Sence zgodovine

Janez J. Švajncer je začel kot novinar, v času osamosvajanja je postavljal temeljne identitetne znake teritorialne obrambe in pozneje Slovenske vojske. Je veteran vojne za Slovenijo, Slovensko vojsko pa je zapustil s činom brigadirja. Po administrativni upokojitvi je na noge postavil Vojni muzej Logatec.

Razmislek na to temo bi lahko začeli pod naslovom: Brez krivde kriv! Janeza J. Švajncerja že leta spremlja sum, da je leta 1974 izdal svojega prijatelja Draga Jančarja »udbi«, da poseduje knjižico V Rogu ležimo pobiti. Čeprav je avtor v knjižici Ministrova sprejemnica (Alea, 1989) opisal tedanje dogajanje in razvidno nakazal imena vpletenih ali jih celo imenoval, ob njenem izidu ni tedaj nihče protestiral! Da ga ni ovadil Švajncer, mora vedeti tudi Jančar sam, saj je po prihodu iz zapora odšel prav k njemu po pomoč! Da so Jančarja vzeli na Večer v službo, je moral Švajncer s prošnjo prav v Ljubljano, k predsedniku SZDL Mitji Ribičiču. In Jančar je službo res dobil in jo na Večeru imel do svojega prostovoljnega odhoda v Ljubljano na Slovensko matico (medtem ko je Švajncer pred njim – kazensko – službo na Večeru izgubil.) Avtor meni, da so njega osumili zato, da bi zakrili pravega Jančarjevega izdajalca – tako naj bi ravnala »udba«, da bi zaščitila »svojega«, pravega ovaduha.

In glej, leta 1993 se v reviji 7D pojavi članek, ki ne le obnavlja dogodke ob Jančarjevem »deliktu«, temveč dodaja tudi nove obtožbe in laži na Švajncerjev račun! (Ovrgel jih je Bogdan Koprivnikar, tudi v 7D!) Da bo 7D objavil napad na Švajncerja, je Minister Janša že predhodno vedel in je avtorja tudi opozoril, češ da bo to tudi reklama za ministrstvo!? Da je bil napad na Švajncerja v 7D naročen, je prizadeti izvedel šele kasneje (to mu je v zvezi s fotografijo na naslovnici povedal Večerov fotoreporter Boris Vugrinec). Tudi drugi časopisi so tedaj »ministrirali« tej gonji proti Švajncerju; sam pa je svoj odgovor na ta podtikanja objavil v reviji Slovenska vojska 6. avgusta 1993.

Od kod je prišla dve leti po osamosvojitvi glavna pobuda za tak napad na Švajncerja? Na to vprašanje avtor ne odgovori, jasno pa je, kdo je naročil »Švajncerjev« odgovor na ta natolcevanja! Nekega dne je namreč iz kabineta Ministra prišel nepodpisan spis, ki je dovolj opisal nekdanje razmere na mariborskem Večeru in mariborski politični sceni. Švajncer se je kot urednik revije Slovenska vojska obotavljal z objavo, saj so bile v tekstu tudi kaznive žaljive navedbe. Vendar je Minister Janša vztrajal pri objavi in Slovenska vojska ga je pač objavila pod naslovom Dinastija po mariborsko.

Šele po objavi je Švajncer izvedel, da je bil pisec teksta Dinastije po mariborsko M. F. iz Ministrovega kabineta. Naj skrajšam: Minister, ki se je zavedal, da je ta tekst »naročil prav on, in tudi on odločil, naj ga objavimo« (Zima, 39), je pustil Švajncerja na cedilu, ko je padalo po njem – in tudi po tem, ko so ga prizadeti Milan Predan in Darka Zvonar Predan sodno preganjali. Švajncerju na sodišču ne bi bilo treba drugega kot jasno povedati, kako je bilo v resnici! Vendar ni! Ker ni hotel izdati svojega Ministra, »gospoda«. Ne, saj v prvi vrsti »ne gre za njegovega gospoda, gre za izdajo«. (Zima, 222) Kajti »so stvari, ki so močnejše od človeka. Pa tudi če niso in si tako samo domišljamo, je še vedno nekaj, in tudi to dovolj močno, da človek ne more narediti nečesa, kar je grdo. Zaradi sebe in ne zaradi drugih.« (Prav tam, 223) Izdajstvo je grdo! S tako razlago je vojak Janez J. Švajncer »matiral« osebo Janeza J. Švajncerja. Razsodba sodišča: Kriv!

