Tiskane izdaje
Izpod njegove modre bunde so se sramežljivo pokazale le nekatere izmed tetovaž, vrisane na hrbtnih straneh obeh dlani. Nekaj več kot dvajset preostalih, ki krasijo njegov izklesan, apolonski torzo in so pripomogle k vzdevku »porednega dečka baleta«, je varno skritih. Kadar ima vlogo, ki ne dopušča teh sledi upornika v njem, si tetovaže vešče skrije s pudrom in posebnimi prevezami, za kar včasih porabi tudi po več ur.
Če ga ne bi dva dni pred najinim pogovorom videla žareti v vsej njegovi surovi strasti do plesa na odru gledališča v Parmi, kjer je s soplesalci obnorel občinstvo, bi težko verjela, da je ta skromni človek pred menoj najbolj razvpit in zaželen baletnik našega časa. Zaradi osupljivo dovršene tehnike plesa, globine in intenzivnosti karakterizacije upodobljenih likov pa tudi zaradi lahkotnosti, s katero vse to počne, ga postavljajo ob bok legendam, kot so Vaclav Nižinski, Mihail Barišnikov in Rudolf Nurejev. Pa čeprav ima šele 28 let.
Sergej Polunin Foto: Neil Hall/Reuters
Sergej Polunin. Plesalec, koreograf, aktivist, vizionar. V preteklih letih vse večkrat tudi fotomodel – sodeloval je v modnih kampanjah Marca Jacobsa, Donne Karan, Pala Zilerija, poziral je za britanski in ukrajinski Vogue, Vanity Fair, japonski Elle, ruski GQ ... Občudujemo ga lahko v filmih Umor na Orient ekspresu, Beli krokar (zgodba o Rudolfu Nurejevu) in Rdeči vrabec (o primabalerini Dominiki Egorovi). O Poluninovem bliskovito hitrem odraščanju, prepletenem z neusmiljenimi treningi, bolečino ob ločitvi staršev, ljubeznijo do plesa in ujetostjo vanj je bil nedavno premierno prikazan tudi dokumentarec Plesalec v režiji Stevena Cantorja. Ta ni obšel niti dekadentnih izpadov samoraslega najstnika, ki je znal poskrbeti za (medijsko prenapihnjene) škandale, a so prav ti – v kombinaciji z njegovim talentom, disciplino in zagnanostjo – naredili iz njega superzvezdo, z milijoni sledilcev na njegovih družabnih omrežjih.Baletni virtuoz, na katerega so oboževalke pred teatrom v Parmi in Modeni vljudno prežale s telefoni, pripravljenimi za selfi z njim, in mu molele njegove slike v podpis, pa je kljub svetovni slavi ohranil v sebi nagajivega Serjožo, nežnega dečka iz Hersona v Ukrajini, kjer je na pobudo mame Galine naredil pri treh letih prve plesne korake. Pri dvajsetih je postal najmlajši moški solist elitne britanske Kraljeve baletne šole v zgodovini te institucije, a se je po dveh izjemno uspešnih letih odločil za samostojno pot. »Umetnik v meni je umiral,« je pojasnil ob prekinitvi sodelovanja, ki ga je naredil v sebi zvestem slogu – preprosto je odkorakal z odra.
Sledila so leta samoiskanja in hoje po robu in pot nazaj v Rusijo, nato pa prelomno povabilo fotografa in režiserja Davida LaChapella k sodelovanju v videu za skladbo Andrewa Hozierja Take me to Church. Ta je skorajda čez noč, tudi po zaslugi Sergejevega ognjevitega plesa v prazni kapeli sredi tropskega gozda na Havajih, dosegla v rekordno kratkem času več kot dvajset milijonov spletnih ogledov in ga izstrelila v orbito svetovne slave. Za čudežnega dečka baleta, ki je prav s tem nastopom želel zaključiti kariero, je pomenil to najveličastnejši grand jeté – odločil se je, da bo še naprej plesal.
