Tiskane izdaje
Nekoč je bil minister v vladi Aleksandra Vučića, danes pa je prvak stranke Dovolj je bilo (DJB). Podpirajo ga tudi protestniki proti diktaturi. Navsezadnje je sam izstopil z vladnega vlaka, ker je ocenil, da vozi v napačno smer. V očeh protestnikov velja za poštenjaka, kar pa v politiki ni vedno želena vrlina. Po parlamentarnih volitvah je DJB postala najmočnejša in najbolj radikalna opozicijska stranka.
Zakaj se novim opozicijskim silam na srbskih predsedniških volitvah ni uspelo združiti in kandidirati s skupnim kandidatom, kar bi preprečilo veliko razpršenost glasov volivcev?
Po našem mnenju opozicija, ki je bila do leta 2012 v vladi in je izpeljala petooktobrske spremembe, izginja s politične scene. DJB je Vuku Jeremiću [nekdanji zunanji minister in predsedujoči generalne skupščine ZN] in Saši Jankoviću [bivši varuh človekovih pravic] poskusila pojasniti, da bi morali nastopiti na volitvah z enim kandidatom. To naj bi bil Janković ali Jeremić, pri čemer bi se dogovorili tudi o skupni strategiji, ki bi veljala za predsedniške, parlamentarne in beograjske volitve. Na njih naj bi nastopili kot ekipa in se dogovorili, kdo bo nosilec na posameznih volitvah. Če bi se tako dogovorili, bi lahko odpihnili celotno vladajočo koalicijo in zmagali na vseh volitvah. Na žalost ni bilo dovolj politične zrelosti. Prevladale so osebne ambicije. Morali bi doseči, da bi se volitev udeležilo veliko abstinentov. To je nujno za zmago nad vladajočo večino, ki ima dobro mašinerijo in je odlično organizirana na terenu, njeni volivci pa se poslušno udeležujejo volitev. Teh se ni udeležilo dva do tri milijone abstinentov, ne glede na napihnjeni volilni seznam, na katerem je 6,8 milijona volilnih upravičencev, kar je za milijon več, kot je v Srbiji polnoletnih državljanov. Ker se nam ni uspelo dogovoriti, so opozicijski kandidati tekli vsak svojo dirko.
Je bil v igri tudi bojkot volitev?
Bojkot ne bi ničesar rešil, ker se vladajoča večina ne bi odrekla volitvam. Na njih bi le še bolj prepričljivo zmagala. Po javnomnenjski raziskavi je imel Vučić za sabo 30 do 35 odstotkov volilnega telesa, Jeremić 7,5, Janković pa 6,5 odstotka, medtem ko je bilo 45 odstotkov abstinentov. Na volitvah je šlo za boj za delitev manjšega števila glasov, ki so ostali na voljo. DJB je poskušala vplivati na večjo volilno udeležbo. Volivce smo pozivali, naj glasujejo za tistega, ki je po njihovem najboljši. Volivci DJB so glasovali tudi za Jeremića in Jankovića. Na volitve smo pozivali tudi abstinente. Če bi gledal le na interese DJB, se ne bi udeležil volitev, vendar sem vstopil v politiko, da bi spreminjal stvari, ne da bi bežal od bitke, čeprav je videti izgubljena.
Saša Radulović. Foto: arhiv stranke DJB
Kakšen rezultat napovedujete na beograjskih volitvah, ki bodo prva priložnost za popravni izpit?
