Tiskane izdaje
Skoraj dve leti po zaprtju balkanske begunske poti in sprejetju evropsko-turškega dogovora se tragedija beguncev in migrantov še ni omilila. Nasprotno. Potem ko je avgusta lani Grčija na zahtevo Bruslja v sprejemnih centrih prevzela tudi delo nevladnih organizacij in solidarnostnih gibanj – vsaj moralo bi biti tako –, se je kvaliteta životarjenja in ne življenja ljudi, ujetih na egejskih otokih, spustila še nižje.
Na grških otokih je v tako imenovanih sprejemnih centrih (prej vročih točkah – hot-spots), dejansko pa koncentracijskih taboriščih našega časa, ujetih okrog 11.000 ljudi, v celinski Grčiji več kot 30.000. Številni že skoraj dve leti. Grške oblasti, ki so za oskrbo – in za »zadrževanje« – beguncev dobile veliko evropskega denarja, so površne, počasne, velikokrat povsem neodzivne. Usoda življenj je v rokah nekompetentnega birokratskega aparata, katerega namen je zavlačevanje. In, seveda, odvračanje. A ljudje še vedno prihajajo.
Ob strahovito zaostrenih razmerah v Siriji in turškem obračunavanju s Kurdi je trenutno kljub zimi, nemirnemu morju in slabim povratnim informacijam tako iz Grčije kot drugod iz Evropske unije na poti proti egejskim otokom spet več ljudi kot v minulih razmeroma mirnih mesecih. Turčija je, dobesedno na drugi strani, varna država le še za lojalne slednike predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana in njegove avtoritarne politike.
* * *
»Če čakaš na smrt, je varno tudi v Siriji,« je v socialnem centru na Samosu, ki ga upravljajo prostovoljci z vsega sveta, tiho dejal 24-letni Mažd Tabet. Postavni, artikulirani in urbani mladenič je na bežni pogled dobro skrival bolečino in trpljenje.
Po nekaj urah pogovora – dejansko monologa – je bilo skoraj nemogoče razumeti, kako je ta mladi moški, ki je na svoji koži občutil vso razčlovečeno krutost in sistematizirano norost evropske protibegunske in protimigrantske politike, lahko sploh ohranil nastavke normalnosti.
Kako je še zmožen komur koli pogledati v oči?!
Mažd je domovino – prihaja iz Damaska – zapustil že po letu dni vojne. Dobil je vpoklic v vladno vojsko. Ni hotel prijeti za orožje. Ni hotel pobijati prijateljev, znancev, sosedov. Ni mogel verjeti, da je izbruhnila vojna. »Moje življenje se je šele začenjalo …« Spremljal je dogajanje v Tuniziji, Egiptu in Libiji ter poslušal pogovore starejših. Napovedovali so tragedijo v Siriji. Veliko sovraštva je bilo potlačenega. Režim je bil na izbruh protestov pripravljen in se, vzporedno, učil od napak že padlih ali še padajočih avtoritarnih voditeljev.
Madž Tabet. Foto: osebni arhiv
Tik pred vpoklicem v vladno vojsko, ki mu je sledilo še podobno »vabilo« upornikov iz vrst Svobodne sirske vojske (FSA), se je Mažd prijavil na razpis saudske čarterske letalske družbe – kot stevard. Ni imel velikih pričakovanj, toda s popolno angleščino in prirojeno iznajdljivostjo ter šarmom je prepričal prve delodajalce. Namesto v kasarno oziroma na bojišče se je preselil v Riad – in na nebo nad Azijo.
Usoda
»Odleglo mi je. Izognil sem se vojni. Služba je bila dobra. Toda na življenje v Saudski Arabiji se nisem in nisem mogel navaditi. Kot zmernemu muslimanu mi je bilo vse tuje, vsiljujoče, nenaravno, čudno. Celotno življenje se je vrtelo okoli vere in posebnih pravil, za katera v Siriji nikoli nisem slišal. To je bilo odbijajoče. Moje ideje o islamu so se začele krhati. Bil sem razdvojen. Doživel sem krizo identitete,« se je življenja v Riadu nekaj let kasneje na egejskem otoku v neposredni bližini turške obale spominjal eden izmed večtisočih sirskih beguncev, ki so jim grške oblasti dvakrat zavrnile vlogo za azil in ga zdaj v sklopu evropsko-turškega begunskega dogovora čaka deportacija v Turčijo.