Sergej Polunin je prejemnik številnih nagrad in priznanj ter gost najuglednejših gledaliških in opernih hiš po svetu: Bolšoj teatra, gledališča Stanislavski v Moskvi, britanskega Kraljevega baleta v Londonu, Scale v Milanu, Bayerisches Staatsballeta v Münchnu ....
S karizmo in decentnim seksapilom, ki skupaj z njegovo življenjsko bolečino vsakič eksplodirata na odru, je Poluninu uspelo celo trpljenje narediti erotično.
Za vami sta prvi dve predstavi v okviru turneje Project Polunin Satori v Parmi in Modeni. Kako se je rodila ideja za ta projekt in kakšni so bili prvi odzivi občinstva v Italiji?
S tem projektom – producenti smo David Banks, Gabrielle Tana in jaz, v sodelovanju z Danielom Hodgodonom – želim prinesti svež veter v klasični balet in ga narediti privlačnejšega za širše občinstvo, tudi z združevanjem umetnikov različnih področij. Predstava sicer temelji na klasičnem baletu, a kot ste videli, so vanjo vključene tudi točke sodobnega plesa. Ko sem začutil, da ljudje uživajo v predstavi, da so nam naklonili stoječe ovacije, mi je to – kot vsakič doslej – seveda dalo dodatno moč in zagon, da nadaljujemo v tej smeri.
Vaša soplesalka Natalija Osipova se je med predstavo v Parmi poškodovala, zaradi česar ste skoraj čez noč morali najti novo soplesalko in jo pripraviti na nastop do naslednje predstave v Modeni, dva dni pozneje. Kako se spopadate s takšnimi situacijami?
To je nekaj normalnega. Ljudje pozabljajo, da plešemo petnajst, dvajset let, in to dvanajst mesecev v letu, veliko ur vsak dan, zato so poškodbe zelo pogoste. Problem pri baletu je le to, da ne moreš – tako kot morda pri nogometu – najti za poškodovanega igralca kar takoj enako dobre zamenjave, ker se lahko med plesom na pravi način ujameš le z določeno osebo. In kadar se zgodi taka situacija, se včasih pri iskanju nadomestne plesalke odločaš glede na njeno preverjeno ime, včasih pa kar po intuiciji, kot se je zgodilo tokrat.
Pa je bila reakcija občinstva po predstavi v Parmi kaj drugačna od odziva v Modeni, kjer je Natalijo nadomestila druga balerina?
Malo drugače je bilo, ker je bilo treba prvi del predstave spremeniti. Solo, ki ga je imela Natalija, praviloma sproži boljše odzive občinstva ... Ampak mislim, da je bilo obakrat dobro – večje razlike v kakovosti nisem opazil. Načeloma se mi zdi, da je dobro izkusiti različne plesne partnerje, različne predstave, različna delovna okolja ... Z Natalijo plešem zelo veliko, zato sem se je že zelo navadil. Kar je nevarno, ker potem misliš, da bo to večno ostalo enako. Ampak ne gre tako, zato je bila ta situacija tudi zame pomembna. Vse se zgodi z razlogom. Pomembno je, da delaš, da se trudiš – potem se vse dobro izteče.
Torej je takšna nenadna sprememba, ki je ponavadi za človeka stres, za vas izziv, ki vas še dodatno motivira prav zato, ker vas prisili iz vašega »območja ugodja«?
Seveda, vse skupaj je bila res dragocena izkušnja. Natalija se je poškodovala v soboto zvečer, v nedeljo sem moral izbrati novo soplesalko in z njo začeti vaditi, da sva bila do torkove predstave v Modeni pripravljena. Te mlade soplesalke iz moskovskega gledališča Stanislavski sploh nisem poznal, zgolj šesti čut mi je govoril, da bo izbira dobra. To se je na odru kasneje res izkazalo. Ker dejansko se človek zares odpre in pokaže šele na odru. In takrat sem si rekel: »Vauuu, moja intuicija je bila pravilna!« Prijeten občutek je bil dobiti malo drugačen, a seveda prav tako pozitiven odziv občinstva tudi s to balerino.
