Saša Mächtig: Z desetimi božjimi zapovedmi oblikovanja ni nič narobe

Najstarejši mednarodni bienale industrijskega oblikovanja na svetu, ljubljanski BIO, ki ga bodo uradno odprli v četrtek, 18. septembra, v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), je že petdeset let vznemirljiv dogodek. Prvi, leta 1964, je zbujal pozornost kot stičišče oblikovalskega vzhoda in zahoda, letošnji pa kot izzivalen konceptualni dogodek.

S pomisleki skeptikov, da radikalno drugačen koncept BIO 50 preveč odmika bienale od izvirnega poslanstva, se Saša Mächtig, arhitekt, oblikovalec in član mednarodne žirije, ne strinja. Njegovih 50 let v oblikovanju se prekriva s 50-letnico bienala. Povezovalna nit jubilejnega bienala s preteklimi je mednarodna obarvanost in v načelu industrijsko oblikovanje, le vsebina je drugačna od tiste, kot smo je bili vajeni v preteklosti.

Koncept BIO 50 je zasnoval belgijski kurator Jan Boelen, ki je v središče dogodka namesto klasične predstavitve oblikovalskih izdelkov postavil nekatere univerzalne dileme družbe in okolja. Lotil se jih je tematsko in jih razdelil v enajst sklopov: dostopno življenje, spoznaj svojo hrano, javna voda – javni sektor, hoja po mestu, skrite obrti, sistem mode, hekanje gospodinjskih aparatov, nanoturizem, motorne enote, opazovati vesolje in oblikovanje življenja. O temah že od februarja razmišlja in snuje idejne rešitve 120 oblikovalcev in predstavnikov drugih strok iz 20 držav. Sodelujejo na sodoben način – prek spleta, predavanj in pogovorov v živo. Tričlanska mednarodna žirija bo dan pred četrtkovo otvoritvijo bienala stehtala vrednost najboljših idej.

Kakšne konkretne oblikovalske rešitve bodo ponudili predstavniki različnih strok o posameznih temah, Mächtig kot član žirije BIO 50 še ni vedel, ko smo se pogovarjali z njim nekaj dni pred začetkom bienala. Razgovoril pa se je o nekdanji vlogi bienala, zamujenih priložnostih Slovenije po osamosvojitvi, da bi gradila prepoznavnost in identiteto na oblikovanju, in tudi o svoji karieri. Ta se je začela približno sočasno kot prvi bienale. Kot avtor oblikovalskih izdelkov je sodeloval na vsaj sedmih bienalih, prvič še kot študent leta 1966 s sestavljivo risalno mizo, za kiosk K67 in SPZ-sistem postajališčnih zavetij pa je prejel zlati medalji BIO leta 1973 in potem leta 1981. Obakrat za mednarodno tržno nadvse uspešna serijska industrijska izdelka. MAO je lani že začel priprave na postavitev njegove retrospektivne razstave, ki bo predvidoma prihodnje leto.

Mächtigov kiosk K67 sodi med vrhunce slovenskega oblikovanja, lani je Pošta Slovenije izdala celo priložnostno poštno znamko K67. Njegovo ime uvrščajo med oblikovalske ikone, kot so izumitelj Peter Florjančič z razpršilci za parfumske stekleničke, Niko Kralj s stolom Rex, Marko Turk z mikrofonom MD9 in Davorin Savnik s telefonom Eta 80. Stol Rex, mikrofon in kiosk so tudi v zbirki njujorškega Muzeja moderne umetnosti (MoMA). Saša Mächtig se je leta 2012 upokojil, lani pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja za njegov življenjski prispevek k razvoju univerze.

Zasnova BIO 50 zaradi nekoliko heretičnega koncepta zbuja mešane občutke. Osredotoča se namreč na procese, sodelovanje in interdisciplinarnost, klasično oblikovanje pa, če izvzamemo pregledno razstavo za pet desetletij bienala, je potisnjeno nekoliko v ozadje. Kam se je izgubilo oblikovanje, da ne govorimo več o izdelku za uporabnika?