* * *
Mažd je večino časa na zanj prekletem otoku preživel v sprejemnem centru Vathy, v katerem – o tem sem se prepričal na svoje oči – vladajo še slabše razmere kot v podobnih koncentracijskih taboriščih na Lezbosu (Moria) in Hiosu (Vial). Na dan, ko sva se srečala, je po dveh dneh ravno nehalo deževati. V taborišče, kamor že dolgo ne spuščajo novinarjev, sem vstopil s skupino beguncev. Pokazali so mi grozljive razmere, v katerih živijo že več mesecev. Po strmi klančini – taborišče je postavljeno na klancu nad otoško prestolnico – je tekel blaten potok. Na bodeči žici je viselo perilo. Droben deček je, umazan do kolen, v blatu jedel ostanke zajtrka. Mimo je švignila debela podgana. Taborišče jih je polno. Na obrok je ljudem včasih treba v vrsti čakati tudi dve uri. Podganam ne. Mlajši moški so sušili šotore. Tenke, primerne le za tople in suhe poletne noči. V gornjem delu taborišča, kjer je predel za otroke brez spremstva, je bilo polno razbite steklovine in smeti. Dečki in fantje so bili popolnoma prepuščeni samim sebi. Iz kopalnic, higienske grožnje, je strahovito zaudarjalo. Družine so se zadrževale v kontejnerjih. V taborišču ni varno, še zlasti za ženske ne. Veliko je alkohola, drog in pretepov. Travmatizirani in ponižani ljudje izgubljajo potrpljenje. Evropa je begunsko vprašanje spremenila v velikanski Splav Meduze.
* * *
Po treh letih v Saudski Arabiji so leta 2015 vsi Sirci, zaposleni v saudskih podjetjih, dobili sporočilo, da se morajo vrniti domov – Sirija in Saudska Arabija sta prekinili vse stike. Mažd je imel deset dni časa, da se odloči, kam bo šel. Vedel je le, da ne v Sirijo. Nemudoma bi končal v ječi, vladni ali uporniški. V času njegove odsotnosti so namreč tako režimski vojaki kot uporniki obiskovali njegovo družino in ga iskali. Kaj dosti izbire s sirskim potnim listom ni imel. Odletel je v Turčijo. Privarčeval je nekaj denarja, toda vedel je, da »še dolgo ne bo mogel domov«. Zato je v Istanbulu najel sobo v hiši, v kateri je živelo še 22 Sircev. Mnogi izmed njih so ravno prispeli z bojišč. Bili so veterani, utrujeni in travmatizirani, a nekateri tudi radikalizirani. Maždu, ki se je intimno že poslovil od islama in je prebiral krščansko literaturo, je bilo v njihovi družbi izrazito neugodno. Vsak dan so ga, le redko kdo je imel možnost dela, ure in ure prepričevali o svojem verskem in političnem prav.
»'Pustite me pri miru. Ne verjamem vam,' sem jim rekel. Postali so sovražni. Če bi bili v Siriji, bi me ubili. V Turčiji si tega niso upali storiti. Bil sem sam, izpostavljen. A nisem se hotel pretvarjati. To ni v moji naravi. Prepričevanje in teženje je trajalo štiri mesece. Potem sem bil prisiljen oditi,« je pogovor v živahnem socialnem centru, kjer se zbirajo begunci in migranti z vseh vetrov, nadaljeval Mažd Tabet.
V Turčiji je prek poznanstev v letalskem poslu celo našel dobro plačano delo v zasebnem podjetju, ki je najemalo letala. V istem času so po predelu Damaska, od koder prihaja njegova družina, začele padati bombe. Na obrobje njegove četrti so pripeljali tanki. To je bilo v prvi polovici leta 2015, ko so proti Nemčiji in severni Evropi že potovali tisoči in tisoči (ne le) sirskih beguncev. Maždeva družina – oče, mama, brat in sestra – se je odločila za odhod v Turčijo. Tja so prišli skoraj brez denarja. Dokler je bil v Turčiji, jih je preživljal Mažd. Komaj je zneslo.