Ko sem vaju gledala z Natalijo Osipovo, kako se prepletata med plesom, sem začutila, kot bi bil v njej dejansko silovit moški, ujet v telo krhke ženske, v vašem mišičastem telesu pa prebiva nežna ženska ...
(Pomislek.) Prav imate. Najbrž je res nekaj »možatega« v njej ... Resnično sva si nasprotna, zato se tudi zelo privlačiva in ujemava.
Se pa prav zato tudi toliko hitreje in močneje spreta. Ni naključje, da vama pravijo »najbolj eksploziven par baleta«. Kako pa kaj tetovaža z njenim imenom na vaši dlani, se je že zacelila?
Res je, včasih je kar burno (nasmešek ) ... Ko sva nekoč imela konflikt in se je meni zdelo, da imam vsega dovolj, sem si želel na silo odstraniti tetovažo z njenim imenom. Kar seveda ni šlo in so se rane potem še nekaj časa celile ... A ker mi je kasneje Natalija napisala spravljivo telefonsko sporočilo, sem ji vse odpustil.
Sedmega februarja, na mednarodni dan baleta, so v italijanskih kinematografih začeli predvajati dokumentarni film režiserja Stevena Cantorja Plesalec o vašem odraščanju in poti od prvih plesnih korakov v Ukrajini do mednarodnega baletnega zvezdnika. Kako ste se počutili lani, ko ste kot 27-letnik videli dotedanje življenje, strnjeno v uro in petindvajset minut?
Kaj pa vem ... Sem človek z izjemno dobrim spominom, a obenem sproti vse hitro pozabljam, tako da je vsaka izkušnja zame nekako nova. Recimo včeraj, ko smo imeli predstavo tu, v Modeni, v Teatru Luciana Pavarottija, si jo je prišla ogledat tudi hči pokojnega Pavarottija. In jaz sem pozabil, da sem kot devetletni otrok v šoli improviziral plesne korake na glasbo njenega očeta. Ko sem se tega nenadoma spomnil, sem se vprašal: »Pa sem bil to res jaz?« Zdelo se mi je, kot da to ni del mojega popotovanja, ker je bil občutek takrat tako zelo drugačen, okolje tako zelo različno, celotna izkušnja popolnoma druga.
Sergej Polunin Foto: Neil Hall/Reuters
Ko sem si ogledal dokumentarec Plesalec, ki je nastajal štiri leta in za katerega do zadnjega nisem vedel, kaj vse bo vseboval, se mi je zgodilo nekaj podobnega. Ker so vanj vključeni videoposnetki mojega zgodnjega otroštva in mladosti, moje družine v Ukrajini, prvih učnih ur plesa, sem se skozi film nekako spominjal samega sebe. Zablokiral sem marsikateri spomin, potlačil marsikateri občutek v podzavest zato, da sem pozabil. A to te ohranja svežega, te obnavlja, ker sicer obtičiš nekje v preteklosti, uničuješ sebe in življenje te tako lažje zlomi. Zato se raje osredotočam na stvari v sedanjosti in s tem gradim tiste, ki se bodo šele zgodile.V dokumentarcu priznate tudi, da je bila za vas ločitev staršev tako boleča izkušnja, da ste plesali še veliko bolj zagnano samo zato, da bi spet združili družino, ki se je »žrtvovala« za izpolnitev vaših sanj – plesno kariero. Mama Galina se je preselila z vami iz Hersona v Kijev, ko ste bili pri osmih letih sprejeti na kijevsko plesno akademijo, oče Vladimir je odšel delat na Portugalsko, babica pa v Grčijo, da so vas lahko finančno podprli tudi kasneje, ko ste bili pri trinajstih sprejeti na britansko Kraljevo baletno šolo v Londonu. Čeprav ste jim s svojim uspehom »povrnili« vse in še več, čutim, da je v vas še vedno – poleg žalosti – tudi občutek krivde zaradi ločitve staršev. Bi se strinjali z menoj?
