Sinologinja, ki prepeva džez

Filozofske raziskave Jane Rošker so pokazale, da moramo na Kitajsko v celoti gledati drugače, kot nas sicer usmerjajo uveljavljeni stereotipi.

Objavljeno
27. marec 2015 17.32
Jana Rošker,Ljubljana Slovenija 23.03.2015
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika

Pred dvema desetletjema so Jana S. Rošker, Mitja Saje in Andrej Bekeš na Filozofski fakulteti v Ljubljani ustanovili oddelek za azijske in afriške študije. Jana Rošker na oddelku predava tradicionalno in moderno kitajsko filozofijo ter metodologijo medkulturnih raziskav.

Ko so pred natanko dvema desetletjema na Filozofski fakulteti v Ljubljani ustanovili oddelek za azijske in afriške študije, glavni motiv pedagoškega dela na tem oddelku ni bila zgolj želja po spoznavanju tradicije, jezikov in pisav drugih celin. Za ustanovitelje takratne nove katedre je bila še veliko pomembnejša naloga, da s proučevanjem teh kultur relativizirajo lastne sisteme vrednot in podrobno proučijo miselne vzorce, ki izhajajo iz določenega kulturnega okolja.

Je vse tisto, k čemur nas vodi hegeljanska logika, nujno tako, kot je videti? Ali pa je svet mogoče opazovati tudi z druge strani zrcala? To so bila vprašanja, vtkana v zanesenjaštvo treh slovenskih profesorjev, katerih oddelek je začel delovati v trenutku, ko je mlada slovenska država iskala novo identiteto.

Morda je bila prav zato, ker je bila rojena v Murski Soboti, majhnem mestu z veliko zgodovino, Jana S. Rošker po svoje vnaprej določena, da bo postala del skupine, ki je v Sloveniji uvajala znanja o daljnih civilizacijah.

Prva slovenska sinologinja

Od zgodnje mladosti jo je vleklo v veliki svet. Ko je pri sedemnajstih letih odšla v London na tečaj angleškega jezika, se je tam srečala s kitajskimi študenti, in to je bila pričakovana prelomnica v njenem izobraževanju. Odločila se je, da bo študirala sinologijo. Dobila je štipendijo Univerze na Dunaju in se od tam odpravila tudi na Kitajsko. Na dunajski katedri si je pridobila doktorski naziv in postala prva slovenska sinologinja.

Ne le da je z ustanovitvijo oddelka za azijske in afriške študije skupaj s kolegom Mitjem Sajetom in japonologom Andrejem Bekešem slovenskim študentom odprla novo okno v civilizacije Daljnega vzhoda, temveč je s svojimi številnimi deli vztrajno pozivala domačo javnost, naj znova razmisli o tem, koliko jo opredeljuje njen jezik in kako ga neguje, v kolikšni meri je sprejela ustaljene šablone razsojanja, pa tudi o tem, ali jih je pripravljena preseči in se poglobiti v smisel vsega, kar jo obdaja.

»Od nekdaj, še ko sem bila mlada sinologinja, me je najbolj zanimalo to, kako določene zasnove in kategorije iz enega socialno-kulturnega okolja prenesti v drugo,« mi je Jana Rošker dejala med pogovorom, ki sva ga imeli na Filozofski fakulteti, in to takoj po tem, ko so v petem nadstropju predstavili tematsko številko Časopisa za kritiko znanosti, ki je posvečena – Kitajski.

»Pri tem ne gre zgolj za probleme prevajanja, temveč za termine, za katere v evropski filozofiji ne obstajajo sinonimi. Ko sem ugotovila, da se določne osnovne paradigme v svojem bistvu razlikujejo od evropskih, sem se lotila raziskave, ki me je pripeljala do zanimivih ugotovitev, med drugim tudi do tega, da moramo začeti na kitajsko filozofijo gledati povsem drugače.«

Zanima me, kjer točno so vidne te razlike, in profesorica Jana Rošker me opozori na moderne konfucijance, ki so postavili paradigmo imanentne transcendence. »To pomeni, da kitajska filozofija v nasprotju z evropsko, ki vztraja pri ločevanju fizičnega od metafizičnega, razmišlja v tem smislu, da to dvoje ni ločeno,« pove. »Ni nujno, da sta ustvarjalec in tisto, kar je bilo ustvarjeno, ločena. Vzemimo pojem 'dao', ki ustvarja vse, kar obstaja, hkrati pa je tudi del vsega tega.« Kot poudarja Jana Rošker, tukaj ne gre za postavljanje meja, ki potem vodijo tudi do številnih drugih razmejitev, kot so razmejitev subjekta od objekta ali materije od ideje. Pa tudi če obstajajo, v kitajski filozofiji te razmejitve niso statične.