Če preverimo ICSID-ovo Maldonadovo definicijo iz 50. let, se oblikovanje ni nikamor izgubilo, danes se le vrača na svoja izvirna izhodišča. Dileme so izmišljene. Z današnjega vidika gre za realnost in aktualen vidik, domnevno spremenjene vloge oblikovanja. Oblikovanje poteka v presečišču človeških tehniških, družboslovnih, kot so ekonomija, sociologija, psihologija, in poslovnih vidikov. Oblikovanje ni obrt, ampak je kreativna dejavnost. Pokojni Arthur Pulos, karizmatični ameriški profesor in teoretik, je v svojem delu Opportunities in Industrial Design zapisal, da je oblikovalec v tehnostrukturi edini resnični zagovornik uporabnika. Oblikovalec dela za dva naročnika, za dejanskega uporabnika in za investitorja, ki vlaga v nov izdelek. Oba je treba razumeti. Pri novem izdelku pričakujemo novost, torej invencijo ali vsaj inovacijo. Kot pravi James Dyson: »Dobro oblikovanje je narediti izdelek ali dizajn, ki služi funkciji bolje kot vse, kar smo poznali doslej. Je pogled na vsakodnevne stvari z novimi očmi in prizadevanje, da bi bile še boljše.«

Lepo bi bilo videti na razstavi sveže, inovativne izdelke, pa jih ne bo. Zato še vedno ostaja vtis, da je BIO 50 kot dogodek bolj namenjen samemu sebi kot uporabniku.

Kako pa veste, da jih ne bo? Vaš vtis je morda preuranjen. Oblikovanje je namreč proces. Andrea Branzi, teoretik milanske politehnike, je leta 2008 zapisal: »Design ne biva v končnih izdelkih, ampak v dejanju nastajanja. Ni v rezultatu, ampak v procesu.« Da pridete do optimalnih rešitev za uporabnika in naročnika, se pot med procesom spreminja. Oblikovanje je optimalna rešitev tudi s tehnološkega in tržnega vidika, da pripravite industrijsko proizvodnjo za večje ali manjše serije. Poglejmo »industrijsko oblikovan« space shuttle. To je unikaten ali maloserijski visokotehnološki izdelek, izdelan z industrijsko organizacijo in tehnologijo, že po načelih kompleksne tretje industrijske revolucije.

Slika je rahlo paradoksna: omenjate tretjo industrijsko revolucijo, obenem pa na bienalu skorajda ni več industrije.

Ne strinjam se s tako trditvijo ali pa je enostranska. Postavlja se izhodiščno vprašanje, kaj si pod tretjo industrijsko revolucijo sploh predstavljamo. Smo upoštevali, da se je koncentrirana proizvodnja že spremenila v razpršeno proizvodnjo najpestrejše izbire proizvodov in storitev, prilagojenih posameznemu uporabniku z njegovimi osebnimi pričakovanji, v katere se vključujejo načela obnovljivih energij, zelene tehnologije, skrb za zdravje in morebitno povzročeno škodo v okolju? Industrijski principi v razmišljanju in organizaciji proizvodnje se ne spreminjajo, čeprav bodo procesno usmerjani prek spleta, robotizirana proizvodnja pa vodena brez neposrednega fizičnega nadzora in sodelovanja pri sestavi delov na traku. Avtomobilska industrija je že napravila preskok, iz katerega bi lahko povzeli marsikatero sporočilo za prihodnost. S teh vidikov je letošnji bienale velik napredek. BIO pa se vrača na svoje izhodišče, da služi človeku.

Govorite o novi definiciji oblikovanja in v tem kontekstu o novem poslanstvu?

Ne gre za kakšno novo definicijo vrednotenja oblikovalskega dosežka ali novo definicijo poslanstva stroke. V obravnavanem primeru govorimo o postavljenih nalogah, ki pokrivajo mrežo funkcij v okolju. Gre za mrežo posameznih izdelkov, ki se povezujejo v sistem, to pa je seznam, ki ga je treba realizirati. S tem se ustvarja kultura ali razumevanje načina bivanja. Doktrina BIO je zagovarjala zgolj good dizajn s svojimi »desetimi božjimi zapovedmi«, kot jih je zapisal Dieter Rams. V preteklosti smo presojali, ali je določen izdelek izpolnjeval teh deset načel kakovosti v primerjavi z drugimi s svojega področja, in smo bili popolnoma zadovoljni.


Kaj je narobe s temi desetimi božjimi zapovedmi?

