Sedemdeset dni ječe v teatru absurda

 Svet je za Pavla Jurova zvedel lani, ko je padel v roke proruskih separatistov in bil sedemdeset dni zaprt v Slavjansku.

Objavljeno
13. november 2015 16.27
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
Mlad in nadarjen gledališki režiser iz Donbasa, ki ustvarja v Kijevu. V ukrajinskih in vzhodnoevropskih teatralnih krogih ga poznajo predvsem kot ustanovitelja eksperimentalnega projekta DramPortal. Svet je zanj zvedel lani, ko je padel v roke proruskih separatistov in bil sedemdeset dni zaprt v Slavjansku. Mednarodno peticijo za njegovo osvoboditev so takrat podpisali mnogi znani kulturniki z vsega sveta. Tudi iz Rusije.

Pavla Jurova, ki je doma iz Antracita v luganski regiji, so skupaj z umetnikom Denisom Griščukom zgrabili 25. aprila lani v Slavjansku, kjer sta se ustavila na poti iz Donecka v Kijev. Aretirali so ju brez pravega razloga. Proruske separatiste je najbolj zmotilo dejstvo, da sta sodelovala na kijevskem Majdanu, ki je za vselej odnesel korumpirano vlado Viktorja Janukoviča. Za Pavla Jurova, 34, je bila majdanska revolucija nekakšen ritual žrtvovanja. Prepričan je namreč, da več kot sto žrtev Majdana ni padlo zaman. Življenje so dali zato, da bi bila prihodnost Ukrajine svetlejša in boljša od tiste, v kateri so živeli.

Separatisti so ju po aretaciji surovo mučili. Jurovu so zlomili nos, Griščuku so porezali roko. V ječi sta bila do lanskega 4. julija, ko je ukrajinska vojska – prav na rojstni dan Pavlove mame – osvobodila Slavjansk, separatisti pa so zbežali v Doneck in v Rusijo. Jurov, ki je izjemno kritičen do ruske politike, saj pravi, da je v celoti podedovala sovjetsko shizofrenijo, šovinizem in imperialne ambicije, je kasneje o svoji travmatični izkušnji pripravil gledališko predstavo, ki je zanj nekakšna avtoterapija, saj ujetništva v sebi še vedno ni predelal v celoti. Naslov se nenehno spreminja. Zadnja verzija se imenuje Donbas Hollow Land. Z njo je gostoval po več evropskih državah in tudi v Kanadi.

Pavel Jurov je bil nedolgo tega v Ljubljani, na festivalu Mladi levi. Med kratkim bivanjem v Sloveniji je sodeloval tudi na srečanju mednarodne mreže EEPAP (East European Performing Arts Platform), ki povezuje kulturne akterje z vzhodnega roba Evrope. Ta mreža je lani med prvimi začela zbirati podpise za njegovo osvoboditev iz ujetništva v donbaškem teatru absurda, kot tamkajšnji ruski agresiji, polni laži in sprenevedanja, pravi pogumni ukrajinski režiser.

To, kar se vam je zgodilo, vas je bržkone zaznamovalo za zmeraj?

Po osvoboditvi iz ječe mi je bilo veliko lažje govoriti o tej moji izkušnji. Zdaj ko je od tega minilo že dobro leto dni, pa mi je vedno težje, saj se šele zdaj zavedam, kaj se je v resnici zgodilo. Vse skupaj bi se lahko končalo zelo slabo. Strašno je, ko razmišljam o vsem tem. To je zelo travmatična izkušnja. Skupaj z Denisom Griščukom zdaj toživa Rusijo in Ukrajino na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.

Zakaj Ukrajino?

Ker naju ni zaščitila in poskrbela za najino varnost. Ko so naju ugrabili, je ta dogodek videlo pet ukrajinskih policistov, ki so bili nedaleč stran. Slavjansk takrat še ni bil v celoti okupiran. Zato je bila v mestu še vedno tudi ukrajinska policija. Proruski separatisti so v mestu tedaj zasedli mestni svet (sovjet), zgradbo policije in sedež ukrajinske varnostne službe SBU. Takrat še ni bilo referenduma o neodvisnosti in tudi ne Doneške ljudske republike.