Hmmmm, morda nisem občutil ravno krivde, bolj bi rekel globoko razočaranje. V glavi sem si kot otrok ustvaril sliko, kako naj bi bilo nekaj videti. Tudi ko starši niso več živeli skupaj, sem čutil v sebi še vedno nekakšno čustveno in imaginarno luknjo. In ko sta se ločila, sem čutil, kot bi se zlomila ta podoba, ki sem jo nosil v glavi. To domišljijsko sliko staršev, srečnih skupaj, sem nosil v sebi še dolgo po tem, ko sta se ločila. Ker se nisem želel soočiti z resničnostjo. Ampak tudi to je bila koristna izkušnja, ki me je spomnila, da nič ne ostaja nespremenjeno, vse je v nenehnem spreminjanju. Zato se ne moreš ničesar oprijeti, se na nikogar in na nič navezati ...
... kar ima blagodejni učinek, ker s tem ostajaš notranje svoboden?
Vsekakor. Zato je dobro, da nič ne ostaja enako.
Nekoč ste dejali, da vam tetoviranje požene adrenalin po žilah in vam povzroči nekaj ur sreče po tistem, ko je podoba za večno vtisnjena v vašo kožo. Po telesu imate več kot dvajset tetovaž (med drugim na trebuhu kolovrat, poganski slovanski simbol sonca kot izvora energije in svetlobe, dežne kaplje z napisom Spomini in Življenje je kratko, pa Nora hiša, James Dean, ruski in ukrajinski narodni simbol, križ itd.). Za nastanek tetovaže cerkve v Hersonu, kjer ste bili krščeni, ste trpeli kar dvanajst ur bolečin! Kako ste zdržali še »izdelovanje« brazgotin, tigrovih prask, kot jim pravite, ki ste jih polili še s kislino, pa nočem niti razmišljati. (Se glasno zasmeji.) Ste si želeli »preglasiti« čustvene stiske v najbolj turbulentnem obdobju tudi s tovrstnim prizadejanjem fizične bolečine?
Ne, temu ne bi rekel dobesedno tako ... Veliko mladih ljudi ima med približno 15. in 25. letom občutek, da se morajo najti. Zakaj prav v teh letih, ne vem, a menda k temu pripomore tudi specifičen fiziološki proces v možganih. Kakorkoli, takrat sem moral čutiti zelo močna čustva, da sem se počutil živega. Nisem vedel, kdo sem, kaj želim, nič ni bilo stabilno in mirno. Zato sem si prizadejal bolečino, da bi sebe bolje občutil ... Okrog 25. leta se je vse to nehalo. Nekako streznil sem se in videl vse mnogo bolj jasno.
Pri rosnih dvajsetih ste postali najmlajši moški solist elitne britanske Kraljeve baletne šole v zgodovini te institucije, a ste se leta 2012, po dveh izjemno uspešnih letih, nenadoma odločili izstopiti iz nje v uporniškem slogu – odkorakali ste z odra. V medijih ste bili deležni obsodb strokovne in laične javnosti zaradi tega »najstniškega« obnašanja. Ste se za to potezo odločili, ker ste morali zategniti ročno, pa čeprav ste s tem tvegali zdrs z avtoceste življenja, po kateri ste do tedaj drveli v peti prestavi, ali je enostavno vaša divja duša potrebovala osvoboditev od te rigorozne ustanove?
Večini ljudi, ki so enkrat znotraj milnega mehurčka take institucije, se zdi: No, to je pa zdaj to. To je zdaj ves moj svet. Naenkrat ne vidijo ničesar več in mnogi ostanejo v tej isti ustanovi tudi po 25 let in več. Jaz pa sem se začel spraševati stvari, na katere nisem vedel odgovorov. In zato sem jih šel iskat drugam.
Ste zato nekoč rekli, da ste morali izstopiti, ker je »umetnik v vas umiral«?
