Tiskane izdaje
Ukrajinski pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec in jazzovski glasbenik. Vse to je Jurij Andruhovič, letošnji nagrajenec Vilenice. Eden najvidnejših predstavnikov sodobne ukrajinske literature, o kateri vemo zelo malo. Kronist izjemno bogate kulturne dediščine Galicije, dela Ukrajine, kjer so nekoč živeli in ustvarjali nekateri najbolj znani pisci in umetniki našega časa, danes pa je to eno najbolj pozabljenih območij Evrope.
Prevodov ukrajinskih literarnih del pri nas skorajda ni. Nagrada vilenica, ki je prvič odšla v Ukrajino, bo zdaj morda vendarle spremenila odnos do književnosti naroda, s katerim smo nekoč (prav z Galicijo) živeli v skupni avstro-ogrski državi. Za takšen odnos do Ukrajine, ki pozabljena ostaja tam na robu Evrope, so morda deloma krivi tudi Ukrajinci sami. Jurij Andruhovič, ki živi in ustvarja v Ivano-Frankivsku, namreč pogosto pravi, da so Ukrajinci velikokrat premalo glasni. Ob tem spomni na vprašanje, ki mu ga je zastavil njegov španski založnik v Barceloni. Kako namreč ločiti Rusa in Ukrajinca, če pa oba govorita rusko? Andruhovič mu je odgovoril, da če sliši govoriti ruščino, potem so to zanesljivo Rusi. Kajti Ukrajinci govorijo preveč tiho, da bi jih kdo slišal.
Po revoluciji na Majdanu, kjer se je Ukrajina glasno odločila za proevropsko politiko, je tega molka morda vendarle konec. Tudi po zaslugi 57-letnega Jurija Andruhoviča, ki se kot Sizif bori za resnico o dogajanju v Ukrajini. S svojim literarnim ustvarjanjem in javnimi nastopi po vsej Evropi.
Ivano-Frankivsk, mesto na zahodu Ukrajine, od koder prihajate, je dolgo veljalo za nekakšno kulturno središče tega dela države. Tam so ustvarjali mnogi znani pisatelji. Tam je bilo doma tudi literarno gibanje Fenomenon, v katerem ste bili vi morda najbolj znan pisec. Kaj je s tem gibanjem danes?
Fenomenon je končal svoje poslanstvo. Njegov čas je bil v devetdesetih letih. To gibanje se je lahko pojavilo samo v času osamosvajanja in neodvisnosti. Nekdanja skupna država se je podirala, sesuvalo se je tudi njeno gospodarstvo. Življenje se je marsikomu postavilo na glavo. Vladala je velika inflacija. V Ukrajini so ljudje v povprečju zaslužili sedem ali osem dolarjev na mesec. To so bili težki časi. A hkrati je bil to tudi čas upanja, odpiranja novim kvalitetam, novim možnostim v umetnosti in literaturi.
To je bil čas nove generacije ustvarjalcev?
Sam sem bil najstarejši član gibanja. In bržkone edini, ki je objavljal še v Sovjetski zvezi. Moja prva knjiga je denimo izšla leta 1985. Vedel sem, kaj je cenzura, kakšni so lahko ideološki pritiski. Drugi člani Fenomenona so bili neke vrste novinci v literaturi. Z underground ozadjem. Brez stikov z uradnimi ustanovami, založniki, oblastjo. To so bili mladi ljudje, ki so bili pripravljeni narediti nekaj novega, neodvisno kulturo. Iz ilegale so prestopili v legalnost, brez ideološkega programa ali strankarske pripadnosti. Začeli smo objavljati revijo Četrtek. V njej smo se srečevali in debatirali o vsem mogočem. Ob kavi, včasih tudi ob vodki. Revija ni izhajala redno. Včasih dvakrat na leto, včasih samo enkrat. Toda pomembno je, da je obstajala. O Fenomenonu so nenadoma začeli pisati v drugih delih Ukrajine in tudi v tujini. Danes je to seveda že zgodovina, legenda. Vsi nekdanji člani so danes popolnoma avtonomni ustvarjalci. Med njimi denimo Jurko Izdrik, Taras Prohasko, Halina Petrosanjak, Jaroslav Dovgan ...