Iskanje nove poti –
»O Evropi se bolj ne bi mogel motiti,« mi je poldrugo leto po tem, ko je iz Turčije prispel na Samos, globoko razočarano, skoraj poraženo povedal Mažd.
* * *
»Evropska begunska politika in še posebno razmere v sprejemnih centrih na otokih kradejo beguncem dostojanstvo – obravnavani so kot homogena masa, kot tvarina. Ne kot ljudje, posamezniki,« je povedala Aliki Meimaridu, ki v okviru Zdravnikov brez meja (MSF) na Samosu vodi projekt psihološke pomoči beguncem. Tu je od novembra lani. Zgrožena je. »Bivanje v prenapolnjenih taboriščih, v blatu in med podganami je ponižujoče. In ni varno, še zlasti za ženske ne. Ogromno je stresa, depresije, samopoškodovanja. Ljudje nimajo nikakršnega nadzora nad lastnim življenjem. Tu, na Samosu, se ves čas kršijo čisto vse mednarodne konvencije o človekovih pravicah. Vse je narobe, že od neprimernega sprejema naprej. Da o počasnih in kaotičnih azilnih postopkih brez jasnih meril – birokrati počnejo, kar jim ustreza – niti ne govorim,« je grška humanitarka naštela le nekaj glavnih težav, s katerimi se (ne le) na Samosu srečujejo begunci in migranti.
»Psihično zdravje beguncev se slabša iz dneva v dan. Nove travme se nalagajo na stare. Pomoči skoraj ni. Veliko delo opravlja lokalno solidarnostno gibanje. Naša misija se zaključuje konec marca. Iskreno – odhajamo frustrirani. Vedno slabše je. Ni naša naloga, da bi zapolnjevali luknje državne in evropske migracijske politike. To je politični problem. Sprašujem se, kam gre ves denar, ki pride v Grčijo,« je jezno nadaljevala Aliki Meimaridu in dodala, da sistem »hierarhije ranljivosti« vodi ljudi v namerno poškodovanje in zbolevanje. Celo v namerno zanositev – tudi nosečnice lahko prej zapustijo pekel Samosa. »Vse skupaj je patološko. Ljudje, agresivno pasivizirani, se bojijo reči, da so bolje, ker vedo, da potem ne bodo imeli možnosti za pridobitev zdravniškega potrdila in odhod v Atene …«
Motiv z begunskega taborišča Souda. Foto: Jure Eržen/Delo
Zavrnitev, zapor, bolezen
V Grčijo je Mažd Tabet prišel 11. oktobra 2016, dobrega pol leta po zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti in sprejetju evropsko-turškega dogovora, zaradi katerega je več deset tisoč beguncev in migrantov ostalo ujetih v Grčiji. Mažd je vedel, da je (pre)pozen, toda v Turčiji preprosto ni mogel ostati. Bilo je prenevarno. Po nevarni nočni plovbi s prenapolnjenim gumijastim čolnom so ga otoški policisti skupaj s sotrpini dobesedno zabrisali v veliki šotor zunaj begunskega taborišča. Deževalo je, povsod je bilo blato.
»V šotoru je bilo ogromno ljudi. Bili smo uničeni. Lačni. Umazani. Sprejeli so nas kot kriminalce. Žalili so nas in porivali sem in tja. Takoj sem videl, kako Evropa ravna z begunci iz vojne. Nisem mogel verjeti svojim očem. In v tem šotoru nisem mogel zdržati. Že prvo noč sem pobegnil.« In že prvo noč so ga ujeli – in pretepli – otoški policisti. Tega ni mogel razumeti. Tega, kljub vsem brutalnim izkušnjam z grško policijo in birokracijo, ki so sledile v naslednjih štirinajstih mesecih, še danes ne more razumeti. Pa ga je trpljenje »osvobodilo« iluzij in ne velikih, temveč kakršnih koli pričakovanj.
