Tiskane izdaje
Sloviti televizijski in filmski režiser je vso vojno, ta se je začela pred natanko 25 leti, preživel v obleganem mestu in za sarajevsko televizijo med njo naredil več sto oddaj. Med drugim je posnel muzikal Lasje in film o obisku Joan Baez v razdejanem mestu. Svet ga pozna tudi kot režiserja otvoritve zimskih olimpijskih iger leta 1984. Danes vodi atelje Figure, ki je postal nekakšno središče kulturnega življenja v mestu ob Miljacki.
Gorčin Dizdar, vnuk Maka Dizdarja, enega najbolj znanih bosanskih pesnikov, pravi, da je vse lepo, kar se danes dogaja v Sarajevu, predvsem rezultat pobud posameznikov, njihovega boja in trme. To zagotovo velja za atelje Figure. Gre za lepo urejen prostor v tretjem nadstropju stare avstro-ogrske hiše na ulici Daniela Ozme v središču mesta, ki nosi ime po znanem sarajevskem židovskem slikarju in umetniku, umrlem v koncentracijskem taborišču v Jasenovcu.
Slaviša Mašić, ki je več kot štiri desetletja delal na televiziji, zdaj pa je v pokoju, tu redno prireja vrhunske kulturne dogodke, od koncertov, večerov poezije, razstav likovnih del do predstavitev knjig. Brez Figur bi bila sarajevska neodvisna kulturna scena veliko siromašnejša. Sem prihajajo kulturniki iz vseh konec nekdanje Jugoslavije in tudi iz tujine. Nekajkrat na leto povabi tudi umetnike in prijatelje iz Slovenije. Prejšnji mesec so tu denimo predstavili knjigo Dragana Petrovca Nasilje pod masko, ki je zdaj prevedena tudi v bosanski jezik.
Z balkona tega imenitnega stanovanja, preurejenega v nekakšen kulturni hram, se odpira razkošen pogled na središče Sarajeva, na zgradbo predsedstva države in na Trebević, ki se vzpenja onkraj Miljacke. Toda v prejšnjih časih je bilo od tod lepo videti tudi prvomajske parade, Titovo štafeto, Nehruja, Naserja, Ali Buta pa seveda Tita in Jovanko, pravi danes 69-letni Slaviša. Ker je hiša blizu predsedstva, so jo Srbi zadeli že v prvih dneh vojne. Maja 1992, pred natanko četrt stoletja, je popolnoma zgorela. Obnovili so jo v letih po vojni. Danes vanjo zahaja vsa sarajevska kulturna srenja.
Slaviša Mašić Foto: Branko Soban.
Od kod pravzaprav ideja za ta izjemno lep atelje Figure?
Zdi se mi, da je nastala kar sama od sebe. Kar padla je kot jabolko z drevesa. Ta velika hiša in to nekdaj naše stanovanje v njej ima sicer dolgo zgodovino. Moja družina je tu živela več kot šestdeset let. Sam sem v njej prebival od svojega prvega leta do poroke, ko sem se preselil na Baščaršijo. Sprva je bilo to skupno stanovanje treh družin. Toda ko se je kdo odselil, smo se razširili v sosednjo sobo. Pa potem še v eno … Oče Mašo, ki je bil nekoč skojevec, med vojno pa partizan in komandant Visoškega odreda, je potem tod dobil stanovanjsko pravico. Toda čeprav je bil tedaj socializem, je oče začel razmišljati, da bi stanovanje kupili. Mama Zlata, ki je bila gospodinja in doma skrbela za tri otroke, je bila proti, saj se ji nakup takrat ni zdel smiseln. Zaradi tega je izbruhnil celo spor v družini. Toda oče je vztrajal. Nekega dne se je odpravil k lastniku v Beograd. Z vlakom in denarjem v gotovini, saj takrat še ni bilo bančnih računov kot danes. Gazda je bil nekoč dokaj premožen. Imel je kakšnih petnajst hiš, a so mu jih po vojni seveda nacionalizirali. To stanovanje, v katerem smo živeli, je bila zanj nekakšna občasna rezidenca. Sem je prihajal samo poleti.