Veliko je odvisno od tega, kaj bodo naredili Janković in Jeremić. DJB bo nagovarjala svoje volivce in abstinente. Ne pričakujem, da bo prišlo do združevanja sil. Demokratska stranka bo še naprej nastopala z Jankovićem, kar je napačen pristop in ne more pripeljati do drugačnega rezultata. Bistveno je delovanje na terenu, ki ga je razvila Vučićeva Srbska napredna stranka (SNS). Gre za odnos z volivci, ki ga SNS vzpostavlja tudi prek medijev, predvsem nacionalne televizije. Opozicija do njih nima dostopa in lahko komunicira z volivci le prek družabnih omrežij, a to ne zadostuje za zmago na volitvah. Vučić ne izgublja volivcev, kot sem napačno menil, vendar ne dobiva novih. Računa lahko na okoli 1,8 milijona glasov. Svoje volilno telo ohranja z enakimi metodami tudi Socialistična stranka Srbije (SPS). Motiviranje abstinentov je možno le z delom na terenu, ker so se povsem izključili iz politike. Ne gledajo političnih oddaj na televiziji, ne uporabljajo družabnih omrežij kot vira informacij. Dvignili so roke. Abstinenti so prepričani, da so vsi politiki enaki in da ni mogoče ničesar spremeniti. Satira na račun politične elite se je pokazala kot dober prijem, da te ljudi privedeš na volitve.
Je mogoče premagati Vučića vsaj na beograjskih volitvah, ki so pred vrati?
V Beogradu je Vučić zelo ranljiv. V primerjavi z lanskimi parlamentarnimi volitvami je izgubil veliko glasov. Realna je možnost, da ga premagamo, tako da bi lahko stranke iz drugega političnega spektra dobile priložnost za oblikovanje oblasti. Tu se znajdemo pred drugimi problemi. Za DJB je ključen problem strankokracija oz. strankarska mašinerija, ki nažira družbo na vseh nivojih, kaže pa se skozi strankarsko zaposlovanje, kar nas na letni ravni stane več kot milijardo evrov. Subvencije so prav tako težke milijardo evrov. Bratska podjetja in korupcija, ko podjetja, povezana z vrhovi politike, dobijo pogodbe in vlečejo denar iz proračuna, so problem v vsej regiji, ne samo v Srbiji.
Je torej bistvo problema demontaža strankarskega parazitskega sistema?
DJB želi vpeljati enaka pravila za vse. Ko so bile stranke sedanje opozicije na oblasti, so imele priložnost, da se ne vmešavajo v delo sodišč, tožilstva ali policije in medijev, skratka, da jih ne poskušajo nadzirati s postavljanjem svojih kadrov na vsa vodilna mesta. Ravnali so enako, kot danes dela SNS, a je le še bolj brutalna. Kozmetične spremembe za DJB niso opcija. Nisem vstopil v politiko, da bi bil del tega aparata, temveč želim spremeniti sistem. Volivci to tudi pričakujejo. To je problem, ker se je treba spopasti s sistemom, v katerem nobena institucija ne deluje. Ker ne morete nič spremeniti, delujete kot nekdo, ki kar naprej kritizira in se pritožuje, ne da bi kar koli dosegel. To dodatno razočara volivce in jih sili v abstinenco. Pred naslednjimi volitvami bomo morali povrniti zaupanje državljanov in jih prepričati, da so spremembe možne. Pri tem je ključen medijski mrak. DJB je poleg radikalcev Vojislava Šešlja, ki so lažna parlamentarna opozicija, najmočnejša opozicijska poslanska skupina. Kot njen voditelj pa nisem bil niti enkrat na državni RTS ali drugih televizijah z nacionalno frekvenco, z B92 vred, od aprilskih parlamentarnih volitev do predsedniških volitev.
Kako si predstavljate reformo pravosodja? Mar pričakujete, da bodo sodniki, ki sodijo po ukazih strank na oblasti, čez noč začeli soditi pošteno?
Sodniki delajo po ukazih strank, ker se bojijo za svoja delovna mesta. Kot minister za gospodarstvo sem opazil pri delu z agencijami, ki so v pristojnosti ministrstva, da so v njih zaposleni prestrašeni ljudje. Manjšina na vodilnih mestih, ki je strankarsko imenovana, dela za vladajočo ekipo. Celoten aparat ni korumpiran. Problem so strankarsko postavljeni ljudje na ključnih mestih. Z njihovo zamenjavo je mogoče ozdraviti sistem. V dobrih štirih mesecih mi je to uspelo izpeljati v vseh agencijah, kot so agencije za privatizacijo, za tuja vlaganja, za stečaje in druge.
