Šiška Deluxe: pica z labodom, ki je v resnici gos

Razpoloženje v toplem septembrskem večeru na projekciji Cvitkovičeve komedije Šiška Deluxe je bilo tisto pravo, ki ga pričakuješ od filmskega festivala – prizori na platnu tako bizarni, da so se smeh, hehet in krohot po avditoriju širili kot virus.

Cvitkovič se je iz Arhea, »totalnega filma«, filma podob, brez besed in brez glasbe, spustil v totalno komedijo. Komedijo absurda, situacijskih skečev, nadrealizma, humorja na prvo žogo.

Čeprav je Samo Rugelj filmarje še pred slovesnim odprtjem festivala vznemirjal s teorijo, da v zadnjih petih letih slovenski film ni več del množične kulture, ker ima manj gledalcev kot dobro prodajana slovenska knjiga, nas je projekcija Šiške Deluxe, pospremljena z ovacijami, potolažila: morda imamo novi kino hit.

»Tega ne vemo,« pravi Cvitkovič, ko se po projekciji med točo čestitk, moških in ženskih poljubov in trepljanj, rdečega vina in televizijskih izjav usedeva na betonski zid pred avditorijem. »Želel bi si kaj takega, seveda bi si, ampak se mi zdi, da nove generacije sploh ne hodijo več v kino. Ne vem, ali je sploh še pravi čas za kino hite in to.«

Nazadnje, ko sva govorila, je bilo pred natanko štirimi leti v baru Lepa žoga, v Šiški, dan po tem, ko je na portoroškem festivalu za film Arheo dobil dve vesni in – to se lahko zgodi samo njemu − isto noč oddivjal v porodnišnico, kjer se mu je rodila hčerka Mala. Že takrat je govoril o tem, da »se za to isto mizo, kjer sediva, že dogaja nov film«. Ki med skeči govori tudi o generaciji, ki se je v Hočevarjevem Jebiga še zadevala; zdaj je morda prišel čas za streznitev.

Vsebina: nekdanji skinhead Fedr (Žiga Födransperg in dejanski lastnik bara Lepa žoga), mehki melanholik Mile (Marko Miladinović), v simbiozi z mamo Olgo, ki jo je vrhunsko upodobila Marijana Brecelj, in Zekir (David Furlan, solastnik pic Dobra vila), ki sredi filma razkrije svoje otroštvo pri rejniških družinah, so fantje, ki s priložnostnimi deli in gojenjem trave pri mami Olgi bolj životarijo. Idealna priložnost se ponudi, ko Fedru umre teta in mu zapusti šiviljsko delavnico. Tu bodo odprli najboljšo picerijo v mestu, Šiška Deluxe. Šele klošarka Jana, ki to ni (Jana Prepeluh), jih razsvetli z idejo, da je za uspešno picerijo poleg pice treba ponuditi nekaj presežnega. Vstopnice za fuzbal tekmo, recimo. Ali rubikovo kocko.

Zakaj prav Fedr, Zekir in Mile? Povedal je že večkrat in bo pač povedal še enkrat. Ni jih prekopiral iz Hočevarjevega Jebiga, čeprav se zdi, da bi novinarji to radi slišali. »Ko sem v Arheu delal zvok, sem nenadoma imel pred očmi imena Jack, Jim in Joe, in potem sem iskal, kdo bi to bil, dokler nisem enkrat v Lepi žogi poštekal, da se nekaj let družim in pijem prav s temi liki, ki jih iščem.«

Igra tako neprofesionalcev kot profesionalcev (sploh Marijane Brecelj in Marjute Slamič) je odlična, začinjena s samoironijo, ki zviša raven še tako klišejske situacijske komike. Tudi to je Cvitkovičeva specialnost. Ob pomoči Nataše Burger, s katero sodeluje že od Burgerjevega (in del tudi njegovega) V leru dalje, se z igralci vsakič poda na »posebno potovanje v podzavest«, kot je rekel. Vaje temeljijo na popolnem sproščanju, na popolnem odprtju, kar je podobno tehniki hipnoze, ki jo raziskuje že več kot desetletje. Režija je po njegovem predvsem sposobnost, da iz ljudi izvabiš genialnost, za katero sami ne vejo, da jo imajo v sebi. Kako to naredi?