Kako je bilo potem v Beogradu?
Mama se je resno bala, da bodo očeta na vlaku oropali, saj je imel s seboj denarja za kakšne tri takratne letne plače. Toda oče je srečno prispel v Beograd. Lastnik je bil že v letih. In bil je dober človek. Ko mu je oče ponudil denar za stanovanje, je vzel samo dve tretjini vsote, tretjino pa mu je vrnil. »Tovariš Mašo, ti imaš družino, ki ta denar potrebuje bolj kot jaz. Jaz sem star, ti pa imaš tri otroke,« je govoril očetu in mu vrnil omenjeno tretjino. Tako je to stanovanje, ki je bilo izjemno dobro ohranjeno, tudi uradno postalo naša last. Ornamentika je bila nedotaknjena. V vseh sobah so bili enkratni lestenci. Mislim, da je tod že pred drugo svetovno vojno prirejal sprejeme in koncerte.
Vi ste potemtakem zgolj nadaljevali njegovo tradicijo?
Na naši ulici je bila nedaleč od tod zgradba sarajevskega radia. Radijci so vse otroke iz soseščine vabili v park pred hišo in delali predstave zanje. Sestra Vesna je bila že kot otrok navdušena nad njimi in se je potem tudi sama lotila organizacije predstav v našem stanovanju. Ker smo bili eni redkih, ki smo imeli radio, je k nam včasih prihajalo tudi po dvajset in več ljudi naenkrat. Prišli so kar s stoli in se posedli okrog radia, ko je bilo na programu kaj zanimivega. Takrat namreč še ni bilo televizije. Celo radijski oddajniki so bili redkost. Pri nas doma se je torej nenehno kaj dogajalo. Atelje je torej v resnici začel nastajati sam od sebe. Ker sem tudi sam velik ljubitelj glasbe, sem že v mladih letih kupil ojačevalce ter užival v muziki.
Kdaj ste potem pripravili prvi koncert?
Pred šestimi leti. Kot prvi je tu nastopil znani jazzovski glasbenik Dinko Šimunović, sijajen kontrabasist. Še zdaj hranim plakat o tem dogodku. Ko je začel igrati in smo skozi okna opazovali luči mesta, se nam je zdelo, da smo nekje zunaj Sarajeva, zunaj države, zunaj vsega. Počutili smo se kot na Broadwayu. Premiera je torej uspela. Koncert je tako navdušil goste, da sem to preprosto moral nadaljevati. Pred tem smo tod sicer že opravili nekaj snemanj in nekaj oddaj, koncerta pa še nikoli.
So se ti potem dogajali vsak mesec?
Ne. Presrečen sem, če ima dve ali tri prireditve na mesec. Štiri je že veliko. Toda če nimam dveh ali treh, čutim, da mi nekaj manjka.
Ali gostje vedo, kaj se je tu zgodilo med vojno, ki se je v Sarajevu začela pred natanko četrt stoletja?
Zgodilo se je maja 1992. Prav na začetku vojne. Hiša je zgorela v celoti. Takrat sem stanoval na Baščaršiji. S kombijem sem se odpravil v službo na televizijo, ko se zagledal požar v središču mesta. Nismo vedeli, kaj gori. Toda ko smo prišli bliže, smo skozi okno stanovanja mojih staršev videli nebo. Strehe ni bilo več. Si predstavljate šok! Stopil sem iz kombija, da bi planil v hišo. Toda prijatelj, ki je bil tam, me je močno zgrabil in mi povedal, da so starši v redu, živi in zdravi, in naj grem na televizijo, kjer me zdaj bolj potrebujejo. Zaradi začetka vojne smo takrat res intenzivno delali. Tako sem se v hišo vrnil šele zvečer, po službi. Vse je zgorelo. Ostali sta samo dve stvari: medeninasti mlinček za kavo in majhna kitajska vaza, ki je padla tri nadstropja globoko, pa se ni razbila. Vse drugo je bilo uničeno. Očetov arhiv. Vsi moji filmi.