Kaj vas je pravzaprav zaneslo v Slavjansk?

Po dogodkih na kijevskem Majdanu in po ruski okupaciji Krima, kjer sem bil v otroštvu in tudi kasneje kar nekajkrat, zdaj pa seveda ne morem več tja, me je začelo resno zanimati, kaj se dogaja na vzhodu moje domovine. Ne nazadnje sem od tam doma. In moja mama je takrat še vedno živela v Antracitu v luganski regiji, kjer sem odraščal tudi jaz, v rudarskem mestu s 70.000 prebivalci, ki leži kakšnih 65 kilometrov od ruske meje.

Mesto je ime verjetno dobilo v sovjetskih časih?

Prvi rudnik antracita so tam odprli že na začetku prejšnjega stoletja. Mesto, ki je začelo nastajati ob njem, so sprva poimenovali Bokovo-Antracit, v sovjetskih časih pa so ga skrajšali, tako da je ostal samo še Antracit. Mama, po poklicu geologinja, je zadnja leta tam živela sama. Oče, ki je bil prav tako povezan z rudarstvom, je namreč umrl pred sedmimi leti. Ko se je začelo vrenje v Donecku in Lugansku, me je zelo skrbelo, kaj se dogaja v mojem mestu. Večkrat sem klical mamo, ona pa mi je odgovarjala, da v mesto prihajajo avtobusi, iz katerih delijo orožje, po središču pa da tekajo ljudje z ruskimi zastavami in kričijo razne neslanosti. Sicer pa da v mestu še ni krize.

Toda ko se je kriza začela, ste mamo brž pripeljali v Kijev?

Da, to sva storila skupaj s sestro. Mama je zdaj v njenem stanovanju. Z vzhoda Ukrajine so se takrat v Kijev preselili tudi drugi sorodniki. Odšli so vsi, ki so hoteli živeti v Ukrajini. Mama je govorila, da ljudje, ki so prevzeli oblast v Donecku in Lugansku, niso naša vlada, ampak tuja vlada, ki je noče in je ne priznava …

Sami pa ste takrat vendarle odšli v Doneck?

Ker sem hotel na lastne oči videti, kaj se v resnici dogaja. Tam sem imel prijatelja Denisa Griščuka, svobodnega umetnika, s katerim sva se spoznala v Kijevu. Pri njem sem ostal kakšnih pet dni. V Donecku so separatisti takrat že okupirali zgradbo regijske administracije. Trg pred njo je postal njihovo središče. Tam se je vsak dan zbralo kakšnih tisoč ljudi, vselej isti obrazi. Mesto pa je medtem živelo svoje življenje. Nihče se ni zanimal za tiste, ki so vztrajali na trgu. Z Denisom sva zato krenila nazaj proti Kijevu.

In se po poti ustavila v Slavjansku?

O dogodkih v Slavjansku so takrat pisali vse mogoče. Toda ko sva prispela, je bilo v mestu dokaj mirno. Na železniški postaji ni bilo vojakov. Ogledala sva si vse okupirane objekte. Denis jih je tudi fotografiral. V mestu sva bila morda nekaj ur. Preden sva se odpravila na vlak proti Kijevu, sva hotela še nekaj pojesti. V restavraciji je Denis začel brskati po svojem ipadu, za novicami. Neka ženska, ki je sedela nedaleč stran in opazovala najino početje, je vprašala, kaj se dogaja. Odgovorila sva, da v Slavjansk prihajajo ruski okupatorji …

In nastal je spor?