Podobne razmere so v sodstvu, kjer sem delal kot stečajni upravitelj. V pravosodju so nujna jasna pravila za presojo dela sodnikov in tožilcev, po zgledu drugih držav, in uvedba pravila enotne sodne prakse, ki pravi, da ob istem dejstvenem stanju ni mogoče imeti dveh diametralno nasprotnih razsodb, kar se v Srbiji dogaja vsak dan, odvisno pa je od tega, kdo so stranke v postopku. To je reforma pravosodja, in ne to, kar je naredila demokratska stranka na čelu z bivšim predsednikom države Borisom Tadićem. Naredili so neko vrsto lustracije, kot so si jo zamislili sami. V kavarnah so delali sezname sodnikov in tožilcev, ki so ali niso primerni.
Kot minister ste najverjetneje dobili v roke tudi dokumente, ki kompromitirajo oblast na čelu z Vučićem. Zakaj niste z njimi seznanili javnosti?
V zvezi z vsemi nepravilnostmi, ki sem jih odkril, sem vložil kazenske ovadbe, vključno z ovadbo proti Vučićevemu bratu in bratu beograjskega župana Siniše Malega. V štirih mesecih sem ustavil vse škodljive zadeve v ministrstvu. Tožilstvo ne opravlja svojega dela in ne procesuira zadev, mediji pa ne obveščajo javnosti. Ljudi lahko informiram samo prek družbenih omrežij, naše spletne strani in redkih intervjujev. Najbolj pomembna zadeva so vršački vinogradi in sem jo opisal v predvolilni kampanji: gre za poskus privatizacije, v katerem sta sodelovala brata premiera in beograjskega župana. To mi je uspelo preprečiti, njima pa se ni zgodilo nič. V najnovejši ovadbi utemeljeno sumim, da trg z drogami nadzirata brata Vučić v sodelovanju z brati na oblasti v Črni gori in da prevzemata celoten posel Darka Šarića na ozemlju tega dela Balkana. Več let sem delal kot finančni strokovnjak tožilstva in policije skupaj s predsednico in članico sveta za boj proti korupciji Verico Barać in Miroslavo Milenović. Ukvarjal sem se s 24 primeri sporne privatizacije. S tožilstvom in policijo smo našli dokaze za vse sume, vendar so zadeve končale v predalih. Posledica so razočarani policijski inšpektorji, ki delajo s srcem, politiki pa rezultate njihovega dela pospravijo v predal.
Kaj lahko prispevajo k spremembam študentski protesti proti diktaturi in leto dni trajajoči protest pobude Ne da(vi)mo Beograd?
Nočno rušenje objektov v Savamali je bilo popoln suspenz države na delu njenega ozemlja. Izvajalec je bila banda z maskirnimi kapami. Državljani so klicali policijo, ki bi morala imeti monopol nad uporabo sile. Policija se je odrekla tej vlogi in se ni zmenila za pozive državljanov. Po naših informacijah za tem stoji predsednik vlade osebno, izvajalci pa so bili pripadniki navijaških skupin in huliganov, ki so dejavni tudi na srbskem trgu z narkotiki. Ustavili so policijo in tožilstvo ter jim preprečili, da opravijo svoje delo. Kdo ima moč, da policiji ukaže, naj ne opravlja svojega dela? Protesti mladih ljudi na ulici, ki si želijo pravičnosti in urejenega sistema, so reakcija na dogodke. To je ena pot boja proti sistemu. Bojim se, da je po neuresničenih pričakovanjih 5. oktobra izginila zmogljivost družbe za proteste na ulici. Da bi protesti imeli večjo moč, bi se jim morali pridružiti vsi državljani, kot so se v oktobrski revoluciji.
Je Bruselj v pomoč novim akterjem na srbskem političnem parketu?
