Bodice: Seno gor, seno dol

Zagotovo ste že pozabili, kako se je oblekel Mick Jagger za slovesno podelitev viteštva v Buckinghamski palači. Jasno je, da je tam tisti dan mrgolelo uniform in frakov, večina pa je bila oblečena v formalne temne obleke. Ženske so bile oblečene v elegantne kostime ali slovesne obleke – in skoraj vse so nosile značilen modni dodatek britanske stare šole. Klobuk.

Nihče tistega dne ni bil povzdignjen v viteški stan – razen Micka, čigar odnos do tega, da bi ga povitezili, je mejil na nadutost. Datum je prestavil nič manj kot desetkrat. »Aha,« se je odkašljal princ Charles, ko se mu je prst ustavil na seznamu prišlekov. »Sir Michael Jagger, vidim, da bo tokrat tukaj.«

Zakaj Charles in ne kraljica Elizabeta? Ker se je zatekla v bolnišnico, samo da ji tistega dne ne bi bilo treba biti v Buckinghamski palači. No, tudi Charles je imel dosti zamer, a dolžnost je pač dolžnost … Najbolj je Micku zameril, da se je z njim pri neki večerji rokoval z eno roko v žepu; bilo pa je seveda še kaj hujšega.

Skratka, Jagger je v Buckinghamski palači najprej slekel usnjen plašč in odložil skoraj dvometrski šal iz kašmirja. Spodaj je imel črtasto obleko – čeprav z usnjenimi zavihki – in kravato! Manj navdušeni so bili nad njegovo izbiro obutve; nosil je superge Adidas za 55 dolarjev.

Dvig v viteški stan in kandidiranje na predsedniških volitvah sta seveda težko primerljiva, vendar se, kot kaže, lahko povsod prikrade kakšna hudomušnost. Če gre za superge – tudi v eni naših predsedniških tekem se je Vinko Vasle pojavil na »terenu« v belih telovadnih copatah, kot smo temu nekdaj rekli. Simpatično.

No, resnici na ljubo so bile prve predsedniške volitve na Slovenskem edine »zaresne«, edine politično regularne, saj so štirje kandidati vsaj nakazovali nove vetrove v družbi. Marko Demšar in Ivan Kramberger sicer nista imela izklesanih političnih vizij, vendar sta bila vsak svoj jeziček na tehtnici, ko sta napolnila orožje glavna kandidata – Kučan in Pučnik.

Mile Šetinc, glavni frontman tedanje LDS, je o Marku Demšarju povedal tole: iskali smo primernega kandidata, ljudje zaupajo zdravnikom, torej smo se odločili za predsednika slovenskega zdravniškega društva. Kramberger pa se je med četverico povzpel resnično »iz ljudstva« in z zavidanja vredno podporo.

Čeprav so bile volitve izjemno korektne, lahko bi rekli celo gentlemenske, zlasti v drugem krogu, ko sta bila v ringu Kučan in Pučnik, ni zmanjkalo tudi težkih besed in robatih ideoloških kvalifikacij. A seveda ne tudi komplimentov nasprotniku.

Odtlej se nam je kulturna raven predsedniških volitev kontinuirano zniževala, za kar pa seveda ne moremo obtoževati obeh naslednjih predsednikov, Drnovška in Türka. Prvi danes ne bi pritrdil, da je predsedniška funkcija oguljena vseh dlak in perja, zato je preprosto nezanimiva: sam je namreč znal v zakulisju in predvsem diskretno izpeljati marsikaj, kar bi bilo danes za Pahorja sizifovo naprezanje. Türk pa s svojimi zmožnostmi sodi na diplomatski parket sveta, ne pa med šentflorjanske zdraharje.

Tako smo postopoma prišli do Boruta Pahorja, ki je bil doslej že vse, kar je mogoče doseči v enem samem življenju – a mu je postavil omejitev: deluj karkoli in kakorkoli, vendar samo v tvojih domačih krajih. V svetu ne bodo nikjer prepoznali tvojih sposobnosti. In tako bomo po tokratnih volitvah morali stakniti glave: kaj naj Borut počne čez pet let, ko mu bo potekel še drugi mandat?

