Bodice: Škoda cepiva za politike

Te dni je v šentflorjansko dolino prigrmel še en ideološki pojem – cepljenje. Vakcinacija po latinsko. Sliši se grozljivo, ampak cepljenje je v uporabi jezika pravzaprav nekaj vsakdanjega; gre kajpak za cepitev in skoraj vse sadno drevje je cepljeno. Seveda cepimo tudi drva, cepi se marsikaj. Ampak na Šentflorjanskem utegne tak pojem postati kot plaz, ki prihrumi v bolnišnice, čakalnice in naposled tudi v politiko. Svoje je brez dvoma prispevala še gripa, kajti na Šentflorjanskem se da spolitizirati tudi viruse in bacile.

Eni so za obvezno cepljenje otrok, drugi pa v skladu s svojim starševskim in svetovnonazorskim prepričanjem odločno proti. V tnalo političnih razprtij, ki smo jih že vajeni, nam je usoda Šentflorjancev zasekala še eno sekiro. Se konflikt starcev iz druge svetovne vojne in po njej zdaj seli »navzdol« še k otrokom?

Verjetno ta teza ne bi prestala vseh preizkusov, čeprav je razvidno, da so v ozadju tudi »tradicionalna«, verska, politična in etična prepričanja staršev. No, kot je značilno za vse pojme, ki zaidejo v obnebja ideologij, je tudi tu značilno, da se niti ne ve, o čem se govori; najbolj vneti nasprotniki cepljenja otrok in cepljenja nasploh kajpak ne poznajo zgodovine te civilizacijske pridobitve, ki seveda ni od včeraj, ampak sega v minula stoletja. Toda to očitno ni ovira, da ga tako ali drugače ne bi vtaknili v druščino takih »moralno političnih« vprašanj, kot so splav, istospolna nagnjenja itd.

Seveda ne bomo a priori zagovarjali (obveznega) cepljenja, vendar se je treba zavedati, da ne živimo več v vaški idili, temveč v urbaniziranem svetu s prenaseljenimi milijonskimi mesti, kot je na primer Tokio. Poskušajte se tam zriniti v prenatrpano podzemno železnico in se soočite z realnostjo.

Cepljenje so v Indiji in na Kitajskem menda razvili že pred 16. stoletjem, in sicer proti črnim kozam. Dve stoletji pozneje naj bi ta reč prek Turčije prišla do Anglije, vendar ni povsem zaživela. Leta 1796 pa jo je v prakso uspešno uvedel in opisal zdravnik Edward Jenner, ki je uporabil soroden, a za ljudi nevaren virus, ki povzroča goveje koze. Tako naj bi vsako leto preprečili dva milijona smrti, dve stoletji pozneje pa je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila, da so črne koze povsem izkoreninjene (po Wikipediji).

Izraz vakcinacija izvira prav iz Jennerjevega odkritja, in sicer iz latinske besede vacca za kravo. Vacca še zdaj v italijanščini pomeni krava, hecno pa je, da sosedje tako poimenujejo tudi žensko. Krava je lahko tudi mucca, ampak ta termin velja bolj za molzno kravo.

Kaže, da se premalo zavedamo, kakšno vlogo je krava odigrala pri nastajanju in obstoju civilizacij, ki bi jih lahko že zdavnaj pokosile razne pandemije. Krava je – v nasprotju s splošnim prepričanjem – pravzaprav sveta žival od starega Egipta do danes. Ženske v porečju Nila so tedaj nosile amulet v podobi boginje Hator, imel pa je obliko kravje glave ali ženske z dolgimi ploščatimi uhlji, povešenimi kot kravji; zagotavljal naj bi jim številno potomstvo. Hator je povzetek številnih simbolov krave: plodnost, bogastvo, obnavljanje, dojilja upanja na preživetje, voditeljica neba in zemlje, živa duša dreves ...

Tako v Memfisu kot Tebah je veljala za gospodarico gore mrtvih, v Mezopotamiji je veljala za boginjo, rekli so ji Velika krava.

Potem se je od nekod pritepel Louis Pasteur in razvil metodo cepljenja proti vraničnemu prisadu; raziskoval je steklino in razvil cepivo zanjo, prav tako tudi za kolero. Cepivo je pridobil iz okuženih zajcev. V devetdesetih letih 19. stoletja je nemški znanstvenik Emil von Behring odkril osnove za cepivo proti davici in tetanusu, kasneje so »scoprali« cepivo proti oslovskemu kašlju, tuberkulozi, gripi, rumeni mrzlici, otroški ohromelosti, rdečkam, mumpsu in tako naprej. Res nas zanima, kakšen bi bil sedanji svet s sedmimi milijardami prebivalcev brez vseh teh zvarkov. Morda celo boljši, kaj se ve.