Vloga EU v Srbiji je izjemno slaba. V svetu očitno pihajo drugi vetrovi, zapuščajo se vrednote in načela, menja pa jih pragmatična politika, ki sledi le kratkoročnim interesom. Ne morem razumeti, da EU molči nad dejstvom, da je Vučić s pozicije premiera kandidiral za predsednika države. Visoko zunanjepolitično predstavnico EU Federico Mogherini in druge evropske diplomate sem pozval, naj mi navedejo eno državo na svetu, kjer obstaja takšna praksa. V Nemčiji je to prepovedano z odločitvijo zveznega sodišča iz leta 1977. Zato je nesprejemljivo, da Angela Merkel sprejme Vučića sredi predvolilne kampanje kot predsednika vlade ali da Mogherinijeva, ko premier suspendira skupščino za čas volitev, v njej nastopi pred poslanci in hvali dosežke srbske vlade. Gre za neposredno podporo avtokraciji. V določeni meri se posmehuje študentom na ulici, ki vidijo, da zadeve v Srbiji ne delujejo, od evropskih diplomatov pa ves čas dobivajo sporočila, da je vse super in da je Srbija na pravi poti ter da je Vučić državnik, ki ga velja podpreti.
Kako boste prepričali državljane, da se je vredno boriti za spremembe?
Če bi imeli v državi normalno medijsko situacijo, bi zlahka rešili problem abstinentov. Nove politične sile bi lahko z novim besednjakom pojasnile državljanom, kaj ponujajo in kaj je mogoče spremeniti. Ne potrebujemo podpore mednarodne skupnosti, temveč da stojijo za vrednotami in principi, za katere se zavzemajo. Če bodo opravili ta del posla, si bomo pomagali sami. Resen problem je, če srbski državljani slišijo od najvišjih evropskih uradnikov, da je Vučić dober voditelj in da vodi Srbijo v pravo smer. To pripelje do tega, da ljudje dvignejo roke in se odrečejo politiki.
Kakšen vpliv ima na boj za spremembe vprašanje, ali se bo EU širila ali pa zaprla vrata za Zahodni Balkan?
Vpliv ni velik. Glavni so notranji problemi. Svetovne sile imajo lastne interese in včasih soglašajo s tem, kar želite narediti, drugič pač ne. Smo majhna država, ki se mora končno naučiti, da svetovni politiki vladajo interesi in da ni prijateljstev ter da se je treba obrniti k lastnim interesom. Naš glavni namen je, da iz Srbije naredimo urejeno državo. Ne vidim, da bi bil kdor koli v svetu proti temu cilju in da bi skušal Srbiji preprečiti njegovo uresničitev. Naš cilj je implementacija pozitivnih izkušenj in urejena država po zgledu Danske, Nizozemske ali Kanade.
Vprašanje, ali bo Srbija v naslednjih letih vstopila v EU ali ne, ta hip ni pomembno, ker je to ne bo ustavilo, če bo dovolj politične volje za spremembe in ureditev lastnega dvorišča. Proces približevanja EU je povsem napačen pristop, ker politična elita nima nobene želje po uvedbi urejenega sistema. Proces razteguje v neskončnost, kar ji ustreza, kajti uvajanje vladavine prava ali medijske svobode bi le omejevalo politiko, ki jo izvaja. Približevanje EU jim koristi le za opravičilo pred državljani in za ustvarjanje privida, da se nekaj dogaja.
Ne obstaja nobeno področje v Srbiji, kjer je uveden red ali pa se ta uvaja. Zdravstvo je razbito, kultura ne deluje, ni vladavine prava in svobode medijev. Pristopna pogajanja so ovira za spremembe, ker ustvarjajo pri državljanih iluzijo, da se nekaj premika in da evropski birokrati skrbijo za to, da se Srbija uredi v korist njenih državljanov, kar se seveda ne dogaja. Tudi evropski birokrati z najboljšimi nameni lahko dajejo le nasvete in opozarjajo na nepravilnosti, volja za spremembe pa mora priti od ljudi samih.
Kaj pa veliki igralci, kot je na primer Rusija, na katero so in še stavijo številni srbski politiki?