Predvsem o tem, kdo je okupator in kdo osvoboditelj. Je to Rusija ali Ukrajina? Potem so se v to vročo debato vključili še ruski teve novinarji, ki so tam jedli. Začeli so naju snemati. In zmerjati, da Ukrajinci ližemo rit Obami, midva pa sva jima zabrusila, da oni pa Putinu … Takšen diskurz je izbruhnil tam med mizami. Videla sva, da nima smisla ostati, zato sva odšla iz restavracije. Toda ruski novinarji očitno niso sedeli križem rok in so nekoga poklicali. Kajti že po nekaj sto metrih so naju ustavili neznani ljudje z avtomati, naju prisilili, da sva se spustila na kolena, in zahtevali dokumente. Nedaleč stran je šla mimo policijska patrulja, a ni nič ukrenila, čeprav so dobro videli, da sva na kolenih. Možje z avtomati so naju potem vrgli v avto in odpeljali na sedež SBU, ki je bil v rokah separatistov. Tam so nama zvezali roke, zavezali oči in naju začeli pretepati. Potem so naju odvlekli v klet in grozili, da naju bodo ustrelili. Tam so že sedeli štirje jetniki. V tej kleti sva ostala dva tedna. Osmega maja so potem dobili pismo mojih gledaliških sodelavcev. Podpisal ga je Vlad Troicki, direktor teatra Dah. Preselili so naju v stavbo policije, v tamkajšnje ječe. In začeli trgovati z nama.

Ujetniki so bili zanje nekakšno blago, ki ga je mogoče vsak hip zamenjati?

Kasneje sem izvedel, da so zame zahtevali 100.000 dolarjev. Toliko sem bil takrat vreden na trgu Donbasa. Ker denarja niso dobili, so naju potem hoteli zamenjati za humanitarno pomoč, toda tudi to se jim ni izšlo …

Medtem so po vsem svetu podpisovali peticijo za vajino osvoboditev. Podpisniki so bili tudi iz Slovenije!

Konec maja, ko sem prvič smel poklicati mamo, mi je rekla, da so pred predsedniško palačo v Kijevu protesti za najino osvoboditev. Da so marsikje nastala pravcata gibanja zaradi mene. In da podpisujejo tudi peticije. Težko sem si predstavljal vse to. Podrobnosti sem zvedel šele po osvoboditvi. Vse te proteste je koordinirala igralka Anastasija Kasilova, s katero sem sodeloval pri več projektih. Povezala se je tudi z organizacijo East European Performing Arts Platform, ki povezuje ves teatralni vzhod Evrope, in organizirala podpisovanje peticije. Obrnila se je tudi na naše znance iz ruskega gledališkega sveta. Peticijo so v resnici podpisali nekateri najbolj znani ruski kulturniki, med njimi pisateljica Ljudmila Ulicka, Kiril Serebrenikov [igra v filmu Leviatan] pa gruzinski režiser Otar Ioseliani in še mnogo drugih. Toda med podpisniki je bil, žal, tudi Mihail Porečenkov, znan ruski igralec in televizijski voditelj, ki je oktobra lani pripotoval v Doneck, se fotografiral s separatisti in streljal z mitraljezom. Upam, da ne po ljudeh. Vsem, ki so v Rusiji podpisali peticijo, sem seveda zelo hvaležen za podporo, toda zaradi Porečenkova in podobnih se poslej raje izogibam stikom z ruskimi umetniki. Med njimi je namreč veliko takih, ki podpirajo rusko okupacijo Krima in vojno na vzhodu Ukrajine.

Je bilo življenje v ječi po tisti selitvi kaj boljše?

Preselili so naju 9. maja, na dan zmage. To je bila res najina majhna zmaga. Najprej sva bila tam sama. Potem so čez dva tedna pripeljali še druge jetnike iz tiste kleti. Ker niso nič vedeli o naju, so mislili, da so naju izpustili ali pa pokončali. Nekaj dni pred najino aretacijo so separatisti namreč ubili dva mladostnika in ju odvrgli v jezero. Po osvoboditvi Slavjanska so potem v bližini zgradbe SBU našli še nekaj trupel. V tej ječi sva bila do 4. julija, ko je ukrajinska armada dokončno osvobodila Slavjansk. Separatisti so zbežali v Doneck in v Rusijo. Nas so pustili same. Nasproti naše celice je bil zaprt neki lokalni oligarh, ki so ga vrgli v ječo zato, da bi lahko v miru pokradli njegovo premoženje. Ta je potem odprl našo celico, mi pa smo osvobodili še druge. Čez dan si nismo upali iz stavbe, saj nismo vedeli, kaj se dogaja v mestu. Ven smo prišli šele ponoči. Poklicali smo prijatelje. Po nas so prišli ukrajinski specialci, nas najprej odpeljali v Harkov, od tam pa v Kijev.