»Bežal sem pred vojno in verskim nasiljem, tu pa so me od prvega trenutka naprej obravnavali kot kriminalca in kot smet. Zakaj bi v Grčiji sploh zaprosil za azil, sem se spraševal. Saj je bilo očitno, da tu ni dobro. In, vsaj zame, tudi varno ne. A nisem imel izbire. Zaprosil sem za azil in životaril v kampu. Med podganami. Ob slabi hrani. V neverjetni gneči. V človeškem kaosu.«
* * *
Mažd se je trudil po najboljših močeh. Sodeloval je z lokalnim solidarnostnim gibanjem in različnimi nevladnimi organizacijami. Prostovoljno je delal kot prevajalec. Pomagal je beguncem, ki so, sicer v manjšem številu, še vedno prihajali na otok. Poiskal je lokalnega pravoslavnega duhovnika in mu zaupal svojo zgodbo. Pop mu je odprl vrata svoje cerkve. In zdaj že bivši musliman se je začel učiti pravoslavnih naukov in ritualov. Kmalu je bil krščen.
Na prvi pogovor za azil je šel z zlomljenim nosom. Dan pred tem ga je namreč pretepla skupina beguncev, ki so ga videli, ko je izstopil iz cerkve. Po petih mesecih čakanja je bila njegova prva vloga za azil zavrnjena. S pomočjo odvetnika, ki mu je moral »sam svetovati«, je napisal pritožbo. Tudi ta je bila zavrnjena. Mažd kot samski mlad moški ni imel veliko možnosti, hkrati pa mu odvetnik ni svetoval, naj komisijo poskuša prepričati, da je Turčija zanj dejansko nevarna država.
S Samosa proti celini pot že tako ali tako lahko nadaljujejo le najbolj ranljivi begunci. Za ljudi s psihičnimi težavami pomoči skoraj ni. Na otoku razen vojaškega psihiatra ni nikogar, ki bi bil poklican za postavljanje diagnoz mentalnega zdravja. Številni ljudje s psihičnimi težavami so zato končali kar na lokalni policijski postaji, kjer je mala priporna celica ves čas polna beguncev. Ponavadi tistih, ki so jim oblasti že drugič zavrnile prošnjo za azil in čakajo na deportacijo. Ker direktnih deportacij s Samosa ni, ampak morajo begunce najprej poslati na Lezbos, morajo ti na deportacijo čakati kot najhujši kriminalci.
»Želel sem le varnost«
Ko je bil Mažd zavrnjen prvič, je bil šokiran. Ko je bil zavrnjen drugič (in zadnjič), se mu je zrušil svet. »Želel sem le varnost. Da sem to, kar sem, to je vse,« mi je dejal. Zavedal se je, da ga čaka deportacija. Ves ta čas je skupaj z dvema in včasih tremi tovariši »živel« v majhnem šotoru sredi nevarnega taborišča, kjer je uradno prostora za 700 ljudi, živi pa jih 1500. Avgusta in septembra lani, dokler grške oblasti s pomočjo UNHCR niso pospešile transferjev najbolj ranljivih beguncev proti celini, se jih je v nemogočih razmerah gnetlo 2200. Toda razmere v »sprejemnem centru« se nikakor niso izboljšale. Ljudje še vedno prihajajo. Na Samosu vsak drugi, morda tretji dan pristane čoln z begunci. Podobno je tudi na drugih egejskih otokih.
Tiskovni predstavnik UNHCR Boris Cheshirkov mi je v Atenah povedal, da v zadnjih mesecih na egejske otoke in v severno Grčijo prihaja čedalje več zelo ranljivih beguncev. »Med begunci je zadnje mesece 40 odstotkov otrok. Veliko je tudi otrok brez staršev. Vedno več je invalidov. Situacija je izjemno občutljiva. Razmere v sprejemnih centrih so slabe. Vladni servisi ne delujejo, kot bi morali,« je dejal Cheshirkov in opozoril na hudo prezasedenost »sprejemnih centrov« na otokih, še posebej na Lezbosu in Samosu. Z obeh otokov pa tudi s Hiosa in Lerosa potekajo transferji najbolj ranljivih beguncev na celino, toda razmere za bivanje so tudi po njegovih besedah še zmeraj katastrofalne.
