Boris Becker: Sem popoln? Ne. Sem delal napake, na katere nisem ponosen? Seveda

S 17 leti in 227 dnevi je še vedno najmlajši zmagovalec Wimbledona, komaj polnoleten je imel v rokah že dve lovoriki z najprestižnejšega teniškega turnirja. Je nekdanja št. 1 in trener prvega igralca sveta ta čas Novaka Đokovića. Ta teden se je nemški zvezdnik Boris Becker na povabilo Si.mobila en dan mudil v Ljubljani, govoril pa je o prepletenosti športa in posla.

Rdečelasi Nemec, čigar prvi trener je bil Slovenec Boris Breskvar, sodi med največje teniške igralce, njegovo rivalstvo s hladnokrvnim Švedom Stefanom Edbergom, ki je bil njegovo popolno nasprotje, je v 80. letih prejšnjega stoletja razvnemalo navijaške strasti. V Wimbledonu je pisal zgodovino, trem zmagam dodal še dve za veliki slam na OP Avstralije in eno v New Yorku, na pesku ni osvojil niti ene lovorike. Dvanajst tednov je bil prvi igralec sveta, nepozaben ostaja tudi njegov panterski skok pri mreži, močni servisi so mu prinesli vzdevek bum-bum Becker.

Kariero je končal leta 1999 s porazom v osmini finala Wimbledona, tedaj pa so se zanj začela turbulentna leta, prepredena s škandal(čk)i. Veliko zaradi žensk – kar označuje za slabo poslovno odločitev –, nekajminutna afera z Angelo Jermakovo (sad je hči Ana) ga je denimo stala prvega zakona z Barbaro Feltus. Leta 2002 je bil obsojen na pogojno zaporno kazen zavoljo utaje davkov, v eni od avtobiografij je priznal odvisnost od uspavalnih tablet in alkohola …

Po vsakem padcu se je pobral. Danes sloviti Nemec, ki se je ukvarjal tudi s pokrom in novinarstvom, velja za uspešnega poslovneža (med drugim je polovični lastnik Völkla in zastopnik za Mercedes), v tenis pa se je s to sezono vrnil kot trener Novaka Đokovića, letošnjega wimbledonskega zmagovalca.

Boris Becker živi na več lokacijah, v Švici z ženo Sharlely Kerssenberg, v Miamiju ima stanovanje, da je bliže sinovoma iz prvega zakona, v Londonu, da je bliže nezakonski hčeri. Je najbolj priljubljen Nemec v Veliki Britaniji (kar menda ni težko), angleško govori bolje kot nemško.

Danes ima kar nekaj kilogramov več kot v igralskih časih, panterski skoki so davna preteklost, teniška leta so naredila svoje, letos je moral tudi na operacijo kolkov. Šestinštiridesetletnik je tudi poslovno velik profesionalec, pri njem človek ne dobi občutka zdolgočasenosti ob nizu intervjujev, ob kavi in vodi rad govori in deli svoje izkušnje.


V Ljubljano ste pripotovali kot uspešen poslovnež, pa vendar vas vsi bolj poznamo kot nekdanjega igralca in zdaj trenerja Novaka Đokovića. Kako vi vidite sebe – bolj kot poslovneža ali teniškega človeka?

Zaradi uspehov na igriščih bom vedno povezan s tenisom. Zdaj sem kot Novakov trener spet v prvih teniških vrstah, kar je lepo in normalno, a moje življenje po upokojitvi pred 15 leti se je sukalo okoli poslov. Vem, da nisem slaven zaradi tega, pa vendar je to moja sedanjost in realnost.

Tako v teniškem kot poslovnem življenju ste imeli kar nekaj vzponov in padcev. Lahko tudi zavoljo tega ljudem dajete toliko boljše nasvete?

Vsekakor. Kdor misli, da je življenje zgolj pot navzgor, se zelo moti. Vsak gre skozi težke trenutke, a iz njih se je treba učiti, da se lahko v prihodnje v enakih položajih bolje odzoveš in prideš do uspeha. Vse to je povsem normalno, nisem presenečen zaradi padcev in name niti niso resno vplivali. To je pač del življenja.

Če bi vas nekdo prosil za poslovni nasvet, kaj bi izstrelili iz prve?

Obkrožite se s pravimi ljudmi. Sami ne boste zmogli, s pravo ekipo boste uspešni, z napačno ne. Sam sem imel tako eno kot drugo.

Ena od vaših misli je, da zgodovine ne morete spremeniti, a četudi bi jo lahko, je ne bi. Pa vendar, gotovo obstajajo stvari, za katere vam je žal?