Razlike med evropsko in kitajsko filozofijo

Najpomembnejša stvar, s katero se je v preteklih dvajsetih letih ukvarjala Jana Rošker in nasploh celotna ekipa oddelka za azijske in afriške študije, je bilo iskanje razlik med evropsko in kitajsko filozofijo, kar naj bi pripomoglo k razširitvi lastnih spoznanj. Eden od modernih filozofov, ki mu je posvetila posebno pozornost, je bil Zhang Dongsun, intelektualec s političnim vplivom, ki je na novo tolmačil Konfucijeve nauke. Pri tem je sledil tokovom kantovske filozofije in svoj filozofski sistem zgradil na temeljih pluralistične epistemologije.

Zhang, ki je živel od leta 1886 do 1973, tako da je doživel prehod osrednjega cesarstva v republiko, nato pa tudi preobrazbo republike v komunistično državo, se je zavzemal za stališče, da je obstoj samo v procesu nenehne spremembe, ki se kaže v večni modifikaciji strukturalnih zvez. Zunanji svet obstaja neodvisno od naše zavesti o njem, tisto, kar opažamo, pa ni njegovo bistvo, temveč struktura, ki se nenehno razvija.

Jana Rošker je bila med prvimi evropskimi sinologi, ki so prišli do ugotovitve, da so Kitajci strukturalizem poznali že veliko pred Evropejci. Do tega je prišla prav s filološkim raziskovanjem semantičnih konotacij od Konfucija do Zhangove epistemologije. Ta jo je pripeljala do spoznanja, da je bila zasnova »li«, ki so jo v evropskih jezikih prevajali kot »princip«, in je bila v nasprotju z zasnovo »qi«, ki so jo razumeli kot »življenjsko, materialno silo«, v resnici »struktura«, kar pomeni, da Kitajci obstoj jemljejo kot svojevrstno medsebojno povezanost. »Nobena entiteta ni izolirana od vseh preostalih,« pojasnjuje profesorica Jana Rošker. »V bistvu kot identiteta obstajaš samo v odnosu z drugimi identitetami.«

Foto: Roman Šipić/Delo


Učiti se od nekoga drugega

Filozofske raziskave Jane Rošker so pokazale, da moramo na Kitajsko v celoti gledati drugače, kot nas sicer usmerjajo uveljavljeni stereotipi. So Kitajci, denimo, kolektivistični, mi, Evropejci, pa individualistični? Pravzaprav bi se morali resno vprašati, ali to drži – že zaradi tega, ker smo prav mi bistveno bolj pripravljeni sprejemati mitologizirane in pogosto ideologizirane predstave o drugih, pri čemer se zadovoljimo s kolektivnim potapljanjem v napačno sliko, medtem ko so Kitajci bistveno bolj pripravljeni na to, da se učijo od drugih, in to zato, da bi kultivirali lastno spoznanje o sebi in svetu.

»Mar ni že Konfucij dejal, 'če hodim po poti z dvema človekoma, bosta oba moja učitelja'?« nas opominja Jana Rošker. »Od enega se bom naučil njegove vrline, v drugem bom prepoznal njegove slabosti in jih v sebi popravil,« pravi starodavni modrec. »Sposobnost, da se nekaj naučimo od nekoga drugega, je zelo pomembna smernica v kitajskem razmišljanju; pravzaprav gre za eno od tistih smernic, ki opredeljujejo kitajsko družbo, kitajski odnos do sveta,« pravi Jana Rošker. »Kitajci niso bili nikoli tako arogantni, da bi rekli, da ne potrebujejo mišljenja drugih, in to celo v primerih, ko je šlo za nekaj, v čemer so bili v resnici superiorni.«

Eno od izhodišč Zhang Dongsunove komparativne metode so bila njegova prizadevanja, da bi zaznal razlike med kitajsko in zahodno filozofijo. Razlike med dvema objektoma primerjave so, kot je bil prepričan, veliko pomembnejše od podobnosti, kajti šele z odkrivanjem različnosti lahko odkrijemo pravo komplementarnost. Šele tako se ena kultura, ena družba in tudi en posameznik odpre proti drugemu z željo, da bi se naučil nekaj novega.