V ujetništvu ste bili sedemdeset dni. Vam so tam zlomili nos?

To je bilo prvo, kar sem dobil po aretaciji. Postavili so me k zidu in začeli pretepati. Bilo je grozljivo. Glavo so mi polili z bencinom in mi grozili, da me bodo zažgali. S cevjo so mi merili v glavo. Denisu so z nožem porezali roko. Ker je močno krvavel, so ga obvezali, toda medtem ko so ga obvezovali, so ga tepli po rebrih. Po tem uvodu so naju za en dan pustili na miru. Dva dni po aretaciji so izpustili enega od ujetnikov, zdaj živi v Kijevu. Mama je plačala zanj. Predala sva mu listič, da bi poklical najine sorodnike in prijatelje, toda ker so ga našli, je spet začelo padati po naju.

Skupaj z vami je sedel tudi nekdanji župan Slavjanska Valentin Ribačuk?

Da, v ječi je bil do osvoboditve mesta. Bil je sam v celici. Osvobojeni smo bili 4. julija, na rojstni dan moje mame. To je bilo zanjo gotovo najlepše darilo. Takoj sem jo poklical. Nazadnje sem z njo govoril konec maja, ko so mi dovolili, da se ji oglasim.

Ni pred tem nič vedela o vaši usodi?

Za mojo ugrabitev je zvedela že takoj naslednji dan iz poročil. O tem je takrat namreč govorila vsa Ukrajina in ves svet. Zelo jo je skrbelo, kako je z mano. Letos je dopolnila 69 let in je šele zdaj zares v pokoju. V Antracitu je morala še delati, saj pokojnina ni bila dovolj za preživetje. Po očetovi smrti je namreč ostala sama.

Zaprli so vas zato, ker ste sodelovali v revoluciji na Majdanu?

Tam sem bil skoraj vsak dan od druge polovice januarja naprej. Prej le nekajkrat na teden. Tam sem bil tudi lanskega 18. februarja ponoči, ko se je zgodil pokol v Marinskem parku in ko so specialci Berkuta udarili po Majdanu.

Do Majdana se sploh niste zanimali politiko?

Niti najmanj. Leta 2004, ko se je zgodila oranžna revolucija, so prišli k meni fantje iz zahodne Ukrajine. V mojem stanovanju so živeli kar nekaj dni. Toda sama revolucija me sploh ni zanimala. Tokrat je bilo drugače. V treh mesecih sem prebral toliko političnih in gospodarskih analiz in člankov kot prej v vsem življenju. Spoznal sem, da je to, kar se dogaja, izjemno pomembno – tudi zame kot umetnika in režiserja.

Zakaj se je pravzaprav začel Majdan?

Ker je velika večina Ukrajincev hotela v Evropo in ne v Rusijo. Glavna gonilna sila revolucije so bili mladi ljudje iz Kijeva in drugih mest. Tudi iz Donecka. Ukrajinski srednji razred. Mladi podjetniki, intelektualci, umetniki. Na trgu sem vsak dan srečeval znance z vseh koncev države. Med njimi je bilo precej ljudi iz zahodne Ukrajine, kjer veliko vedo o Evropi, saj so blizu Poljska, Madžarska, Slovaška. Mnogi delajo v Evropski uniji. Ti ljudje nočejo živeti pod rusko peto. V ruskem svetu, ki je prepojen z lažmi, imperijsko ideologijo in šovinizmom.

In dvojno moralo?

Kot v sovjetskih časih. Besede so eno, realnost pa je povsem drugačna.

Kdo so ljudje, ki so vas zaprli?

Lokalni kriminalci iz Slavjanska in doneške regije. Gopniki, kot jim pravimo v slengu [ulični huligani], pa tituški [najemniki, ki jih je plačeval Janukovič], brezdelneži, pijanci, narkomani. Potem so tu seveda še specialci, med njimi tudi Rusiji naklonjeni nekdanji častniki in vojaki ukrajinske vojske ter policisti. Bili so tudi pripadniki Berkuta, ki so se po pokolu na Majdanu skrili na Krimu. A vse skupaj je seveda vodil ruski specnaz. Z agentom ruske FSB Igorjem Girkinom Strelkovom na čelu.

