Tiskane izdaje
Siad Alam Šah, odvetnik afganistanske podružnice Mednarodne pravne fundacije (ILF-A), je pred približno dvema letoma začel zastopati obdolženca, ki je bil obtožen, da je član talibskega gibanja. »Po poklicu je bil mehanik. Popravljal je motocikle. Živel je v provinci Kandahar. Nekega dne so člani varnostnih sil vdrli v njegovo hišo in ga aretirali,« je uvodoma dejal Šah.
Na prvostopenjskem sodišču je bil obdolženec spoznan za krivega in obsojen na tri leta zapora. Šah se je na sodbo pritožil. Glavni dokaz, na podlagi katerega je bila podana sodba, je bilo priznanje, ki ga je Šahova stranka podala, ko je bila v priporu. »Priznanje je bilo izsiljeno z mučenjem. Zato sem dejal sodišču, da je priznanje neveljavno in ga morajo zavreči,« je povedal Šah.
Znake mučenja na telesu svoje stranke je opazil že ob njunem prvem srečanju. Tudi forenziki, ki so kasneje pregledali obdolženca, so potrdili, da so ga mučili. »Na njegovi nogi so ostali znaki opeklin. Na spodnjem delu noge so mu ugašali cigarete. Stranka je trdila, da so uporabili tudi druge metode, elektrošoke in pretepanje, a tega nismo mogli dokazati. Ostali so le znaki opeklin.«
Poleg tega je Šah tudi dokazal, da so bile trditve tožilca o tem, s katero talibsko skupino naj bi njegova stranka sodelovala, izmišljene. »Tožilec je navedel ime talibskega poveljnika in območje, kjer naj bi moja stranka delovala. Tam naj bi napadali nadzorne točke varnostnih sil. A v raziskavi sem odkril, da je bilo tisto območje pod vladnim nadzorom in da tam ni bilo talibskih napadov ali napadov kakšne druge skupine,« je razložil Šah. Njegova pritožba je bila uspešna. Višje sodišče je potrdilo, da je bilo priznanje obdolženca pridobljeno nezakonito, in razveljavilo sodbo.
Edini dokaz: priznanje, izsiljeno z mučenjem
V desetletni odvetniški karieri je Šah delal predvsem na primerih »nacionalne varnosti«, to je primerih, v katerih so bili obdolženci obtoženi delovanja v eni izmed uporniških skupin, ki se borijo proti afganistanskemu režimu in okupacijskim silam. Šah pravi, da je med delom naletel »na stotine primerov mučenja«, ki so ga izvajali člani afganistanskega represivnega aparata.
V enem izmed primerov, ki mu je še posebej ostal v spominu, je njegova stranka zaradi mučenja izgubila oko. »Tega moškega so aretirali pred približno dvema letoma in pol v provinci Baglan. Ko so ga zasliševali, so ga pretepali. Na sodišču je bil spoznan za krivega in obsojen na šestnajst let zapora. Edini dokaz, ki ga je imel tožilec, je bilo njegovo priznanje,« se je spominjal Šah. S pomočjo forenzikov, ki so potrdili, da je bila njegova stranka mučena, je Šah zahteval, da se priznanje, ki je bilo izsiljeno z mučenjem, zavrže. Njegova pritožba je bila uspešna. Višje sodišče je razveljavilo sodbo. Po dveh letih je bila njegova stranka izpuščena iz zapora.
Šah je ugotovil, da so v približno polovici primerov, pri katerih je delal, tožilci kot edini dokaz predložili priznanje, ki so ga obdolženci podali v času preiskave. Ključni problem je bil v tem, da so bila priznanja velikokrat izsiljena z mučenjem, ki so ga izvajali bodisi člani policije bodisi člani Nacionalnega direktorata za varnost (NDS), afganistanske obveščevalne službe. Mučenje se je izvajalo po aretaciji, ko so bili osumljenci tudi po več mesecev zaprti brez stika z družinami in odvetniki.
