Slana voda, kralji in ameriški poslovni interesi

Po koncu druge svetovne vojne se je zdelo, da lahko kraljevina Afganistan postane moderna islamska družba. Zakaj se to ni zgodilo?

Objavljeno
22. maj 2015 16.20
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Kmalu po koncu druge svetovne vojne so začela v Afganistanu pristajati ameriška letala. Velika ameriška gradbena družba Morrison Knudsen je v oddaljeno kraljestvo poslala na stotine gradbenih inženirjev in njihovih družin, da bi afganistanskemu kralju Zahirju Šahu pomagali uresničiti velik načrt: reformirati tradicionalno monarhijo in zgraditi moderno državo.

Gradbenemu velikanu, ki je zrasel med obnovo ameriškega gospodarstva po borznem zlomu leta 1929 in je med drugim sodeloval pri izgradnji Hooverjevega jezu, je naročil, naj ukroti reko Helmand. Sistem jezov je hotel uporabiti za namakalne sisteme in elektrarne, ki bi kraljestvu prinesli napredek. Toda gradnja je sprožila zaporedje dogodkov, ki jih reformistični monarh ni mogel predvideti.

Ob sladkovodnih akumulacijskih jezerih so se začela ustavljati nomadska plemena in postavljati trajne naselbine. Začeli so se boji za zemljo in nekoč nepomembne razlike med plemeni – etnične, verske in nacionalne – so postajale vse bolj pomembne. Jezovi niso spremenili samo afganistanske družbe. Preusmerili so tokove podtalnice in zemlja je postopoma pridobila drugačno mineralno sestavo. Bolj slana tla so zelo ustrezala rastlini z rdečimi cvetovi, ki je čez nekaj desetletij postala najpomembnejša Afganistanska izvozna surovina in simbol trgovine z mamili: maku.

Vendar slana tla in makova polja še niso ustvarila trgovcev z mamili. Poznejša ekonomska odvisnost Afganistana od drog je povezana z nekim drugim in skoraj vzporednim zgodovinskim dogodkom, v katerem prav tako sodelujejo slana voda, kraljeva družina in ameriški poslovni interesi.

Leta 1945 sta se na velikem slanem jezeru, ki ločuje Sueški prekop, srečala ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt in saudski kralj Abdulaziz. Na krovu ameriške vojaške križarke Quincy sta sklenila zgodovinsko zavezništvo med ZDA in saudsko kraljevsko družino, ki je Rooseveltu zagotovila nafto. Utrujeni ameriški predsednik je verjel, da lahko prihodnjo veliko vojno prepreči samo reguliran industrijski (naftni) kapitalizem, ki bo poskrbel za polno zaposlenost in ustvaril močan srednji razred. Zato je bil pripravljen sprejeti Abdulazizov ultimat, v katerem tedaj verjetno noben zahodni voditelj ni mogel prepoznati velikega političnega načrta.

ZDA so se tedaj obvezale, da bodo branile regionalne interese njihove družine in se ne bodo dotikale njihove uradne religije: vahabizma. Skrajna oblika islama, ki jo je v 18. stoletju zasnoval Mohamed Ibn Abd Al Vahab, je imela na muslimane razmeroma malo vpliva, saj je drugi islamski voditelji niso podpirali. Njeno širitev so omogočili šele ameriški naftni dolarji, s katerimi so Saudijci gradili šole, univerze in kulturne centre po regiji in krepili ideološki vpliv. Vahabistične ideje so bile zelo privlačne za nasprotnike družbenih in političnih reform, kakršne je hotel v Afganistanu uresničiti kralj Zahir. Navdihovale so poznejše afganistanske talibe in se naselile v manifestih sedanje islamske države. Ameriški dogovor na velikem slanem jezeru je nevede spodkopal temelje modernejše družbe, ki so jih leto pozneje v Afganistanu pomagali graditi ameriški gradbeni stroji.

Skrivnosti televizijskih arhivov

Veliko slano jezero in islamsko državo je v svojem novem filmu Bitter Lake (2015) povezal britanski novinar in režiser Adam Curtis.

Njegovo izhodišče je bila povojna zgodovina Afganistana, kjer so se v zadnjih desetletjih večkrat odločale usode svetovnih velesil: Velike Britanije, Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike. V več kot dve uri dolgem filmskem kolažu je povezal sprevod afganistanskih hrtov, s katerimi so v Londonu počastili prvi obisk afganistanskega kralja, in posnetke britanskih vojakov v nedavni afganistanski vojni. Prizore zakritih deklic, ki se umikajo kameram, je prepletel s predavanjem britanske prostovoljke, ki afganistanskim študentom na urah sodobne umetnosti kaže posnetek pisoarja v galeriji. S prizori iz futurističnega filma Solaris je komentiral sovjetski poseg v Afganistanu in prikazal vpliv ameriških levičarskih študentskih gibanj na prihodnje voditelje talibov. Podobe so tako močne, da je mogoče tudi brez komentarja slediti katastrofalnim napakam zahodnih strategov in občutiti njihovo popolno nerazumevanje Bližnjega vzhoda.