»Sprejemni centri so postali nevarna okolja za ženske. Nadzora je malo. Vedno več je spolnega nasilja. Na to smo pred kratkim opozorili v svojem poročilu,« je povedal tiskovni predstavnik UNHCR, ki je v Grčiji z najemom stanovanj poskrbel za namestitev 23.000 beguncev, vsem s statusom pa pripada tudi manjša denarna pomoč. Toda razmere se zaostrujejo in Cheshirkov se tega niti ni trudil skrivati.
Begunski center na Samosu. Foto: Reuters
Mažd Tabet se je v strahu pred deportacijo s pomočjo pravoslavnega duhovnika v drugi polovici lanskega leta za nekaj časa preselil v samostan. Vedel je, da se dolgo ne bo mogel skrivati. Po nekaj tednih ga je lani jeseni prijela policija. Nemudoma so ga vrgli v ječo. Natančneje – v malo priporniško celico na lokalni policijski postaji. V naslednjih treh mesecih jo je delil s kriminalci vseh vrst in številnimi begunskimi sotrpini.
Začelo se je najhujših in najdaljših sto dni v njegovem življenju. Mažd je mislil, da se mu bo zmešalo. Boril se je z demoni. Zavračal je antidepresive in druge tablete. Videl je, kaj se je dogajalo z njegovimi zaporniškimi »cimri«. Bil je odrezan od sveta. Odvetnik mu ni znal – ali hotel – pomagati. Prostovoljni humanitarni delavci, tudi sami vedno bolj izpostavljeni uredbam iz Bruslja in Aten, so bili brez moči.
Mažd sto dni ni videl dnevne svetlobe. Prostora za kakršno koli gibanje v ves čas zakajeni in prenapolnjeni bizantinski zaporniški luknji ni bilo. Spati se skoraj ni dalo. Higiena je bila, milo rečeno, omejena. Prav tako prehrana. Dvakrat so ga prestavili na drugo lokacijo, kjer je skupaj s tremi Alžirci bival v celici, v kateri je ves čas gorela rdeča luč. Mučenje. Neko jutro je kolapsiral. Odpeljali so ga v bolnišnico. Zdravnica je ugotovila, da je bila raven sladkorja v njegovi krvi smrtno nevarna. Nahrulila je policista, ki sta ga pripeljala, in napisala, da ga morajo nemudoma poslati na prostost. Toda birokracija je močnejša od čisto vsega: potrdilo, da Mažd lahko zapusti zapor, je iz Aten prišlo šele čez dvanajst dni. V vmesnem času se je izčrpanemu in bolnemu mladeniču skoraj zmešalo.
Razčlovečena birokracija
»Bil sem marsikod, zaprli pa so me v Evropi … Obravnavali so me kot morilca, jaz pa sem potreboval zaščito. Ta sistem je gnil, ničesar ne razumem. Ničesar! Na svoji koži sem občutil vso neumnost in nepravičnost azilnih postopkov. Vse so vedeli o meni, a nič ni pomagalo. Če bi se zlagal ali pretvarjal, da sem nor ali resno bolan, bi bil že zdavnaj v Nemčiji; ne le v Atenah. Tako sem še vedno tu. Boril sem se, trpel. Zdaj sem izgubljen, brez vsakršnih možnosti za nadaljevanje poti. Ujet sem na otoku, s katerega me bodo prej ali slej izgnali v Turčijo. To nima nobenega smisla,« so besede, skupaj s solzami, lile iz mladega moškega, ki mu je Evropa vzela pravico do človečnosti.
* * *
Že danes ga lahko spet ustavijo policisti in ga pošljejo v Turčijo. Ali pa ga ponovno vržejo v ječo. Zdaj, pravi, se je celo pripravljen vrniti v Turčijo. Niti enega razloga nima, da bi še verjel v Evropo. Izgublja čas, njegovo življenje se topi, zmanjkuje mu energije, njegovi dnevi so »krajši«, le spal bi. Zaveda se, da so leta trpljenja pustila hude posledice, da potrebuje pomoč.
A te ni, od nikoder. Tudi od boga ne, ki ga je tako mrzlično iskal: »Ko si na tleh, te ne bo nihče pobral. Tudi bog ne. Toliko sem se naučil.«