»Niti sam ne vem,« pravi. »Najbrž tako, da se ne bojiš. In da veš, da je to, kar delaš, prav tisto, kar bi rad delal. Kadar delam, si privoščim, da se ne bojim. To igralci čutijo.«

Režiser Miki Burger, ki nastopa v Šiški Deluxe kot policist, ki ustavi Fedra z gosjo v kamionu, je njegov filmski sopotnik, partner, navdihovalec, reševalec, njegov iniciator, njegov brat dvojček, kar ne pomeni, da sta si podobna, imata pa najbrž podoben DNK. Leta 1999 sta skupaj posnela črno-beli film V leru, ki za mnoge še zdaj velja za najboljši slovenski film. Nato je Jan svoj prvi kratki film raztegnil v svoj prvi celovečerec Kruh in mleko (ki velja za najboljši slovenski film po osamosvojitvi za tiste, ki mislijo, da je V leru na drugem mestu) in dobil leva prihodnosti na beneškem filmskem festivalu. Po tistem oba posnameta film brez besed: Burger Circus Fantasticus, antivojno poezijo podob, Cvitkovič Arheo, arheologijo duše, brez besed, celo brez glasbe. Raziskati pesem v podobah, se vrniti k čistemu filmskemu jeziku, jeziku podob, je nekaj, kar žene oba. Raziskati moč filma, izvor filma v njegovem bistvu.

Naslednja etapa: oba se vrneta k besedam, k humorju. Burger z Avtošolo, Cvitkovič s Šiško Deluxe. Kako bi torej opisali tole sinhroniciteto z Burgerjem, vprašam. Ista senzibilnost ali zavidanje falusa? Rada imava filme, zavidava si pa najbrž tudi malo. Ne nujno falusov.

S Šiško Deluxe se je hotel malo sprostiti, je povedal že večkrat. Film sem posnel s čistim namenom, to je važno.

S čistim namenom, ponovim?

V kotičku njegovega očesa opazim zafrkljiv lesk.

»To pomeni: namen številka 1: da se zabavam, ko film pišem. Namen številka 2: da se zabavamo, ko snemamo. Namen številka 3: da se zabavajo ljudje, ki to gledajo.« V avditoriju so se.

»Film je žival. In žival deluje samo, če vsi njeni deli dobro funkcionirajo, če se vsi čutijo del te živali,« je enkrat rekel. Žival je beseda, ki se nekako rada druži s Cvitkovičem. Lačna žival, zbirka njegove poezije, v kateri razkrije svojo lakoto na drug način. Tam ne vibrirajo podobe, ampak vibrirajo besede, ki ustvarjajo podobe v naši glavi. Film in poezija, njegovo polje raziskovanja. Ne nazadnje je naredili kratki film To je zemlja, brat moj, kot trailer za svojo poezijo.

Lev prihodnosti in kralj majic

Na beneškem festivalu ga je Marco Müller oklical za 'king of t-shirts', kralja majic. Nič čudnega. Ob sprejemu leva prihodnosti je imel na sebi tisto majico s srpom in kladivom. Ko se je s kratkometražcem Srce je kos mesa spet potegoval za nagrado, je imel na sebi majico z likom Device Marije. Marija pri nagradi ni pomagala, je pa pomagala nekje drugje. Majico je imel na sebi, ko je na filmskem festivalu v Sao Paulu dobil fiksno idejo, da hoče v favelo, plačal mladi prostitutki, ki se je tam rodila in poznala pot, da ga je odpeljala tja. Vse naprej je bilo resno izzivanje usode. Neobičajni dogodki v njegovih filmih zato niso nič posebnega. Prihajajo iz telesa in možganov človeka, ki te dogodke živi. Če jih ni ravno okrog, si jih prikliče in jih poišče, dokler mu ne naslonijo pištole na sence. Ali pa na ledvica, tako kot dvanajst- in trinajstletni člani genga, ki so ga obstopili v faveli. Morda je bila res kriva Marija, da je ti fantje niso ravno hoteli preluknjati, a bolj sumim, da je bilo eno od imen, ki jih je na kolenih žebrala mlada prostitutka, je takrat rekel. Zgodba je preveč nadrealistična, da bi ji sploh lahko verjela, zato je ne bom povedala še enkrat, da ne zasenči Šiške Deluxe.