Kaj je to Novorosija, o kateri je sprva javno govoril tudi Vladimir Putin?

Čista fikcija. Za ušesa privlečena koncepcija, ki je propadla. Ruski načrti v Ukrajini so se namreč v glavnem sesuli. Zato besede Novorosija sploh ne uporabljajo več. Celo v ruskih medijih je ne boste več zasledili. V uporabi sta zdaj samo naziva Doneška in Luganska ljudska republika. In zakaj ta molk? Rusija je namreč načrtovala zavzeti še Harkov, Zaporožje, Herson in Odeso. Če bi ji uspelo, bi Ukrajino s tem odrezala od morja. A narod jim ni nasedel. Tudi večina ukrajinskih Rusov ne.

Vse to spominja na teater absurda?

To je čisti Absurdistan. Ki je doslej, žal, zahteval na tisoče žrtev.

Kdo je režiser?

Vladislav Surkov, glavni kremeljski ideolog, ki je bil pred okupacijo Krima pogosto v Simferopolu, in vsi ruski kolaboracionisti. A zame so glavni krivci za uničena mesta in za tisoče žrtev vendarle predvsem ruski novinarji, še posebej televizijski novinarji, ki delajo za Rusijo in širijo njeno propagando. S svojimi lažmi in sprevračanjem dejstev zažigajo sovraštvo med obema narodoma, provocirajo ljudi in jih pehajo v vojno. Nekaj podobnega ves čas počne tudi idejni oče nove ruske geopolitike Aleksander Dugin. Zame je fašistični poet, to, kar počne, pa poetični fašizem. Gotovo ste prebrali njegov članek o Strelkovu. To, kar je napisal o njem, je nekakšna nova ruska Odiseja. Odstavki, da ne moreš verjeti. Ruski Superman, heroj brez primere, ki bo obnovil Rusijo in ji vrnil njeno nekdanjo veličino.

Vse to se seveda ni moglo zgoditi brez sodelovanja Kremlja?

Moskva to kajpak zanika. Klasična taktika prevar in laži.

Vladimir Putin je denimo izjavil, da se v Donecku borijo zgolj traktoristi in rudarji. Od kod jim torej tanki in drugo težko orožje?

Moji prijatelji in sorodniki pravijo drugače. Skozi Antracit gre glavna cesta proti Rostovu. Od lanskega poletja se po njej vsak dan valijo tanki, druga vojaška tehnika, ruske enote. Tako imenovani prostovoljci. To ni nobena skrivnost. Vse se vidi, nič ni skritega. Premike opravljajo sredi belega dne. Ruske čete so zajele del meje tam okoli. Avgusta lani je ukrajinska vojska hotela odrezati separatiste in jih obkoliti. Takrat se je zgodil Ilovajski kotel. Ruske čete so šle čez mejo in s topništvom udarile po naših. Tedaj je padlo več sto ljudi. Bilo je točno na dan ukrajinske neodvisnosti.

Moskva medtem ves čas govori o državljanski vojni med Ukrajinci?

Če Rusija ne bi podpirala separatistov, z denarjem in s tehniko, bi se spopadi končali zelo hitro. Ljudje dobro vedo, kaj se dogaja in kdo je kdo.

Trdi tudi, da oblast v Kijevu zatira ruski jezik?

To ne drži. Nihče nikogar ne sili, naj se uči ukrajinščino. Tudi sam sem tako rekoč vse življenje govoril rusko. V Antracitu smo imeli izvrstno učiteljico ruskega jezika in literature, ki sem ji še danes hvaležen za vse, kar me je naučila. Rusko smo govorili tudi na univerzi. Toda pred pol leta sem se odločil, da ne bom več govoril rusko. Ker je to jezik okupatorjev. Med revolucijo na Majdanu sem vsak dan prebiral internetno Ukrajinsko Pravdo, kjer je nekoč delal umorjeni novinar Georgij Gongadze. Na strani nekako nisem opazil, da so teksti tudi v ruščini. Zato sem vse bral v ukrajinščini. Tudi zato, ker je v tem jeziku bilo več novic. Čez mesec dni sem opazil, da sem začel razmišljati in se tudi obnašati povsem drugače. Ukrajinski jezik je bolj konkreten, bliže zemlji in realnosti kot ruski.