Nekaj je že sam postoril okoli tega. Že v prejšnji volilni kampanji si je ogledal in se preizkusil v vseh poklicih na Slovenskem, od astronavta do izganjalca kač. S tem raziskovanjem nadaljuje tudi letos.

Priporočili bi mu še en »marketinški trik«, da bi bil še bolj všečen ovčicam svoje cerkve. Ameriškega predsednika Theodorja Roosevelta je med kampanjo obiskala delegacija na njegovem domu na Long Islandu. Kdor vsaj malce pozna tiste kraje, ve, da tam še dandanes ni socialnih stanovanj. No, predsednik je delegacijo sprejel brez suknjiča, z zavihanimi rokavi. »Gospodje,« jih je pozdravil, »pojdite za menoj k skednju in pogovarjali se bomo, medtem ko bom delal.« Roosevelt je prijel za vile, pogledal naokrog in zaklical: »Janez, kje pa je seno?« »Žal mi je, gospod,« je zaklical Janez s senika, »res nismo imeli časa, da bi ga spet zmetali dol, potem ko ste ga zmetali gor, ko so bili tisti iz Iowe pri nas.«

Tokratni četici kandidatov za predsednika se seveda ne bomo posmehovali, saj (večina) niso niti krivi, da so se znašli pred medijskim strelskim zidom. Stranke so se s cincanjem in potem z nekakšnimi zasilnimi rešitvami razgalile, da pravzaprav nimajo ljudi za kak odgovornejši položaj, še manj takih z avtoriteto in karizmo.

In celo v tako bednem položaju ne morejo drugače, kot da kupčkajo. Pahor se je, na primer, razglasil za nadstrankarskega kandidata in to tudi v resnici je, ker sledi samo še luči svoje kariere ali vsaj preživetja; in vendar je po tihem izustil, da se ne bi odrekel podpori svoje bivše stranke, SD. Socialni demokrati pa od veselja v luft, da se bodo lahko dičili s Pahorjem na zastavi?!

Poleg »oficielnih« predsedniških kandidatov je tu še živopisni zborček drugih, ki vse bolj odražajo cinizem prebivalstva. Dobro, morda je še kdo prepričan o svojih idealih, tudi takšni atavizmi se dogajajo, večina pa se jih – prepričani smo – eksponira za zajebancijo. Kako bo torej pestro šele na naslednjih volitvah!

Je pa še posebnost letošnje predsedniške kampanje, da je javnost začela »slačiti« tudi Pahorja, doslej nepremagljivega kandidata in vzornega fantka v vseh pogledih. Vsaka mamica, stranka, bi si ga stisnila k prsim, tudi Janševa SDS. Pahor za medije ni več devičnik, marsikaj je tudi zašuštral (stranko, vlade, banke, Teš 6 itd.), predvsem pa se razkriva, česa vse ni naredil ali vsaj rekel. Tako seveda ni neopažen njegov molk o arbitražni razsodbi in predvsem o hrvaških reakcijah.

Tisti, ki jim gre aritmetika bolje, pa seveda preštevajo, ali je bil Pahor dober predsednik – pravzaprav ali je sploh kaj naredil? Tu se njegov rating z vsakim dnem do volitev hitro znižuje in utegne se pripetiti tudi kako presenečenje. Ki pa ne more biti nič usodnega, ker se oblaki nad dolino šentflorjansko počasi premikajo.

Mick Jagger je o sebi širil podobo umazanega, nesramnega, čemernega, verižnega kadilca, na splošno odurnega osebka. V resnici se mu je dogajalo tudi to, vendar je vse počel preračunano. V neki hotelski sobi so Rolling Stonesi razbili vse, predvsem glasbene inštrumente – toda že odslužene. Naslednje leto so prišli ponovno, kajpak spet s kamerami velikih televizijskih mrež.

Borut Pahor je drugačen: vselej poštirkan, obrit, počesan in lepih manir. Vendar prav tako preračunljiv kot Mick – in vsaj kilo zlata bi dal, da bi ga v Buckinghamski palači ovesili z znakom viteštva.