Nič ni narobe z njimi, načela se nadaljujejo v današnji čas. Danes se sprašujemo, ali so dobro oblikovani izdelki rešili celoten splet uporabniških problemov neposredno in v kontekstu okolja-uporabnika-predmeta. V okolju z višjo stopnjo kulture so stvari bolje rešene, v manj razvitem pa so rešitve slabše, ker so kulturno nepovezane. Zato tako občudujemo, recimo, stara italijanska mesta, kjer je vse oblikovano do zadnjega detajla. Sodobni hitro rastoči svet pa ustvarja neobvladljivo zmedo. Ta hip v Južnoafriški republiki poteka kongres Cumulus, svetovne mreže oblikovalskih univerz in akademij, na temo Oblikovanje za ostalih 90 odstotkov – spreminjanje sveta z oblikovanjem. Sprašuje se o poslanstvu oblikovanja in o tem, ali nismo prepogosto pod pretiranimi pritiski kapitala. Moralno etično vprašanje oblikovanja ostaja, ali bolj služiti kapitalu ali človeku. Seveda je treba razumeti naročnika v prizadevanju po ustvarjanju dobička, a ta ne sme nadvladati elementarnih interesov uporabnikov in okolja. Oblikovanje je hibrid družboslovnih, tehničnih in humanističnih znanosti. Humanističnih zato, ker so nam primarni človeški vidiki, ker ustvarjalno s sintezo ustvarjamo novo ali dodano vrednost, ker večkrat z inventivnim razumevanjem funkcije, konstrukcije, tehnologije in konteksta ustvarjamo revolucionarne novosti. Oblikovanje ni obrt, ki ponavlja znane vzorce, mi iščemo argumente za spremembe.

Še vedno velja, da je končni cilj oblikovalcev narediti uporabni izdelek?

Seveda, funkcija je naš zakon.

Kako boste kot član letošnje žirije ocenjevali funkcijo, če bodo namesto izdelkov predstavljene ideje? Po kakšnih merilih jih boste ocenjevali?

Kriterij je klasična analiza, ko izdelek ocenjujemo po funkciji, konstrukciji, tehnologiji, kontekstu in novosti v časovni črti. Pomembno je oceniti, ali je neki izdelek prinesel novost ali je le ponovitev znanega. Ob novem gledanju na širši ali ožji družbeno ekonomski problem je pomembna dosežena stopnja inventivnosti, hkrati pa bi predlog moral prepričati s tehnološko izvedljivostjo izdelka ali sistema, ki bo rabil svojemu namenu. Vem, da so se sodelujoči v tematskih sklopih srečali s potencialnimi investitorji in da bodo imeli nekateri zelo konkretne rešitve, ki so odvisne od pripravljenosti investitorja, da vidi čez svoje kratkoročne interese v prihodnost. Za inovativne oblikovalce je pomembna sposobnost, kako upravljati s procesi od ideje do preizkušanja delovanja s prototipi, vse do proizvodnje in trženja. To je danes znanost, znanje, ki zahteva timsko delo.

Oblikovanje je znanost?

Ja, seveda je znanost. Na mednarodnih kongresih sem govoril o oblikovanju kot znanosti in umetnosti. Ne brez osnov, ki sem jih dobil med študijem pri profesorju Edvardu Ravnikarju in njegovi vizionarski analizi transdisciplinarnih lastnosti oblikovanja, zapisani v Design 69. Ravnikarjevo gledanje na oblikovanje je bilo v dojemanju celotnega konteksta oblikovalskega področja, zajetega v Rogersovi srednjeevropski maksimi »od žlice do mesta«. To je profesor rad parafraziral, da se oblikovanja učimo na cesti, seveda tudi v historičnih mestih v Italiji, kamor je hodil po navdih tudi stari Plečnik.

Pomembno poglavje oblikovalskega dela je tudi zaščita avtorskih pravic. Poznamo primere, ko so dovršen in inovativen izdelek pozabili zaščititi, zato so drugi poželi tržni uspeh. Tak je bil primer Elanovih smučk carving.

Smučke niso edini primer. Pred tem se je to zgodilo Iskrinemu telefonu Eta 80 oblikovalca Davorina Savnika, pri katerem je znanih kar osemnajst primerov kopiranja, od Amerike, Japonske, Koreje do Evrope. Pri kopiranju Elanovega carvinga pa gre za nezaščiten revolucionarni tehnični izum, ki je imel za podjetje neprijetne posledice zaradi njihovih prednosti in poslovnih priložnostih na trgu. Sicer pa se kopiranje običajno dogaja pri predmetih široke potrošnje.

Ali ste vi K67 avtorsko zaščitili?