To se je dogajalo pred BuBaBujem, znamenito skupino pesnikov, kjer ste prav tako sodelovali?
Ne, kasneje. BuBaBu, kratica za burlesko, farso in bufonado, je moja druga identiteta. Gre za nekakšen pesniški trikotnik ustvarjalcev, v katerem sta bila poleg mene še Viktor Neborak in Oleksander Irvanec. Naše glavno orodje za opisovanje družbenih pojavov so bile satira, ironija, parodija. Fenomenon, ki je nastal kasneje, ni bil uradna skupina. To je bil nekakšen literarni kompot. Vse smo kuhali v enem loncu, brez kakšne skupne estetike. Naši zgledi so bili veliki predhodniki, rojeni v tem delu Ukrajine, kot so bili Joseph Roth, Bruno Schulz, Paul Celan. Učili so nas, kako lahko iz popolne province preskočiš na evropski svetovni oder. Če si dovolj dober, seveda.
Franik, kot na kratko pravite Ivano-Frankivsku, je dokaj pomembno zgodovinsko mesto?
A kljub temu je to vendarle relativno mlado mesto. Ustanovljeno je bilo namreč šele sredi 17. stoletja …
… po zaslugi Poljakov?
Predvsem poljske aristokracije, natančneje klana Potockih, ki so bili takrat ena najvplivnejših poljskih družin. Potocki so kot staro, veliko drevo z ogromnimi, različnimi vejami. Mesto je ustanovil Stanislav Potocki, zato se je po njemu dolgo imenovalo Stanislavov.
Je bil Franik srečno mesto? Vaša hči Sofija Andruhovič, prav tako znana ukrajinska pisateljica, je namreč nedolgo tega napisala zelo bran roman Felix Austria.
Ki je že preveden v nemščino in poljščino. To je neke vrste utopija. Dogaja se leta 1907, v času pred prvo svetovno vojno. Naslov napeljuje na misel, da je bil to slikovit in bogat čas. Knjiga sprva res govori o srečnih ljudeh, a se stvari potem zelo zapletejo. Gre pravzaprav za tragedijo. V trikotniku, ki ga sestavljajo mlada Poljakinja, ta se je poročila z ukrajinskim kiparjem in kamnosekom, ki se je preživljal z izdelovanjem nagrobnikov za pokopališča, in prijateljica mlade Poljakinje, ki je hkrati služabnica v družini. In prav ta ukrajinska služabnica v bistvu pripoveduje zgodbo, ki se v zadnjem poglavju konča šokantno. To je po mnenju kritikov eden najboljših ukrajinskih romanov zadnjega desetletja. Je pa zelo krut. To ni idilični opis o krasnih časih habsburške monarhije. Knjiga te seveda zapelje v to past, saj v njej v resnici uživaš v gastronomskih opisih tistega časa, brskaš po vrhunskih menijih restavracij in po receptih, kaj so takrat jedli in pili. Na koncu pa sledi šok. Vse se pogrezne v katastrofo. Imenitna prispodoba Evrope, ki je takrat nezadržno drvela v prvo svetovno vojno.
Bral sem, da zdaj snujejo film na osnovi tega romana?
Res je, a žal ne vem, kako daleč je ta projekt.
Galicija, kjer leži vaš Franik, je bila dolgo pomemben del nekdanje habsburške monarhije.
Galicija je bila res del imperija, vendar še zdaleč ne tako pomemben, kot se morda zdi danes. Nekateri so celo trdili, da je bila njegov najslabši del.
V kakšnem smislu?
Bila je daleč na vzhodu, kakor da bi bila v Aziji. Pozabljena in osamljena. Ko so leta 1772 na dunajskem dvoru razmišljali o priključitvi, aneksiji Galicije, ki se je potem v resnici zgodila, pred tem je bila Galicija del Poljske, so bila mnenja zelo različna. Del državnega vrha je govoril, da je ne potrebujejo, da je predaleč. Zato je bila Galicija v nekdanjem imperiju ves čas kot otrok, ki ni bil rojen iz ljubezni. To dete je bilo vedno zadnji problem v veliki dunajski družini, zato so vsi nanj največkrat kar pozabili.