V tej hiši je živel tudi Branko Đurić - Đuro?
Z očimom Branislavom Popovcem z vzdevkom Pako, slikarjem, ki je imel tu tudi svoj atelje. Veliko sarajevskih slikarjev je živelo na Grbavici. Tam so imeli tudi svoje delavnice. Med vojno je bilo vse to izropano. Toda nekaj del jim je sem in tja le uspelo rešiti. Popovac pa je vse, kar je ustvaril, imel v tej hiši. In v požaru je izgubil vse. Vse, kar je narisal, je bilo uničeno. To ga je zelo prizadelo. On je v požaru največ izgubil. Te izgube ni bilo več mogoče nadomestiti.
Zakaj so Srbi udarili po vaši hiši?
Z granatami so s hribov nad mestom tolkli po predsedstvu, ki je bilo v neposredni bližini. Mama in oče sta tistega dne sicer pravočasno odšla v zaklonišče v kleti, toda s seboj nista vzela prav ničesar. Vse je ostalo v stanovanju. Celo očetova zobna proteza. Tragedija je bila popolna. Za vso družino. Teta Bahra, očetova sestra, je tedaj živela v predmestju Sarajeva, na Vratniku. Ker je bilo tam precej muslimanov, so Arkanovi in Šešljevi četniki ves čas tolkli po tamkajšnjem naselju. Mislila je, da je življenje v središču mesta bolj varno, zato je k mojemu očetu odnesla vse svoje dragocenosti in dokumente. Tudi to je potem zgorelo tistega dne. Toda teta Bahra ni o tem nikoli govorila. Nikoli. Do konca življenja. Hiša je gorela kakšne tri dni. Ko je požar potihnil, je bilo v mestu pet ali šest dni miru. Nobenih granat. In oče je začel tožiti: »Pa ravno meni se je to moralo zgoditi na zadnji dan vojne!« Toda ta mir je bil le zatišje pred viharjem, ki je prihajal. Vojna se je potem vlekla še dobra tri leta …
Je ta vaš atelje nekakšna nostalgija po starem?
Vsak dogodek se tu začne z znanim komadom Beatlov Yesterday. Samo zato, da bi ta jutri pustili ob strani in se posvetili življenju danes. To vedno povem na začetku vsake prireditve. Včerajšnjih dogodkov ni več. O njih sicer lahko govorimo, toda bistveno bolj pomemben je ta trenutek. Ujeti je treba sedanjost. Ritem današnjega časa.
Kulturna scena je bila v Sarajevu vedno zelo bogata. Ali to velja tudi danes?
Nisem prepričan. V Sarajevu seveda imamo kvalitetne umetnike. Dobre glasbenike. Živ teater. A problem je, da je zdaj povsod v igri predvsem denar. Vsi gredo tja, kjer je več denarja. Kjer se lahko bolje prodajo.
V Jugoslaviji je bilo vse drugače. Denar ni bil tako v ospredju?
Umetniki so bili takrat predvsem veliki zanesenjaki. Zdaj se stvari meri z drugačnimi vatli. Vojna ni razdejala le mesta. Uničeni so bili tudi ideali in idoli. Govorili so nam, da ustvarjamo boljšo družbo. Verjeli smo v Združene narode, v mir, v neuvrščene. Vse to je tu zelo visoko kotiralo. Zaupali smo v Rdeči križ. Toda ko so začele padati granate, je iz Sarajeva prvi pobegnil prav ta. Dva meseca po začetku vojne. Šele potem so se znova vrnili. Takratni generalni sekretar OZN Butros Gali in njegovi so lastnoročno podirali ideale in predstave, ki smo jih imeli o modrih čeladah.