Janša je res avtorju izbral odvetnika, da ga bo na sodišču branil, le-ta pa je svojo »obrambo« začel, kakor so »branili« osumljene v stalinističnih procesih, nekako takole: »Moja stranka je kriva …« Minister je snedel tudi obljubo, da bo vsaj stroške, ki jih bo avtor imel v zvezi s tožbami, plačalo ministrstvo, dejansko je sto in sto tisoče tolarjev plačal avtor z družino. Janša je požrl vse obljube. Avtor je bil zamenjan kot urednik Slovenske vojske, ki je Dinastijo objavila.

Prišel je čas obračuna

Za avtorja Švajncerja z Ministrom? Ne, Ministra s Švajncerjem! Zakaj? Zato, ker je vedel – vedela sta oba –, kdo je kriv, kdo je naročil pisanje Dinastije, kdo je zahteval objavo – in še za druge laži in manipulacije našega Ministra. Avtor je namreč nekega dne le spoznal: » Prišel sem mu preblizu. Preveč sem ga spoznal in on to ve.« (Zima, 107) Tak človek, ki ve za tvoje svinjarije, ti je lahko nevaren. Avtor pravzaprav sploh ne ve, »kako je prišlo do tega«, da je odpisan! (Zima, 42) Seveda ne ve, saj takšno ravnanje z njim ni bila njegova krivda, ampak Ministrova odločitev! Človeka, ki o tebi preveč ve, se moraš »losat«, s podkupnino, če ne gre, pa kako drugače! Končno avtor spozna: »Meni so dnevi šteti, le tega ne vem, kdaj in kako se me bo znebil.« (Zima, 107) Svoje je pač opravil, zato se ga bo Minister znebil »ob prvi priložnosti«. (Zima, 52) V pismu z dne 28. januarja 1994 je Ministru napisal: »Lepo te prosim, ne išči verjetno zate nujnih razlogov za takšno ali drugačno radikalno odločitev. Bolj ko si mi zožil manevrski prostor v naši vojski, mi itak ne moreš, vendar ljudje tega ne vedo in sem še vedno kriv v njihovih očeh za vse mogoče.« Pred Ministrom pa je bil najbolj kriv tega, da mu je v obraz povedal, kaj si misli o njem: »Tebi grde resnice prijajo vedno manj. Že ko ti povem kaj nelepega, vidim, kako reagiraš.« (Zima, 111)

Tako se je začela avtorjeva kalvarija: najprej na sodiščih, potem pa naprej!

V pisarni so mu nastavili prisluškovalne naprave; avtor je resignirano ugotovil: »Eni bi me ubili, drugi mi prisluškujejo.« (Zima, 50) Ko je to povedal Ministru, mu je ušlo: »Pa sem rekel Andreju, naj tebi ne nastavlja …« (Prav tam) Zarečena izjava kaže na to, kaj so z ukazom ali vsaj z vedenjem Ministra (komu drugemu) počeli! Poročnik z Voma, ki je bil pristojen za vohunjenje za Švajncerjem, se je ob svojem odhodu v pokoj prišel od njega poslovit; podaril mu je tudi svojo uniformo – tako je pokazal, da ga spoštuje, gotovo pa ga ne bi, če bi odkril o njem kaj spornega.