Vprašanje zaščite je treba natančneje pojasniti. S prvo industrijsko revolucijo in hitro rastočim trgom se v 18. stoletju pojavi vprašanje zaščite industrijske lastnine. V industrijskem oblikovanju se odločamo za zaščito tehničnih novosti s patenti, zaščito oblike, blagovnih znamk. Moj kiosk je bil avtorsko dobro »zaščiten« od nastanka v 60. letih pa do znova oživljenega mednarodnega interesa po letu 2000. Ker je bil takrat Sistem K67 tehnološko zahtevna in kompleksna industrijsko izdelana mini arhitektura, ni bilo posebnih nevarnosti za kopiranje. Bil sem med prvimi arhitekti in oblikovalci, ki so svoje izdelke zaščitili pred morebitnimi zlorabami; seveda sem se ravnal po strokovnih nasvetih akademika prof. Stojana Pretnarja. Kot član direktorskega odbora ICSID sem veliko potoval. Tako so me nekoč na sedežu globalnega Philipsa opozorili na veliko poslopje, v katerem so pravniki preganjali zlorabe patentnega prava po vsem svetu. Njihov uspeh je le 20-odstoten. Najboljša zaščita je tajnost v razvoju, potem pa radikalno hiter vstop na pripravljen trg. Vstop Iskrinega Eta 80 na trg je bil šolski primer, nad kalimerovsko razstavo njegovih plagiariusov pa je takratni generalni direktor CID Philips pripomnil: »Pa naj naredijo novega, še boljšega, in ga pravočasno zaščitijo.«

Ni lepo, če nekdo krade tuje znanje, vendar se je v času interneta krajam zelo težko upirati. Sicer pa je bila v avstrijskem Linzu na festivalu Ars electronica leta 2008 cela konferenca posvečena vprašanjem zaščite. Na tisti Ars electronici je Jurij Krpan kuriral dosežke 29 umetnikov na razstavi Ecology of the Techno Mind – Featured Art Scene v mednarodni družbi presežkov umetnosti kot znanosti; mednje je uvrstil Miho Turšiča, Dragana Živadinova, Sašo Sedlačka, Zvoneta Dragana in mene. Kar zadeva presežke oblikovanja, mednarodne statistike dokazujejo, da imajo izdelki radikalne konkurenčne prednosti, kadar združujejo oblikovalsko in tehnološko inovacijo.

Ustreza tej splošni trditvi konkreten primer, ki ga poznamo doma, denimo Pipistrelovo lahko letalo Taurus?

Prav gotovo! A Slovenija potrebuje tristo inovativnih podjetij in za začetek vsaj tristo končnih izdelkov, razvitih v domačih podjetjih in uspešnih na mednarodnem trgu, da bi postali prepoznavni. Tri uspešna podjetja, Pipistrel, Akrapovič in Seaway, so premalo. Ta podjetja so plod zasebne strategije. Kje pa je državna strategija, ki bi pospeševala rast novih in ohranjanje starih blagovnih znamk? Kako naj bo Slovenija prepoznavna samo s peščico, od teh pa je en uspešen in konkurenčen visokotehnološki izdelek vgrajen v kompleksnost motornega kolesa? Splošno javnost bolj zanima blagovna znamka motorja kot pa še tako pomemben sestavni del.

Tristo svetovno znanih inovativnih izdelkov slovenskega izvora je velik izziv. Kako bi lahko to dosegli?

Joj, o tem govorim že 25 let brez posebnega učinka. Naj odgovorim posredno, z opisom naše izkušnje pri organizaciji 17. svetovnega oblikovalskega kongresa ICSID v času slovenskega osamosvajanja. Zakaj smo uspešno zaključili en del posla, za nadaljevanje pa je državi zmanjkalo interesa? Do prve faze smo imeli skupno strategijo oblikovalske stroke, ki je bila pobudnik združevanja interesov z gospodarstvom, politiko in mestnimi upravami v Ljubljani in osmih mestih po Sloveniji, kjer je še bila pomembna industrija z uglednimi blagovnimi. Razvili smo policentričen koncept in dokazali, da je treba Slovenijo razvijati širše, ne samo v Ljubljani. Kongres, ki smo ga prestavili iz leta 1991 na 1992, je temeljil na razvojnem konceptu »z dizajnom v višji cenovni razred«. Načrt je sprejel gospodarski forum jeseni 1989.

Zakaj je od koncepta ostalo tako malo do danes?

