Slovenija in Hrvaška kot montipajtonovska farsa

Je edinstvena literarna pojava. Milan Rakovac (letnik 1939, Rakovci pri Poreču) je izumil specifično literarno govorico, hrvaščino povezuje z istrskimi dialekti, italijanščino in slovenščino, samoumevno prehaja iz enega jezika v drugega. Najprej je bil pomorski častnik, nato je odložil uniformo in postal pesnik, objavlja od leta 1963. Njegov mikrokozmos je Istra, odslikava svojevrstne tragike našega sveta.

Med njegovimi deli so Riva in druži, Snovid, La Triestina, Kvarnerski otočni lucidar, lani so izšla njegova Izbrana dela. V intervjuju pripoveduje o tem, da mu meje ne predstavljajo preprek, da ni točke, kjer se prenehajo Slovenci in začnejo Hrvati ... Pogovarjala sva se v prelepem interierju muzeja Mimara v Zagrebu.

Zakaj je slovensko-hrvaški spor tako postranski in tako pomemben hkrati?

To je paranoična inverzija slovensko-hrvaških odnosov, kajti 150 let, kot bi rekel Marko Kravos, smo eno in isto – ni točke, kjer se nehajo Slovenci in začnejo Hrvati – od kneza Sama in Ljudevita Posavskega naprej. Gre za neopisljiv prevrat v dveh skupnostih, ki je na žalost logičen in jasen, saj so naši politični prvaki, vsaj v 20. stoletju in po izkušnji dveh Jugoslavij in dveh svetovnih vojn, dejansko sanjali o lastni državi. In ko imaš državo, se znajdeš v situaciji, da z najboljšo državo, in to smo mi vam in vi nam, ustvariš tako rekoč vojno stanje. Ah, to je vse skupaj kot v Alanu Fordu, kot neka montipajtonovska farsa; vse – meja na morju, žica na meji, teran ...

Že na začetku sem pisal o tunelu na Bregani. Vprašali me boste, kako vendar tunel, saj je tam ravnina. Toda uradna Ljubljana in Zagreb bosta zgradila hrib, in da ne bo zapreke za avtocesto, bosta prebila tunel in skozenj, ker bo na sami meji, razprostrla rdeč tepih. In Kučan in Tuđman se bosta na pol poti tunela ljubeznivo objela. Zgodilo se nam je neko prekletstvo. Ko dosežeš kaj zgodovinsko pomembnega, potem moraš tisto, kar si dosegel, utrditi. V tej isti historični perverziji je nujno, da se skregaš s prvim sosedom.

Zakaj treniramo strogost drug na drugem? Ker z nikomer tretjim ne moremo?

Seveda. Mi sovražimo vas, vi sovražite nas, vi imate radi Srbe, mi imamo radi Avstrijce. Ni ne konca ne kraja. Postali smo najboljši sovražniki v Evropi. To je danes skoraj smešno. Slovenski in hrvaški narod, kot demos, doživljata zresnitev, kakršna je bila pred prvo in drugo svetovno vojno. Hkrati naciji še naprej toneta v neko historično digresijo, v fojbo, brezno. K sreči je ta meddržavna politična stvar retorična, v to ne verjame ne vaš minister Erjavec ne naš Stier, ne verjemejo niti proizvajalci terana na Krasu.

Kako vidite ta simbolni spor?

Teran je pravzaprav romanska, italijanska zadeva. Njegova teritorialnost se razprostira od Krmina, italijanskega Cormonsa, in Tolmina pa do Pulja in Reke. Hkrati se ti isti ljudje lahko perfektno dogovorijo o tem, da je istrska malvazija skupna povsod, tudi v Italiji proizvajajo istrsko malvazijo, podobno velja za tokaj, istrski pršut, partizane ... Napetosti med nami so postale tako rekoč literatura. In isto velja za Piranski zaliv.

Kdaj smo prišli sem, kjer smo? Narobe je šlo na začetku, takrat je bilo reševanje dvostranskih vprašanj najlažje, kajne?