O tej svoji dramatični življenjski izkušnji ste naredili gledališko predstavo, ki jo nenehno dopolnjujete. Tudi naslov se zato ves čas spreminja. Še pred nekaj meseci je bila to Novorossiya: No One’s Land, pa Vojaški teater Donbasa, zdaj se imenuje Donbas Hollow Land.

Sprva se sploh nisem ukvarjal z naslovom. Stvari so se namreč še kar dogajale, tako da je šlo za nekakšno nenehno kompilacijo teksta. To je v resnici moja osebna zgodba. Ne o tem, kaj sem počel ali v koga sem bil zaljubljen. Gre za opis moje travmatične izkušnje. Ko sem skupaj z odvetniki prebiral mojo izjavo za evropsko sodišče za človekove pravice, sem ugotovil, da to pravzaprav zelo težko berem. Ker je vse skupaj tako strašno. Po tej travmi sem se veliko pogovarjal s psihologinjo. Da bi vse to končno le ostalo za menoj. Ta gledališka predstava je zato nekakšen poskus rešiti se te travme.

Teater kot terapija torej?

V tem primeru predvsem avtoterapija. Ljudje so na vzhodu še vedno talci. Nihče ne ve, kaj se dogaja z njimi. Tudi nekateri moji sorodniki še vedno živijo na okupiranem območju. Ljudje v Donbasu se ne pogovarjajo, ne gredo od doma. Samo po hrano. Delitve, kdo je za koga, so še vedno močno prisotne. In veliko je ovaduštva. Kakor v sovjetskih časih, ko je sosed ovajal soseda, otroci starše, žena moža. Ko sem nedolgo tega znova potoval v Slavjansk, na preiskovalni eksperiment, sem na vlaku govoril z možem iz Gorlovke. Dejal mi je, da kar se je v Sovjetski zvezi dogajalo leta 1937, za časa Stalinovih čistk, o čemer smo zgolj brali, se zdaj ponavlja pri nas v realnem življenju. Mučenja, aretacije kremeljskemu režimu nelojalnih ljudi, umori …

Veliko čustvenega je v tej predstavi. Še posebej presunljiva je zgodba Irine Dovgan, ki še toliko bolj boli, ker je resnična.

Da, to je v resnici nekakšen vrhunec. Irina Dovgan, mati dveh otrok in babica dveletne Sofije, doma iz vasi Jasinovataja pri Donecku, je med spopadi zbirala pomoč za ukrajinsko vojsko. Separatisti so jo prijeli in ovito v ukrajinsko zastavo privezali k drogu v enem glavnih doneških križišč. Na prsi so ji obesili napis: »Ona ubija vaše otroke!« Mimoidoči so jo tepli, brcali, ji pljuvali v obraz in se celo fotografirali z njo … Rešila sta jo šele novinarja New York Timesa in Sunday Timesa. Njena zgodba je podobna moji. Toda kljub temu mi je bilo lažje brati njeno zgodbo kot pa svojo. Občudujem jo, kako je lahko šla čez vse to. Čez to strašno travmo.

Kremeljski televizijski kanali noč in dan bruhajo samo propagando. Kaj pa ukrajinska teve? Ali Kijev vrača v enaki meri?

Tudi v ukrajinskih poročilih so elementi propagande. Brezpogojno. Idealizaciji herojev in heroizaciji dogodkov se je v takšnem položaju, ko je država v vojni z veliko sosedo, težko izogniti. Toda stvari v glavnem držijo. V 90 odstotkih primerov. Mama pogosto gleda televizijo. Ko se kaj zgodi, pokliče prijateljico v Antracit, da bi preverila pravo stanje stvari. In v veliki večini primerov je vse res. Dejstva sovpadajo s tistim, kar govorijo na televiziji. Kvaliteta programov je pri nas bistveno drugačna kot v Rusiji.

Ste zagovornik teatra kot nekakšnega zrcala življenja?