Rusija ima energetski interes, ne le v Srbiji, temveč v vsej Evropi. To se ne bo spremenilo. Ne vidim razloga, da bi bil ruski predsednik Vladimir Putin proti temu, da uvedemo red v pravosodju. Tudi njihovi gospodarski interesi bodo bolje zavarovani, če bo sodna veja oblasti delala, kot je treba. Najbrž jih tudi nič ne moti, če bi delovali zdravstvo in izobraževanje ter da ne bi prihajalo do utaje davkov ali korupcije, ki zajedata v državni proračun.
Je Rusiji glede na novo hladno vojno z ZDA v interesu, da Srbija vstopi v EU?
Velike sile vedno najdejo način, da se sporazumejo med seboj, mali pa so topovska hrana v njihovih obračunih. Naše delo je, da se obrnemo k reševanju zadev, ki so za nas bistvene. Korumpirane politične elite bežijo na teren, kot je hladna vojna med Rusijo in ZDA, kakor da bi Putin vsak dan razmišljal o tem, kaj se dogaja v zdravstvenem domu na Čukarici in kako se krade denar iz srbskih podjetij, medtem ko Merklova snuje prevzem podjetja v Valjevu. Naš glavni problem ni na tej ravni.
Kako v tem kontekstu vidite reševanje odnosov med Srbijo in Kosovom, ki sta nedokončani državi?
Načela so pri tem zelo koristna. Verjamemo v lastnino, mednarodne in meddržavne pogodbe in vladavino prava. To je eden od načinov, kako je treba pristopiti k reševanju vprašanj, ki so pomembna za vse državljane na Kosovu. Za Srbijo je ključno vprašanje lastninskih pravic, ne le državljanov in cerkve, temveč tudi pravnih oseb. Pomembno je tudi vprašanje človekovih pravic ali pravica do avtonomije. Gre za normalne pravice, ki obstajajo povsod v razvitem svetu. Če bi se pogovori o velikih vprašanjih in pat pozicija v varnostnem svetu reducirali na ta vprašanja, bi lahko bil dosežen napredek.
Kosovska vlada in parlament sta sprejela zakon o konfiskaciji rudnika Trepča, ki ne zdrži. Gre za pravni subjekt, ki je v lasti pravnih subjektov iz Srbije. To je neposredno ogrožanje lastninskih pravic in nima nobene zveze z neodvisnostjo Kosova. Namesto o konkretnih rešitvah se pogovarjamo o imaginarnih zadevah in ugotavljamo, da je problem velik. Vsak velik problem se rešuje tako, da ga razstavite na veliko majhnih problemov, ki so vsi rešljivi. Na ta način se približate rešitvi velikega problema. Vprašanje priznanja Kosova se ne rešuje prvo, temveč zadnje.
Kaj pa odcepitev Republike srbske in njena združitev s Srbijo?
Nič slabega ne vidim v povezavah med Republiko srbsko in Srbijo ali med delom Hercegovine in Hrvaško. Ureditev BiH, vključno z Republiko srbsko, je rezultat daytonskega sporazuma, spremeni pa se lahko le z dogovorom vseh strani. Politična elita v BiH in v Srbiji ter na Hrvaškem, ko nima rešitev za probleme svojih državljanov, potegne iz rokava ta težka mednacionalna vprašanja. Na ta način stopnjujejo napetost in se izogibajo reševanju vsakdanjih problemov. Razmere v BiH lahko spremenijo nove politične sile, ki ne bodo dvigovale mednacionalne napetosti, temveč se bodo posvetile življenjskim vprašanjem. Med nacionalnimi skupnostmi je treba vzpostavljati tudi sodelovanje na podlagi zadev, ki jih povezujejo in jih je veliko več kot zadev, ki jih ločujejo.
Ne le za BiH, temveč za celotno regijo je pomemben tudi odnos do zločinov, ki so se zgodili v vojni v devetdesetih in tudi v drugi svetovni vojni. V regiji je potreben popis žrtev vojn. Vsi v regiji bi se morali soočiti z lastnimi zločinci in jih obsoditi, ne da bi se pri tem bali, da škodijo lastnim žrtvam. To je mogoče storiti. Sprememba se bo zgodila, ko bo v regiji zmagala politika, ki bo imela voljo, da ravna človečno.
