Slovenija se vsako leto skrči za tri do štiri milimetre

Razvoj geologije je eksploziven in velika presenečenja šele prihajajo. Prava bogastva se namreč skrivajo v notranjosti Zemlje, mi pa nekoliko bolje poznamo in izkoriščamo samo nekaj zgornjih sto metrov površine. S temi besedami dr. Miloš Bavec, direktor Geološkega zavoda Slovenije, opiše privlačnost matere Zemlje za raziskovalno delo. Zanimiva so tudi geološka odkritja, denimo, da so na Pohorju diamanti ...

Geološki zavod Slovenije (GeoZS) je začel prvi val praznovanja v počastitev svojega 70-letnega delovanja dva dni pred svetovnim dnevom Zemlje, ki je bil 22. aprila. Izdal je vodnik s 70 geološkimi zanimivostmi in odkril park s skulpturami iz sedmih različnih naravnih kamnov, značilnih za Slovenijo. Drugi del prireditev pripravlja oktobra s srečanjem 33 geoloških zavodov v Evropi ter posvetom o Krasu in podzemnih vodah. Javni raziskovalni zavod GeoZS je namreč tudi precej aktiven član združenja evropskih geoloških zavodov EuroGeoSurveys, kar mu, kot pravi geolog in direktor zavoda Miloš Bavec, »pomaga pri vstopanju v mednarodne raziskovalne projekte«.


Gospod Bavec, videti je, da je sedmica najpomembnejša številka geološkega zavoda. 7. maja leta 1946 ga je ustanovila vlada LR Slovenije, sedem kamnov ste postavili v park, v pravkar izdani knjigi pa predstav­ljate 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Domnevam, da jih imamo več kot izbranih 70.

No ja, lahko bi jih predstavili tudi sto ali več. V Sloveniji je 16.116 naravnih vrednot, od teh 579 geoloških naravnih vrednot, zato je bila selekcija precej zahtevna naloga. Izbirali smo po merilu, katere zanimivosti so posebne in neponovljive med geološkimi vrednotami. Denimo diamanti na Pohorju so posebnost. Ni jih veliko, a kljub temu so. Z geološkega vidika so zanimivi, ker kažejo na procese v preteklosti, in sicer, kako se je ogljik globoko pod Zemljinim površjem zaradi visokih temperatur in tlaka ter drugih geoloških pogojev spremenil v diamant. Med drugimi pogoji velja omeniti tektonske premike, ki so iz velike globine izrinili kamnino dovolj blizu površja, da jo lahko odkopavamo. Prav tektonika poganja naš planet in delo geologov.

Pa je na Zemlji še veliko tektonske ­dinamike?

Seveda, tektonskega premikanja je, če malo poenostavim, prav toliko, kot ga je bilo vedno v zgodovini Zemlje. Tektonski premiki se dogajajo, pa še kako. Zaradi njih se Slovenija skrči za približno tri do štiri milimetre na leto, in sicer v smeri od severa proti jugu. Tako postaja naše ozemlje čedalje manjše. Vzrok za to je približevanje afriške tektonske plošče evropski in ta stik je prav na širšem območju Slovenije. Pri krčenju ozemlja nastanejo prelomi, kjer se kopiči elastična energija, ki se lahko v hipu sprosti, in tako nastane potres.

Ali pritisk, ki povzroča krčenje slovenskega ozemlja, vpliva na Alpe in njihovo rast?

Tako je. Če na eni strani nekaj stiskamo, se to pokaže v dogajanju nekje drugje. Tudi sami smo merili, koliko zrastejo Alpe, ampak, hm, naša meritev kaže malo preveliko številko, tako da 'alpske rasti' ne znamo natančno določiti. Izmerili smo, da se Alpe dvignejo za tri do štiri milimetre, bolj verjetno pa je, da za kak milimeter ali dva na leto, pri čemer moramo upoštevati nasproten pojav. To je erozijo. Domnevamo, da je vsaj v tistem delu Julijskih Alp, kjer je dvigovanje najizrazitejše, erozija počasnejša od dviganja.

S kakšno metodo in napravami merite krčenje Slovenije in rast Alp?

Meritve s stalnimi postajami GPS so metoda, ki je v zadnjih desetih letih premagala vse druge. Iz takšnih trajnih meritev je mogoče izračunavati tudi majhne premike. Mi smo za oceno dviganja Alp uporabili staro in enostavno metodo ponovljene višinske izmere. Nivelir je namreč optično zelo natančna merilna naprava, ki meri samo višino. Meritev višine poteka vzdolž nekega poligona, v primeru Alp je bilo to merjenje vzdolž železniške proge od Sečovelj do Jesenic. Geodeti so vzdolž te proge izmerili višine in večkrat ponovili meritve. Ker se izmerjene številke v več desetletjih niso ujemale, smo posumili, da so različne višine posledica tektonskih premikov.