»Ta pripravljenost spoznavanja tujega načina razmišljanja izvira iz dejstva, da pri Kitajcih ne obstaja zasnova resnice, kakršno smo vzpostavili v Evropi. Številni Evropejci so zato v dvomih o tem, ali je kitajska misel filozofija, saj ta misel ne opredeljuje absolutne resnice, ki bi jo bilo treba najti in ustoličiti,« pravi Jana Rošker. »Sama pa prav zaradi tega mislim, da so Kitajci morda še bolj filozofsko opredeljeni, ker je filozofija nenehni proces poizvedovanja in iskanja resnice, ki pa je tudi sama po sebi proces nenehnega spreminjanja. Pripravljenost, da se učijo od drugih, je po mojem mnenju vrednota, ki jo kitajska tradicija ponuja procesu globalizacije, in to je zagotovo njen največji prispevek sodobnemu svetu.«

Del kitajske »kulturne diplomacije«

Da bi potrdili sporočilo, ki ga pošiljajo s tem, ko uporabljajo termin »kitajska filozofija« brez meja, so slovenski sinologi lani v Ljubljani ustanovili Evropsko združenje za kitajsko filozofijo (EACP), katerega koordinatorica je profesorica Jana Rošker. »To je bil pravi trenutek za ustanovitev takšnega združenja, saj se je jasno pokazala potreba po širšem izhodišču, ki bi med seboj povezalo proučevalce kitajske filozofije po vsem svetu,« pravi naša sogovornica.

V kitajskih akademskih pa tudi partijskih krogih se je v zadnjih desetih letih bistveno spremenil odnos do evropskih proučevalcev njihove filozofije. »Prej so vztrajali pri stališču, 'kaj nam bodo oni govorili o naši tradiciji?!', zdaj pa so se stvari spremenile,« pravi Jana Rošker, katere knjigo o spoznavni teoriji so izdali tudi na Kitajskem. »Prevedli so tudi knjigo o Avguštinu Hallersteinu profesorja Mitje Sajeta in mislim, da se je to zgodilo zato, ker so spoznali, da nismo šarlatani, pa tudi zato, ker poskušajo uskladiti svoje in naše znanje. Zato je tudi zanje pomembno, da spremljajo vse to, kar počnemo in kar govorimo o njihovi tradiciji. Vse to je postalo del kitajske 'kulturne diplomacije'.«

Jana Rošker je bila povabljena tudi na konferenco o konfucijanstvu, ki so jo lani organizirali v Pekingu, na kateri se je zbralo okoli šest tisoč udeležencev. Konferenco je odprl predsednik Xi Jinping. V svojem govoru je poskušal ob pomoči konfucijanstva priti do legitimnosti svoje vladavine. »Konfucij je zanje dober simbol nekonfliktnosti, paternalizma, hierarhije pa tudi izobraževanja in prosvetljenstva,« pojasnjuje Jana Rošker.

Konfucijanstvo ni idealizem niti materializem

Tisto, kar v Evropi pogosto spregledamo, pa je, da se je konfucijanstvo razvijalo v dve glavni smeri. Xun Zi (filozof, ki je živel od leta 310 do leta 235 pred našim štetjem) je poudarjal hierarhične strukture in človeka tolmačil kot bitje, rojeno s slabo naravo, ki jo je treba obrzdati in popraviti z izobraževanjem in obredi. Meng Zi (ki je živel od leta 372 do leta 289 pred našim štetjem) pa je ustanovitelj druge struje, ki poudarja dobro naravo človeka, s tem pa tudi etične in egalitarne vidike ter človečnost. Med dolgo zgodovino so si Kitajci konfucijanstvo tolmačili včasih po Xun Ziju, včasih pa po Meng Ziju. Danes je mogoče razliko med tema dvema tolmačenjema jasno videti v razlikah družbene in politične ureditve v LR Kitajski in na Tajvanu. Otok je podedoval neokonfucijanstvo dinastije Song in se ravna po Meng Zijevi liniji, medtem ko je Peking očitno na strani avtokratskega Xun Zija.

»To je jasno razvidno iz vztrajanja kitajskih ideologov pri tem, da je 'harmonija' konfucijanska kategorija,« pravi Jana Rošker. »Konfucij pa je samo trikrat omenil harmonijo, in to v kontekstu 'he er bu tong', kar pomeni 'harmonija sozvočja'. Kitajci so to preoblikovali v harmonijo v enakosti in vse skupaj poistovetili z enotnostjo države, kar je očitno Xun Zijevo tolmačenje konfucijanstva. A to očitno še ni bilo dovolj. V govoru, s katerim je odprl konferenco, je predsednik Xi poudaril, da je konfucijanstvo bistvo kitajske kulturne identitete, da je bil Konfucij v preteklosti tarča kritik, da pa moramo zdaj nekako združiti konfucijansko misel in marksizem … To pa preprosto ne gre! Konfucijanstvo ni idealizem, še zlasti pa ne materializem. Če bi Xi rekel, povežimo konfucijanstvo s socializmom, bi bilo to smiselno, ker je v konfucijanski teoriji veliko socialističnih idej, z marksizmom pa se preprosto ne ujema.«

Pa vendar je to poskus, da se s primesmi konfucijanstva »modernizira« marksizem, o čemer se na Kitajskem že dolgo govori. To je seveda paradoksno, hkrati pa zelo indikativno za trenutno stanje še enega kitajskega iskanja sodobne identitete in legitimnosti komunistične oblasti.