Da je ogrožen, je vedel tudi general Janez Slapar, ki je od avtorja, ko je bil pri njem na obisku decembra 1995, zahteval, naj mu vnaprej obljubi, da ga bo poslušal. Po obljubi mu je dal naslednja opozorila: »Nikoli se ne dogovori z nikomer, ki ga dobro ne poznaš … Nikoli se z nikomer ne dogovori ponoči … Nikoli na nenavadnem kraju … Nikoli avtomobila ne puščaj na istem mestu …« (Zima, 190) Slapar je že vedel, kaj govori, saj sta oba z avtorjem ostala »odložena in naplavljena«. (Isto, 188) Te napotke je imel avtor v mislih, ko je odklonil »srečanje«: ponoči, na samotnem kraju in naj bo sam! In to večkrat!

Avtor je o poskusih atentata nanj pisal tedanjemu predsedniku Vlade RS Borutu Pahorju, v vednost pa je pismo poslal predsedniku RS Danilu Türku in takratnemu predsedniku Vrhovnega sodišča RS Branku Masleši. (Pismo je objavljeno v Vojnozgodovinskem zborniku, št. 47, str. 160–161.) V pismu je opisal tri poskuse uboja, prvega iz leta 1992, ko so ga iz prometne službe štaba TO obvestili, da je bil njegov službeni avtomobil prirejen tako, da bi po približno sto kilometrih vožnje eksplodiral. Nesreči je srečno ušel, o dogodku pa je obvestil tudi Ministra in mu izročil dokaz o namestitvi cevke za bencin na motor, da bi se, ko bi se dovolj ogrel, vnel. Rezultat? Nič. Leta 1993 se je med vožnjo aktiviral uspavalni plin, ga omamil – in tudi tokrat jo je srečno odnesel. (Enako kot Gutman, ki je tudi po čisti sreči ostal živ!) Tudi o tem dogodku je avtor obvestil Ministra – nobene preiskave, nič. Ko je bil že davno (administrativno) upokojen, 31. oktobra 2011, sta ga po polju zasledovala dva sumljiva tipa, ki se jima je tudi izmaknil. Na srečo tudi 27. novembra, ko se je spretno izmaknil dvema avtomobiloma, ki sta ga lovila po gozdu; večerni mrak je bil milosten, da je ušel nameravanemu atentatu. Poslej se drži doma.

Kdo se hoče maščevati?

Kdo mu pravzaprav streže po življenju? Avtor dopušča možnost, da se mu hoče maščevati kdo, o katerem je kritično pisal v zvezi s Slovensko vojsko. Morda iz »udbaške« garde, saj mu je tedaj, ko je po dveh letih službovanja na slovenski službi državne varnosti (odšel je zato, ker je uvidel, da se je ta služba ukvarjala bolj z »notranjim« kot z zunanjim sovražnikom) eden od šefov SDV zapretil s kazalcem, »Ti misliš, da si se nas znebil. Toda mi bomo za tabo!« (Poletje, 203) – ampak le-ta bi to lahko storila že davno prej, ko je imela vso moč! Morda srbska tajna služba, toda ta ne bi mogla delovati brez sodelovanja Slovenske obveščevalne agencije (Sova) ali Obveščevalno-varnostne službe (OVS), ki sta obe za svoje delo odgovorni vladi. Avtomobili, ki so ga »spremljali«, so namreč imeli ljubljanske registracije …

Avtor je v svojem pismu predsednika vlade Boruta Pahorja zaprosil, naj omenjeni službi prenehata s takim delovanjem, če pa to ni njuno delo, naj ga država »zaščiti kot državljana Republike Slovenije«. (Vojnozgodovinski zbornik, št. 47, str. 161) Predsednik vlade na to pismo ni odgovoril, njegov svetovalec pa mu je po elektronski pošti sporočil, da »omenjena agencija ne izvaja in nikoli ni izvajala nikakršnih dejavnosti, ki bi bile povezane« z njim, s Švajncerjem. (Vojnozgodovinski zbornik, št. 48, str. 184) Avtorjevo sporočilo o vseh atakah nanj bi moralo biti za predsednika vlade alarm! Še posebej, če je dobil od teh služb »zagotovilo«, da avtorja nihče ni nadlegoval in ogrožal! Kdo potem (nelegalno) ogroža državljana Švajncerja? Ali tudi druge državljane? Tudi tedanji predsednik RS dr. Danilo Türk se ni odzval in tudi ne predsednik Vrhovnega sodišča RS dr. Branko Masleša! Kdo bo varoval državljane pred nasiljem določenih organov države ali posameznikov, če ne tretja veja oblasti, »neodvisno sodstvo«? Z ministrstva za pravosodje pa so avtorju svetovali, naj si poišče odvetnika … Tako smo državljani sami, nezaščiteni!

