Slaba vest ameriške politike

Sem veren človek – in Donaldov vstop v to volilno tekmo lahko pripišemo samo dejstvu, da je Bog demokrat s smislom za humor. Tako je politični strateg demokratov Paul Begala naglas zapredel od sreče, ko je ameriški poslovnež in vse bolj tudi politik Donald Trump oznanil, da želi postati 45. predsednik ZDA.

Če so si strategi demokratske stranke meli roke, so televizijski komiki kričali od sreče. »Trump bo večerno televizijo spet naredil veličastno,« je Steven Colbert prekinil svoje počitnice. Po njegovih besedah je namreč »na televiziji videti odlično, kot bi padel v reko in bi njegovo telo po treh tednih našli na obali«. Sloviti Jon Stewart, ki se v začetku avgusta poslavlja, se mu je zahvalil, ker »bo mojih zadnjih šest tednov najboljših, poslal me je v nekakšno hiralnico za komike, kjer dobivam čisti morfij«.

Že Trumpov prihod na politično prizorišče, ko se je po tekočih stopnicah kot Bog iz nebes – in v družbi slovenske soproge Melanije – spustil pred menda plačane navijače, je zbudil valove posmeha. Takoj ko je odprl usta, je na smrt užalil sosednjo državo, vrh republikanske stranke pa je dobil glavobol, ki se stopnjuje iz tedna v teden. Izjava, da Mehika namenoma v ZDA pošilja zločince in da so nedokumentirani priseljenci tihotapci drog in posiljevalci, je sprožila plaz. In ta se še vedno vali.

Na nesrečo desnice je zaigral na tisto struno belih evangelijskih konservativcev, ki jo republikanci skušajo utišati, da ne bi vnaprej zapravili možnosti na predsedniških volitvah. Toda vase zagledani Trump se ne zmeni za opozorila o škodovanju stranki. Na vse trše kritike odgovarja, da ga imajo latinosi radi in da bo zlahka osvojil njihove glasove, hkrati pa je zaostril besede o gradnji zidov na južni meji. Nato so prišli rezultati anket med volivci desnice, po katerih se je prejšnji teden prebil na prvo mesto.

Preostalih petnajst republikanskih kandidatov ga je sprva ignoriralo, potem so se začeli iz njega norčevati, zdaj ga odkrito napadajo. A jim vrača z vztrajnim udrihanjem okoli sebe, pri čemer se včasih spusti na raven osnovnošolskih prepirov in nasprotnike označuje za neumneže, klovne, prismode, bebce, tretjerazredneže, zgube ... Ne da bi hotela, se je desnica znašla sredi državljanske vojne, v kateri pozabljajo na enajsto zapoved republikancev – ne govori grdo o strankarskih kolegih.

Vrhunec je dosegel prejšnji teden z besedami, da je senator John McCain vojni heroj le zato, ker so ga v Vietnamu ujeli, in da ima sam »raje tiste, ki so niso pustili ujeti«. Toda medtem ko se je Trump izognil naboru in se z manekenkami zabaval po newyorških klubih, je McCain preživel skoraj šest let mučenja. Ni še jasno, kako bo to vplivalo na Trumpovo priljubljenost v anketah, toda njegova kampanja je posrkala ves kisik iz ameriškega medijskega prostora.

Celo Stewart je dejal, da se sicer zabavajo, toda »tako kot ob nenehnem samozadovoljevanju sčasoma dobiš globok občutek sramu«, sploh ker je »trumpetanje« zasenčilo vse drugo dogajanje. Ko je Trump nedavno odšel v Laredo na meji z Mehiko in se lokalni sindikat obmejnih stražarjev ni hotel sestati z njim, je nemudoma sporočil, da so jih utišali politiki v Washingtonu in da »nismo varni niti v lastni državi«. Na to melodijo pa rado pleše veliko skrajnih desničarjev.