V Sarajevu sta vedno cvetela kultura in umetnost, toda Evropa tega ni hotela videti. Zanjo Sarajevo ni bilo intelektualno in kulturno središče. Pravili so, da gre tu za spopad primitivcev. A nihče ni hotel videti, da to vojno v bistvu vodijo izobraženci, intelektualci. Šolani ljudje. Sem so sicer prihajali Susan Sontag, Bernard-Henri Lévy, Joan Baez in še nekateri znameniteži. Nekatere sem sam vodil po uničenem mestu. In jih snemal. Toda te stvari so težko prišle v javnost. Evropa je vztrajno ponavljala, da gre tu za vojno primitivcev proti primitivcem. Toda vojno je vodil šolani Slobodan Milošević. Tu so bili še zgodovinar Milorad Ekmečić pa general Ratko Mladić in Radovan Karadžić, ki je bil zdravnik in neke vrste pesnik. To niso bili nepismeni ljudje. Pred seboj so imeli zelo jasen cilj. In načrt, kaj storiti z Bosno.
Nekateri evropski intelektualci so takrat trdili, da je Evropa pravzaprav umrla v Sarajevu?
Sam bi rekel, da je tragedija Sarajeva v bistvu sploh ni zanimala. Bosno so takrat zmerjali z besedami, da smo Osmani. Da nam Turčija na veliko pomaga. Toda dejstvo je, da je Turčija med vojno Srbiji bolj pomagala kakor pa Bosni.
Zaradi geopolitičnih interesov?
Zaradi trgovine. Tam je več ljudi, več dela in bistveno večji trg.
Delali ste na zimskih olimpijskih igrah leta 1984, ki so izjemno uspele. Je takrat sploh kdo razmišljal o tem, da bo v Sarajevu že čez nekaj let strašna vojna?
Ne. O tem ni nihče resno razmišljal niti leta 1992, ko je vojna že zajela Hrvaško. V času bitke za Vukovar je bil v Sarajevu velik koncert za spravo. Udeleženci koncerta so se potem z avtobusi odpravili proti Vukovarju, a so jih ustavili in poslali nazaj. Nekateri so seveda slutili, kaj se pripravlja, in so pravi čas odšli iz Sarajeva. Tik pred vojno sem na televiziji režiral pogovor z direktorjem beograjske TV Aleksandrom Tijanićem. Po oddaji je ob kavi dejal, da bo v Sarajevu še veliko huje, kot si mislimo … Takrat sem se resno zamislil nad njegovimi besedami. Jaz in moja ekipa bi namreč morali oditi na zimske olimpijske igre v Albertville, kjer so nam Francozi zaupali šest prenosov tekmovanj v Tignesu. Kamere so bile v bistvu že nameščene. V produkcijski knjigi, ki je bila natisnjena pol leta pred igrami, še zdaj piše, da je to delala sarajevska televizija. Toda zaradi vojne potem seveda nismo mogli tja. Namesto nas so potem vskočili Španci, ki so imeli v Barceloni takrat poletne olimpijske igre. Tudi tja smo bili povabljeni, a nam je vojna seveda preprečila delo v Španiji.
Bili ste eden najbolj znanih režiserjev športnih tekmovanj pri nas. Takrat ste gotovo poznali Bena Hvalo iz ljubljanske televizije?
Beno Hvala je bil moj veliki prijatelj. Bil sem njegov učenec, čeprav mi ni nikoli predaval. Veliko sem se naučil od njega. Za njegove prenose iz Planice so vedeli vsi. Toda v svetu ga niso cenili le zaradi tega. Bil je namreč prvi na svetu, ki je v neposrednem prenosu uporabil ponovitev gola. V realnem času. To se je zgodilo na hokejskem svetovnem prvenstvu skupine A v Ljubljani leta 1966. Beno Hvala je bil mojster nad mojstri. In prišel je seveda tudi na olimpijske igre v Sarajevo, kjer nam je veliko pomagal. Izjemno sem ga spoštoval.
Režijo otvoritvene slovesnosti na stadionu Koševo so zaupali prav vam. To je bila gotovo velika čast?