Seveda. O tem sem pisal, v glavnem za primorsko, tržaško časopisje, tukaj, na Hrvaškem, sem skoraj državni sovražnik. No, malo pretiravam. Tam nekje pred sprejetjem ustave bi lahko Kučan in Tuđman v Mokricah ob kavi rešila zadeve: Piranski zaliv, ekonomske odnose, 30 tisoč slovenskih nepremičnin v Istri in Dalmaciji, vse z enim samim carskim dekretom čez noč. Tedaj še ni bilo oblasti, ustave, države ... Predsednika bi rekla, meja je pač tu. Dober Hrvat ali dober Slovenec mora danes, če hoče biti ultranacionalist, biti internacionalist, tako lahko uresniči obstoj svoje nacije. Kar vsekakor pritrjuje slovenskim težnjam po morju in tega Hrvaška ni razumela, razumeli pa so partizani. Hrvaška pa ne doume, da ste vi naš limes, naš cordon sanitaire, naša Vojna krajina že tisoč let. Ste naš prvi rov, ki nas ščiti pred strašnimi apetiti germanskega in romanskega sveta.

Pravno nima nihče absolutnih argumentov, a dejansko zadevo ordiniramo apodiktično, infantilno. Ne mislim na Kekca, temveč na pootročene ljudi. Vem in ve tudi vsak Hrvat, ki malo misli s svojo glavo, toda očitno ne mislijo več. V imenu tega bi namreč lahko rekli: hočemo pol ali četrt milje morja, vse drugo naj bo slovensko; kot dobremu sosedu, kot naši straži, kot našim marinskim specialnim divizijam, ki branijo slovanski svet pred Germani in Romani, vam odstopamo morje brez pogajanj. To bi lahko naredili celo zdaj, ko tako drzno razglašamo, da nočemo arbitraže zaradi tistega incidenta. Saj so se zamenjali ljudje. Kolinda Grabar Kitarović bi lahko šla k Pahorju ali ga poklicala k sebi in rekla, dajmo to urediti z dekretom. A vemo, ko bo prišla arbitražna razsodba, ne bomo privolili vanjo.

Preden ste bili pisatelj, ste bili poročnik bojne ladje. Vi povejte, kako se implementira arbitražna razsodba, izvaja suverenost na ozemlju in morju, kar bo Slovenija skušala narediti?

Ah, implementacija, tega ni mogoče narediti niti z vojno, če imate take trdoglavce, kot so na Hrvaškem. In na Slovenskem: kaj pa, če bi bila arbitraža negativna za vas? Ne razumem, ne sprejemam odbojnosti, kot jo goji Hrvaška. Lahko bi bila še ostrejša po tistem incidentu, lahko bi zagotovila lasten nadzor nad delom arbitražnega sodišča, lahko bi zahtevala uvid v vsak posamičen argument. Ne pa da stvar generalno odbija.

Za implementacijo nimamo sredstev, a morda je še važnejše, da nimamo politične imaginacije?

Zdaj je čas za politično zrelost, kot so jo imeli naši narodnjaki v 19. stoletju. Najlepše je to, da Hrvaška ne more ničesar izgubiti, z malo razuma pa bi lahko spet dosegla potrebno prijateljstvo, čeprav se celo zdaj ministri režijo kot pečeni mački. Širše razmere pa nam vsem narekujejo tesno, čvrsto zavezništvo, še posebej zaradi golega ekonomskega interesa.

Sodišče je ugotovilo, da nič od nedovoljene, nedopustne komunikacije med sodnikom in agentko ni bilo vključeno v dokumente, torej lahko arbitraža nadaljuje delo.

Ne glede na to, kar bo arbitraža presodila, ne glede na to, ali bo Hrvaška to sprejela ali ne, bo odločitev fait accompli, izvršeno dejstvo. To je končna stvar in potrebna je samo potrpežljivost. Veliko bolj cenim odnose med ljudmi kot pa meddržavne odnose. Bil sem član hrvaškega dela komisije za razmejitev, a so se mi po drugi seji zahvalili, niso me potrebovali. Rekel sem jim namreč eno stvar, naj bo večina članov komisije, tudi vaše komisije, ljudi z obmejenega teritorija, Istre ... Kar se arbitraže tiče, bi mi bilo ljubše, če bi sodišče odlašalo še leto ali dve ali tri, dokler ne bi državi prišli malo k pameti. Toda razsodba naj bi bila letos. Upam samo, da ne bodo slovenski mediji delali velike drame iz tega.