Trump je v svojem bistvu še vedno prodajalec in kot vsi mojstri poklica ustvarja lažno domačnost. Pri tem verjetno niti v spanju vsaj za hip ne odneha s samopoveličevanjem, niti za ped ne odstopi od zamisli, da se svet vrti okoli njega, in nikoli ne preneha igrati vloge briljantnega poslovneža. Kar je bistvo njegovega vzpona od robatega premožnega dediča z dobrimi povezavami v lokalni politiki New Yorka do mednarodne blagovne znamke.

Ob prvem vrhuncu v osemdesetih letih je z operetno parodijo življenja bogatih, polno baročnega blišča, ustvaril privlačno podobo za množice, lačne uspeha ali vsaj zgodb o njem. »Moje igralnice so načičkane, ker ljudje to pričakujejo. V svojih stanovanjih včasih uporabljam blišč, ki je stopnjo nižje od načičkanosti,« je v tipični trumpovščini (ki med drugim razlikuje super luksuz od super super luksuza) upravičil bahavost.

A tudi vse bleščavje občasno ni moglo skriti finančnih krahov. Bankrot igralnice Taj Mahal v Atlantic Cityju je leta 1991 menda globoko zarezal v njegovo osebno premoženje – med drugim je ostal brez svojih igračk, jahte Trump Princess in zasebnega boeinga 727. Takšne napake kasneje ni več ponovil. Takrat je po različnih ocenah izpuhtelo tudi med šeststo in osemsto milijonov dolarjev vlagateljev, kar bi bilo danes vredno krepko milijardo ameriških zelencev.

To ga je utišalo za nekaj let, potem pa je hitro znova razglašal svojo poslovno uspešnost, čeprav so deli njegovega imperija še trikrat zaprosili državo za varstvo pred upniki. A je to vedno razglasil za izvrstne poslovne poteze. »Uporabil sem zakone te države, da sem pristrigel dolgove. Pogajamo se z bankami in naredimo fantastično kupčijo. To ni osebno, to je le posel,« je tako kot vse drugo tudi krize posul z bleščicami briljantnosti.

Sredi tedna je prvič javno dovolil globlji pogled v svoj imperij, ko je ameriški zvezni volilni komisiji kot predsedniški kandidat poslal podroben pregled premoženja. Na 92 straneh je obsežen seznam igrišč za golf, hotelov, stanovanj, vinarn ..., nepremičnine se raztezajo od Istanbula do Beverly Hillsa in naj bi bile vredne 1,4 milijarde dolarjev. V zadnjih osemnajstih mesecih je zaslužil 431 milijonov dolarjev iz različnih virov, njegovi dolgovi skupaj s hipotekami naj bi znašali 265 milijonov dolarjev.

Toda številke so spisali njegovi računovodje, manjka podatek, koliko je njegovo premoženje dejansko vredno. Mnogi kritiki so mu vedno očitali, da napihuje vrednost svojega bogastva. Prejšnji teden jim je odgovoril z izjavo, v kateri je z velikimi tiskanimi črkami zapisal, da je »vreden več kot DESET MILIJARD DOLARJEV«. Pri reviji Forbes, ki spremlja premoženja najbogatejših, vztrajajo, da ima »le« štiri milijarde.

Toda že dejstvo, da je vendarle pokazal nekakšne številke, je zaprlo usta številnim dvomljivcem, ki so ves čas napovedovali konec kandidature, še preden se bo decembra iztekel rok za vložitev prijave premoženja. Njegova kampanja požgane zemlje za sabo pušča tudi poslovne razvaline, saj so jedki komentarji na račun Mehičanov prinesli odpovedi kar nekaj donosnih pogodb.

Kam pelje to njegovo rentačenje, ni več nikomur povsem jasno. Resnih možnosti nima, dejstvo pa je, da veliko ne more izgubiti – lahko le proda še več nepremičnin in še več izdelkom vtisne svoje ime. Morda pa je v svoji megalomaniji in prvem uspehu v anketah začel verjeti, da bi z Melanijo lahko prišla v Belo hišo. Ki bi jo potem zagotovo spremenil v Zlato hišo.