Ugotavljamo, da so imeli interpreti v preteklosti marsikdaj prav, toda svojih trditev niso mogli dokazati, ker niso imeli dovolj podatkov. Z novimi podatki so odpadejo določene interpretacije, določene pa se potrdijo.

Se spreminja razumevanje tudi v drugih kategorijah, kot je na primer dogajanje v določenem geološkem času?

Časovna dimenzija geologije je popolnoma drugačna kot človeška, zato imamo nekaj težav z dojemanjem, kaj je 100.000, milijon ali sto milijonov let. Preboj v dojemanju v svetovnem merilu, ne samo pri nas, se je zgodil v zadnjih letih. Geologija je v zadnjih letih doživela velik premik v tem, kako družba dojema njeno uporabnost in koliko prispeva k razumevanju planeta.

Družbeni premik v dojemanju našega dela nam je dal precej večjo veljavo. Ljudje danes vedo, da geoznanstveniki pomagamo zagotavljati ves material, ki ga uporabljamo za življenje na tem planetu. Vse z izjemo, denimo, meteoritov namreč izvira iz Zemljine notranjosti. Naravna bogastva pa mora nekdo znati najti in oceniti, ali so nahajališča dovolj velika in vredna za izkoriščanje, ter tudi, ali se jih da izkoriščati sonaravno in trajnostno.

Napredek v dojemanju in izkoriščanju bogastev je verjetno povezan tudi z novimi tehnologijami in novimi informacijami?

Seveda. Naše delo je takšno, da lahko kopičimo znanje. Pred desetimi leti smo lahko samo sanjali o novih analitskih metodah in tehnologijah, ki jih imamo danes, med katerimi velja omeniti izjemen razvoj metod za določanje starosti kamnin. Ker je dosegljivost podatkov iz večjih globin Zemljine notranjosti zelo omejena, si pri razumevanju notranje zgradbe zelo pomagamo s tem, da razvozlamo geo­loško dogajanje v preteklosti in poiščemo analogije v sedanjosti. Poznavanje starosti kamnin igra pri tem ­ključno vlogo.

Ko pripovedujete o geoznanosti in novih informacijah o Zemlji, je v podtonu slišati namige, da nas čakajo še presenečenja. Kakšna?

Verjetno bomo čez 70 let rekli, da smo bili pred 70 leti šele na začetku modernih raziskav. Ja, drži, zagotovo lahko pričakujemo velika presenečenja. Zemlja je vir našega življenja, mi pa proučujemo in izkoriščamo samo nekaj zgornjih sto metrov pod površino. Notranjost Zemlje namreč skriva marsikaj, na primer geo­termalno energijo. Vemo, da je planet zelo vroč, geotermalno energijo pa izkoriščamo samo v zgornjih dveh ali treh kilometrih.

Energija, spravljena globlje v notranjosti, je za zdaj nedosegljiva, prej ko slej pa jo bomo potrebovali. Prav zato je treba kar naprej razi­skovati in geologija je ena od tipičnih ved, pri katerih sta neposredno povezani temeljna znanost in končna uporaba. Tako deluje tudi Geološki zavod Slovenije. Začnemo s temeljnimi raziskavami, od fosilov, mineralov, tektonike, podzemnih voda in geokemičnih lastnosti, nato pa prenašamo rezultate v neposredno uporabo v družbi.

Posebnost geoloških zavodov po svetu je, da niso samo raziskovalne institucije, ampak tudi baze in arhivi podatkov. Na geoloških zavodih se podatki združujejo, kopičijo in interpretirajo v čim bolj izdelane geološke modele. Vsem tem procesom, interpretaciji in prikazu podatkov z eno besedo rečemo geološka karta.

Po raziskavi ameriškega geološkega zavoda se vložek v geološke raziskave izplača z več kot 20-kratnikom v globalnem merilu. Če bomo torej dokončali sistematizirano geološko karto Slovenije, za katero bomo dali 100.000 evrov letno, bo korist za državo presegla dva milijona evrov letno.

Smo revni ali bogati po surovinah? Kaj kaže geološka karta?