»Mučenje se izvaja v času preiskave. Zato moram včasih čakati tudi štiri ali pet mesecev po aretaciji, preden mi dovolijo priti prvič v stik s stranko,« je povedal Šah. Ker tako pozno vidi svoje stranke, mu velikokrat ne uspe zbrati dokazov, da je bila stranka mučena, saj ni več vidnih znakov mučenja. »Sodišče sprejme kot dokaz o mučenju le fizične znake mučenja. Zato moram vedno dokazati, da obstajajo fizični znaki mučenja. Stranko moram poslati na forenzični oddelek, tam jo pregledajo in napišejo poročilo,« je razložil Šah. Ko stranka trdi, da je bila mučena, a na njej ni fizičnih znakov mučenja, Šah napiše le izjavo za sodišče, v kateri navede, da je bila stranka žrtev mučenja. Takih izjav sodišča praviloma ne upoštevajo.
Šabir Ahmad Kamaval, direktor ILF-A, potrdi, da že več let opažajo, da člani afganistanskega represivnega aparata redno posegajo po mučenju, da izsilijo priznanja od osumljencev, ki naj bi bili člani ali sodelavci uporniških skupin. Trenutno ILF-A zaposluje 69 odvetnikov, ki se ukvarjajo s kazenskimi primeri, vključno s primeri posameznikov, ki so obtoženi delovanja v uporniških skupinah. Lani, na primer, so odvetniki ILF-A delali s približno 5600 primeri, od katerih jih je bila tretjina primerov »nacionalne varnosti«.
Mučenje se izvaja v času preiskave. Zaradi tega moram včasih čakati tudi štiri ali pet mesecev po aretaciji, preden mi dovolijo priti prvič v stik s stranko,« je povedal Siad Alam Šah, odvetnik afganistanske izpostave Mednarodne pravne fundacije (ILF-A)
Normalizacija
Za zadnje poročilo o mučenju, ki je bilo objavljeno aprila letos, je Unama intervjuvala 469 pripornikov, ki so bili zaprti v 62 pripornih centrih, razpršenih po skoraj vseh provincah v državi. V intervjujih, ki so bili izvedeni od 1. januarja 2015 do 31. decembra 2016, je 39 odstotkov interjuvancev, med njimi tudi mladoletne osebe, podalo – tako Unama – »verodostojne in zanesljive dokaze, da so doživeli mučenje ali druge oblike nečloveškega ali ponižujočega ravnanja« v času, ko so bili ujetniki različnih vej afganistanskega represivnega aparata, na primer afganistanske obveščevalne službe, policije, vojske ali provladnih paravojaških enot.
Na podlagi pričevanj posameznikov, ki so postali žrtve mučenja, je razvidno, da so mučilne in poniževalne metode, po katerih posegajo člani afganistanskega represivnega aparata, naslednje: surovo pretepanje (z lesenimi palicami, plasičnimi cevmi ali verigami in kabli), povzročanje opeklin na podplatih (z vžigalnikom), udarjanje po podplatih (s kabli ali plastičnimi cevmi), mučenje z elektrošoki, dolgotrajno visenje z rokami, privezanimi na strop, dušenje (z uporabo plastičnih vrečk ali s potapljanjem v vodo), stiskanje genitalij, dolgotrajno preprečevanje spanja in spolno nasilje.
V preteklih letih se je kot osrednja mučilna institucija vzpostavil NDS. Še posebej izstopajo – tako Unama – centri NDS v provincah Kandahar, Farah, Herat, Nangarhar in Kabul, kjer je mučenje bolj pogosto kot v drugih provincah. Eden najzloglasnejših mučilnih centrov v državi je priporni center NDS v južni provinci Kandahar, sicer rojstni provinci talibskega gibanja.
V zadnjem poročilu je Unama ugotovila, da je kar 60 odstotkov tistih, ki so bili zaprti v kandaharskem centru NDS, podalo kredibilne in zanesljive podatke, da so bili žrtve mučenje in/ali ponižujočega ravnanja. Ti podatki so podobni tistim iz preteklih let, ko je kandaharski center NDS prav tako izstopal kot eden izmed centrov, kjer najpogosteje mučijo osumljence, ki naj bi bili člani uporniškega gibanja. Podobno velja tudi za center NDS v provinci Farah, kjer tako kot v preteklih letih še vedno sistemsko posegajo po mučenju.
