Sama – in skodelica riža

Hot-pot za enega,« je naročila Cai Yani v kitajski restavraciji, v kateri se družine običajno zbirajo okoli tradicionalnega bakrenega kotla, postavljenega nad ogenj, ki po svoje spominja na fondi, le da tukaj ne jedo sira, temveč Kitajci v njem kuhajo na tanko narezano ovčetino ali ribe, različne vrste gob in zelenjave, riževe rezance in rahlo dimljeni tofu. Natakar jo je nejeverno pogledal. »Sama?« Vprašal je tako, kot da tega ne vidi.

»Sama,« je potrdila. Vsi gostje, ki so sedeli za sosednjimi mizami, so se začudeno obrnili proti njej. Mlada ženska v zgodnjih tridesetih letih bo sama jedla hot-pot! Je to anarhija? Feminizem po kitajsko? Ali eden tistih avantgardnih performansov, ki jih razumejo samo učeni ljudje?

Mlada ženska, ki sama sedi v restavraciji, ni bil zgolj nenavaden prizor. To je bil glasen pok razbitega tabuja. Dejanje prikritega upora. In zagotovo tudi odraz sodobnega časa, ki je razdeljen na gnečo in samoto, institucije in posameznike, povoščeno tradicijo in dejansko stanje stvari. Kaj je imela takrat Cai od tega, da je kot urednica uglednega časopisa živela v 24-milijonskem Šanghaju, ki je bil obsojen na nenehno vrvenje in odvisen od razvojnih steroidov ter dvignjen v nebotičnike in stebre visoko nad svoj čas? Sredi vsega tega je bila sama. In lačna.

To je bilo pred kakšnimi petimi leti. Nato pa je Cai leta 2012 dala odpoved in leto zatem začela snemati kratka videonavodila o tem, kako pripraviti obrok za enega človeka. Vsak video je trajal največ tri minute in vsak od njih je sporočal, da biti sam še ne pomeni biti osamljen, najboljši dokaz za to, kako zelo kakovostna je samota, pa je prav večerja, ki je skuhana tako, da je neoporečno zdrava, okusna in estetsko popolna. Takšna, da se lahko ob njej družimo sami s seboj.

A tukaj seveda ne gre za hrano. Gre za čas osamljenih ljudi. Na azijski celini je to pomembna tema za razmišljanje. Vse več je Kitajcev, Japoncev ali Južnih Korejcev, ki se odločijo za življenje v ednini. Včasih zato, da bi se posvetili tistemu, v čemer vidijo smisel življenja, včasih zato, ker so se jim priložnosti, da bi si ustvarili družino, nekako izmuznile iz rok, včasih pa morda tudi zato, ker so pripadniki »osamljene generacije«, ki ima v vsaki od teh družb drugačno zaledje in podobno pojavnost.

Ni je znanosti, ki bi lahko natančno opredelila, ali je izbira samote v teh družbah posledica prevelike vpletenosti v družabna omrežja, kar bi utegnilo veljati za Južno Korejo, velikanskega stresa v tekmi za družbeni status, ki mlade Japonce potiska za zaprta vrata, tridesetletne politike »enega otroka«, ki je ustvarila na desetine milijonov edincev, obdanih z igračkami, hrano in pozornostjo odraslih, a samih po duši, ali pa gre morda za civilizacijski kontrast konfucijanski ureditvi, ki zaznamuje vse tri dežele in ki je stoletja zapovedovala skupnost kot obliko, kot ureditev in celo kot konstrukcijo odraščanja, zrelosti in staranja. Nova generacija tako pravzaprav morda samo beži stran od Konfucija.

Eden od spletnih portalov v Južni Koreji vsako leto izvede anketo, s katero naj bi ugotovili, kolikšen del mladih, a starejših od 20 let, namerava praznike preživeti z družino in prijatelji, koliko pa se jih namerava umakniti v samoto. Skoraj 30 odstotkov južnokorejskih državljanov je katoliške vere, tako da je božič v tej državi praznik. Pa vendar je bila več kot petina vprašanih že vnaprej prepričanih, da bodo božič preživeli sami. Za te ljudi so kinematografi pripravili »božični paket«: vstopnico za ogled filma, vrečo pokovke in pijačo. Počitniški domovi ponujajo praznično savno za enega in polnočni koktajl, spletne prodajne verige pa so pripravile posebne božične dražbe, namenjene samcem.

Vsako leto vse več Južnih Korejcev odkrito priznava, da se najbolje počutijo takrat, ko so sami, da jim ni prav nič odveč v restavracije hoditi brez spremstva in da jih ne zanima, ali jih ima zaradi tega kdo za čudake. Čitalnice, v katerih so se pred začetkom interneta ljudje množično zbirali in si z branjem stripov krajšali prosti čas, so bile desetletja prazne. Zdaj so znova polne in še posebej priljubljene med študenti, ki si celo nič več ne želijo igrati goja (vrsta kitajskega šaha), ker zanj potrebujejo partnerja. Zanje je samota izbira desetletja.

Na Japonskem se je že pred časom pojavilo nekaj novih pojmov, ki označujejo samoto. »Ohitorisama« so tisti, ki radi živijo sami, celo če imajo partnerko ali partnerja, »herbivore men« pa so moški, ki jim ni prav nič do tega, da bi se poročili. V tej deželi prihajajo osamitve v valovih. Prva se je začela z ženskami, ki so bile rojene sredi osemdesetih let, ženskami, ki so končno okusile enakopravnost pri zaposlovanju, nato pa so svojo neodvisnost proslavljale s samoto. Same sebe so nagrajevale z luksuzno zasebnostjo, kot so večerje v dragi restavraciji ali obiski lepotnih in masažnih salonov, neredko pa so si najele celo sobo v hotelu in v njej, ne da bi jo zapuščale, preživele nekaj prostih dni. Same.