To je bila predvsem velika odgovornost. Treba je bilo živeti s to nalogo. Tri leta prej sem zvedel, da bom to delal. Bil sem relativno mlad. Ko so se igre začele, sem jih imel 36. Toda čeprav še nismo imeli tovrstnih izkušenj, so bile ocene prenosa, ki smo ga opravili le z osmimi kamerami, zelo dobre. Pohvalili so ga tudi Američani, ki so v Sarajevo takrat prišli z zelo močno televizijsko ekipo in s svojimi kamerami.
Kdaj ste se zadnjič srečali z Benom Hvalo?
Nazadnje sem se z njim pogovarjal po skypu iz Ljubljane. Bilo je pred nekaj leti, ko ste v Sloveniji pripravili konferenco, na kateri so sodelovali režiserji z vsega sveta. Govorili so o humanih olimpijskih igrah. Beno Hvala je takrat izjavil, da so bile igre v Sarajevu zadnje olimpijske igre s človeškim obrazom. Vse naslednje so bile namreč izrazito komercializirane.
Velike smučarske tekme ste režirali pravzaprav že pred olimpijskimi igrami?
Režiral sem prenose vseh zimskih športov v letu pred igrami. Tudi oba smuka na Bjelašnici za moške in na Jahorini za ženske. To sta bili sploh prvi veliki smukaški tekmi v takratni Jugoslaviji, saj v Sloveniji niste imeli smukaških prog. Tekmi je prenašal ves svet. Tudi Američani. Toda čestitke in pohvale za prenos je dobil kar Beno Hvala. Ker jaz kot režiser nisem bil podpisan. Sporočali so mu: »Super si naredil!« Kako velik je bil Beno! Nihče si ni mislil, da še kdo v Jugoslaviji lahko tako dobro naredi prenos kakor on.
Olimpijski zmagovalec v smuku, lani umrli Američan Bill Johnson, je bil takrat svojevrstno presenečenje?
Presenečenje bi bilo, če ne bi zmagal. Tisto sezono je bil zelo dober. V ameriški ABC so bili prepričani, da bo zmagal. Zato so se tako temeljito pripravili na prenos olimpijskega smuka. Pol proge so pokrile njihove kamere, pol pa kamere ljubljanske televizije s Stanetom Škodlarjem na čelu. Ameriško veselje po zmagi je bilo nepopisno. Johnson je bil namreč prvi Američan v zgodovini z olimpijskim zlatom v smuku.
Med vojno ste ves čas delali na televiziji?
Ves čas. Po svoje je bila to nevarna neumnost. To so bili sila neracionalni časi. Ko je izbruhnila vojna, sem vztrajno režiral oddaje za otroke. Dvakrat na teden. Da bi otroci lažje preživeli ta strašni čas.
Televizija Sarajevo je oddajala vsak dan?
Vsak dan smo pripravili televizijski dnevnik. Le malokdo ve za ta podatek. Voditelji dnevnika so bili Srbi, Hrvati in muslimani, ki so se redno menjavali. Takrat ni nihče spraševal, kdo je kdo. Program je bil vsak dan. Glasbeni, otroški. Res je, da smo kakšen film predvajali petkrat, šestkrat zapored. Toda ljudje so to razumeli.
So bombe padale tudi po vaši zgradbi?
Večkrat. Nekajkrat so po nas udarili tudi s tako imenovano krmačo, bombo, ki je tehtala okrog pol tone. Toda televizija je bilo izvrstno zgrajena. Kot nekakšen bunker. Z veliko betona. To je bila zelo trdna in varna zgradba. Tistega dne, ko so prvič napadli s krmačo, sem bil v osmem nadstropju. Sprva sploh nismo vedeli, kam je udarilo. Nekaj ljudi je bilo ranjenih, a so sodelavci hitro poskrbeli zanje. Ko je bil zaradi bomb poškodovan kakšen studio, smo se brž preselili v drugega in nadaljevali delo.
Kako ste hodili v službo?
Peš. S kolesom. Največkrat peš. Bilo je kakšnih deset kilometrov poti. A hoditi je bilo seveda treba po stranskih ulicah.
O tem bi morali napisati spomine!