Tako je. Menim, da celotna baletna industrija nenehno ponavlja iste, stare stvari. Nobenih inovacij. Takšna institucija naredi eno baletno predstavo na leto, za marsikaterega plesalca ali plesalko je to edina predstava v dvanajstih mesecih. Pa še to samo, če je izbrana ali izbran, za kar pa je zelo majhna možnost, ker jih je ponavadi izbranih pet od devetdesetih. Recimo Mariinsko gledališče v Sankt Peterburgu letos sploh ni imelo produkcije – in če te še lani niso uporabili, te bodo morda prihodnje leto, morda pa tudi ne. In pri vsem tem ne smeš kot umetnik gostovati v kakšni drugi sorodni ustanovi. Torej ves čas ponavljaš samo stare stvari. Če ti je pomembno, da imaš redno službo in zagotovljen dohodek, ti to seveda ustreza. Če pa želiš kot umetnik in plesalec narediti kaj več od povprečja, potem v takšni instituciji tega ne moreš uresničiti.
Zato ste odšli iz Londona nazaj v Rusijo na povabilo Igorja Zelenskega, nekdanje ruske baletne zvezde in umetniškega direktorja dveh ruskih gledališč?
Ne, najprej sem odšel v Združene države Amerike, ker sem si želel priti v American Ballet Theatre, vendar me niso sprejeli, ker sem imel takrat precej slab ugled.
Sergej Polunin Foto: Neil Hall/Reuters
Zato ker je bilo malo pred tem vaše temno obdobje samoiskanja, ko se je na veliko pisalo o vaših domnevnih ekscesih, eksperimentiranju z drogami pred nastopi in podobnem?
Morda so se v Ameriki bolj bali medijskega pompa okrog tega. In ker so me zavrnili, sem si rekel: »Nič, grem v Rusijo, pa si bodo morda v tem času v Ameriki premislili.« Takrat se je pojavil Igor Zelenski in rekel: »Pojdiva v Moskvo!«
Potem ste postali glavni solist gledališča Stanislavski v Moskvi in Novosibirskega državnega gledališča, obenem pa naredili prvi korak v svet šovbiznisa z udeležbo v ruski televizijski oddaji s plesnim tekmovanjem Big Ballet, na katerem ste tudi zmagali.
Da, to je bil pomemben korak. Vzhod in zahod sta še vedno ločena svetova. V Veliki Britaniji sem si takrat že ustvaril ime, v Rusiji pa me nihče ni poznal, ker tam nikoli nisem plesal. Tako sem v Rusiji dejansko začel spet iz ničle, a mi je televizija dala v nekaj tednih toliko popularnosti, kot so mi jo nastopi po gledališčih v Veliki Britaniji v več letih.
Približno tri leta po tem ste sprejeli povabilo režiserja Davida LaChapella za nastop v videospotu Andrewa Hozierja za pesem Take me to Church. To naj bi bil obenem tudi vaš zadnji projekt, z njim ste nameravali končati plesno kariero. Menda ste kar vseh devet ur, kolikor je trajalo snemanje, jokali. Je bila to za vaš takšna katarza?
Snemanje naj bi po prvotnih načrtih trajalo samo dvajset minut. Ker pa je dejansko trajalo kar devet ur, sem moral ostati ves ta čas v tem istem, močnem čustvenem stanju. A dejansko mi je prav ta izjemno dolgi čas snemanja dal še večjo možnost iztisniti iz sebe prava in močna čustva. Snemali smo v kapeli, na Davidovem posestvu na Havajih, pri koreografiji mi je pomagal moj dober prijatelj in sošolec iz britanske Kraljeve šole baleta Jade Hale Christofi.
Vaš srce parajoči ples v Hozierjevem videu je sprožil val izletov v svet filma in mode. Postali ste iskani fotomodel, nastopili s plesno točko na otvoritvi lanskega tedna mode v Milanu ... Nedavno vas je David LaChapelle spet povabil k sodelovanju v reklami modne znamke Diesel, Make love – not walls. Na skladbo Alexa Vargasa, Higher Love, delate skoke in piruete ob zidu z bodečo žico, ki se nato raztrešči pod močjo svobodne ljubezni ... in nato poljubi dveh moških in dveh žensk. Še en LaChapellov projekt proti verski, rasni in spolni nestrpnosti. Tako kot sta se proti slednji borila Rudolf Nurejev in njegov (javnosti delno prikriti) partner Eric Brun, se vi posredno, s takšnimi projekti ...