V primerjavi s prejšnjim poročilom, ki ga je Unama objavila leta 2015, se je število tistih, ki so bili izpostavljeni mučenju ali drugim oblikam nečloveškega in ponižujočega ravnanja, povečalo za štiri odstotke.
Tuji finančni podporniki
Z naskokom največji finančni podpornik so ZDA. Po podatkih, ki jih je zbral posebni generalni inšpektor za rekonstrukcijo Afganistana (Sigar), so ZDA od leta 2002 do sredine leta 2017 skupno namenile že 73,5 milijarde dolarjev za financiranje afganistanskega represivnega aparata. Med drugim so ZDA največji finančni podpornik vseh treh institucij (tj. afganistanske obveščevalne službe, policije in »lokalne policije«), za katere Unama zadnjih sedem let ugotavlja, da sistemsko posegajo po mučenju.
Poleg ZDA tudi države Evropske unije izdatno finančno podpirajo eno izmed osrednjih afganistanskih mučilnih insitucij – policijo. Od leta 2002 do sredine leta 2017 so države Evropske unije namenile približno 510 milijonov evrov za razvoj afganistanske policije.
Čeprav imajo možnost vplivati na delovanje afganistanskega represivnega aparata, so se ameriški predstavniki odločili, da mučenje, ki ga izvajajo njihovi lokalni podizvajalci, ni njihov problem. Že v začetku leta 2015 je ameriški general John F. Campbell, poveljnik v misiji Odločna podpora, pojasnil, da ameriške sile nimajo ne sposobnosti ne pravice preverjati afganistanskih pripornih centrov. Po njegovem so bile izključno afganistanske oblasti odgovorne za to, kar se je dogajalo v njihovem represivnem aparatu.
Šabir Ahmad Kamaval, direktor ILF-A, je zatrdil, da so v večini primerov »nacionalne varnosti« tožilci predložili priznanja kot edini dokaz proti obdolžencem, ki naj bi bili člani uporniškega gibanja.
Po podatkih, ki jih je zbrala Erica Gaston, raziskovalka na berlinskem inštitutu Global Public Policy, so se ZDA v Afganistanu le v enem primeru odločile, da prekinejo financiranje enote, ki je bila odgovorna za mučenje. To se je zgodilo v primeru Abdula Razika, šefa policije v južni provinci Kandahar, in njegovih mož, ki so bili v preteklih letih odgovorni za primere mučenja, izvensodne poboje in prisilno izginotje pripornikov. A še v tem primeru je nejasno, koliko so ZDA pravzaprav omejile pomoč Raziku, saj je ta še vedno na položaju šefa kandaharske policije.
Popolna nekaznovanost
V preteklih letih so se tudi afganistanske oblasti le redko odločile ukrepati proti tistim, ki so izvajali mučenja. Eden izmed ukrepov je bil, da so v nekaj primerih premestili vodje posameznih mučilnih centrov na druga delovna mesta. Po podatkih, ki jih je zbrala Unama, ni bil v preteklih letih niti en član afganistanskega represivnega aparata obsojen zaradi mučenja.
Ker afganistanske oblasti ščitijo tiste, ki izvajajo mučenje, ni presenetljivo, da se doslej še nobena žrtev mučenja ni opogumila in zahtevala odškodnine od države. »To je mogoče po afganistanskem zakonu, a doslej nismo slišali še za noben primer, v katerem bi nekdo, ki je bil mučen, zahteval odškodnino,« je dejal Kamaval. Na podlagi izkušenj s posamezniki, ki so jih zastopali, so opazili, da so bili tudi tisti, ki so bili mučeni, pozneje pa spoznani za nedolžne in izpuščeni, preveč prestrašeni, da bi si drznili sprožiti tožbe. »Veseli so bili, da so bili izpuščeni. To je bilo dovolj zanje. Niso si hoteli ustvarjati novih težav,« je povedal Kamaval.