Zanimivo je, da so se med prvo svetovno vojno v avstro-ogrskih četah v Galiciji borili tudi slovenski vojaki. Mnogi se niso nikoli vrnili na svoje domove.
Ukrajinske vojake pa so pošiljali k vam, na italijansko fronto. Takšna je bila takrat politika. Režimu preveč nevarne nacionalne enote so pošiljali na druga, bolj oddaljena bojišča. Da ne bi bilo kakšnih uporov na domačih tleh. Tu v Sloveniji sem zvedel, da je med prvo svetovno vojno tod umrlo kar precej Ukrajincev. Pri vas torej niso umirali samo ruski ujetniki.
Osip Turjanski je napisal zelo dober ukrajinski roman o prvi svetovni vojni.
Naslov je Za bolečino. To ni debela knjiga, ima vsega petdeset strani. Napisana je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. V ekspresionističnem slogu. Zame je ta roman res velika mojstrovina. Moramo najti prevajalca, ki bi znal ujeti ta njegov poseben način pisanja. Govori o skupini vojakov, ki blodijo v Alpah, med snegom in ledenim skalovjem. V mrazu in brez hrane. So iz različnih narodov takratne avstrijske države. Zgodba bi se lahko dogajala kjerkoli. V Sloveniji, severni Italiji. Mislim, da bi bil roman danes odkritje za vso Evropo.
Zanimivo je, da ukrajinski pisatelji niso prav veliko pisali o prvi svetovni vojni, v nasprotju z evropskimi, denimo.
To morda drži. Toda tudi v Evropi se niso ravno vsi ukvarjali z vojno. Iskali so tudi druge teme. Thomas Mann je vse tja do (druge svetovne) vojne in še med njo denimo pisal tetralogijo Jožef in njegovi bratje, Herman Hesse pa na primer Igro steklenih biserov. Njegovi eseji o vojni in miru so potem izšli šele kasneje, ko je bilo vojne že konec.
Jurij Ševeljov, profesor književnosti na newyorški univerzi Columbia, je pred leti zapisal, da so na vaše literarno ustvarjanje vplivali predvsem Ho-Hei-Ho. Gre kajpak za krajšave za Gogolja, Heineja in E. T. A. Hoffmanna. Se strinjate z njim?
(Smeh.) Gogolju v ukrajinščini v resnici rečemo Hoholj. Po rodu je iz osrednje Ukrajine. Iz Poltave, ki je domovina ukrajinskega knjižnega jezika. Kot Toskana za italijanski jezik. Gogolj in Hoffmann sta absolutno res zelo vplivala name. Za Heinricha Heineja pa tega ne morem reči. Nisem ga bral, nikoli. Toda ugledni profesor je s to zanimivo igro besed, po zgledu BuBaBu, imenitno ujel ta ironični duh kratic. Srečal sem ga kar nekajkrat. V New Yorku in v Lvivu. Bil je zelo svetla oseba. Velik poznavalec literature. Veliko je pisal o zgodovini ukrajinskega jezika. Resne lingvistične razprave. Pri tem je bil zelo prepričljiv. Bil je velik profesor zahodnega kova. Eden največjih literarnih strokovnjakov pri nas. Na svoji koži je izkusil dve veliki svetovni vojni in veliko političnih preobratov in viharjev, pa je kljub temu ohranil smisel za humor. In ironijo.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Zdi se, da ste mu precej podobni?
Ne vem. Morda. Toda posnemati ga je skorajda nemogoče. Nekega dne je denimo letel iz New Yorka v Milano. Na eno samo predstavo v znamenito La Scalo. Ker je v njej nastopal njegov priljubljeni operni pevec. Bil je velik poznavalec glasbe, vizualne umetnosti. Z njim si lahko govoril o vsem. Žal ga že skoraj poldrugo desetletje ni več med nami.