Pri obeh omenjenih projektih gre za vizijo režiserja Davida LaChapella in – v primeru skladbe Take me to Church – tudi Andrewa Hozierja, ki sta aktivista na tem področju. Jaz sem samo plesal svojo lastno zgodbo. Je pa David po mojem mnenju tudi vizionar baleta v prihodnosti. In ko se združijo vse te kreativne sile, se zgodijo čudeži. Rad imam Davidovo čistost. In jaz sem tam zaradi te čistosti.
Fuzija baleta in zabavne industrije sicer ni nič novega. Že Mihail Barišnikov je sodeloval z Lizo Minelli na Broadwayu, čudežna deklica baleta Maddie Ziegler je posnela videospote s pop zvezdnico Sio, ki so dvignili veliko prahu. Tudi vi spajate balet, film, modo in pop glasbo, a se zdi, da vam je od vseh predhodnikov na tem področju najbolj uspelo. Je to morda tudi zaradi aktivizma, s katerim ste požlahtnili svoje ustvarjanje?
Ne vem (pomolči ) ... Mislim, da sem predvsem vešč zelo hitrega prilagajanja. Nekateri potrebujejo mesece, da se pripravijo na nekaj, da nekaj novega usvojijo. Jaz to naredim zelo hitro. V filmu Umor na Orient ekspresu sem se moral, ker nisem šolan igralec, sproti prilagajati vsem novim situacijam. In to tako, da sem opazoval, kaj počno drugi, in hitro posnemal. Tako gre to pri meni.
Nekoč ste lepo povzeli bistvo dveh svetov, ki ju imate najraje: »Plesati pomeni izgubiti se v trenutku, igrati pomeni biti v trenutku.« Precej pa vam je menda pomagal z nasveti glede igre tudi vaš prijatelj in mentor Mickey Rourke, čigar ime imate prav tako vtetovirano.
Zanimivo je, da mi je Mickeyja velikokrat kot otroku omenjala že mama, a bolj v negativnem kontekstu (nasmešek ). Mnogo let pozneje sva se osebno spoznala, in to po res nenavadnem spletu naključij. Še danes ne vem, zakaj se je vse to zgodilo, ampak verjamem, da za to obstaja razlog. Počaščen sem bil, ker mi je Mickey podaril originalne, še okrvavljene kavbojke iz filma Rokoborec . Sčasoma sva postala dobra prijatelja, in preden smo snemali video Take me to Church, sem živel v njegovi hiši v Los Angelesu. Ja, on mi je povedal, kako se »sprazniti«, kako »iti v vlogo«. Kako priti do notranjega stanja, ki ga vloga zahteva, da pridejo iz tebe prava čustva, ki jih vloga zahteva ... S poslušanjem in opazovanjem se veliko naučim. In drži – če se pri igri izgubiš v trenutku, ni iz tebe pred kamero nič, če pa v plesu obstaneš v trenutku in se ne znaš izgubiti v njem, pa ne moreš privzdigniti občinstva!
Ali prav čutim, da ste že skoraj »heroinski odvisnik« od pozornosti in aplavzov občinstva, obenem pa vam gre ves ta ropot precej na živce? Nekakšen ljubezensko-sovražni odnos imate do načina življenja, ki ga živite, kajne?
Ja, ja, ja (smeh). Nenavadno je to, da sem zelo rad odmaknjen od dogajanja, od ljudi, rad sem samo opazovalec. Ampak ker brez predstav, občinstva, medijske izpostavljenosti in obveznosti ne bi mogel delati tega, kar delam, ne bi mogel spreminjati stvari, to vzamem v zakup. In poskušam najti ravnovesje in s tem način, kako kljub vsemu uživati. Saj če bi nenehno lahko počel samo stvari, ki so mi všeč, bi bil pa nihče.
Menda pridete kmalu v Slovenijo?
Pridem!