Iskreno povedano, če ne bi storil v preteklosti vsega, kar sem, ne bi bil človek, kakršen sem danes. In s tem, kakršen sem, sem zadovoljen. Sem popoln? Ne. Sem delal napake, na katere nisem ponosen? Seveda. So bile usodne? Ne. Potem to niso bile hude napake, da bi denimo moral v zapor.

No, bili ste blizu temu …

No, ja. Če si Boris Becker, so vse stvari prenapihnjene. Uspeh je precenjen, vse slabo je prav tako potencirano. A takšno je življenje, če si Boris Becker. Tega sem že vajen, prav tako moji najbližji prijatelji; če bi me ljudje dobro poznali, bi imeli o meni drugačno mnenje.

Omenili ste napake, na katere niste ponosni. Katera je bila najhujša?

Nekaterih mi niti ni treba omeniti, saj so vsem dobro znane. A z njimi sem se sprijaznil, šel prek njih. Če živiš medijsko tako izpostavljeno, je normalno, da delaš napake, zasebno, poslovno, temu se ne da izogniti. Sebe imam za normalnega človeka in pripetijo se tudi neprijetne stvari.

Pravite, da je z vašim imenom povezano veliko pretiravanja. Velikokrat smo brali o vaših denarnih težavah – kako resne so bile, ne nazadnje so vas ženske kar veliko stale …

Lani sem objavil knjigo, v kateri sem opravil s številnimi napačnimi informacijami. Veliko je bilo zapisov o ločitvi in preživnini za otroke, a dejanske vsote so bile precej nižje, kot se je govorilo in pisalo. To pač vem, ker sem plačal. Imeli smo predporočno pogodbo in smo jo spoštovali. A seveda za nemške novinarje to ni bilo zanimivo, saj so bile številke prenizke, ker sem jim vzel dobro zgodbo, pa so me seveda spet kritizirali.

Koliko novih poglavij v življenju ste že začeli, pri čemer še niste dopolnili niti 47 let?

Živim v hitrem tempu, brez obžalovanj. Ponosen sem na to, da sem izkusil že zares veliko, in lahko tudi svojemu sinu pripovedujem zgodbe, ki jih ni še nikdar slišal ali prebral. S tem hitrim ritmom sem pridobil kar nekaj let. Novembra jih bom dopolnil 47, pa sem doživel veliko več kot običajen 47-letnik.

Po koncu igralske kariere so sledila leta, polna pretresov, kar niti ni nenavadno, saj ste bili uspešni, slavni in bogati, slabe odločitve so se vrstile. Vas je skok v poslovne vode rešil?

To je bil zame nov začetek. Moral sem se naučiti, kako je ustvariti podjetje, kako je delati v skupini, bilo je zabavno, ker je bilo vse novo. Nisem si želel biti vse življenje povezan zgolj s tenisom. Lahko bi igral na veteranski turneji kot večina, lahko bi našel še kaj drugega, a mislil sem si, da imam še kakšno drugo odliko. Zdi se mi, da je življenje preveč zanimivo, da bi počeli samo eno stvar. Vesel sem bil, da sem dobil priložnost v poslovnem svetu.

Svoj delež imate tudi v IPTL, novi teniški ligi z najboljšimi igralci, ki jo bodo gostila mesta v Združenih arabskih emiratih, Indiji, Singapurju in na Filipinih. So to naslednji veliki teniški trgi, potem ko je za pravo eksplozijo na Kitajskem poskrbela zmagovalka Roland Garrosa in OP Avstralije Li Na, na Japonskem pa finalist OP ZDA Kei Nišikori?

Azija, kamor se letos s Singapurjem seli tudi ženski masters najboljše osmerice, je izjemno pomembna, enako velja za Bližnji vzhod. To je ogromen trg; da se bo prav tam začela nova teniška liga, je zelo pametno. Tam imamo vlagatelje, ljudi, ki imajo radi tenis, pridobili so dobre igralce – zakaj torej ne. Evropejci moramo spoznati, da nismo središče sveta. Svet je veliko večji, kot si lahko predstavljamo, zato nas tudi vse preseneča. Ko potujemo po svetu – in srečo imam, da lahko –, ugotovimo, da je svet veliko večji kot Nemčija ali Slovenija. Tudi Nemčija ni središče sveta. Treba je biti odprt, sprejemati ljudi druge vere, drugačne barve kože, drugačnih političnih prepričanj itd.

Katere izkušnje iz tenisa ste lahko prenesli v poslovni svet?

