Sama doma

Pisala je v sobi, ki je gledala na vrt. Na čisto majhni mizi. Ponavadi popoldne, ko je skuhala kosilo in spekla kruh. A največkrat je pisala ponoči, začela je ob treh zjutraj in je pero odložila šele, ko se je začelo svitati. Medtem so njeni starši, sestra in brat spali v sosednjih sobah. In ker je to nočno umetniško življenje v strogem puritanskem okolju veljalo za ekscentrično, je morala za dovoljenje prositi očeta. »Oče mi je dovolil, mož mi najbrž ne bi.« Samota je bila za Emily Dickinson največja svoboda. Pisanje je bilo njena druga koža. Oboževalci verjamejo, da v tej majhni sobici še vedno prebiva njen duh, ki vodi roko obiskovalca, in pesem se kar sama zapiše, zato jo spretni kustosi muzeja Emily Dickinson kar za sto dolarjev na uro oddajajo pesnikom in pisateljem, profesionalcem in amaterjem.

Ameriška pesnica Emily Dickinson (1830–1886) je napisala na stotine pisem in skoraj 1800 pesmi. V času življenja je v dnevnem časopisu, vedno kje na sredini člankov o politiki in ob reklamah za kloroform, objavila le deset pesmi in še pod te se ni podpisala. Ko je umrla, je njena sestra odkrila velikansko zapuščino, nenavadne in posebne verze, in ko je prva zbirka končno izšla, je bila takoj razprodana. Emily je postala ena največjih ameriških pesnic.

Odraščala in živela je v mestu Amherst v državi Massachusetts v bogati družini, saj je bil njen dedek ustanovitelj tamkajšnjega kolidža, oče pa zelo uspešen pravnik in politik. Bila je zelo dobro izobražena, kar za ženske tistega časa ni bila navada. Čeprav je bila vzgojena v veri in je bila njena družina globoko verna, se je že kot študentka v dekliškem seminarju po svoje uprla religiji in je kasneje prenehala hoditi v cerkev. Ker je bila preveč bolehna, je morala študij kmalu zaključiti.

Po tridesetem letu oziroma po materini smrti se je začela izogibati družabnemu življenju. Z obiskovalci se je pogovarjala le še skozi zaprta vrata in se je vedno oblačila v bele obleke. Raziskovalci njenega življenja še vedno ne vedo, zakaj se je umaknila v samoto; obstajajo teorije, da zaradi anksioznosti, agorafobije ali epilepsije. Nekateri menijo, da je imela strto srce.

Ko človek prebira te pesmi, ki so nedavno izšle pod naslovom Ta svet ni konec v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi – zbrala, prevedla in uredila jih je Nada Grošelj –, je navdušen nad njenimi miselnimi obrati, čudnimi verzi in nenavadnimi opisi sveta. Še posebej so me navdušila njena pisma. Na koncu knjige je namreč pred obširno spremno besedo urednice objavljen tudi daljši esej Thomasa Wentwortha Higginsona, književnika in urednika, s katerim si je dolgo in intenzivno dopisovala in jo je tudi osebno spoznal. Pisala mu je vse do svoje smrti. Higginsonu je bila poezija, ki mu jo je pošiljala, zelo všeč, a želel si je, da ne bi pisala tako divje, brez pravil in ločil, zato ji je rad dajal nasvete in ji pisal o tem, kako naj izboljša verze, a jih ni upoštevala.

Ves čas ga je tudi zanimalo, kako je njegova vztrajna dopisovalka videti. Povedala mu je, da nima svoje fotografije, pa tudi če bi jo imela, mu je ne bi poslala, ker si želi prihraniti sramoto. Opisala se je duhovito, natančno in zelo v svojem slogu: »... sem drobna kakor stržek, lase imam drzne kakor kostanjeva ježica in oči kakor šeri v kozarcu, ki ga pusti gost«. Ko jo je končno obiskal na njenem domu, je najprej slišal njen korak, tako rahel, kot da prihaja otrok. Brez milosti o njej napiše, da je plaha ženska, ki na obrazu nima niti ene same lepe poteze, in da so njene prav takšne, kot jih je opisala. Spominjala ga je na nuno. Ko je prišla do njega, mu je ponudila dva piškota in rekla: »Odpustite mi, če sem preplašena; nikoli se ne srečujem s tujci in komaj vem, kaj govorim.« Dobil je vtis, da je »prenapeta in da živi nenormalno«. Eno uro sta se pogovarjala, a ko jo je vprašal kaj preveč osebnega, se je takoj skrila v svoj oklep. »Lahko sem zgolj mirno sedel in jo opazoval, kakor opazujemo v gozdu; svoji ptici sem moral nadeti ime brez puške, kot priporoča Emerson.«