Jasno, da bodo. Saj veste, temu se ni mogoče upreti.

Pričakujemo lahko podpihovanje neprijateljstva in Slovenci bodo upočasnili mejne kontrole Avstrijcev in Nemcev. Hrvati pa bodo upočasnili priliv Slovencev. In bomo rezali gume? Saj to poznamo. Želel bi si umiritev, treba je zavrniti občutek ogroženosti. Slovenije in Hrvaške ne ogroža nihče, razen da ogrožata samo sebe.

Od začetka je bilo jasno, da arbitražni sporazum Hrvaški ne ustreza, da ga bo v vsakem primeru poskušala demontirati. Slovenija ji je izročila lepo darilo, nedovoljeno komunikacijo. Kako komentirate?

Poglejte, po mojem je bil sporazum Drnovšek-Račan najboljši temelj, tudi danes ostaja ena od možnosti, lahko bi ga dodelali naprej. Interpretirali bi ga – čeprav pravno morda ne stoji, a zakaj ne, če se tako dogovorimo –, da je cel Piranski zaliv hrvaška suverenost do obale Pirana, medtem ko se slovenska suverenost razteza do bark v Savudriji. Eno in drugo, ali mednarodne vode do same obale, hrvaške in slovenske. Vse to je mogoče, a kaj zdaj, ko so pravni strokovnjaki ustvarili nepomirljiv kaos. Pred 25 leti smo imeli Vzhodni in Zahodni Berlin, zdaj imamo Bužine in Škodeline.

Vi v slovensko-hrvaško-istrsko-italijanskem prostoru veliko govorite o pojmu sobivanja. Convivenza je pojem, ki ga ne razumemo, kajne?

Sožitje tukaj funkcionira tisoč let, od frankovskih in bizantinskih časov, od mljetskih providurjev in konfliktov z iredento do skvadrističnega nasilja in partizanskega maščevanja. Naši ljudje so znali drug drugemu vedno podati roko. Naši in vaši mladi etatizmi in stari nacionalizmi to razumejo, vendar ne sprejemajo.

Kaj se je zgodilo med državama po članstvu v Evropski uniji? Slovenija je imela prednost v EU, vstopila je skoraj deset let prej, ji je Hrvaška kdaj oprostila?

Ah, mislim, da je Hrvaška na to že pozabila. To je bila spet bolj retorična igra kot kaj drugega in dam klobuk dol pred slovenskim političnim vodstvom, ki je tedaj, von oben, kot bi rekli v lepi hrvaščini, gledalo Zagreb in Beograda ni niti opazilo. Za Bosno oziroma za Bošnjake, muslimane kot žrtve, pa sta samo Slovenija in Italija naredili veliko, v Sarajevu ne bodo pozabili, da sta bili v prvi liniji. To je bila tista prava Slovenija. Toda vprašanje slovensko-hrvaških odnosov in Evropske unije je zanimivo. Morda je bilo škoda, ker niste rekli, da boste blokirali Hrvaško, da nikoli ne bo članica. No, vi ste pisali proti temu, te retorične blokade so bile res smešne. Mogoče bi morala biti dejanska blokada: ali podpišeno razmejitev na morju ali pa bomo glasovali proti članstvu Hrvaške v Evropski uniji. Toda za to moraš biti Franc Rozman Stane, Kardelj, kralj Matjaž, da rečeš Romanu Prodiju ali kdor je že bil takrat predsednik ...

Ali pa Grčija, ki neskončno dolgo blokira Makedonijo.

Ja, in to počne še danes. To manjka tema dvema državama, da bi si dovolili luksuz, da enkrat rečeta »ne bom«. Morda je to dobro danes, ampak enkrat moraš nekaj reči. Na žalost se po članstvu ni zgodilo nič evropskega. Po vstopu Hrvaške bi imeli sijajen izgovor, da bi zatrli lastno suverenost, potem bi nas bilo šest milijonov.

Če bi Slovenija in Hrvaška delovali v skupnem interesu, bi bili izredno neugodni za vse sosede, ležita vendar na geostrateškem križišču. A ne moreta preseči svojih malih egoizmov?