Vlogo pripovedovalca je režiser prepustil arhivskemu gradivu in premišljeni glasbeni podlagi. Curtisov glas izurjenega televizijskega pripovedovalca je prispeval samo krajše komentarje, s katerimi je povezal prizore bolnega predsednika Roosevelta z razkošnimi poslovnimi stavbami zavarovalnic in bank, kamor se je stekal saudski naftni denar. Ali pojasnil, kako so ideološke in politične razpoke v ameriško-saudskem zavezništvu povzročile naftno krizo v sedemdesetih letih in omogočile vzpon neokonservativne politike v zahodnih demokracijah – obdobje Margaret Thatcher, Ronalda Reagana in njunih političnih ­naslednikov.

V pogovoru z režiserskim kolegom Jonom Ronsonom za spletno revijo Vice je Curtis povedal, da ni hotel ustvariti televizijskega dokumentarca, ker bi ga pravila televizijske produkcije preveč omejevala. Film je namenoma objavil samo na iplayerju – spletnem predvajalniku britanskega BBC –, saj ga ni hotel razbijati na televiziji prijazne dele. V filmu ni uporabil samo televizijskega gradiva, ki ga je imel na voljo v BBC-jevi dokumentaciji, ampak je prebrskal tudi njihove skrite arhive: posnetke, ki zaradi nasilnih prizorov ali jezika niso bili primerni za objavo. Največje odkritje so bile videokasete v omarah njihovih tujih dopisništev. Na njih so bili neuporabljeni zapisi snemalcev, ki so spremljali prizore vsakdanjega življenja, ki jih televizijski režiserji včasih uporabijo za ilustracijo. Prizore, ki so razkrili precej drugačno družbo od tiste, ki so jo prikazovale mednarodne medijske mreže. Bolj človeško, a tudi zapleteno in polno kulturnih nasprotij, zgodovinskih zamer in bojev za ­prevlado.

Curtis je v pogovoru za Guardian pojasnil, da je hotel s filmskim kolažem prikazati vsaj del kompleksnosti sodobnega sveta in se izogniti poenostavitvam, ki jih za nagovarjanje domače javnosti uporabljajo zahodni politiki. V filmu zato ni vojne dobrega proti zlu, s katero so naše poglede na svet zakoličili ameriški in britanski voditelji – ne glede na stranke, ki jih vodijo. Je le vprašanje, kdaj je zahodna politika nehala misliti in udejanjati pozitivne družbene spremembe, po katerih so se hoteli po drugi svetovni vojni zgledovati številni reformistični monarhi v islamskem svetu. Dokler ni nekdanji vzornik postal njihov najhujši sovražnik.

Stoletje jaza

Vprašanje, zakaj zahodna politika ne zna več misliti pozitivnih družbenih sprememb, povezuje številne Curtisove dokumentarne filme. Njegov osrednji motiv je strah političnih, verskih in ekonomskih elit pred neobvladljivimi ljudskimi množicami, ki prinašajo nasilje, anarhijo in podrejo ustaljen družbeni red. Ter iskanje načinov za ukrotitev domnevnih temnih plati človeške podzavesti, iz katerih se napajajo revolucije.

Film Century of the Self (2002) je zgradil na biografiji Edwarda Bernaysa, začetnika sodobnih odnosov z javnostmi, ki je združil psihoanalitsko teorijo svojega znanega sorodnika Sigmunda Freuda z raziskavami o psihologiji množic in jo uporabil v ekonomski propagandi. Bernays je verjel, da ljudi upravljajo neobvladljive strasti in čredni nagon, ki vsakih nekaj desetletij povzročijo kolektivno norost. Vendar je trdil, da je mogoče te strasti in nagone učinkovito usmerjati, če poznamo njihovo delovanje.

Z uspešnimi kampanjami je že v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja pokazal, da lahko človeške nezavedne želje s propagando in manipulacijo spremenimo v potrošniške potrebe, vplivamo na življenjske sloge in spodbudimo prodajo množičnih izdelkov. Zato potrošništvo ni bilo koristno samo za povečevanje gospodarske rasti. Če bodo politični voditelji znali usmeriti človeške strasti v potrošništvo, bo to najboljše zagotovilo za družbeno stabilnost, je verjel Bernays. Le potrebo po državljanski svobodi bi morala zamenjati potrošniška svoboda – pravica posameznika, da si na nereguliranem trgu izpolnjuje potrošniške želje. Materialne, čustvene in duhovne.

