskrivaj v kopalnici, večinoma ponoči, ko je mož spal. Pesmi sem skrivala med oblekami in jih nato naskrivaj dala materi, kadar me je obiskala, da jih je pretihotapila iz mojega doma. Pisati sem začela pod psevdonimom Salma, da me ne bi nihče prepoznal, in pesmi poslala založniku. Ko je izšla prva knjiga poezije, sva se z mamo na skrivaj odpravili v Čenaj, ne da bi to razkrili drugim članom družine.

Javnost je menila, da je pesnik gotovo moški, saj so ženske neizobražene in česa takšnega ne bi mogle napisati. Pesmi so pretresle z neposrednostjo, odkritostjo. V eni od njih, recimo, pišete o vulvi, kar je v indijski družbi skorajda nezaslišano.

Res je. A moje pesmi velikokrat govorijo tudi o osamljenosti, samoti in o spolni diskriminaciji v svetu, iz katerega prihajam. Moje pesmi odsevajo občutke in izkušnje vsake ženske, ki se je znašla v podobnih razmerah. Niti moja bolečina, niti občutki, niti usoda niso osamljeni in posebni. Imajo jih na milijone žensk. Začela sem pisati iz potrebe, da lahko svoje občutke sploh s kom delim. Bila sem povsem izolirana in osamljena. Občutki, ki jih imate in jih ne morete z nikomer deliti, pa ustvarijo intenzivnost, ki se kaže tudi v pisanju, v jeziku. Ko so bile prvič objavljene, so bili ljudje šokirani. Vsi so spraševali, kdo je ta Salma. Niso mogli identificirati, kdo je ta oseba, bili so radovedni in so raziskovali.

Salma je moj psevdonim. Pravzaprav imam tri imena. Moji starši so mi dali ime Rajathi, kar pomeni princesa. To je hindujsko ime. Ko sem se poročila, mi je moževa muslimanska družina dala muslimansko ime Rokajah. Tega imena ne maram. Sama sem si izbrala psevdonim po pesmi Salma Khalila Gibrana. Zdaj imam tri imena in tri obraze: sem pesnica, političarka in aktivistka.

Kako se je za tem razkrila vaša resnična identiteta?

Založnik je k meni poslal fotografa in me v Čenaju v intervjuju predstavil v reviji. Sočasno je hotel mož kandidirati na volitvah v mestni svet, a ker so za ta mesta lahko potegovale samo ženske, je prijavil mene. Bila sem izvoljena in začela javno delovati. Med kampanjo so bili po mestu obešeni plakati z mojo sliko. Ljudje so povezali Salmo na volilnih plakatih s pesnico na fotografiji. Ko je bila moja identiteta razkrita, sem začela dobivati res ogromno sramotilnih in grozilnih pisem. Menili so, da je moja poezija obscena. Velikokrat se me zato spraševali, zakaj sem sploh dopustila objavo svoje fotografije in intervjuja. Moj odgovor je bil, da mi je bilo preprosto dovolj tega skrivanja.

In mož je ponorel?

Bil je besen. Rekel mi je, da sem sramota za hišo in družino. Domov je prinesel kislino in mi grozil, da me bo z njo polil po obrazu in ga iznakazil. Živela sem v strahu za življenje. Ali da me bo ubil on ali njegova družina. Nato je prišel s steklenico bencina in grozil, da bo storil samomor. Za tem je, recimo, z glavo tolkel ob steno, da si jo bo razbil. Bilo je veliko čustvenih pritiskov in izsiljevanja. Moja sinova so v šoli učili, da sem slab človek, ker pišem pesmi. Domov sta prihajala s popolnim gnusom do mene.

In vaša sinova zdaj ...

... zdaj sta v redu. Oba študirata na univerzi.

Ste zaradi teh pritiskov popustili v pisanju poezije?

Nikoli! Niti pomislila nisem, da bi opustila pisanje. Seveda me je bilo strah posledic in bila sem prestrašena, vendar odločena, da me grožnje ne bodo ustavile.

Vztrajali ste tako v pisanju kot tudi v politiki in leta 2007 postali predsednica odbora za socialno skrbstvo v zvezni državi Tamil Nadu.