Friedrich Engels je besnel na avstrijske Slovane, kot jih je imenoval, in besnel je zaradi bana Jelačića, ki je de facto uničil revolucijo leta 1848. Utemeljeno je napisal: Kaj pa si zamišljajo avstrijski Slovani, da bodo oni zapreka za izhod germanskega kapitala na toplo morje? To bi morala Cerar in Plenković petkrat prebrati. Namreč, kaj pomeni ta grozljiva, histerična reakcija Friedricha Engelsa, in tega ni izrekel kak Goebbels. Pomeni, da smo na enem najpomembnejših mest na svetu, in to prav Slovenija in Hrvaška. Saj veste, da je Avstrija gradila plovni tunel za transatlantike Dunaj–Trst, do Dunajskega Novega mesta je bil že izkopan, vojna je to preprečila. Plovni tunel kot Panama, železnica je predraga. S takšno pozicijo, vsa Nemčija, Avstrija, Češka, Slovaška, Madžarska morajo prečkati teritorij, to pomeni cestnino, carino, bencin, hamburgerje, živiš kot bubreg v loju ... Ampak zdaj smo že ekonomsko kolonizirani, smo kot Kenija, nimamo več nacionalne ekonomije. Vi ste jo imeli, dokler sta bila Kučan in Drnovšek, upirali ste se, to je bil največji problem vstopa v EU, živcirali ste Bruselj in Washington. No, ampak zdaj ste mirni.

Obe državi sta majhni, a Hrvaška je vseeno malce večja, tolaži se, da je narod s staro državo, institucijami. Kaj pravite?

Institucije niso nič vredne. To, kar pa Hrvaška ima, odmetava. V svoji knjigi opisujem glagoljaše, ki so širili pismenost v 9. stoletju, Svatopluk Moravski jih je pregnal osemsto – malce literarizirana številka –, ker je frankovski kler rekel, da so heretiki. Bili so sledilci Cirila in Metoda, prvih prosvetiteljev slovanstva, naseljevali so se od Crnog Kala (liška stran Velebita) do Črnega Kala nad Trstom in Koprom, vzdolž Istre in otokov, širili so slovanski jezik, pismenost, novo socialnost. Bili so duhovniki, ki so obdelovali zemljo, delali fizično, narodni buditelji, aktivisti in agitatorji, protireformacija je glagoljaštvo kot gibanje zatrla.

Enako pomembna je za istrski duh Cinquecenta Serenissima: nedvomno gre za nemilostno conquisto, ampak hkrati je La Serenissima, ki je nekoč vladala vsemu Mediteranu, bila resnična res publica, merkantilistično-liberalna republika, in, kar je prvorazredno pomembno za Južne Slovane, tolerantna do Drugega. Koprski študenti se morajo učiti »ambe le due lingue slave«, slovensko in hrvaško. In prav na tem temelju je nastala bujna renesančna kultura Hvara, Zadra, Splita, Istre. Glagoljaštvo in heretičnost sta se najmočneje ugnezdila ob morju ... S ponavljanjem narodnjaško-romantične teze 19. stoletja pozabljamo, da se je glagoljaštvo v evropski kulturi srednjega veka pojavilo kot najbolj revolucionarna teorija svojega časa, kot nova filozofija kulture in politične akcije – in ne samo vprašanje opismenjevanja.

Koliko je v tem mitskega?

Naš prispevek je ogromen: imamo Hermana Slavinca v 12. stoletju, rekli so mu Herman Dalmatini, bil je hierarhično nepomemben menih iz Žminja. Škof iz Toleda ga je poslal v Aleksandrijo v Egiptu. Španski kler je bil v kontaktu z Mavri, stik ni potekal samo čez sablje, temveč prek perzijske in arabske filozofije in poezije. Dalmatinca so torej poslali, da prinese starogrške spise v arabskem prevodu, ker so jih predhodniki zažgali. Ne samo starogrških poganskih knjig, ampak sploh vse, kar ni bilo katoliško. Evropejci so šli po lastne knjige na Mediteran. V istem stoletju imamo tudi dokument Istrsko pogodbo, napisana je v hrvaščini, nemščini in italijanščini. To so temelji.

Če se še malo vrneva v zgodovino, kdaj je nastal tak prepad med državama? Po osamosvojitvi je bil v Zagrebu zelo desen režim, v Ljubljani liberalna vlada. Je bil zato dialog nemogoč?