Idejo, da potrošništvo zavira željo po družbenih spremembah, je Curtis čez nekaj let podrobneje razvil v filmu The Trap – What Happened to our Dream of Freedom (2007). V dokumentarcu All Watched Over By Machines of Loving Grace (2011) pa je predstavil še eno vplivno ideologijo, ki je obljubljala trajno družbeno stabilnost in red.

Po drugi svetovni vojni so nekateri inženirji, ekologi, matematiki, ekonomisti in tehnološki publicisti trdili, da je družba v resnici zelo kompleksen kibernetski sistem, ki ga ne upravlja politika, ampak nevidni naravni zakoni. Zagovorniki kibernetske družbe (Norbert Wiener, Buckminster Fuller ...) so bili prepričani, da se znajo vsi biološki, družbeni in računalniški sistemi uravnavati sami, če v njih prosto krožijo povratne informacije. S takšnim pogledom so se strinjali tudi zagovorniki svobodnega trga, je pojasnil Curtis. Kibernetsko teorijo so izrabili kot dokaz, da je prosti trg naraven sistem, ki ne potrebuje človeške regulacije. Sistem, v katerem so osebni in družbeni odnosi le racionalne transakcije med posamezniki. Ali med njihovimi ­računalniki.

Ko sta se potniški letali 11. septembra leta 2001 zaleteli v newyorška dvojčka, sta zamajali tudi krhki povojni mir, ki sta ga vzdrževala individualizem in potrošništvo. Pod ruševinami trgovinskega centra se je razkrila ranjena, nesamozavestna in zelo predkibernetska družba, ki jo je kljub navidezni gospodarski in tehnološki premoči povezala šele predstava o nevarnem in skoraj demonskem zunanjem sovražniku, je pojasnil Curtis v filmu The Power of Nightmares (2004). Zahodni voditelji pa so takšnega sovražnika našli v islamskem terorizmu in mu napovedali vojno. Čeprav so ga z zgodovinskim dogovorom na velikem slanem jezeru sami pomagali ustvariti.

Iskanje smisla

Brezposelnost, nacionalizem, verski ekstremizem, revščina, begunci, podnebne in demografske spremembe, vse večja družbena neenakost in vedno nove regionalne vojne so globoko povezani s povojno ureditvijo sveta in političnimi zavezništvi, ki so jih nekoč sklenili zahodni državniki, da bi zagotovili potrošniško blaginjo domačim volivcem. Vendar politiki in mediji državljanom niti ne poskušajo pojasniti zgodovinskih in političnih vzrokov za krizo ter jih povezati s sedanjostjo, kar je v filmu Bitter Lake naredil Curtis.

Namesto tega jih prepričujejo, da jih lahko samo močnejša vojska, bolje oborožena policija in strožje zavarovane meje obvarujejo pred nevarnim zunanjim sovražnikom, čeprav so večino terorističnih napadov pripravile domače skrajne skupine. Obljubljajo jim tehnološki napredek in nova delovna mesta, čeprav so informacijske tehnologije povečale družbeno neenakost in trajno odpravile na milijone služb. Rešitev vseh družbenih problemov iščejo v gospodarski rasti, čeprav okolje ne more zdržati še enega velikega potrošniškega cikla in ljudje v produktivnosti ne morejo tekmovati s stroji. Državljanom zagotavljajo, da bo naslednje poplačilo bančnih dolgov končno rešilo finančni sistem, čeprav še vedno ni varovalk, ki bi preprečevale tvegane špekulacije in odtekanje denarja v davčne oaze. A njihovim obljubam nihče več ne verjame – kljub prizadevanjem sodobnih naslednikov Edwarda Bernaysa.

»Vse bolj se zdi, da živimo v svetu, v katerem nihče več ne vidi smisla. Dogodki se zgodijo in izginejo, kot bi jih naplavili in odnašali valovi vročice, za njimi pa ostaneta zmeda in negotovost. Politični voditelji nam pripovedujejo zgodbe, s katerimi razlagajo in osmišljajo kompleksnost sveta. Ampak so njihove zgodbe neprepričljive in prazne,« je povedal Curtis v prvih minutah filma o slanem jezeru. Medtem se na drugih koncih sveta krepijo zgodbe, ki pridobivajo vse večji vpliv. Takšna je zgodba o velikem kitajskem imperiju, ki mu pripada prihodnje tisočletje. Ali vizija propada dekadentnega zahoda in velikega kalifata, o kakršnem je pred tristo leti pridigal Abd Al Vahab.

Zahod še nima alternativne velike zgodbe, s katero bi vstopil v novo stoletje. Tudi zato, ker je državljani niti ne zahtevajo, ampak še naprej volijo politike, ki že dolgo ne znajo misliti in še manj udejanjati pozitivnih družbenih sprememb.