Odvisno, kako razumemo zrcalo. Dolgo sem razmišljal o večnih temah, o vrednotah. Zdaj me zanimajo konkretne stvari. To, kar se z nami dogaja tu in zdaj. Evropski kontekst Ukrajine. Kaj se v Kijevu dogaja po Majdanu. Pri nas je prišlo do resnih sprememb. Vse gre zelo hitro. Najprej je bil mirni Majdan, potem pa so se stvari začele dramatično stopnjevati. Do krvavega nasilja.

So bili za to krivi tudi ukrajinski nacionalisti? Zlasti pravoseki, kot pravijo pripadnikom Desnega sektorja?

Ne bi rekel. Za prelivanje krvi je kriv predvsem Janukovičev režim. Rusija je zelo potencirala vlogo pravosekov. Toda ukrajinski nacionalizem se ne veže k naciji in etnosu, ampak bolj k državnosti. Politično življenje je pri nas še vedno zelo nediferencirano. Tu je namreč več kot 70 let vladala ena sama partija. Vse je bilo njen spektakel, njen performans. Sovjetska zveza je bila nekakšen happening, ki je trajal 70 let.

Ljubite Marka Ravenhilla? Tudi on poudarja, da mora teater govoriti predvsem o realnosti našega časa, o sedanjem trenutku.

Ravenhill je moj najljubši avtor, zato sem ga tudi prevajal. Se popolnoma strinjam z njim. Kot gledališki ustvarjalec se v resnici najraje ukvarjam s sodobnimi temami. O teh je treba govoriti ljudem.

Čeprav nekateri avtorji vztrajno prepričujejo drug drugega, da ni v življenju nič pravega, nič resničnega. Da je vse skupaj zgolj nekakšna imitacija?

Pri nas so se takšne razprave pojavile v zvezi s položajem v gledališču in filmu. Nekateri avtorji se v resnici pogosto obračajo k večnim filozofskim in eksistencialnim vprašanjem. Toda zdaj je vendarle prišlo do resnih premikov v smer dokumentarnosti, kar počnem tudi sam. V vizualni umetnosti in literaturi je to opaziti že dalj časa.

Vaš prvi gledališki učitelj je bil Vladimir Ogloblin?

On me je prvi seznanil s profesionalnim teatrom. V centru Dah [Streha], kamor ga je Vlad Troicki povabil sredi devetdesetih let, da bi režiral. Jaz sem takrat igral v eni njegovih predstav. Šele takrat sem se pravzaprav začel resno zanimati za teater. Toda Ogloblin je bil tedaj že v letih in je zaradi bolezni prenehal režirati. Bil je izjemen umetnik in velik človek.

Pravi gledališčnik?

Vselej poln energije. Take energije ni bilo niti v mladih ljudeh. Ukvarjal se je z vsakim igralcem posebej. Poznal in razumel je življenje. Poznal je ljudi, sovjetsko in ukrajinsko družbo. Zelo dobro je vedel, kako funkcionirajo ti sistemi.

Kako vidite prihodnost Ukrajine?

Najprej je treba zaščititi državnost in končati vojno na vzhodu države. Naslednja naloga je odprava korupcije. Kraje državnega premoženja se nadaljujejo. Predsednik se je zamenjal, vlada tudi, birokrati pa so ostali. Te ljudi je treba temeljito prečesati in tiste najbolj korumpirane takoj odsloviti. Temeljito bo treba reformirati tudi gospodarstvo, da bo sposobno preživljati več kot 40 milijonov prebivalcev države. Nihče nas ne bo podpiral. Brez gospodarske in politične prenove ne bo prihodnosti in ne prave neodvisnosti.

Kaj bo z Donbasom?

Zakon, ki Donbasu ponuja avtonomijo, je zelo nevaren. Ker gre na roko Rusiji. In na roko izolaciji. Lani sem dokončno spoznal, da evropska integracija ni možna brez integracije regij. Smo zelo izolirana družba. Regije niso povezane med seboj. To je treba nujno popraviti. V Donbasu sem živel 16 let. To je moja domovina. Torej sem tudi sam odgovoren za to, kaj bo z njim. Hočem, da bi ostal ukrajinski. Toda to bo mogoče le z ustrezno politiko. Tamkajšnji premogovniki niso več rentabilni. Treba jih bo zapreti, ljudem pa priskrbeti nova delovna mesta. A politika, žal, o tem premalo razmišlja.