Morda sva že na polju špekulacij, ampak v obeh državah je znano, da je v vojni 1991 Janša ponujal zavezništvo, predlagal je, kot Martin Špegelj tukaj, blokiranje vseh kasarn, vojske in tehnike, ki je šla potem v Bosno. Morda je bil to začetek. V Slovenijo je prišel največji kontingent orožja, od kalašnikov nekdanje vzhodnonemške vojske do vatiranih vzhodnoevropskih uniform, eksploziva, raket in municije. Faktično smo bili zavezniki. Hkrati je obstajal, če ne pisni pa tihi dogovor Srbije in Hrvaške, ker, kot je napisal Miloš Minić, vstaja hrvaških Srbov je popolnoma legalna, legitimna, dokler ni prišla na pomoč jugoslovanska narodna armada. Takrat je postala subverzija, reakcija, kontrarevolucija. Kosovo je že odhajalo ... V tem globalnem kontekstu se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Morali bi vzpostavljati te praslovanske vezi. Kdo je že prepeval? Lačni Franz Kdo je tebe Praslovan ... Smo Slovani.

Realnost gre povsem drugam, tudi Evropa je čedalje bolj EU nacionalnih držav.

Dogaja se inverzija historije, kot na Balkanu v devetdesetih letih, zdaj je na tem vsa Evropa. Poglejte kaos, nastajanje Evrope več hitrosti. Jaz s svojim svetovnim nazorom pa v enem svojem romanu pišem o andorizaciji Evrope. Treba jo je razcepiti na mikroskupnosti, in to zato, da bi lahko nastala evropska nacija. Evropejec sem torej po svoji politični vsebini, po izkušnji jamskega človeka iz Šandalje pri Pulju, ki je že znal slikati. Toda kako priti do tega, če fantaziramo, da je naša rešitev višegrajska skupina. Nikjer ni več vélikih ljudi, vizionarjev, hazarderjev.

Ali ni problem, da jih ni pravzaprav niti v Evropi?

Nikjer jih ni. No, Angela Merkel, sirota, ona prenaša Honeckerjeva stalinistična izkustva v zahodno demokracijo. Toda obstaja nekaj neizbežnega in zato je treba omeniti tržaški časnik Edinost. Trst in Gorica sta v 18. stoletju začela ustvarjati Slovenijo in kdo drugi kot tržaški Slovenci, ki jih je za eno pest, a so močna, potentna pest, bodo spet obrnili list. Edinost, kot je obstajala v času Avstrije, bo začela ponovno izhajati. Dobro so poznali slovensko-hrvaške probleme, to, ali je Buzet slovenski in Koper hrvaški. Zato je obstajala parola vzajemnost. Niso se zanašali na floskule recimo škofa Josipa Jurija Strossmayerja o kulturnem in političnem zbliževanju slovanskih narodov, prelivanju v asimilacijo, v en narod, en jezik.

Morda nam danes manjka ekstatično-kulturno vznemirjenje, ki prihaja od spodaj. Kosovel je politično pomembnejša figura od kogarkoli na Balkanu, je eden od stebrov evropske poezije, ali Ljubomir Micić, ali Avgust Černigoj, Maks Fabiani. Arhitekt Marco Pozzetto, intimni prijatelj, biograf Maksa Fabianija, ki se je lahko pohvalil s štirimi maternimi jeziki, oče je bil Italijan, mati Slovenka, v Cavtatu so imeli cementarno, šole je končal na Dunaju, mi je govoril o Fabianiju. Bil je župan Štanjela, ko je kapitulirala Italija in so prišli Nemci, poklical je mladega nemškega poročnika in mu rekel, da so vsi moški v partizanih, in če bo kdo kaj naredil njihovim družinam, bo sam osebno pisal svojemu prijatelju Adolfu Hitlerju. Ta je namreč krajši čas, leta 1908 ali 1910, delal v njegovem ateljeju na Dunaju kot risar. Potem so mu rekli kolaborant, a obvaroval je ljudi. In Pozzetto je pripovedoval: kaj Italija, Nemčija, kaj tretji rajh, obvaroval bi jih tudi pred Kitajci. Kajti Fabiani je bil prvo in predvsem Kraševec, potem vse ostalo. In če mi kdo reče, kaj vi Istrani, vi niste najprej Slovenci, Hrvati, Italijani, vi ste najprej Istrani. Seveda odvrnem, kaj pa drugega.