V isti številki Vojnozgodovinskega zbornika je avtor objavil tudi Pismo prijateljem, če bi bil namreč morebitni naslednji poskus atentata nanj uspešen – zato »da ne bi kakšna prirejena preiskava 'ugotovila', da je šlo za samomor, nesrečo ali kaj podobnega«. (Isto, str. 160 in naprej) V njem je še podrobneje opisal, kaj vse je doživljal in še doživlja kot državljan v lastni državi, ki se ne zmeni za njegovo stisko in nevarnost, v kateri živi z družino že več kot dve desetletji! Tako je opisal tudi, da se je že teden dni po izidu knjižice Zima 1994 s strahovitim truščem spustil helikopter tik nad družinsko brunarico na Kozjaku. In potem še nad domačo hišo v Logatcu. Zastraševanje, kajpak. Brunarico so tudi »opremili« z videokamero. Skoraj leto kasneje je avtor nepričakovano zasačil policista in policistko ob brunarici …

Tudi doma ni »sam«! Na samotnem sprehodu sta ga obkrožala dva sumljiva tipa, ki se jima je izmaknil; v sosednji hiši se za okni skriva uslužbenec (najverjetneje OVS), ki spremlja vse dogajanje in vsakogar, ki pride k avtorju na obisk. Po kakšne pol ure nekdo preprosto vstopi v hišo, pogleda, kdo je na obisku – brez besed pride in odide …

Toda kaj ima Vojni muzej Logatec skupnega z vsem tem dogajanjem?

Ko je Minister avtorja premestil na upravo za vojaške zadeve, mu je obljubil, da bo »že čez eno leto lahko odšel v svoj muzej«. (Zima, 18) Avtor je Ministru verjel na dano besedo. Seveda je bil mišljen vojni muzej kot javni zavod z državnim financiranjem in strokovnim osebjem, torej »pravi« muzej! Ne dvomim, da bi avtor ustvaril Vojni muzej R Slovenije, znan po svetu in na katerega bi bila lahko ponosna Republika Slovenija!

Potem pa mu je Minister nekega dne dejal: »Kovačič ti bo dal na ljubljanski grad postaviti leseno stojnico in tam boš lahko prodajal svoje starine …« (Zima, 165) V Ministrovem glasu je avtor videl »prikrit posmeh«. Kaj ne, saj ga je hotel ponižati do krošnjarja s starinami! Tako, do kraja moraš ponižati in uničiti tistega, ki misli, da ti je enak – če pač samega sebe dojemaš in hočeš kot edinega »žreca osamosvojitve«! Ni šlo le za to, da bi ga »izbrisali samo za naprej«, šlo je za to, da bi ga izbrisali »tudi za nazaj«. (Zima, 170) Vse, kar je naredil za ustanovitev slovenske vojske, naj bi bilo – nično!