Ker so se menjavale vlade, ki niso nadaljevale s sprejetimi odgovori, kot v deželah konsenza, kjer prevzemajo štafetno palico razvojnih projektov in dogovorov prejšnjih vlad. Pred osamosvojitvijo so gospodarstvo, politika in stroka sodelovali z roko v roki. V času Demosove vlade je še bilo tako, potem pa je nastopil Janez Drnovšek, ki si je zaprl ušesa, enako tudi ministri njegove vlade, med njimi tedanja gospodarski in finančni minister, Dušan Šešok in Mitja Gaspari, ki bi morali prevzeti obveznosti svojih predhodnikov. Če pogledate, kje je pristal Dušan Šešok in kam se je razvijal njegov resor, je jasno, da svoje družbeno pomembne vloge ali domače naloge na ministrstvu ni opravil. Za sebe pa je dobro poskrbel.

Kako pa ste vi s kioskom K67 lahko dosegli mednarodno prepoznavnost in celo uvrstitev v zbirko Muzeja moderne umetnosti v New Yorku?

Zgodba je bila že tolikokrat opisana in objavljena, tudi letos, da bi se po nepotrebnem ponavljal. Vsekakor so bile moje zlate medalje z BIO mednarodno tržno uspešni industrijski izdelki, kar za mnoge druge zlate medalje ni mogoče trditi. Tu se postavi vprašanje relevantnosti nekaterih priznanj v preteklosti. Za red dot na primer velja, da mora biti proizvod, ki konkurira za priznanje, vsaj na trgu. K67 so prodajali po vsem svetu, v Jugoslaviji, zahodni in vzhodni Evropi, azijskemu delu Rusije, v Iraku, Keniji, na Japonskem, v Novi Zelandiji in še kje. S 7500 prodanimi enotami bi pokrili 40.000 m² popolnoma opremljene delovne in bivalne površine, kar ni mačji kašelj. Možnosti razvoja so bile neizmerne, pa jih je lastna nespamet »samoupravno« vodenega podjetja zatrla.

Zlata doba za delo oblikovalcev pa je le bila v času »orto« socializma.

Mislim, da je čas, da presežemo negativne in pozitivne mite o preteklem času in pogledamo naprej.

Niste imeli rdeče knjižice?

Imel sem samo eno rdečo knjižico – in ta je bila potni list. Z njim sem lahko potoval v 65 držav brez vizuma. Res je, da sem naredil kariero v, kot nekateri trdijo, »svinčenih časih«, a sem lahko zdržal brez partije, toda sogovornike, zlasti v strateško pomembnih projektih, kot je bila ustanovitev šole ali organizacija svetovnega kongresa, sem imel, kot je normalno, tudi v politiki. Ko je nastal BIO, so bili vsi na vodilnih položajih v mestu Ljubljana politične osebe, ko je šlo za podporo oblikovanju in organizaciji velikih mednarodnih dogodkov enako. Spomnim se tvornega sodelovanja z županom Marjanom Tepino, pa Bracom Mušičem, Nušo Kerševan, pa potem Jožetom Strgarjem ali ministrom Izidorjem Rejcem. Tedaj so politične osebe delale v dobro razvoja. BIO je v 60. letih imel zato pomembno vlogo, predstavljal je točko srečanja med vzhodom in zahodom. Prednost nevtralne in neuvrščene Jugoslavije se je dalo zelo dobro unovčiti. Pozneje je bienale začel izgubljati pomen, leta 2012 pa se je pojavila potreba po novih konceptih.

Zakaj je bil BIO v 60. in 70. letih, torej v času Jugoslavije, tako pomemben za oblikovalsko stroko?

Leta 1964 je imel BIO izvirno idejo, ki jo je uspešno prodal svetu hladne vojne. Jugoslavija je igrala »brezcarinsko« cono, skozi katero so se pretakale informacije z vzhoda na zahod in obratno. BIO je imel visoke kriterije primerjalnega ocenjevanja v skladu z doktrino good dizajna. BIO je še nekaj časa ohranjal vlogo mednarodnega arbitra, dokler je država še imela nekaj političnega in gospodarskega ugleda. Za notranje potrebe si je BIO prizadeval pridobiti vlogo posrednika kakovosti v izvozno usmerjeno jugoslovansko in slovensko industrijo. Leta 1991 je bila Slovenija brez strategije, kako ohraniti prednosti informacijskega kapitala, da bi se učinkovito pripravila na pospeševanje konkurenčnosti na mednarodnem trgu. Ne da bi se pripravila na izzive tretje industrijske revolucije, je začela propadati slovenska izdelčna industrija hkrati z blagovnimi znamkami, pri katerih je oblikovanje imelo naravnega zaveznika. Čeprav z veliko zamudo, so bile konceptualne spremembe za položaj BIO neizogibne. S 23. in 24. BIO zaznavamo prvo resno iskanje poti za vrnitev nekdanje relevantnosti, ki temelji na mednarodno odprtih in kompatibilnih človeških virih.