Ne vem. Med vojno sem naredil več kot sto oddaj. Večina teh je brez datuma. Na nekaterih ni niti letnice. Pogosto nismo vedeli niti tega, kateri dan je. Bila je vojna. Nismo vedeli, ali bomo sploh dočakali jutrišnji dan. Moj cilj je bil delati za ljudi, ki so hudo trpeli v vojni, ne za arhive. Predvajali smo tudi oddaje o tem, kam se skriti, kako se hraniti, kako se gibati, kaj pobrati iz parka, katere gobe so užitne in podobno. In veliko smo delali za otroke. Kajti otroci so velik del vojne preživeli v kleteh, saj ven niso smeli. Ko je bilo vojne konec, mesta pravzaprav sploh niso poznali.
Arhivi danes seveda obstajajo?
Veliko posnetega je ostalo. Takrat smo delali velike stvari. Novembra 1992, sredi vojne vihre, je bila v Kamernem teatru 55 predstava znamenitega protivojnega muzikala Lasje. Ta muzikal, ki so ga pripravili sarajevski umetniki, sem potem posnel za televizijo. Na sporedu je bil na silvestrski večer ob prihodu novega leta 1993. Snemali smo v nemogočih razmerah. Včasih brez elektrike, z agregatom. Bila je policijska ura. Predstava je bila podvig brez primere. Natanko dvajset let kasneje, leta 2012, sem ansambel, ki je pripravil muzikal, povabil v atelje Figure. Dva glasbenika sta prišla celo iz ZDA, kjer zdaj živita. Bil je nepozaben večer. Najlepši dogodek v moji karieri.
Naredili ste tudi film o prihodu Joan Baez v Sarajevo.
Sem je prišla leta 1993. Posnetek koncerta v kinodvorani Imperijal še obstaja. Prišla je strogo zavarovana, v neprebojnem jopiču in s čelado na glavi. Za televizijo smo posneli dva njena koncerta. Ko sem se pogovarjal z njo, sem jo prepričeval, da mora v mesto. Peti v Imperijalu je namreč tako, kakor da bi pela v Beogradu. Malce je razmišljala, potem pa je privolila. Poklicali smo oklepni transporter. Najprej je hotela videti povsem uničeno mestno hišo, kjer je potem kar nekaj časa brskala med ruševinami. Potem se je opogumila in skupaj sva se sprehodila po mestu. Ljudje so jo začeli prepoznavati. Na Baščaršiji so bile vse delavnice zabite z deskami. Povsod so viseli kabli. Ko sva šla mimo Begove džamije, jo je spoznal neki temnopolti Američan, ki je tam delal kot prostovoljec. Nenadoma je zakričal »Hej, Joan!« in se objel z njo. Šele takrat se je popolnoma sprostila in krenila odločneje po mestu.
Kako gledate na sodne procese v Haagu, kjer Vojislav Šešelj denimo ni bil obsojen? Kaj je Haag naredil za Bosno?
Popolnoma nesmiselno je, da je nekdo, ki je ščuval k nasilju, ne more biti kaznovan. Šešlju in njegovim so sledile množice ljudi. Tu so se dogajali strašni zločini. Vsi govorijo o Srebrenici, toda zločini so se dogajali tudi drugod. S tem se ne ukvarja nihče. Toda svoboden ni le Šešelj. Nekaznovani so tudi mnogi drugi zločinci. Ki bi morali sedeti v zaporu. Po tej logiki bi bil lahko oproščen tudi Radovan Karadžić. Kaj bi pa potem storili?
Ali jim je mogoče odpustiti to, kar so storili Bosni in Hercegovini?
Mnogi jim tega ne bodo oprostili nikoli. Mislim, da so mediji ravnali napak, ko so v živo prenašali sojenja iz Haaga in zločincem s tem dajali priložnost za ekshibicije, ki bi jih morali preprosto ignorirati. Na ta način so jim sami omogočili tovrstne parade. Miloševiću in vsem njegovim negativcem na televiziji ne bi smeli dati niti sekunde časa. Nihče jih ne bi smel gledati. To bi bila zanje najhujša kazen.