Vse to je dokaj nedolžno v primerjavi s »hikikomoriji«. Skoraj 700 tisoč Japoncev, starih od 15 do 39 let, namreč nikoli ne zapusti hiše. Od teh jih kar 35 odstotkov najmanj sedem let ni prestopilo hišnega praga. Med psihiatri in psihologi se je izoblikovala skupina strokovnjakov, ki se ukvarjajo samo s tem problemom, o katerem menijo, da je pravzaprav posledica prevelikih pričakovanj, ki jih starši gojijo v zvezi z otroki – zlasti sinovi. Tako, pravijo psihologi, starši uničijo samozavest mladih, ti pa se nato umaknejo v popolno samoto.

A tukaj govorimo o srečni samoti. O svobodni izbiri, če to sploh še obstaja, o odločitvi, da boš ostal sam. Je ta samota – v kateri se nekdo odloči pričakati novo leto ob priljubljenem filmu in svoji pokovki, proslaviti napredovanje v službi ob svojem šampanjcu ali preprosto preživeti konec tedna v hotelski sobi – pogum ali beg? Je to korak v novo dobo, v kateri se zaradi pametnih telefonov, facebooka in twitterja nikoli povsem ne razidemo in nikoli v resnici ne sestanemo s tistimi, s katerimi si delimo življenje? Je to vrnitev k stari modrosti, ki pravi, da je mogoče edino v samoti spoznati, kdo smo, zakaj smo na tem svetu in kaj si želimo od življenja?

»Osamljenost ni takrat, kadar okoli sebe nimamo ljudi,« pravi Carl Jung, »temveč takrat, ko nismo sposobni komunicirati o stvareh, ki se nam zdijo pomembne.« O tem govori tudi Cai Yani v knjigi, ki jo je izdala lani in jo je naslovila Kosilo za enega. Tukaj ne gre toliko za recepte, saj je hrana tako ali tako zgolj oblika komuniciranja s samim seboj. Gre za proslavljanje ustvarjalne samote. Tisti, ki zase naredi tanko testo iz razžvrkljanih jajc in nadev iz zelenjave in mesa, ki si pripravi cmoke s filigransko natančnostjo, jih da nad paro, nato pa izbere pravo omako, ki bo tako z okusom kot z barvo večerjo spremenila v popolno doživetje, bo verjetno ob tem poslušal dobro glasbo, si izbral zanimivo knjigo in se ves večer sprehajal po kotičkih svoje duše, v katerih se skrivajo nepričakovani verzi, nenaslikane slike ali simfonije, ki jih je šele treba ustvariti. Samota je pot k izvirom modrosti, prostor, v katerem prebiva čista intuicija, način, da se sprijaznimo sami s seboj. Na kratko povedano: to je prvi pogoj ustvarjalnosti.

Ko poiščemo nasvet v psihološki literaturi, najdemo enako količino razlogov, zakaj je treba vse dobro deliti z drugimi in zakaj je zdravo biti sam. Očitno v vsaki sferi obstoja deluje simetrija vrednot, strokovnjaki za srečo pa nam bodo najverjetneje priporočili, naj bomo nekaj časa z nekom in nekaj časa sami s seboj.

Japonski mediji so se ta mesec razpisali o nenavadnem primeru Jošitake Kanazakija in njegove žene Teru, ki so ju 21. novembra našli mrtva v njuni hiši – na tatamiju, še vedno v pižamah in z mirnim izrazom na obrazih. Mož, star 97 let, in štiri leta mlajša žena sta očitno umrla v istem trenutku. Tako kot sta do takrat živela. Tiho, mirno in skupaj. Smrt je nenadoma postala slika sreče v družbi, v kateri razpade eden od treh zakonov, hkrati pa se pospešeno povečuje odstotek ljudi, ki zavračajo celo ljubezensko razmerje.

Sosedje so se začeli spominjati, kako je Teru vsak dan prihajala v lokal Yuk. Vedno sama. Nikoli z Jošitakom. In rada si je kavo močno sladkala – s petimi, šestimi, včasih celo s sedmimi žličkami sladkorja. In ko je kot strastna plavalka (delala je kot inštruktorica plavanja) prepričala moža, da se je tudi on začel ukvarjati s tem športom, sta odhajala na različne bazene. Očitno sta se bolje počutila vsak v svoji vodi. Je torej srečna skupnost, se je vprašal neki japonski novinar, srečanje dveh popolnih samot?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo najprej do popolnosti izboljšati druženje s samim seboj. Kje naj začnemo, če ne od večerje za enega? Za Kitajce, ki ne sodijo v kulturo sendvičev, je to najtežji del samote. Ko človek jé sam, pravi kitajski rek, ne jé riža, ampak samoto. In ni naključje, da so eno najbolj priljubljenih jedi, ki jo pripravljajo s piščančjim mesom, govedino, škampi in tremi vrstami zelenjave, poimenovali »srečna družina«.

Dobro. Vrnimo se na začetek zgodbe. Hot-pot za enega človeka! In veliko česna, prosim. To je ustvarjalna anarhija. Zastrta revolucija. Eksistencialistični performans. In vrhunska večerja.