Novi koncepti načenjajo tudi vprašanje o vlogi oblikovanja v sodobnem kontekstu.

Evropska komisija je v dokumentu Design for Growth and Prosperity postavila strategijo, kako dvigniti konkurenčnost Evrope na globalnem trgu. Tudi države Brics identificirajo velik pomen dizajna v pospeševanju njihove konkurenčnosti, med njimi prednjači Kitajska. Pri pregledu članic Cumulusa, mreže oblikovalskih univerz in akademij, je stanje tako: Kitajska ima 12 šol članic, ZDA 14, Nemčija 10, Francija 19, Velika Britanija 15, Italija 9, Japonska 6, Finska 7. Finci so leta 2010 z državno in politično strategijo združili tri univerze v eno, ki se imenuje, pomenljivo, Univerza Aalto. Združili so arhitekturo in oblikovanje, tehniko in družboslovje, ekonomijo in poslovne vede. S finske združene univerze žarči strategija države, ki zastopa družbene interese po krepitvi konkurenčnega položaja v svetu. Finci so povsod na vseh pomembnih strateških položajih v EU in v svetu, pa jih je samo pet milijonov.

Kaj bi vi uvrstili v kategorijo oblikovalskih presežkov, ki so nastali po osamosvojitvi Slovenije?

Potujoča razstava Silent Revolution - začela se je v Londonu leta 2011 - je prikazala dvajset oblikovalskih presežkov od ustanovitve samostojne Slovenije v letu 1991. Kustosinja Maja Vardjan je v pregled vključila še pet brezčasnih ikon slovenskega oblikovanja, izumitelja Petra Florjančiča, Nika Kralja, Marka Turka, Davorina Savnika in mene. Razstava je potovala po številnih prestižnih razstaviščih, med drugim na milanski Trienale, v Helsinke, na Dunaj, zadnja pa je bila v Moskvi.

Kakšni so sodobni izzivi za oblikovanje, tudi v primerjalnem kontekstu glede na preteklost in pričakovanja za prihodnost?

Ja, časovni lok je vedno pomemben, prav tako valorizacija sedanjosti in po analizi Swot in ocenah priložnosti za uspeh in tveganja. Na teh osnovah bi lahko ugotavljali izzive za prihodnost. Razvoj bi moral, kot v vseh pametnih družbah, temeljiti na dveh strategijah, državni in podjetniški – vsakega posameznega podjetja. Združiti bi morali znanosti med seboj, ker vsaka zase ne bo uspešna. Z dosežki, vidnimi v vsakdanjem življenju, bi dvignili tudi prepoznavnost Slovenije. Naš položaj je ogrožen in ne vem, ali politiki to razumejo. Tudi ni jasno, kaj vidijo, ko potujejo po svetu. Slovenija je majhna kritična masa, v primerjavi z drugimi ima šibko, a dragoceno zgodovinsko izkušnjo. Nekateri imajo tega na pretek, recimo Poljska ali Češka, da ne govorimo o Kitajski s svojo 6000-letno zgodovino! Kitajska je v modi tudi v slovenskih podjetniških glavah. So kdaj zašli v kakšen muzej, da bi se zavedali, kaj Kitajska v resnici je? Zahod jim je hitro prepustil proizvodnjo, če pa nimaš lastnega »materiala«, tudi storitev ne moreš dobro opraviti ali ponuditi.

Mi na vseh področjih izgubljamo moč in konkurenčnost. V prvih letih od 1991 smo zapravili informacijski kapital, temu je sledila državna srebrnina. Zadnjič sem po kolesarski poti od Kranjske Gore proti Vidmu zaznal, da se nam lahko zgodi, da bo ob poti med zastavami dežel Alpe-Adria enkrat izginila slovenska zastava, ker nas bodo kot upoštevanja vrednega partnerja mogoče spregledali.