Higginson jo je večkrat zaprosil, naj mu razloži, zakaj se je zaprla v osamo. Zapleteno mu je odgovorila, da zato, ker jo preganja groza, o kateri ne more z nikomer govoriti, »zato prepevam, kakor fantek ob pokopališču – iz strahu«. Prepričevala ga je, da ni sama, da so ob njej hribi in sončni zahod ter pes Carlo, ki ji ga je kupil oče in ki je večji od nje – »boljši od bitij, ker vedo, a te ne izdajo«. Razložila mu je, da se moškim in ženskam izogiba, ker glasno govorijo o posvečenih stvareh in spravljajo njenega psa v zadrego. »Mislim, da vam bi bil Carlo všeč, nem je in pogumen. Mislim, da vam bi bil všeč tudi kostanj, ki sem ga srečala na sprehodu. Nenadoma mi je planil v oči in zazdelo se mi je, da se je razcvetelo nebo.«

Kasneje, že po smrti, ko je končno zaslovela, so, kot se je to pogosto dogajalo z umetnicami, nanjo pripeli vse stereotipe samskih ženskih umetnic, češ da se ji je zmešalo, da je bila grda in nora ženska na podstrešju.

Veliko je brala, njen ljubljeni oče ji je rad kupoval knjige, čeprav si je želel, da jih ne bi čitala. Ljubila je sentimentalne romane, George Eliot in Johna Keatsa. »Če berem knjigo in me tako zledeni po vsem telesu, da me ne more ogreti noben ogenj, vem, da je poezija. Če se fizično počutim, kakor bi mi nekdo posnel vrh glave, vem, da je poezija. To sta edina načina, da jo prepoznam. Ali obstaja še kakšen?«

V svojih pesmih je veliko pisala o naravi, o drevesih, pticah. Tista z naslovom Kolibri gre takole: Je pot, ki se razblinja, / kolo, ki se vrti; / smaragdni lesk pozvanja; / karmin zavalovi. / V grmovju si popravlja / svoj venček skuštran cvet; / iz Tunisa gre pošta / na jutranji izlet. In Higginson je zapisal, da nobeno književno delo ne zna tako kot ta pesem zgostiti peščico besed razkošnega atoma življenja in ognja.

Pa ni pisala le o naravi, uporabljala je tudi besednjak mizarjev, lovcev, kovačev, to so bile zanjo najlepše zemljske metafore za občutja smrti ali večnosti. Nikakor ni bila le sentimentalna pesnica. Preučevala je naravo kot radovedna znanstvenica, poznala je geologijo, astronomijo, bila je odlična botaničarka. Zanimali so jo vulkani, potresi, geometrija, koti. Ko je bil Higginson ranjen v državljanski vojni, mu je abstraktno, a lucidno napisala, da je zanjo vojna »poševna pokrajina«. Vznemirjala jo je anatomija, pisala je o kosteh, možganih, venah, arterijah. Njene pesmi so mnogokrat satirične do vere in celo do ljubezni. Pametna je in hitrih misli ter ima odličen smisel za humor. Pisma so polna odličnih aforizmov: »Ali smo takrat, ko nam kaj uide iz glave, pozabljivi ali zatopljeni?« ali »Resnica je taka redkost, da jo je pravi užitek govoriti.«

V svojih pesmih je sicer veliko nagovarjala ljubezen, kar je že od nekdaj burilo domišljijo njenih preučevalcev. Kdo je bili moški, po katerem je hrepenela? V mladosti je imela dve ljubezni, mladega ravnatelja akademije v Amherstu, ki je bil njen mentor in sogovornik, in pripravnika v očetovi pisarni, a sta oba umrla zelo mlada. Dickinsonova nikakor ni bila le uboga in nesrečno zaljubljena ženska, opisovala se je kot vulkan, kot sila narave, in se je zavedala svoje genialnosti.