Iz Slovenije je Hrvaška, ko gre za meddržavni spor, videti bolj domiselna, sistematična, ciljno usmerjena, tudi bolj samozavestna. Ve, kaj hoče, namreč Sloveniji preprečiti dostop do mednarodnih voda, Slovenija pa menja svoje argumentacije ...

Slovenija je v perverzni situaciji: je na morju, a nima dostopa do mednarodnih voda, na vse mogoče načine poskuša priti do nekega pasu teritorialnih voda. Ima agresivno, nepopustljivo sosedo, hrvaška politika že 25 let odbija vsako misel na tak sporazum, kaj šele, da bi se spomnila popuščanja, da bi del hrvaškega morja dala Sloveniji. To se na žalost ne bo nikoli zgodilo.

O tem mi je pred leti govoril Davorin Rudolf.

Ja, to slepilo, ta hrvaški egoizem je neverjeten. No, Kardelj in Bakarić sta te stvari vedela, razpravljala sta o meji v Istri, ki ni bila potegnjena z ravnilom. O vsaki vasi v Buzetščini so se dogovarjali, to je vedel Vjekoslav Spinčić, ki je bil zastopnik na Dunaju. Ko so ga v intervjuju za Edinost vprašali o meji med Hrvati in Slovenci v Istri, je rekel, povejte mi vi, kje je, ker je bila tako fluidna. Logiko so na terenu vzpostavljali popi: kjer je bila v času Avstro-Ogrske kaka osnovna šola in duhovnik, Slovenec ali Hrvat, je ostalo tako. V Istri je bila meja rešena brez sporov. Tega v Zagrebu ne doumejo. Dobro bi bilo, če bi bila slovenska nacija zdaj pripravljena na odbojne reakcije.

Zakaj Hrvaška s Srbi ne dela cirkusa? Ker so Srbi pač Srbi, so neprijetni, lahko bi se spet pobili. S Srbijo imamo tihi sporazum, da Bosne ni več, Evropa in Amerika se strinjata s tem. Leta 1918 jih je odšel milijon, leta 1945 je v Turčijo odšlo 2,3 milijona muslimanov in odšla bosta še tista dva milijona in bo mir. Našim Hrvatom govorim, zakaj, ko vas napadajo Vučić, Dačić, Stepinac, Pavelić, ne poveste, da mi nimamo dva metra velikega Pavelića v bronu, zakaj ne rečete, vi vendar rehabilitirate Kosto Pečanca, kvizlinge? Zakaj Hrvaška ne pokaže s prstom na srbski fašizem? Zato, ker ga je Srbija razglasila za antifašizem. Zakaj molčijo? Ker bi sicer priznali, da če obstaja srbski fašizem, obstaja tudi hrvaški fašizem.

Ste pisec Istre: personificirate prostor, ki je tragičen, čezenj sta šli dve vojni, dva eksodusa.

Ravno nedavno sem pisal, da mi je v tej vsesplošni degeneraciji, med temi kreaturami, ki glumijo naše nacionalne voditelje, tako v Ljubljani kot v Zagrebu ali Beogradu, bilo najlepše, ko je bilo najhuje. Med vojno sta mi umrla oče in ded, a spomnim se, kako so ljudje ščitili nas, otroke, kako je sosed Italijan reševal soseda Hrvata. Enako po vojni, kajti v Italijo so bežali mnogi Hrvati in Slovenci, ne samo Italijani. O tem ni niti črke v naši zgodovini, seveda nas je sram, imamo se česa sramovati. Vidite, od leta 1918 naprej so odšli desettisoči Avstrijcev, Madžarov in drugih, pa kakih 120 tisoč Slovencev in Hrvatov. Pa je Mussolini naselil tukaj sto tisoč regnicolov (italijanskih državljanov iz Italijanske kraljevine), po vojni jih je emigriralo še 200 tisoč, nakar je Tito naselil sto tisoč Jugoslovanov. Istra še danes drago plačuje, izgubila je ogromen del lastnega bitja, srca, duše ... In nas nekaj – iz vseh treh narodov, naj spomnim na Tomizzo in Tomšiča – ima o čem pisati, na žalost ... No, iz te tragike je izšlo nekaj dobrega, kot sem nedavno zapisal – nikjer niso Italija, Hrvaška in Slovenija slabotnejše kot v Istri. In zato nikjer niso močnejše.