Zanimivo je, da je Hoffmann vplival tudi na Offenbacha in Čajkovskega, ne le na vas.
Ko sem bil študent, me je zelo zanimalo vse, kar prihaja z Orienta. Iz Indije. Brahmanizem, joga. Ko sem bral Hoffmanna, sem v njegovem pisanju našel prav to. Slike in ideje z vzhoda. In to je bilo zelo zanimivo zame. Je igriv, a hkrati grotesken pesnik. Znal je ustvariti magično atmosfero tega, o čemer pripoveduje. Morda je prav zato vplival tudi na Čajkovskega in na njegovega Hrestača.
Toda poleg že omenjene trojice literatov sta na vas gotovo vplivala tudi rojaka Ivan Franko, po katerem se imenuje vaše mesto, in seveda Bogdan Igor Antonič?
Drži. Toda pri njima gre za popolnoma različna svetova. Ivan Franko je pozitivist, človek druge polovice 19. stoletja. Ni dovoljeval nobene mistike, nobenih skrivnosti. Samo znanost in fakti. Nič drugega. Kot prvi je denimo prevedel nekaj poglavij Marxovega Kapitala v ukrajinščino. Ves čas je pisal. Pri nas je objavljenih več kot 50 volumnov njegovih del. A to je seveda le del opusa, ki ga je ustvaril.
Bogdan Igor Antonič je bil popolnoma drugačen ustvarjalec. Živel je kasneje. Umrl je zelo mlad, star komaj 27 let. Je poet modernizma, misterijev in halucinacij. Franko, ki je umrl leta 1916, ga ni poznal. Toda če bi živela v istem času, bi bil njegov najhujši sovražnik. In najhujši kritik.
Zakaj?
Ker ni maral takšnega stila pisanja. Franko je nekako ves čas služil nacionalnim in socialnim idejam, Antonič pa je živel v nekakšnem paralelnem svetu.
V kozmosu?
Da. To je bil njegov pravi dom. V eni svojih zadnjih pesemi je denimo zapisal, da je njegov dom tam nekje za zvezdami.
V Dvanajstih krogih, edinem vašem delu, prevedenem v slovenščino, ste Antoniču posvetili eno celo poglavje. Se je samomor s Fani res zgodil?
To sem si seveda izmislil. Njegovo življenje sem poskušal ustvariti na novo. Kajti njegovo pravo življenje je bilo zelo dolgočasno. Bil je zelo mlad in morda tudi zato nekam plah. Skrival se je pred svetom. Njegov pesniški genij je bil nekakšna psihološka kompenzacija za takšno obnašanje. Niti tisti, ki so živeli v njegovem času, niso poznali njegovega pravega življenja. Zato si njegovo življenje lahko le zamišljamo.
Vaše ustvarjalno življenje je izjemno bogato. Pišete pesmi, prozo. Imate svojo glasbeno skupino. Tudi vi ste nekakšno nasprotje Antoniča?
Kdo bi vedel. Vedno rad počnem kaj novega. Moji glasbeni projekti temeljijo na mojih verzih, krajših tekstih, včasih romanih. Glasba je zame medij za nove interpretacije. Zato včasih tudi komponiram. A ne z notami. Zapojem, to posnamemo in potem iz tega naredimo skladbo.
V vaši jazzovski skupini so samo Poljaki?
Bili so. Zdaj so se stvari malce spremenile. V skupini smo zdaj dva Poljaka in dva Ukrajinca. Imamo novega bobnarja iz Lviva. Poljaka igrata na bas kitaro in saksofon. Jaz pa pojem. Včasih le deklamiram. A v glavnem pojem.
Skupina se imenuje Karbido. Je to anagram iz Karibde?
Lahko bi bil. Pa ni. Gre seveda za kemično snov, za nekakšen eksploziv. Ideja je namreč bila, da bi delali samo eksplozivne komade. Toda ime je staro. Ko smo se srečali, je že obstajalo.
Ivan Franko je že pred več kot sto leti vzkliknil: Tudi mi smo v Evropi! Vi to njegovo tezo ves čas vztrajno ponavljate?