Če nisi predan, če ne garaš, če nisi discipliniran, ti ne bo uspelo. Tudi tenis je posel, govorimo lahko o Roger Federer Inc., Novak Đoković Inc. Veliko vzporednic lahko povlečemo, četudi se v tenisu meriš neposredno s tekmecem, v poslu pa tega vendarle ni. A pomembna je ekipa, ki te obkroža, srce, želja po uspehu, treba se je znati spopasti s pritiski.

Pred natančno letom dni so med turnirjem v Pekingu stekli pogovori o sodelovanju med vami in Đokovićem. Kako ste zadovoljni s prvo sezono? Nole je osvojil Wimbledon, a to je »le« en turnir za veliki slam, bržčas si je želel še kakšnega več.

Na seznam želja bi gotovo dal vse štiri, če pa smo realistični, vidimo, da je na svetovni lestvici spet tam, kamor sodi, osvojil je največ najpomembnejših turnirjev [še tri iz serije masters], nekateri tekmeci pa so se borili bodisi s slabo formo bodisi s poškodbami. Seveda bi si Novak želel osvojiti Roland Garros, a tudi finale ni slab rezultat, veliko igralcev bi si želelo vsaj enkrat zaigrati v pariškem finalu. Mislim, da bi morali biti pravičnejši do Novakovih dosežkov. Je bilo letošnje leto boljše kot lansko? Da!

Z vami je želel priti do večjega uspeha v psiholoških vojnah s tekmeci v najpomembnejših dvobojih. A videli smo, da je v Melbournu izgubil s Stanom Wawrinko, na OP ZDA proti Keiju Nišikoriju in seveda v Parizu proti Rafaelu Nadalu. Zdi se, da vama ni povsem uspelo …

No, lahko govorimo tudi o njegovih zmagah, omenili ste zgolj poraze … Bolj realistični moramo biti glede tega, kakšen je teniški svet. To je zelo težaven posel, težko je biti uspešen iz leta v leto. Sezono je Novak začel na 2. mestu svetovne lestvice, zdaj je prvi, boljši je od tisočev igralcev. Je letos dobil vse dvoboje, ki si jih je želel? Ne. Jih je dobil več, kot izgubil? Da. Seveda je bil pariški poraz proti Nadalu težaven, a je bila vrnitev v Wimbledonu zato toliko slajša. In seveda: Nadal je po Wimbledonu izginil – kaj pa to? Murray je izginil po lanskem Wimbledonu – in to? Wawrinka je imel en dober turnir, nato pa je izginil – in to? Novak je bil zelo konstanten, za poraz proti Nišikoriju pa tudi obstajajo razlogi. Zdaj je poročen, njegova žena je noseča. Je to dobro za njegovo kariero? Da. Mislim, da jo bo podaljšalo. Imamo igralce, ki so se upokojili pri 27 letih, on pa je še daleč od tega, le še boljši bo. Zavoljo vsega tudi ni vseskozi stoodstotno osredotočen le na tenis, a to je samo dobro, saj je ne nazadnje človek, ima srce, družina pa je pomembnejša od tenisa. Če upoštevamo vse to, je za njim odlično leto. Boljše od vseh drugih. Konec.

Kako ste se počutili po zadnji wimbledonski točki? Letos, seveda.

Zelo ponosno, dvoboj je bil spektakularen. Novak se je boril do zadnje točke, kar je bilo tudi nujno, saj je bil Federer zelo močan. Premagal je slabosti iz prejšnjih finalov za veliki slam, premagal notranje demone.

Kako velik izziv je trenirati Novaka? Preden ste začeli sodelovati, je že bil nekdanja št. 1, zmagovalec šestih turnirjev za veliki slam.

Zelo velik, ker gre lahko pri tako vrhunskem igralcu v bistvu samo na slabše. Tveganje z moje strani je bilo veliko. Lahko bi začel izgubljati, potem pa bi bila to moja krivda. Ljudje so sicer ocenjevali, da je lahko trenirati Đokovića, sam pa mislim, da je ravno obratno, saj je že toliko dosegel; je pa v zadnjem času pogrešal nekaj, da bi lahko osvajal turnirje za veliki slam, zato me je tudi poklical.

Kaj najbolj občudujete pri njem?