Zakaj se je Nada Grošelj lotila tako zahtevnega projekta, kot je prevajanje in urejanje del Emily Dickinson?

Nada Grošelj, zakaj prav Emily Dickinson?

Pred nekaj leti me je poklical urednik Mladinske knjige Andrej Ilc in povedal, da razmišlja o izboru iz Emilyjine poezije za Kondor. K sodelovanju me je povabil, ker sva predtem že uspešno sodelovala pri več projektih, in menil je, da bi bila morda kos temu izzivu. Priložnost sem takoj pograbila: Emily Dickinson smo namreč precej intenzivno brali na ameriškem kolidžu, kjer sem preživela eno leto dodiplomskega študija, in nekatere njene pesmi so se mi globoko vtisnile v spomin, tako da sem si občasno potihem ponavljala odlomke iz njih. Na primer pesem št. 258 (Luč se nagne v svojstven Kot), 288 (Nihče sem! Kaj pa ti?) in še posebno 341 (Po bolečini čustvo zleseni). Pesem 412 (Obsodbo – trdno – brala sem) sem nekaj let pozneje prevedla pri študiju na ljubljanski FF, pri seminarju iz književnega prevajanja, ki ga je vodil prof. Uroš Mozetič. Poleg tega Emily in izboru iz njene poezije vsako leto posvetim nekaj ur pri vajah iz angleškega jezika, ki jih imam na FF. Skratka, bila mi je zelo blizu, obenem pa se mi je zdel spopad z njeno svojstveno govorico neznansko težka naloga – kako jo poustvariti, da bi dosegla primerljiv učinek? Da bi s pomočjo nenavadnih besednih kombinacij in zgradb, sinestezij, zarezala v srž in v najfinejšo nianso misli ali občutka in obenem ohranila izmuzljivost, nedorečenost, ki ne smeta delovati kot hiba, temveč kot dodatna vrednost? Andrejevo povabilo sem sprejela z navdušenjem pa tudi s strahom.

Kaj se vam zdi najbolj presenetljiva stvar v njenem življenju?

Isto, kar najbrž bega večino bralcev: da se je precej zgodaj v življenju odločila za radikalno osamitev, ki se je z leti in desetletji samo še stopnjevala, čeprav je bila tako iskriva in kot dopisovalka zelo komunikativna. Naposled namreč sploh ni več zapuščala svoje sobe, čeprav je ljubila naravo in so imeli doma sijajen velik vrt. Upoštevati pa je treba, da je bila takrat že zelo bolna.

Ko prebiramo njena izjemna pisma in pesmi, je presenetljivo, kako veliko anatomije in telesnosti je v njih – veliko piše o kosteh, venah, arterijah, o slačenju in oblačenju, kar je za puritanski čas, v katerem je živela, izjemno drzno.

Res, v številnih pesmih naletimo na medicinsko podobje. V pesmi št. 1737 (Preuredi nežnost »Žene!«) so podobe rezanja, pohabe in obvez pravzaprav rdeča nit. Poleg tega Emily v pismih svojemu dopisnemu prijatelju in mentorju, kot ga je klicala, Thomasu Wentworthu Higginsonu, govori o kritiki kot o »kirurgiji« in ga spodbuja, naj ocenjuje njene pesmi iskreno, brez dlake na jeziku: »Ljudje ne pokličejo kirurga zato, da bi njihovo kost pohvalil, ampak da bi jo naravnal.« Verjetno ima to nekaj zveze z njenim krhkim zdravjem; družina jo je izpisala iz dekliškega seminarja Mount Holyoke že proti koncu prvega študijskega leta prav zato, ker je bila kronično bolehna, raznorazne bolezni je omenjala tudi pozneje, umrla pa je za boleznijo ledvic. Povrhu je menda gojila skoraj nezdravo zanimanje za umiranje, za prizore ob smrtni postelji.

Zakaj je bila tako velik puščavnik, kajti njena pisma razkrivajo izjemno živo žensko z odličnim smislom za humor in miselne obrate?