Ja, kaj pa je s »Pasteurjevim« zajcem? Tudi to žvalco je treba vsaj omeniti, ker nam pomaga s svojo krvjo ohranjati vsaj kolikor toliko stabilno človeštvo, sicer bi se vse skupaj prej ali slej razsulo v pandemijah, ekoloških apokalipsah in kajpak vse skupaj pod mrtvaškim prtom podnebnih sprememb. Tudi zajec ni kar tako, na primer za juho ali golaž. Tako za afriške in ameriške črnce kot za nekatere Indijance je luna zajec, junaška in mučeniška žival, katere simbolično ambianco je treba povezati s krščanskim jagnjetom, nežno in nenapadalno živaljo, emblemom lunarnega Mesije. Egipčanska mitologija gre v podobnem sklepanju še dlje: videz zajca pripisuje velikemu Ozirisu.

Ne bomo več dolgovezili, očitno je, da vsa živa narava živi kot globalno sobivanje, v katerem smo tudi mi – kajpak na svoj način. In v ta »način« spadajo tudi znanost, medicina in družbena ureditev, brez katerih bi nas kot človeštvo že zdavnaj nekam pogoltnilo. Je pa tu, kot kaže, neka težavica. In to je prav človeštvo, ki je po obdobju razsvetljenstva znanost pognalo do neslutenih višin in sproti pometlo marsikatero vražo in praznoverje, nenadoma pa, hop, kot da se srednji vek nekako vrača v »instant« izvedbi.

Na primer: če zaidete v knjigarno, bo tam zagotovo malo kvalitetne poljudnoznanstvene literature, zato pa toliko več šarlatanskih knjig o srečnem, zdravem, nebeškem življenju. O srečni spolnosti, pravilni prehrani, jogi, pravilnem dihanju in tako naprej. Okej, vsakdo ima pravico pisati in prodajati neumnosti, vendar je to trend, ki se je (tudi prek javne televizije) že globoko zažrl pod kožo prebivalstva – seveda predvsem tistega, ki na leto ali celo v vsem življenju ne prebere niti ene knjige.

To je po Prešernovem prazniku treba povedati, kajti Slovenci se z vrtoglavo hitrostjo poneumljamo in bomo očitno kmalu na ravni Američanov, ki ne zmorejo povedati, kje so ZDA in kje Evropa.

»Ideološki« spor okoli tega, ali otroke cepiti ali ne, se je tako k nam prihulil prav iz Amerike, kjer imajo kajpada odlične dohtarje, toda tudi horde raznih pridigarjev, zdravilcev, mazačev, gurujev, alternativcev, bleferjev, verskih blaznežev itd. In ti tudi pri nas čedalje bolj obvladujejo »sceno«. In duše ljudi, ki kajpak hočejo za svoje otroke vse dobro, vendar jih nekomu pač uspe zavesti na napačno pot. Namreč: če bomo izgubili zaupanje v zdravstvo in dohtarje ter se prepustili raznim šušmarjem, se nam slabo piše. V tem je morda bistvo vseh ponesrečenih zdravstvenih reform doslej.

Ta komentar smo nameravali zašiliti v slovensko politiko, ki bi tudi morala preživeti kako »vakcinacijo«, vendar je morda škoda cepiva. Zato ostanimo pri ugotovitvi, da se tudi samo družbeno tkivo počasi razkraja, saj ni nikjer več zaupanja, ki je nujno tako za ljudi kot za institucije. To bi lahko kdo opazil.

Slavni francoski zdravnik Antoine Portal je obiskal bolnike v spremstvu drugega zdravnika. Portal je potipal bolnikov utrip in čez nekaj trenutkov vprašal: »Ali ste jedli jajce?« »Da,« začudeno odgovori bolnik, »le kako ste to ugotovili po utripu?« »Rekel sem vam, da ne jejte jajc. Škodijo vam, držite se diete!« Zdravnika sta odšla, na cesti pa je spremljevalec vprašal Portala: »Neverjetno, prav fantastično! Le kako si po utripu vedel, da je zaužil jajce?« »Po utripu? Ali nisi videl, da je bil okoli ust umazan od rumenjaka?«

Poučno. Tudi za nas.