Ta znameniti stavek je izrekel ob koncu 19. stoletja. In danes v resnici velja bolj kot kdajkoli. Ivan Franko je živel v času Avstroogrske. Njegovo življenje se je začelo s Francem Jožefom in ko je umrl, je ta še vedno vladal. Vse svoje življenje je torej preživel pod enim cesarjem. Toda dotikal se je tem, ki so po svoje aktualne še danes. V svojih delih in javnih nastopih se je nenehno spraševal, kje smo. Zlasti ta zahodni del Ukrajine, kjer so tudi moje korenine. In takrat je nastal ta njegov znameniti stavek: Tudi mi smo v Evropi.
Sociološke raziskave od neodvisnosti sem kažejo, da je večina Ukrajincev za povezave z Evropo. To je konstantna in zelo stabilna tendenca. Idejo o pridružitvi Evropski uniji je vlada sformulirala že v devetdesetih letih. Kasneje je to postala dominantna ideja v zavesti ljudi. Za Evropo je ves čas več kot polovica Ukrajincev. Odstotki so sicer različni. Včasih dosegajo tudi 70 odstotkov in več, toda pod 50 odstotkov ne padejo nikoli. V družbi je prevladal konsenz za Evropo. In ko je Viktor Janukovič v zadnjem trenutku rekel ne, se je v Kijevu zgodil Majdan. Upor proti režimu, ki noče v Evropo.
Zakaj se je to zgodilo? Zaradi Putinovega denarja?
Predvsem zaradi Putinovih pritiskov. Ruski predsednik ga je trdo privil. Med njima je bilo takrat kar nekaj tajnih sestankov. Putin ga je preprosto izsiljeval. Resda tudi z obljubami o 15 milijardah, toda to je bilo vendarle predvsem izsiljevanje. Janukovič je popustil in Majdan je bil reakcija na njegov ne Evropi. Tri mesece se je vlekla ta vstaja. Njeno sporočilo je bilo zelo jasno: Mi hočemo v Evropo! To je bilo slišati povsod. Ne le na političnih shodih. Tako so govorili tudi umetniki, intelektualci. Velika večina samo tako vidi prihodnost Ukrajine.
Je bil Majdan neke vrste dokončno slovo od Moskve, ki je bila pod Janukovičem pravzaprav edini pravi gospodar Ukrajine?
Razlike med Rusijo in Ukrajino so zelo velike. V Ukrajini skorajda nihče ne idealizira vlade. Vsi bi nenehno menjali predsednika države in ministre. V Rusiji je ta odnos do politike popolnoma drugačen. Množice hočejo enega voditelja. Močnega in vsemogočnega Putina. In tu je razlika med našima kulturama. Majdan je bil zato hkrati tudi protest proti očitnemu poskusu presaditve ruskega modela politike na ukrajinska tla, ki bi seveda pomenil konec demokracije.
Pa je Evropa to razumela?
V Evropski uniji in njenih ustanovah ne razumejo in ne vidijo, kako globoko je ideja o približevanju Evropi prodrla v naše ljudi. Mislijo, da je to le nekakšna muha enodnevnica. Da so ljudje v bistvu indiferentni in da se bodo kmalu premislili. Da je to pravzaprav le ideja politikov. To seveda ni res. Tako misli vsa družba. Seveda obstaja tudi opozicija, nasprotna stran, ki noče v Evropo. Toda ta je bila vedno v manjšini. Evropska unija tega ne razume. Ker je sama ujetnica dvojnih standardov, neodločnosti, licemerja. Glavni cilj evropske politike je ohraniti situacijo, kakršna je, kajti lahko se zgodi, da se ta obrne še na slabše. Zato Evropa počne vse, da se ne bi v njej in okrog nje nič spreminjalo. Da bi vse ostalo po starem.
Se je morda zbala množičnega pohoda Ukrajincev na Bruselj?
