Skrivnost, ki je stara kot svet

Aktualno vprašanje, ali naj evropske države, na primer Slovenija, muslimanskim ženskam dovolijo nositi burke, z vsebino burk prav očitno nima nobene zveze. Tudi rusko letalo SU-24, ki so ga Turki ta teden zrušili na sirsko ozemlje, nima resnične zveze s tem, ali je to letalo za sedemnajst sekund letelo v turškem zračnem prostoru ali ne. Za dogodkom je namreč kompleksnejša zgodba. Vse jasneje postaja, da tudi Sirija nima prave zveze s svojo lastno državljansko vojno, marveč je predvsem gledališki oder za tragedijo, ki jo igrajo močni regionalni in globalni igralci. Zato pa simbolni pomen zrušenja ruskega lovca ostaja neznanka. Vplivni ameriški mediji so postavili vprašanje, ali to nemara pomeni konec Nata, kakršnega smo poznali doslej. Govori se celo o logiki tretje svetovne vojne. Papež je prejšnji teden med jutranjo homilijo spregovoril o tretji svetovni vojni »po koščkih«. In nekaj je gotovo: po naraščajočem sovraštvu do beguncev v Evropi in Sloveniji ta vojna spominja na ozračje pred drugo, Hitlerjevo vojno. In še nekaj ironično velja: teroristična Islamska država (IS) tako slovensko kot evropsko skrajno desnico prehiteva po desni, hitro in radikalno, hitreje kot je Hitlerjev nacizem prehitel in povozil Mussolinijev fašizem, ki ni zmogel dovolj hitro stopiti v korak z apokaliptičnim nihilizmom svojega časa.

Kdo je sogovornik IS

V Sloveniji je vodja desnice Janša terjal prepoved nošenja burk. Viktor Orban je povedal antološko misel, ki se bo zapisala v zgodovino ksenofobije: vsi teroristi so v osnovi migranti. Toda Islamska država pravzaprav res nima stalnih, temveč ima begajoče koordinate, nima stalnega naslova in se preliva po Bližnjem vzhodu, Evropi in severni Afriki kot prodirajoča sluz v filmu Donnie Darko. Za seboj pušča glave obglavljenih žrtev, reke beguncev in s strahom prepojen kaos, iz katerega se lahko napajajo vse psihopatologije tega sveta. Orban zaradi tega nima prav, temveč še bolj narobe. Evropska skrajna desnica je podobna (kot bi rekel Furet) Mussolinijevi zmesi proletarskega in kmečkega ljudstva, ki ga je na programu ksenofobije vedno mogoče obrniti proti modernemu meščanstvu. Toda več od političnega boja kot čustvenega nasilja, več od slabljenja in razvrednotenja parlamentarne demokracije in podrejanja ljudi in struktur volji karizmatičnih voditeljev evropska desnica (še) ne zmore. Pravzaprav vsi voditelji evropskih skrajnih desnic IS jedo iz roke in sejejo sovraštvo do beguncev natanko tako, kakor si IS želi. Niti evropske niti slovenska skrajna desnica po vsebini, obsegu in propulzivnosti IS ne sežejo do gležnjev, kajti napajajo se iz energije, ki jo IS kot drobtinice kruha pomete s svoje mize. Dokaz je prizor iz Nizozemske, kraja blizu Enschede, kjer so po poročanju nizozemskih medijev neznanci na vrata bodočega begunskega zbirališča nastavili dvanajst razkosanih svinjskih glav. To je bil bržkone največji poklon nizozemskih nestrpnežev IS.

Kdo je torej sogovornik IS? V 20. stoletju je odgovor jasen: to ni bil Mussolini niti Lenin. Sogovornika sta Hitler in Stalin. Sledi vprašanje, kdo ali kaj ju je vzpostavil. Če se enako vprašamo, namreč, kdo je vzpostavil IS v 21. stoletju, si odgovor lahko poiščemo pri Hitlerju in Stalinu. Denar, imperializem, ekscesni kapitalizem – vse to je oživelo, ko je v imenu bratstva, svobode in enakosti padel berlinski zid.

Pogled iz babilonskega stolpa

V teh koordinatah se v Sloveniji lahko pogovarjamo o lastni demokraciji in o tem, ali smo v begunskem kontekstu prestali njen test ali ne. Na podlagi videnega je mogoče reči sledeče: problem slovenske demokracije pravzaprav prvenstveno ni v pravni državi, temveč je v vrednostni podlagi, ki jo postavlja. Begunci so kajpada lakmusov papir človekovih pravic na delu, prav tako politika do njih in prav tako odklanjanje vsega (Orban, Janša ...), kar je povezano z njimi. Na slovenski meji zdaj leži bodeča žica (predsednik vlade je Miro Cerar in ne Janez Janša) in lokalna lovska društva so se ironično, vendar čisto resno pritožila, da ima za tamkajšnjo divjad pogubne posledice, saj se živad natika na žico in ne more prosto prehajati meje.