To je bil za mene zelo dober položaj. Veliko mladih deklet sem lahko rešila pred dogovorjeno in vsiljeno poroko s tem, da sem svetovala njihovim staršem.

Sčasoma je vaša slava rasla, o vašem življenju pa je bil posnet tudi film.

Šele ob odzivih na film sem sprevidela, da je v mojem življenju nekaj, kar je dobro povedati ljudem. V Indiji je na milijone žensk, ki imajo ali so imele enake stiske in težave kot jaz, podobno usodo in enake sanje o izobrazbi in samostojnosti. Vendar jim jih ni uspelo uresničiti. Film sporoča, da lahko vsakdo uspe. Meni je vsemu hudemu uspelo ubežati. Zdaj me skrbi za druge ženske.

Živite v Čenaju na vzhodni indijski obali, mož pa v istem mestecu, v katerem ste preživeli 25 let izolacije. A življenje se vam je predvsem po filmu zelo spremenilo. Potujete, srečujete nove kulture. Kakšen je bil za vas po dolgoletni izolaciji prvi stik s svetom?

Bila sem pripravljena. Spremljala sem svet, veliko brala. Sem zelo močna oseba. Ko potujem in srečujem ljudi, je vse povsem novo, a res uživam.

Vas je še strah?

Mož me zdaj spoštuje. In družina tudi, čeprav me oče in mati pogosto sprašujeta, zakaj toliko tvegam, ker nosim džins in govorim zelo odprto o perečih vprašanjih v družbi. Lahko se ti kaj zgodi, me opozarjata. Bojita se za mene.

Še vedno živite z možem? Ga sploh lahko zapustite?

Še vedno sva poročena. On živi v najini rodni vasi, jaz v Čenaju s sinovoma, ker v mestu študirata. Enkrat na mesec se z možem srečava. Mislim, da je treba spreminjati ljudi ter njihovo naravnanost, in to brez boja. On se je zelo spremenil, zato sem zaradi njega srečna.

Kako spremeniti družbo brez boja?

Ko me je začela družba spoštovati zaradi mojega dela in poguma, se je spremenil tudi mož.

Zdaj ste se posvetili tudi pomoči drugim ženskam. Delujete v nevladnih organizacijah. S kakšnimi problemi se srečujete?

Delam z nevladnimi organizacijami, te pomagajo ženskam, ki trpijo in se srečujejo z različnimi oblikami nasilja. Borimo se za spolno enakopravnost. Sama imam veliko javnih nastopov, dajem izjave za medije, govorim o diskriminaciji. Posebno je pomembno delo s študenti, ki lahko spremenijo razmere v družbi. Jaz nisem imela nobenih možnosti in niti ljudi ne, ki bi mi pomagali. Zato hočem pomagati drugim. Enako življenje, kot sem ga imela, ima na milijone drugih žensk.

Indijske ženske se ne morejo poročiti s komerkoli. Če se poročijo brez odobritve družine, jih lahko mati ali oče ubije. Teh umorov je še vedno ogromno. Vsak dan beremo o novih umorih, posebno v nižjih kastah, kjer je nadzor žensk bolj močan. Pred mesecem se je neka ženska poročila z moškim iz nižje kaste. Odšla sta ven in družina ju je ujela. Dekle sta mati in oče pripeljala domov in zažgala. Pred tem je dekle dalo ves svoj zlat nakit očetu, naj ga uporabi za sestrino poroko. Drug primer je moja soseda, ki je imela trinajst let in so jo na silo poročili. Pred kratkim je pri štirinajstih rodila otroka. A je še sama otrok. Tega je ogromno.

Vsaka družba ima veliko negativnega in tudi pozitivnega, svojo kulturo in tradicijo. Politiki skrbijo le za sebe, ne za ljudi. Politične stranke bi se morale spremeniti in njihov način delovanja brez korupcije.

Verjamete v boga?

Ne preveč.

Od kod ste jemali moč?

Pišem. Od tod moja moč. Moj zgled je bil Nelson Mandela. Njegovo fotografijo imam nenehno v svojem notesniku. Zdaj ko sem postala slavna, ko me cenijo kot največjo tamilsko pesnico, ko potujem in me vabijo po svetu, so tudi ta boleča leta izolacije imela svoj smisel in mi prinesla nekaj dobrega.