Odkod ves ta hrvaški nacionalizem? Kako je nastal fenomen Thompson?

To je enako neizogibno kakor slovensko-hrvaški spor. Nič nimam proti šahovnici, toda z njo so patrioti 1991. povezali ustaško retoriko, pozdrav Za dom – spremni je slišati na naših stadionih četrt stoletja. Tuđman bi morda to lahko preprečil. Na začetku vojne so obstajale tri, štiri kulture odpora. Montažstroj je v Amsterdamu pel Slobodan Milošević Fuck you, Jura Stublić pa E moj druže beogradski, Slavonijom sela gore, e moj druže beogradski, ne može se na more. Ali pa Zec od Fosilov: Gospodine generale, reći ću vam jednu stvar, zapamtite Vukovar. Brnelo je po medijih, ljudje so prepevali, nakar je čez noč izginilo z ekranov in mainstreama. In prišli so militar-patriotska estrada, neonarodnjaki, Vera Svoboda, Čajić in seveda – Thompson. V vojnem času ni mogoče prodajati pacifističnega rokenrola. Ni bilo zgodovinsko neizogibno, če bi si Tuđman zaupal; lahko bi rekel Gojku Šušku, da sicer delamo državo z nacionalistično, trdo, militaristično, toda novo retoriko in novo naracijo. Imel je Špeglja, a ga je eliminiral, potem sploh ne bi bilo vojne. Špegelj je rekel, da je treba blokirati kasarne, stanovanja oficirjev, električni tok, vodo, plin. Toda ne. Slovenija in Hrvaška sta skupaj dopustili, da gresta oprema in orožje JLA iz obeh držav v BiH, tako so oborožili Mladića in Karadžića. Groza. In potem estrada tuli balkansko krvi žejno guslarsko elegijo .... Zgodili so se Čavoglavi – bando, četnici, stići će vas naša ruka i u Srbiji [Thompsonova uspešnica], to so peli vojakom na fronti.

Kaj se je zgodilo s hrvaško levico?

Stara Srbkinja iz Like mi je rekla: »Sine moj, naje... smo se majke Ivice Račana. Severno od Knina smo vsi Srbi glasovali zanj, a nikoli ni prišel, nihče od voditeljev SDP tudi ne.« Imeli so priložnost leta 1991, a so se ji odpovedali. Parola, ki so jo pripisovali Račanu, je bila: Odločno mogoče. Pošteno je treba reči, da je s tem kompromisarstvom s Tuđmanom mogoče preprečil pregon in pogrom komunistov v maščevalni, zmagovalni Hrvaški. Špekuliram, ne vem, kako bi bilo, verjetno bi bilo mnogo huje, če ne bi sklenil kompromisa.

Ampak levica je derogirala lastno pozicijo tudi v Italiji, Franciji, morda še najmanj v Nemčiji, tamkajšnja socialdemokracija še danes nekaj pomeni. Morda niti ena levica v Evropi ni zadržala tega ideološkega minimuma. Dvignila je roke od vsega, celo od same sebe. Poglejte Varufakisa ali pa Fausta Bertinottija, pravijo mu Peter Pan, Srećko Horvat je iz te nove nomenklature, hoče napraviti novi salonski krog. Takšne so bile razmere leta 1848: Bakunin, Marx in Engels so delali to, kar danes počnejo Varufakis in Horvat, po propadu revolucije so čakali. Salonski komunizem. Želim srečo prijatelju Srećku in tudi slovenski novi levici. A potrebuješ volivce, ljudi, pripravljene na barikade. Volivci pa izbirajo demošiste in demociste iz šansona Janija Kovačiča. V to situacijo se je spravila levica sama. Mislim, da je danes popolnoma neokusno sploh govoriti o levici … od Alepa in Aten do Maribora in Hamburga so levičarji, o katerih sta sanjala Marx in Trocki; urbani, profesionalno izobraženi, socialno ozaveščeni. Bo to nekdo končno organiziral?