Večina njegovih življenjskih zgodb bi bila bolj neverjetna od njegovih filmskih. Prepotoval je pol sveta, čistil izložbe v Grčiji, v Izraelu živeli v komuni in obiral banane, brez denarja potoval prek Egipta v vzhodno Afriko, v faveli prosil za svoje življenje. Žena Beti mu je leta 2001 iz kart prerokovala, da v Portorožu ne bo dobil nobene nagrade, da bo pa slavil v Benetkah, kar je povedal, preden je dobil nagrado. Napovedal je datum rojstva svoje hčerke, in to samo zato, da se bo s tem lahko hvalil, kot je rekel Miha Černec, producent Staregare.

Jan je človek, ki lahko govori resnico, pa mu nihče ne bo verjel, in tip, ki mu verjamejo najbolj, kadar laže. Je človek, ki je prototip zemeljskih užitkov, in je tip, ki s kamero stremi proti nebu in išče tisto, česar ne more povedati niti beseda niti ne samo podoba, nekaj, kar žarči, kar vibrira. Je tip, ki vidi naprej in brska v preteklosti. Na arheologijo je šel prav zato, ker je iskal tisti poseben občutek, most med prej in zdaj. Ne bo pozabil občutka, ko je na izkopavanjih v Beli krajini našel vazo iz neolitika, na kateri je bil odtis nohta. »Doživel sem nekakšen stik med sabo in osebo, ki je oblikovala tisto vazo pred več kot pet tisoč leti, tak občutek minljivosti, hkrati pa grozljivo intimno ...«

Iskalec Boga

Nekaj časa je hodil k hipnoterapevtu Marjanu Pajntarju, ker ga je zanimalo, kako doseči stanje popolne sproščenosti, ki je idealno za ustvarjanje. »To stanje sicer lahko doživiš, kadar si napol v snu ali če si v redu zadet, pijan. In tega sem se hotel naučiti trezen,« je rekel. »Ko sem bil star šest let, sem spoznal, da je Bog vse, in lasje so mi šli pokonci …« Tega ni rekel sam, se je pa prepoznal v Salingerjevem stavku in ga dal na začetek filma Odgrobadogroba. Spomnim se, kako je Aleš Čar po projekciji filma takrat rekel, da se nam je »Cvitkovič dokončno razkril kot iskalec Boga«. Ali kot iskalec ultimativnega šusa podzavesti, kot bi rekel sam, čeprav mu ni nerodno uporabljati besede Bog.

Zanima ga prebijati mejo med zavestjo in podzavestjo. V podzavesti je tako ali tako vse, vsi arhetipi od obstoja človeštva do zdaj.

»Po mojem človek mora imeti neko drogo, nekaj takega, kar ti premika možgane. Sploh nekdo, ki stremi po tem, da bi osvajal nove teritorije. In to iz čisto praktičnega razloga, ker s pomočjo teh substanc laže premikaš svoja stališča, spreminjaš svoj 'point of view', kot pravijo.« On ga zamenja večkrat v enem samem filmu, če je treba.

Pri Odgrobadogroba je mislil, da bo naredil komedijo, a je v drugem delu filma zavil v metafiziko. Z zadnjim filmom Šiška Deluxe je šel do konca v komedijo, jo na koncu skoraj obrnil v tragedijo in se izvlekel s hepiendom.

Še vedno pravi, da z nobenim režiserjem ne čuti pretirane bližine, čeprav ga imam tudi tokrat na sumu, da to ni čisto res. V njegovih filmih pač opaziš določene reference, v Odgrobadogroba Gasparja Noéja, Kaurismakija, Lyncha ali Tykwerja, v Arheu vsaj Malickovo Drevo življenja, a Cvitkoviču te primerjave niso pogodu. Tudi zato ne, ker je, kot poudarja človek literature, romanov. Če že mora, potem omeni tiste najbolj njegove: Salinger, Carver, Moravia, Heinrich Böll, Vsevolod Ivanov, tudi John Irving, čeprav vsakič »zajebe konec«.