Je zelo strasten glede tenisa. Rad ga ima, njegovo zgodovino, tradicijo, rad bere o njem, rad bi napredoval na vseh področjih. Tudi ko osvoji turnir, že razmišlja o naslednjem in kaj bi še lahko izboljšal. Zaradi svoje strasti je tudi tako zelo uspešen. Zlahka bi se zadovoljil s tem, da je bil št. 1, zaslužil veliko denarja, je najboljši igralec v srbski zgodovini, nihče ga ne bo nikoli ujel. Ampak ne, on si želi še več, in to je občudovanja vredno.

Potem ko je Andy Murray za trenerja najel Ivana Lendla, sta naslednja naveza postala vidva z Đokovićem, potem sta tu Federer in vaš veliki tekmec Stefan Edberg pa Marin Čilić in Goran Ivanišević ter Nišikori in Michael Chang. Položaj je prav poseben, bržčas gledalci ne bi imeli nič proti, če bi za loparje poprijeli tudi trenerji …

No, mi smo prestari, so pa igralci spoznali, da mi nekaj vemo, česar drugi ne, sicer se ne bi vzpostavil ta trend. Ne želim zmanjševati vrednosti drugih trenerjev – Toni Nadal je denimo idealen za Rafo –, a pri določenih letih si igralci zaželijo, da bi vedeli več o tem, kaj se je zgodilo v nekem točno določenem wimbledonskem finalu, polfinalu. In če nisi bil tam, tega ne moreš vedeti, povedati. Goran gotovo ve nekaj, kar ve zelo malo ljudi, Stefan tudi, Michael, jaz. Bil si tam, v slabih ali dobrih trenutkih, in zavoljo tega ti igralci verjamejo, zanje si vreden popolnega zaupanja.

Murray ima zdaj sicer trenerko Amelie Mauresmo, španska reprezentanca za Davisov pokal je prvič v zgodovini izbrala kapetanko. Kako gledate na ženske v moškem tenisu, saj je to vzbudilo zelo mešane odzive?

Trdno verjamem, da je pomembna kakovost, ne pa spol. Če si dober v nečem, ni pomembno, ali si moški ali ženska. V tenisu so odlične trenerke, odlične igralke. Prepričan sem, da bi bili Martina Navratilova in Steffi Graf vrhunski trenerki. To, da je Andy izbral Amelie, je čudovito. Drzna odločitev, a njuna naveza deluje in vse skupaj me ne preseneča.

Ko je Nole razkril, da bo sodeloval vami, je bilo veliko dvomov, kako se bo naveza obnesla, tudi zato, ker sta že na prvi pogled povsem različna – začenši s tem, da je on znan po asketskem načinu življenja, za vas pa se zdi, da se veliko bolj predajate užitkom.

Veliko ljudi o meni bere in posluša, zelo malo pa me jih pozna. Z Novakom sva se pogosto srečevala, ker sem delal na televiziji, kar so nekateri povsem prezrli. Sicer pa, če kaj poznam do obisti, je to tenis. Če seštejete ena in ena, bi moralo delovati. Bil sem presenečen, da so ljudje presenečeni. Ne pretvarjam se, da sem profesor znanosti, jezikovni učitelj, govorimo o tenisu! Zakaj bi bili torej ljudje presenečeni?! Večina zgodb o meni je vendarle izmišljenih.

No, tudi Niki Pilić, ki je nemško reprezentanco v Davisovem pokalu z vami popeljal do dveh naslovov, je ocenil, da morate spremeniti življenjski slog in se umakniti iz javnosti …

Nikija spoštujem, bil sem že pri njem doma, rad imam njegovo ženo in otroke, pa vendar, tudi on me ne pozna, ne ve, kaj sem delal zadnjih 15 let. Seveda ima pravico do svojega mnenja, a ko sva se srečala na Novakovi poroki, me je objel in dejal, da je vseskozi vedel, da bova uspešna … Pol leta pred tem pa je govoril povsem drugače. Ljudje bi morali biti bolj previdni pri ocenjevanju drugih. Če sem na očeh javnosti, še ne pomeni, da me vsak pozna.

Na očeh javnosti pa ste od 7. julija 1985, pri čemer ste datum prve wimbledonske zmage nekoč označili za svoj drugi rojstni dan, saj vam je življenje obrnila na glavo. Ste veseli, da danes ne vidimo več tako mladih zmagovalcev? Zakaj se to dogaja?