Kolektivizem ni nujno protiutež individualizma

Vzporedno s kitajskim samospoznanjem v modernem času, poudarja Jana Rošker, pa bi moral tudi Zahod dojeti, da se kitajska modernizacija ne more ukalupiti v zahodno terminologijo. Prav zato, ker se v Evropi in Ameriki izhaja iz dejstva, da so modernizacijo na Kitajskem neposredno in posredno sprožili z Zahoda, se nam lahko vsili zmotna ugotovitev, da brez Zahoda ne bi prišlo do kitajske modernizacije.

Na vprašanje, koliko je Kitajska že postala moderna družba, Jana Rošker odgovarja z vprašanjem, kaj pravzaprav je moderna družba. Potem ko se strinjava, da te družbe še vedno nimamo, celo ne na evropskih tleh, me sogovornica opozori, da je pri nas dolgo prevladovalo prepričanje, češ da je individualizem pomemben pogoj za modernost. »Tradicije, v katerih ni napetosti med individuumom in družbo, se ne morejo modernizirati, so razglašali že Weber pa tudi Marx in Engels … Kitajska in druge države vzhodne Azije pa so dokazale, da ni tako in da kolektivizem ni nujno protiutež individualizma. V Aziji je družba organizirana kot nekakšna organska struktura medsebojnih povezav. In lahko rečemo, da je to največja posebnost kitajske in azijske modernizacije.«

Ko sem med pogovorom opazila, da Jana Rošker k proučevanju Kitajske pristopa kot človek z misijo, je za hip obmolknila in prikimala. »Moja misija kot sinologinje … po eni strani smo mi tisti, ki tolmačimo Kitajsko, ki to deželo opazujemo s pomočjo komparacije, po drugi strani pa smo tudi tisti, ki lahko pomagamo, da se bo slovenski jezik ohranil, čeprav je bolj ogrožen kot kadar koli prej.«

Jezik tarča pogubnih vplivov globalizacije

Profesorica Jana Rošker najbrž ni osamljena v bojazni, da je slovenski jezik tarča pogubnih vplivov globalizacije in angleškega jezika, tako da izgublja svoje lastnosti, zaradi katerih je bil tako poseben in bogat. »Ne poskušam biti jezikoslovka,« pravi, »vendar pa je jezik za nas pomemben del kulturne in psihološke identitete, zato ga moramo ohranjati. Da bi se ohranil, se mora slovenski jezik širiti in vase ves čas črpati nove kategorije.«

Jana Rošker pojasnjuje absurdne razmere, ki nalagajo, da morajo slovenski znanstveniki vsak članek ali knjigo napisati tudi v angleškem jeziku, ker je treba, če gre za znanstveno temo, s katero se morda ukvarjata le še dva Slovenca, vendarle razširiti krog bralcev. »Angleščina je nuja, če hočemo biti v dialogu s samim vrhom določenega znanstvenega področja,« pravi. Hkrati pa je treba vsa ta besedila napisati tudi v slovenskem jeziku, in to prav zaradi tega, da bi se slovenščina razvijala tudi v sinološki terminologiji. »V znanstvenem razmišljanju se dogajajo velike spremembe, in če vanje ne bomo vključili slovenskega jezika, če bomo dovolili, da ostane naš jezik v teh revolucionarnih diskurzih odrinjen na obrobje, bo slovenščina odmrla prej, kot si predstavljamo.«

»Je to razlog za pesem?« sem vprašala Jano Rošker, pri čemer sem imela v mislih sedem starih kitajskih pesmi, ki jih ona poje v džezovskih aranžmajih. Posnela jih je na dveh kompaktnih ploščah z naslovom Puščavnik – The Hermit. »Šest pesmi je iz dinastije Tang, ena Su Dongova pesem pa iz dinastije Song,« se smeje in pojasnjuje. »Gre za to, da sem preprosto združila stroko in hobi, prevedla pesmi iz klasičnega kitajskega jezika v slovenski, angleški in nemški jezik, nato pa jih z džezovskim aranžmajem, pri katerem sem sodelovala z Dejanom Brdenom, poskušala približati evropskemu občinstvu.«

»Nastala je ta zbirka kot korak na poti k dobremu sosedu,« je na kompaktnih ploščah zapisala Jana Rošker. »Neodvisno od tega, ali živi ta sosed tu blizu, tik za dvoriščno ograjo, ali je to tisti sosed, ki ga vidimo kot 'daljno drugačnost'.«

Vprašam jo, kako njeno petje ugaja Kitajcev, in izvem, da o tem sploh še ni razmišljala. Sinologinja, ki prepeva džez, je sama po sebi celovita zasnova izhoda z lastnega dvorišča z ukalupljenimi obrazci razmišljanja. To je pot v širino razmišljanja, ki ustvarja vse okoli sebe, hkrati pa je tudi sama del te svoje stvaritve.