In zdaj ob Šiški Deluxe iščemo nove reference; kolegica jih najde v Fassbinderju, jaz malo v Kuhinji z dušo Fatiha Akina ali v zgodnjem Almodovarju: ko je nekaj tako bizarno, da se ti zdi nemogoče, da bi bilo realno, a ko se spustiš po toboganu nadrealizma, se spustiš v cvitkosvet in takrat ne razmišljaš več o tem, ali je nekaj naivno ali ne, ali je na prvo žogo ali ne, ampak se samo zabavaš v nejeveri, kaj vse je sproducirala domišljija režiserja, ki je pred leti posnel meditacijo Arheo. Tokrat na šišensko pico doda malo absurda, malo nadrealizma, pice z dodano vrednostjo, ki si jih zaželijo naročniki, recimo pica z živim labodom, ki ga eden od likov Fedr ukrade iz živalskega vrta, ne da bi opazil, da je namesto laboda ukradel gos. Tako kot po gazpaču z uspavalom v Almodovarjevih Ženskah na robu živčnega zloma je tudi v Šiški Deluxe po udarcu v glavo in amneziji dovoljeno vse. Spreobrnjenje vsega, celo spolne usmerjenosti. Tako kot pri Almodovarju ni nič nenavadnega, da se hči ljubi s travestitom, ki imitira njeno mater, in njena mati seksa s hčerkinim možem, tako ni nič nenavadnega, ko med praznovanjem rojstnega dne mame Olge, ki divje pleše z lasom in s kavbojskim klobukom ovenčanim slačifantom (Borut Veselko), pojavi mož, ki ga ne njen sin Mile ne sama ni videla četrt stoletja, in spreobrne tok dogodkov. Tudi televizijska novinarka (Cvitkovičeva partnerica Irena Kovačević) je spet zelo almodovarski lik, ki v teve prispevku zagreto komentira fenomen novih pic z dodano vrednostjo.

Prestop na Perfo?

Z Danetom Hočevarjem je imel obdobje nagrad, Kruh in mleko in Odgrobadogroba, s Starogaro je obdobje eksperimentalnih kratkih filmov in njegov najbolj drzen umetniški projekt Arheo, plus dokumentarec o šahovskem mojstru Totalni gambit. Kako to, da je zdaj iz lastne produkcijske hiše Staragara prestopil na Perfo, vprašam?

»Preprosto: rabil sem keš. Napisal sem tri scenarije in vmes precej zabluzil kot človek. Bil sem res na tleh, počel sem stvari, ki mi niti niso v ponos,« se smehlja. Potem se je streznil, tako kot njegovi liki, in začel resno delati. Oba, Štritof in Pavlin, sta mu omogočila, da posname komedijo, ki jo je nosil v glavi več let, sodelovanje z njima se je izkazalo za izjemno pozitivno izkušnjo, pravi. Eden od producentov Perfa Andrej Štritof se je izrazil v bolj športnem žargonu: da je Cvitkovič naredil podoben prestop kot David Beckham v Paris Saint-Germain, za pol sezone, klub je prodal več dresov in vsi so bili zadovoljni.

Pomaga tudi, da je Jožko Rutar, nekdanji direktor njegove produkcijske hiše Staragara, zdaj predsednik filmskega centra, pravim.

»Kako, prosim?« Za trenutek celo dvigne glas: »Odkar je Jožko Rutar postal predsednik filmskega centra, smo s Starogaro v petih letih posneli samo en film in skoraj bankrotirali. Tako. Ravno zato, ker smo včasih delali skupaj, mora biti Jožko še toliko bolj previden, čeprav vsi mislijo ravno nasprotno. To zdaj lahko povem na glas.«

Vsi njegovi filmi so se vrteli po festivalih. Kakšen rezultat po njegovem čaka Šiško Deluxe, vprašam avtorja, ki ga ekipa filma že zahteva zase.

»Nič posebnega. To je lokalen film. To je pač normalen film. To je zelo normalen film,« ponovi na tisti cvitkovski način, da se mi v ušesih spet zavrti uvodni monolog iz filma V leru: To je vse naravno. To je vse naravno. In ozonske luknje in tele radioaktivnosti in krčenje deževnega pragozda in polivinil in atomske vojne. Celo to ... pobijanje pingvinov al' kitov al' ki so že, to je vse normalno!

Ko ga gledam, se za hip zazdi, da je pred mano še vedno isti falirani študent Dizi, tolminski Jean-Paul Belmondo, ki je spregovoril na slovenskem filmu. In da je teh šestnajst let sprhnelo v nič. ●