To se je Švajncerju zgodilo že prej: ko so z mariborske občine leta 1978 odstranili Pirnatov kip generalu Maistru, je napisal članek za časopis Večer in so ga zaradi njega, za kazen, odstavili kot glavnega urednika Večera, izgubil pa je tudi službo. Nazadnje se je znašel na zavodu za zaposlovanje. Ko so pred razglasitvijo samostojnosti leta 1991 isti spomenik postavili na mesto, ki mu gre (v preddverje stavbe Maistrovega poveljstva), se nihče ni spomnil, kaj so naredili avtorju pred leti … Kakor da ni bilo nič! Zdaj obstaja društvo generala Maistra – tudi sama sem njegova članica – in tudi to je brez zgodovinskega spomina, saj nihče ne omeni Janeza J. Švajncerja. Nekateri ljudje so kot nalašč za to, da so vedno vsega krivi … In namesto da bi jim kasneje kdo dal priznanje ali se jim celo opravičil, žanjejo samo zavračanje in sovraštvo. Namesto da bi Minister avtorju priznal njegove zasluge, mu omogočil obljubljeno službo v državnem vojnem muzeju, mu je ponudil stojnico na gradu. Kako obsceno! Toda namesto stojnice na gradu je avtor ustanovil in napolnil Vojni muzej Logatec!

Pa še nekaj! Avtor ni hotel povedati na sodišču, kdo je pravzaprav naročil spis Dinastija po mariborsko, ker bi bila to izdaja, vojak pa ne izda svojega nadrejenega … Toda vojaka Janeza J. Švajncerja je končno »matiral« pisatelj Janez J. Švajncer – in je vso »zgodbo« podrobno opisal. S pisatelji se ni za »hecat«! Kako je že rekel Ivan Cankar? Pisatelju je vse zgodba, vse zapiše, vse pove, izdajalec … To je to! Zato imamo Švajncerjevo pričevanje o dogajanju v tistih, osamosvojitvenih časih, zato vemo, kdaj in kje se je rojevala današnja družbena in politična razklanost, ta histeričnost našega življenja, iskanje sovražnikov, zmerjanje in izključevanje! Kot pričevalca dogajanja v devetdesetih letih avtorja muči vprašanje: »Ali bodo Slovenci kdaj razumeli, da neka oseba ni to, za kar se izdaja?« (Zima, 225) Bodo, bodo!

Namesto zaključka

Opravičujem se vsem prizadetim, imenovanim in neimenovanim, da »pogrevam« vse to takratno dogajanje – čeprav nisem naredila nič drugega kot to, da sem v »zgodbo« povzela avtorjevo pričevanje, ki je bilo v posameznih knjižnih izdajah objavljeno že pred desetletjem in pol (ali še prej!). Pričevanja so seveda za zgodovinarja sekundarno gradivo (pisni dokumenti so primarno), toda pisna pričevanja niso »literatura« v smislu »izmišljevanja« zgodb, ampak so lahko sled krvavo resnih dogodkov, so bolečinsko doživeti zapisi, ki bolj kot uradni dokumenti osvetlijo razpoloženje v družbi, medsebojne odnose med ljudmi in celo tiste trenutke, ko se neko dobro sprevrne v zlo. Avtor ve, kaj je »spoštovanje besede« (Edvard Kocbek), zato verjamem, da si v nobeni knjigi ni »izmislil prav ničesar, še najmanj zato, da bi to ali ono literarno zaokrožil«. (Zima, 264) Dokaz: ob objavi njegovih knjig in spisov, v katerih je opisal svojo kalvarijo, nikoli ni nihče zanikal njegovih navedb in interpretacij dogodkov! Imel pa je vedno težave z oblastniki in njihovimi podrepniki, tudi po upokojitvi nima miru. Zato je z 48. številko prenehal izhajati tudi Vojnozgodovinski zbornik!

Ker je sektaštvo, porojeno v tistih osamosvojitvenih časih, še vedno tu in ker zadeva javnost, nas državljane, sem izpostavila zgoraj navedena avtorjeva pričevanja – zato da ne bo treba čez sedemdeset ali več let iskati krivce za čudne nesreče ali za orožarsko afero v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (država o tem – nič! Obravnavali so jo novinarji, pisci, »svobodni strelci«!) in ne vzrokov naše današnje razdeljenosti in histeričnosti, v kateri dnevno živimo. Da bi šele tedaj kot država »ugotovili«, zakaj nam ni šlo, zakaj smo obnavljali sektaštvo med Slovenci na »prave« in »sovražnike« …