Statistika, ki sem jo imel nedolgo tega v rokah, presenetljivo pravi, da kar 69 odstotkov Ukrajincev ni bilo nikoli v tujini. Tujino poznajo le prek televizije, drugih medijev in knjig. Upam, da se bo to zdaj spremenilo. Kajti nove generacije so bolj mobilne in hočejo v svet.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Na to smo čakali več kot dve desetletji.
Stavek, ki ste ga zapisali v Dvanajstih krogih »Dokler naju šengen ne loči …«, zdaj torej ne drži več?
Na srečo res ne.
Zakaj je Rusija napadla Ukrajino? Res samo zaradi ukrajinskih želja po približevanju Evropski uniji?
Da. Toda so še druge stvari. To je zelo kompleksna zgodba. Gre za zelo jasen poskus dominacije. V Rusiji bi radi popravili »škodo«, ki jo je povzročil razpad Sovjetske zveze. Na dlani je, da razpadle države ni več mogoče obnoviti in to dobro vedo tudi v Rusiji. Pravi cilji so zato drugje. Moskva hoče znova postati dominantna sila. Ne le v svoji soseščini, ampak tudi v svetu. Vpletanje Kremlja v ameriško politiko to jasno dokazuje. Washingtonu in tudi Evropi hočejo sporočiti, da je treba računati nanje. Da se brez Rusije ne sme in ne more nič zgoditi.
Mi smo seveda sosedje. Smo prva posovjetska država, ki je ves čas koketirala z evropsko prihodnostjo. V Rusiji tega sprva niso jemali resno. Saj so vedeli, da politika v Kijevu nikoli ni bila enotna. Da je nenehno razdeljena. Potem so ugotovili, da gre zares. Po drugem Majdanu je bilo to dokončno jasno. Zato so udarili z vojsko. Ciljev te agresije je več. Če vzdržuješ vojaški konflikt v državi, ta ne more biti kandidatka za vstop v Nato in ne v Evropsko unijo. Cilj je bil torej paralizirati ves ta proces približevanja Zahodu. Moskva hoče nov zamrznjen konflikt, kot v Pridnestrovju ali Gorskem Karabahu. In to zdaj deluje. Za Ukrajino je to velik izziv. Kaj takega se po neodvisnosti še ni zgodilo.
Ker ste prevajali Hamleta, gre torej tudi v ukrajinski zgodbi za biti ali ne biti?
Točno to. Vsa Ukrajina je zdaj pred tem vprašanjem. Po Majdanu je to zelo jasno čutiti. Zdaj gre v resnici za eksistenco. Za preživetje Ukrajine.
Pred časom ste zapisali, da so scenarij za to vojno pravzaprav pisali že ruski klasiki. Dostojevski, Tolstoj, Čehov …
Čehov morda ne sodi v to zgodbo, ker nikoli ni bil ideološki. Za Dostojevskega pa to velja kot pribito. Bil je eden prvih zagovornikov tako imenovanega »ruskega sveta«, posebnega koncepta unikalnosti ruske civilizacije, ki se razlikuje od tiste na Zahodu. Rusko pravoslavje je po njegovem vodilna ideja za duhovno gradnjo imperija. V svojem Dnevniku pisatelja je zelo agresiven, ksenofoben in antisemitski. Ukrajina kot nekaj drugačnega zanj ni obstajala, čeprav je bil oče Ukrajinec. Ukrajina je bila, in podobno zdaj trdi tudi Kremelj, vselej zgolj del ruskega naroda in ruskega sveta. Če je torej kdo res sestavljal scenarij za tokratno vojno, potem ga je gotovo prvi začel pisati prav Dostojevski.
V tej vojni torej še zdaleč ne gre za konflikt Ivana Ivanoviča in Ivana Nikiforoviča, dveh znamenitih figur iz znane Gogoljeve povesti, ki jo je večkrat omenjal tudi Boris Jelcin. Kot dokaz, kako se Rusija in Ukrajina ne bi smeli prepirati?
Ne. Tu res ne gre za konflikt, v katerem se oba Ivana nikoli več nista pobotala. Oba sta bila namreč Ukrajinca. Predstavnika užaljene vaške gosposke. V tej vojni gre za veliko hujše stvari. Nenazadnje je v njej padlo že več kot deset tisoč ljudi.