Medtem so minulo nedeljo pesniki v organizaciji Deutsches Theatra v Berlinu za begunce uprizorili dobrodelni literarni dogodek in tam je slovenski pisatelj Drago Jančar povedal, kako je donedavnega mislil, da so žičnate ograje v Evropi preteklost.

Nemška kanclerka se v tej zadevi doslej zgodovini humanizma še ni zamerila. Problem koncentracije beguncev in ekonomskih apetitov nekaterih med njimi je dala v funkcijo časa, ta pa je glede na atentate v Parizu in potencirane letalske napade v Siriji že pokazal, da se problem seli k svojemu izvoru: najprej v Sirijo, nato ...

Novinarka CNN Clarisa Ward je v svojem prispevku Kdo se bojuje v Siriji? že oktobra v mimobežnem prispevku opredelila vse (vsaj) štiri strani, ki so vpletene v vojno: sirska vojska, podrejena Bašarju al Asadu, ISIS, na severozahodu skupek zmernih islamskih odporniških skupin, in na severovzhodu Kurdi. Potem je potegnila mrežo podpornikov teh, in ti, se je izkazalo, postajajo pomembnejši od prvih, tako rekoč indikator ozračja, ob katerem se je začelo govoriti o tretji svetovni vojni in o največji zaostritvi odnosov velesil po koncu hladne vojne. Za Asadom stojita Rusija in Iran, islamiste na zahodu podpirajo Saudska Arabija, Katar in ZDA; kdo vse je stal za IS, ostaja neodgovorjeno vprašanje, vloga Izraela, Saudske Arabije in ZDA ostaja nerazčiščena, potem so tu še odporniški Kurdi, ki opravljajo odporniški posel, vendar prikrito doživljajo turške zračne napade. Reševanje Sirije in izganjanje hudiča iz nje je postalo podobno gradnji babilonskega stolpa, na katerem so se zmešali jeziki graditeljev tako radikalno, da se več ne morejo sporazumeti: čeprav se vseskozi pogovarjajo, se niti ne slišijo niti ne razumejo jezika drug drugega. Mar ni to veren posnetek politične debate v Sloveniji? Mar ni na istem celotna Evropa?

V brezno z navdušenjem

Vojne v Siriji se je oprijela označba Proxy War. To je vojna, v kateri se spopadajo velike države, ki pa se nikoli direktno ne spopadejo, temveč svoj spopad zamaskirajo v neki drug konflikt. V bistvu se v Siriji nazaj vzpostavlja logika hladne vojne, nazaj se vzpostavlja logika agresivnih interesov naftnega kapitala, nerazčiščena razmerja med suniti in šiiti, med Palestinci in Izraelci ter med Turki in Kurdi. Reka beguncev je natanko to, kar je dobil evropski Zahod, in dokazuje, da ima vsako zlo socialno in globalno razsežnost, toda zlo niso begunci, temveč to, kar jih je povzročilo, in to prihaja z Zahoda, Vzhoda, Severa in Juga.

Tretja svetovna vojna po kosih je prehitela slovensko skrajno desnico, na neki način jo je kastrirala, kajti ta je vedno lahko delovala le znotraj jezikovne in teritorialne zamejitve, sirski begunci pa koordinatni sistem raztegujejo v planetarne razsežnosti. Toda že znani simptomi, ki jih je popisal Furet, so tu, ne le v Sloveniji, temveč razsejani po vsej Evropi. Porajajo se nihilistični preroki, ki utelešajo bojazni, strahove in ideje milijonov ljudi. Preklinjajo demokracijo z demokratičnimi sredstvi in uničujejo jo v imenu ljudstva. Svojo avtoriteto gradijo na priljubljenosti (globalne spletne platforme so jim v pomoč). Ker jih nekaj neracionalnega dela izjemno sposobne, nagonsko poznajo največjo skrivnost v politiki: da najhujša tiranija potrebuje privolitev tiraniziranih, če mogoče, celo njihovo navdušenje. To je skrivnost, ki je stara kot svet, in demokratični časi ji dajejo posebno moč, ker je javno mnenje pogoj za vse. Tako je zadeve popisal Furet in zaključil, da je bil Hitler čisti ideolog in radikalni nihilist zato, ker je izražal samo željo po manipuliranju in oblasti; verjel ter podpiral je le tiste, ki so verjeli v njegove prerokbe.

V tem, se zdi, je smisel in vsebina debate o burkah muslimanskih žensk v Sloveniji. V tem je smisel obtožb o muslimanskih koreninah terorizma in fanatizma, kajti kapitalu je uspelo izjemno sožitje z IS, ki dnevno zasluži desetine milijonov dolarjev s prodajo nafte. Kako da sodobna tehnologija ZDA v štirih letih vojne ni bila zmožna tega, kar zdaj počne Rusija: uničiti rafinerije in skladišča IS? V tem je smisel debate o zrušenem letalu SU-24. In v tem je smisel dvanajstih svinjskih glav na nizozemskem plotu begunskega ranča. Svet spet potrebuje nove Združene narode in novo zavezo humanističnim načelom za poslovanje v medčloveških razmerjih. Zavezi iz leta 1945 je očitno nekje spodrsnilo.