To vprašanje že od nekdaj buri domišljijo njenih bralcev, kritikov, preučevalcev. Sama ne verjamem, da je bila vzrok za njen umik v zasebnost nesrečna ljubezenska zgodba, kakor so ugibali sprva. V njenih hrepenenjskih pesmih vidim ubeseditve vzgibov, ki se jim je prepuščala zgolj v fantazijah. Dejansko je bila veliko preveč samosvoja in individualistična, da bi lahko ohranjala »normalno« zakonsko razmerje. Če je šlo res za reakcijo na travmatično doživetje, je moralo biti to na povsem drugačni ravni, morda celo nezavedni ali potlačeni. Na glodajoče notranje konflikte kažejo tudi nekatere podrobnosti, denimo težave z očmi, ki so se v nekem času močno zaostrile, potem jih ne omenja več; nekateri sklepajo, da so bile psihosomatskega izvora. Vsekakor pa ne smemo pozabiti, da je imela posebno senzibilnost, s katero je intenzivno dojemala okolico in svojo duševnost, in izjemno sposobnost analize, s katero je svoje vtise secirala in prenesla na papir. Od takega človeka ne moremo pričakovati povprečnega življenjskega sloga. In še nekaj je pomembno: z močjo svoje poduhovljenosti, svoje domišljije se je znala v duhu prestaviti kamorkoli. Ni potrebovala zunanjih dražljajev. Pomislimo samo na sklep enega od njenih pisem Higginsonu: »Nocoj je tujina blizu in treba mi je zgolj dvigniti roke, pa se bom dotaknila 'Abrahamovih poljan'« (gre za zgodovinsko lokacijo v Kanadi). Iz svojega strogo zamejenega fizičnega prostorčka je v duhu lahko segla v makrokozmos.

Kolikšen vpliv so na njeno pisanje in njen odnos do narave imeli ameriški transcendentalisti – Emerson na primer ali Thoreau?

Kritiki se strinjajo, da je o neposrednem vplivu težko govoriti. Res je, da se več njenih najznačilnejših potez ujema s smernicami transcendentalistov, čeprav so se tudi ti zelo razlikovali med sabo: podobno kakor oni je poudarjala neprecenljivi pomen individualnosti in častila naravo. A prav zaradi te individualnosti, samosvojosti ni sledila nobenemu trendu, tudi transcendentalizmu ne. Predvsem je raziskovala in upesnjevala globine in vzgibe v sebi, lastne odzive na naravo, okolico, življenjska vprašanja – s tem pa je, morda nekoliko paradoksno, dejansko postala najzglednejši primer transcendentalizma v praksi.

Kakšen izziv predstavlja njena poezija za prevajalca?

Izziv je res hud, toda ko skočiš v to vodo, s presenečenjem opaziš, da se vendarle zmoreš obdržati na površini. Prvi problem je že samo razumevanje njenih pesmi ali vsaj posameznih odlomkov in fraz. Spomnim se, da smo na ameriškem kolidžu govorili o tem, kako pri njej pogosto zgolj zabrisano zaslutimo, kaj je imela v mislih, ne moremo pa tega natančno opredeliti. Za bralca je to lahko dovolj, za prevajalca pa ne. Če hoče prevesti smisel s smislom, mora tekst do obisti razumeti do zadnje vejice, le tako ga bo lahko ustrezno prenesel v drug jezik. Če je tekst ambivalenten, mora ugotoviti, v čem je ta ambivalenca in kakšne možnosti interpretacije so na voljo. Zato je nujno brati refleksije in razlage drugih bralcev. Z nekaterimi se seveda ne strinjamo, vendar nas ozavestijo o drugih zornih kotih. Najhujši tovrsten primer je bila menda pesem št. 1084 (Pol Štirih – en sam samcat Ptič). Pri tej je nejasno že povsem banalno vprašanje, ali se ure (pol štirih, pol petih, pol osmih) nanašajo na jutro ali popoldne, še veliko hujši pa je miselni, filozofski naboj: »And place was where the presence was, / Circumference between.« Brskanje po tej pesmi me je zelo zaposlilo. Potem so tu še njene izvirne besedne kombinacije, ki jih prevajalec nikakor ne sme polikati, npr. »Tell all the Truth but tell it slant«, kar sem nazadnje poslovenila kot »povej Resnico, a v okljuk«. Vse besedne in skladenjske nianse pa so zapakirane v metrične obrazce in rime ali asonance, sicer ohlapne, a vendar razločne, sugestivne in bistvene za bralčevo doživljanje njene poezije. In seveda je tu še njena enigmatična osebnost, ki pronica skozi vsako izbiro besed, vsak ekscentrični pomišljaj.