Vi pišete samo v ukrajinskem jeziku, Andrej Kurkov pa ves čas v ruščini. Je ukrajinski jezik ogrožen? Ali res izginja zaradi premočnega ruskega vpliva?
Ne bi rekel, da je v hudi nevarnosti. A je kljub temu treba misliti tudi na to. Ukrajinščina je edini uradni jezik v državi. Ta status ga nekako brani pred izginotjem. Po osamosvojitvi je postalo celo modno govoriti ukrajinsko. Sam nimam seveda nič proti uporabi ruskega jezika. Upam, da bomo (p)ostali dvojezična država, a brez tega, da bi ruščina dobila uradni status.
Viktor Janukovič je poskušal storiti prav to. Takrat ste mu skupaj z drugimi pisatelji napisali zelo ostro odprto pismo.
S to svojo potezo je povzročil konflikt in posledično tudi nasilje. Pri jeziku gre vedno za vprašanje identitete. Kurkov res piše v ruščini, toda hkrati vedno poudarja, da je ukrajinski pisatelj. S to pozicijo se strinjam. Vprašanje je, kako kdo definira sebe, ne glede na jezik, ki ga govori. V Ukrajini so regije in mesta, kjer ni slišati ukrajinščine. V šolah se uradno uporablja samo ukrajinski jezik, toda v praksi ni tako. Se govori tudi rusko, kar ni seveda nič narobe. Zaradi tega ukrajinski jezik gotovo ne bo izginil.
Jelena Stjažkina, profesorica iz Donecka, je denimo lepo izjavila, da ruski jezik ne potrebuje krvi, ampak predvsem kritike, založnike, pisatelje, učitelje in otroke.
Se popolnoma strinjam z njo.
Toda problem je, da v Donbasu razmišljajo povsem drugače. Kaj je njihova ideologija?
Ne vem, kaj mislijo, ker so zdaj popolnoma izolirani. In ves čas pod vplivom strašne ruske propagande. Zdaj živijo pod rusko okupacijo. V bistvu so žrtve Kremlja. Žrtve s stockholmskim sindromom. Zato jim je treba dati svobodo. Ukrajinska država bi jim morala dopovedati, da zanje ni prihodnosti brez Ukrajine. Rusija ne potrebuje Donbasa. To je zdaj že jasno. Rusija potrebuje izključno Krim.
Ste bili kdaj v Koktebelu, kjer je zelo znan pisateljski dom? Še iz sovjetskih časov?
Kot pisatelj nisem bil tam nikoli. Sem pa bil na Krimu seveda večkrat na počitnicah. Zadnjič leta 2009 ali nekaj podobnega. Bilo je zelo blizu Koktebela. V kraju Novi svet, ki je znan po enem najboljših šampanjcev. Še iz carskih časov.
Krim je neke vrste fetiš za Rusijo. Tudi za ruske pisatelje. O Krimu so namreč pisali vsi po vrsti: Čehov, Brodski, Nabokov, pa seveda Puškin …
In Maksimiljan Vološin …
… ki je vzkliknil: Na jug! Na jug! Medtem ko je Čehov v Treh sestrah kričal: V Moskvo! V Moskvo! V Moskvo!
Točno. Že Vološin, ki so mu na kratko pravili Maks, je tam v Koktebelu dajal zatočišče pisateljem in umetnikom. Med državljansko vojno, ko so se na Krim zatekli predstavniki bele garde, in tudi kasneje. Toda le malokdo ve, da je Krim povezan tudi z ukrajinsko literaturo. Lesja Ukrajinka, ena najbolj znanih pesnic z začetka 20. stoletja, je tam živela kar precej časa. Zaradi tuberkuloze.
Podobno kot Čehov?