Ko si vržen še mladoleten v takšen položaj, je res težko splavati, a bolje je osvojiti turnir za veliki slam rosno mlad kot nikoli. Je pa danes najstnikom težje zmagovati, Rafa, Roger, Nole so vendarle raven nad vsemi drugimi. Sicer za mlade ni preprosto, da se v trenutku, ko začnejo zares opozarjati nase, nenehno pojavljajo v medijih in na družabnih omrežjih, sponzorji jih začnejo zasipati z denarjem, zato izgubljajo zagon za delo. Ko si star 17, 18 let, je težko odmisliti vse, kar se dogaja, in se pretvarjati, da je vse normalno. Ob uspehih se preprosto ne moreš skriti, si glavna vest, to pa pogosto pomeni, da izgubiš občutek za realnost, pozabiš, zakaj si se sploh začel ukvarjati s športom, zato postajaš vedno slabši. In ko se iz vsega tega zbudiš, si star že 22, 23 let …

Vam je všeč današnji tenis? S prihodi zvezdniških trenerjev sicer vidimo spet več igre pri mreži, sicer pa smo zadnja leta pogrešali malce več raznolikosti, bilo je kar nekaj nostalgije po vaših časih.

No, v finalu Roland Garrosa in Wimbledona smo videli odličen tenis. Imeli smo obdobje z veliko igre z osnovne črte, edini z drugačno je bil Roger. Zdaj spet več igralcev spoznava, da so lahko uspešni z dobrim servisom in igro pri mreži, hitrimi točkami. Ko je začel prevladovati Rafa in se mu je nato pridružil Novak, sta si bila zelo podobna, eden pač levičar, drugi desničar, in vsak mladinec je mislil, da mora igrati enako. Zdaj se to spreminja, sicer pa je dejstvo, da se nihče na vrhu ne bi mogel obdržati pet let, če bi vseskozi igral enako. Moraš se prilagoditi, vsi so se, tudi Nadal, Federer in Đoković. Za dolgo, uspešno kariero je to nujno; »garderoba« te opazuje, tekmeci vidijo tvoje slabosti in jih skušajo izkoristiti, zato moraš vseskozi napredovati, vsako leto moraš biti boljši. Včasih moraš spremeniti tudi ekipo, da bi to dosegel.

Bržčas si tega ne želite, ampak ali menite, da se lahko Nadal še enkrat vrne na vrh?

Ni daleč. Le kdo bi si mislil, da se bo lani vrnil v takšnem slogu, kdo bi si mislil, da bo še enkrat osvojil Roland Garros, a seveda tudi, kdo bi si mislil, da ga po letošnjem Wimbledonu ne bo nekaj mesecev. Pri Nadalu pač nikoli ne moreš vedeti, telesno je bolj ranljiv, kot sta Novak in Roger, ko je »fit«, pa je zelo močan, zato ga ne bi nikoli odpisal.

In »večno« vprašanje – lahko Roger osvoji še en turnir za veliki slam?

Letos smo videli njegovo veliko vrnitev, vsa čast. Lani je bil že odpisan, v tej sezoni je spet v igri za št. 1. Če bi me vprašali pred letom dni, bi dejal, da ne bo osvojil še enega velikega turnirja, a letos je igral neverjetno, telesno in taktično je bil odličen. Mislim, da je Stefan veliko prispeval k temu. Roger je tako zelo nadarjen, da lahko vedno odigra izjemen turnir, če je motiviran, zato ga nikakor še ne bi odpisal.

V Sloveniji doslej igralcev v moškem teniškem vrhu nismo imeli, smo pa imeli žal že preminulega odličnega trenerja Borisa Breskvarja, ki je vodil tudi vas. Kako se ga spominjate?

Bil je moj najpomembnejši trener. Spoznal sem ga, ko sem bil star šest let, z njim pa sem bil do 14. leta. Bil je strog, zagovarjal je trdo disciplino, oblikoval je mojo igro, spremenil moj servis, ki je bil do 12. leta slab. Vse, kar sem se naučil, sem se naučil od njega in nisem bil edini. Tu je bilo denimo tudi dekle po imenu Steffi Graf … Boris je vedel veliko, veliko več o tenisu od povprečnega trenerja.

Za konec: poleg Bayerna navijate tudi za Chelsea, ki je v ligi prvakov v isti skupini kot Maribor. Kako vidite razplet skupinskega dela?

No, seveda upam, da bo Chelsea osvojil 1. mesto, letos ima res zelo močno ekipo. Diego Costa je odličen, izjemno sodeluje s Cescom Fabregasom. Vse kaže, da bodo »modri« angleški prvaki, v ligi prvakov pa je razplet težje napovedati, a videti so močnejši kot v prejšnji sezoni in upam, da bodo šli do konca. Če bom v Londonu, si bom vsekakor z veseljem ogledal naslednjo tekmo, ko bo na Stamford Bridgeu gostoval Maribor.