Drugi vzrok za ta zapis pa je prav neodzivnost države za probleme »malega človeka«! In še posebej zaradi njene neodzivnosti na širjenje in poglabljanje desnega radikalizma, ki se postavlja kot čista Resnica. V razmerah večstrankarskega sistema je sicer majhna nevarnost dejanskega nastopa novega Subjekta, nove Avantgarde, je pa nevarnost, da bomo še naprej izgubljali energijo in veselje do življenja ob neprestanem vzbujanju sovraštva in zavračanju vse naše zgodovine, vključno in še posebej pomena narodnoosvobodilnega boja kot utemeljitvenega dogodka samostojne R Slovenije – ker novemu, samozvanemu »Subjektu« jemlje njegove absolutne zasluge, njegovo avantgardnost. Pravzaprav Minister obnavlja partijsko logiko: kakor si je komunistična partija prisvojila vse zasluge za izvedbo narodnoosvobodilne vojne, tako si tudi on prisvaja zasluge za osamosvojitev Slovenije.

V isto logiko spada po mojem mnenju tudi ustanovitev veteranske organizacije (ZVVS), ki postavlja kriterij »Resnice« o osamosvojitvi in zaslužnih zanjo. Zakaj ne »zveza borcev za osamosvojitev«? Za takratne aktivne borce gre, ne za še vse druge zaslužne in »zaslužne«! Sicer pa je ustanovitev veteranske organizacije posebna zgodba: v dvorani so sedeli vsi mogoči imenitniki, politiki, poslanci in tudi taki, »ki naše vojne niso videli niti od daleč, razen na televiziji« (Jesen, 194), pred vrati – češ da ni dovolj prostora za vse – pa teritorialci, ki so čakali, da bodo smeli v dvorano, kjer se bo ustanovila »njihova« organizacija. Šele ko je nastopila nevarnost, da bodo v dvorano vdrli, jim je Minister dovolil vstop v dvorano. In naenkrat je bilo dovolj prostora za vse! Policisti pa imajo svojo organizacijo – tako da se vse deli na dvoje! Pa še to ni bilo dovolj pravoverno, pa se je ustanovila še organizacija za ohranjanje vrednot osamosvojitve (VSO). Tudi v to organizacijo sva bila z možem povabljena, da se včlaniva, saj naj bi bila nepolitična, nestrankarska … Ko sva dobila uradno vabilo, sva videla, za kaj gre, in se ustanovnega srečanja seveda nisva udeležila.

Med nami se dogaja vedno večji razkol, za katerega pa ni kriva le protikomunistična desnica, kriva je tudi »revolucionarna stran«, ki ne privoli v raz-ločitev revolucije od narodnoosvobodilnega boja in s tem onemogoča kritično distanco do revolucije. Toda protikomunistična desnica je vse bolj agresivna in sovražna! Tudi ona ne raz-loči med narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo – zato da z revolucijo zavrže in onečašča tudi narodnoosvobodilni boj! Saj ima lahko samo eden Resnico v zakupu! Tako zagovorniki revolucije in protirevolucije drug drugemu dajejo povod za medsebojno sovražnost, ki jo občutimo vsi državljani Slovenije!

Nerešeni problemi se kopičijo! Zato kot državljanka svoje države Republike Slovenije zahtevam, da država s svojimi službami začne postopek za ugotovitev dejanskih vzrokov »nesreč«, v katerih so nastradali naši ljudje, bojevniki za osamosvojitev Republike Slovenije! Šele poročilo o teh »nesrečah« in o dejavnosti vseh nelegalnih »varnostnih« in vohljaških služb iz devetdesetih let (do danes) bo zaključek te »zgodbe«, katere neprostovoljni objekt smo državljani in je bil že tedaj Janez J. Švajncer sam!

Avtorjev »zaključek« te zgodbe pa je Vojni muzej v Logatcu – namesto lesene stojnice na gradu. In ostala bo monografija Vojni muzej Logatec, ki ni v čast le avtorju, ampak tudi nam, slovenskim državljanom, Slovencem!