Da. Bilo je v istem času. In mislim, da sta se dobro poznala. V Jalti je bil dolgo odprt muzej Lesje Ukrajinke, po ruski okupaciji Krima pa je v tej stavbi zdaj muzej Jalta v 19. stoletju. Lesjo so iz spomina mesta preprosto izbrisali. Svoj spomenik je imela tudi v Balaklavi pri Sevastopolu. Ogledal sem si ga leta 2006, ko sem potoval po Krimu. Ne vem, kaj so zdaj storili z njim. Toda s Krimom ni bila povezana le ona. Tam so živeli in ustvarjali tudi drugi ukrajinski umetniki. Pisatelji, pesniki, slikarji.
In tam so seveda ves čas živeli tudi Tatari, ki jih zdaj Moskva znova izganja s svojih domov, podobno kot je to storil Stalin leta 1944?
Tatari v resnici ne vedo, kaj bo z njimi v prihodnje. Njihova kultura izginja. Veliko jih še vedno živi v diaspori. V Turčiji, Uzbekistanu, drugod po Srednji Aziji. Generacije in generacije nenehno govorijo o Krimu, o svoji majhni domovini. V njih je zelo močna želja po vrnitvi. To je že prava nacionalna mitologija. Morajo se vrniti. Ko jih je Stalin izgnal, so noč in dan sanjali o vrnitvi. Ko se pogovarjam z njimi, mi vselej govorijo o sanjah prednikov, ki so jim tam v izgnanstvu govorili: Ne pozabi, moramo se vrniti v Krim!
Ta tragedija se zdaj znova ponavlja. Mustafa Džemilev, legendarni vodja krimskih Tatarov, je bil spet izgnan s Krima?
Od leta 2014. To je za tatarski narod v resnici še ena velika tragedija.
Je Krim torej fetiš tudi za Ukrajino?
Za Rusijo je gotovo. Za Ukrajino pa je le del njenega ozemlja, ki so nam ga na silo ukradli. Zgodovinski mit pravi, da je nekdanji sovjetski voditelj Nikita Hruščov Krim podaril Ukrajini. Leta 1954. To ni bilo nobeno darilo. To je bila pragmatična poteza Moskve, ker je bil Krim vselej ekonomsko odvisen od Ukrajine, saj je z njo ozemeljsko povezan. Ko je bil del ruske republike, je samo životaril, saj je bil geografsko odrezan od nje. Ta zgodba se zdaj znova ponavlja. Polotok je z vsemi potmi povezan samo z Ukrajino. Zato Rusija zdaj gradi most pri Kerču, ki ga bo neposredno povezal z ruskim ozemljem.
Ali Ukrajina lahko preživi brez Donbasa in Krima?
Lahko. Bi pa to zagotovo zelo travmatično vplivalo na prihodnost države.
Pred časom ste celo sami predlagali referendum na Krimu in v Donbasu?
Ko je bil tam še mir. To bi se namreč prej ali slej moralo zgoditi. In vprašati ljudi, kaj in kam pravzaprav hočejo. Po razpadu Sovjetske zveze je bila ogromna večina za samostojno državo. Zaradi ruske propagande je položaj danes drugačen. Referendum torej da. Tudi danes. Ampak res šele, ko bo v obeh regijah mir. In ko bo Ukrajina spet nadzorovala svojo vzhodno mejo, ki je zdaj pod kontrolo Rusije.
Kot pisatelj in politični aktivist se z neverjetno vztrajnostjo borite za resnico o dogajanju v Ukrajini. Ste velik bojevnik za svobodo, demokracijo in enotno Ukrajino. Ali pri tem morda kdaj pomislite, da ste nekakšen novodobni Sizif?
Seveda. To sem zapisal tudi v eseju, ko sem opisoval svojo situacijo. Po svoje sem res Sizif, po svoje pa malce tudi Leopold von Sacher-Masoch, ki je rojen v Lvivu, v Galiciji torej, in ki je zaradi svojega ravnanja dal ime mazohizmu. Sizif je zelo pomembna figura v človeškem razvoju. Po svoje je velik pozitivnež. Zdi se, da je njegov boj s skalo, ki jo poriva na vrh hriba, že zdavnaj izgubljen, toda če se v tem svojem naporu ustavi, bo katastrofa. Strahoten korak nazaj. Zato se Sizif pravzaprav ne sme nikoli ustaviti.