Kako to, da v slovenščino nismo imeli prevedenih prav veliko njenih pesmi?

Mislim, da se je prevajalci kratkomalo niso upali lotiti brez izrecne spodbude kakega založnika. Tudi jaz se je ne bi – le kdo bi se drznil suvereno in samozavestno spoprijeti s takšno poezijo? Izvrsten in ugleden pesnik in prevajalec mi je pred časom povedal, da mu je bila Emily silno všeč in jo je poskusil prevajati, vendar nad poskusi nikoli ni bil zadovoljen, zato je odnehal. Morda ima to tudi nekaj zveze s spolom: zdi se mi, da so moji prevodi in prevodi mlajše prevajalske kolegice Tadeje Spruk, ki ima v načrtu prevod celotnega Emilyjinega opusa, po obliki in zlasti po vtisu precej bližji izvirnikom kot prevodi prejšnjega prevajalca.

V strogih puritanskih časih in patriarhalni družbi se je Emily odločila za suvereno in samostojno življenje, živela ga je po svojih pravilih. Ni bila sentimentalna pesnica, ampak je tako v njenem življenju kot tudi v njeni poeziji videti izjemno moč. Iz kje sta po vašem mnenju izhajala ta njena moč in pogum?

Zelo pomembna je podpora domačega okolja in Emily je imela natanko to. V nekaterih pesmih sicer namiguje na otroško prikrajšanost za ljubezen ali razumevanje, sama pravi, da si z mamo nista bili blizu. Vendar vemo tudi, da je njena sestra Lavinia svoje življenje praktično posvetila njej, da je bila v tesnih odnosih z bratom Austinom in njegovo ženo, da je bil njen oče močno navezan nanjo. Ni videti, da bi jo družinski člani pretirano pestili zaradi povsem samosvojega načina življenja, ki bi tudi dandanes vzbujal pozornost in celo preplah. V nekaterih bolj šaljivih pesmicah o Bogu, npr. v 49 (Le dvakrat sem zgubila vse) ali 1672 (Lahno zvezda se povzpne), zavzame malone držo objestne punčke, ki sploh ne dvomi o tem, da jo oče/Oče ljubeče sprejema. In kot rečeno, imela je izjemno bogato notranje življenje, ki ga ni poskušala zatreti, ampak ga je gojila in tako rekoč pokušala z vseh strani.

Kakšne so po vašem mnenju vzporednice med sestrami Brontë, Jane Austen in njo? Toliko hrepenenja in hkrati izjemnega racionalnega talenta za umetnost, bile so tako sodobne ženske. Ko berem njihove biografije, mi na misel pride stavek feministke Glorie Steinem: »Feminizem me je naučil tega, da ni nujno, da živiš tako kot vsi.« In one so bile natančno to.

Vzporednica, ki se je samodejno utrnila meni, ni zadevala romanopisk, ampak drugo pesnico, komaj pet dni starejšo Christino Georgino Rossetti. Obe sta bili pod močnim vplivom religije; obe sta pisali hrepenečo ljubezensko liriko, v kateri pripovedovalki izbranec vrača čustva le napol, če sploh, ali pa pripovedovalka polaga upe za srečno združitev z njim v posmrtno življenje; obe sta se v stvarnem življenju izogibali otipljivim razmerjem z moškimi; obe sta uživali podporo domačih. Samosvoj način življenja in mišljenja sta po mojem mnenju prvi pogoj za sleherno pravo umetnost; svoje duševno življenje in izraz tega življenja lahko pretani samo nekdo, ki je voljan prisluhniti in slediti samemu sebi. Z drugimi besedami, nujna je neka mera samozaverovanosti, od te pa je družba ženske tradicionalno odvračala.

Režiser Terence Davies je o Dickinsonovi posnel biografski film z naslovom Tiha strast, v katerem jo je upodobila Cynthia Nixon. Kaj menite o filmu?

O filmu sem brala same superlative, vendar sem imela med ogledom in po njem mešane občutke. Igralka, ki je igrala Emily Dickinson, je namreč naredila name zelo drugačen vtis kakor Emily v svojih pesmih in pismih. Zdela se mi je premehka, preveč podobna starajoči se ženički. Sama sem si predstavljala žensko, ki bi bila nekoliko ostrejša in bolj odrezava, zato pa tudi iskrivejša.