Slovenija je zagotovo bogatejša po surovinah, kot vemo in mislimo danes, toda pri raziskavah tega področja trenutno nismo najbolj aktivni. Izdelava celovite geološke karte je namreč zamrla ob koncu Jugoslavije. Smo edini v Evropi, ki nimamo urejenega in delujočega koncepta geološke karte. Podatki, ki jih pridobivamo z raziskavami, so sicer vedno na voljo, toda to delo ni sistematsko, tako kot v drugih državah. Prizadevamo si, da bi ponovno organizirali pripravo geološke karte, morda celo s spremembo zakonodaje.

Česa ni v naši zakonodaji, pa bi to za urejeno prostorsko sliko morali imeti?

Zavzemamo se za to, da bi moral vsak, ki posega v prostor in tako dostopa do geoloških podatkov, te podatke posredovati v enotno podatkovno bazo. Po svetu zbirajo podatke geološki zavodi, ki jih vključno z rezultati raziskav dajejo na voljo vsem zainteresiranim ­uporabnikom.

Takšna ureditev prinaša veliko prihrankov za državo in družbo. Drastično se zmanjša tveganje pri raziskavah in posegih v prostor, ob tem pa tudi verjetnost nepotrebnega podvajanja geoloških raziskav, kar sploh ni nepomembno. Pri nas to ni urejeno, zato se zdaj pogosto dogaja, da dva investitorja na primer iščeta podatke z vrtanjem samo nekaj metrov narazen, pa ne vesta drug za drugega, ker ne moreta priti do podatka. Pogosti so tudi nepremišljeni posegi v plazljiva območja tam, kjer s strokovnega stališča to nikakor ni ­sprejemljivo.

Kakšne podatke geološki zavod že daje gospodarstvu in družbi?

Imamo širok nabor podatkov o kamninski sestavi in mineralnih surovinah, geološki zgradbi v globinah, možnostih za rudarjenje, stanju podzemnih voda in vrsto drugih podatkov. Podzemne vode dajejo v Sloveniji skoraj vso pitno vodo, zato jim namenjamo veliko pozornosti. Največja skupina na geološkem zavodu se ukvarja z vodami in onesnaženostjo podzemnih voda ter varovanjem vodnih virov. Del geološke karte v širšem smislu je tudi ­hidrogeološka karta.

Na zavodu delamo marsikaj, od temeljnih raziskav, javne službe za razna ministrstva do aplikacije naših rezultatov v različnih infrastrukturnih projektih, zato je težko izpostaviti najpomembnejše dejavnosti. Razvili smo na primer zelo uporabno metodo, s katero lahko določimo verjetnost za nastanek zemeljskih plazov, drobirskih tokov in sorodnih pojavov. Pripravili smo pregledno karto verjetnosti nastanka plazov za celotno Slovenijo, za 14 slovenskih občin pa smo takšne karte izdelali v natančnem merilu.

Bi karta verjetnosti plazov pomagala, da ljudje ne bi več gradili na tveganih ­območjih?

Če bo karta verjetnosti plazov vključena v prostorsko načrtovanje, ljudje ne bodo več gradili hiš tam, kjer so možni plazovi. Strošek izdelave­ takšne karte za celotno Slovenijo je primerljiv s stroškom sanacije velikega plazu.

Bistvo ni v tem, da bi ustavljali plazove, ampak da ljudje ne bi gradili tam, kjer je tvegano. Iz zgodovine poselitve Slovenije lahko razberemo, da so ljudje tudi v preteklosti precej neumno posegali v prostor. Imamo kup dokazov, da so vztrajno gradili na neprimernih mestih in v eni generaciji pozabili na ­napako.

Raziskava, ki smo jo naredili z oddelkoma za geografijo in psihologijo na filozofski fakulteti, kaže, da je zgodovinski spomin človeka na tovrstne naravne nesreče dolg od 15 do 20 let. Kjer je hudournik ali plaz odnesel hišo, bodo čez 20 let gradili še enkrat. Ljudje smo preveč pohlepni in prehitro pozabljamo, zato rabimo trajna, strokovno utemeljena opozorila.

Omenili ste sproščanje energije ob tektonskih premikih kot povzročiteljih potresov. Je Slovenija potresno ogroženo območje?

Zemljevid potresne nevarnosti pripravlja ARSO, naše delo pa je priprava geološke osnove zanj. Stara karta, ki zdaj še velja, je bila narejena na podlagi historične seizmičnosti oziroma potresov, ki so bili v Sloveniji zabeleženi v človeški zgodovini. Na tej podlagi ocenjujemo, kje in kakšni potresi se lahko zgodijo v prihodnje.

Nastajajoča moderna karta potresne nevarnosti temelji na geoloških podatkih, kar pomeni, da črpa podatke tudi iz daljne geološke preteklosti. Ugotavlja, kje so prelomi, ki bi lahko bili nosilci morebitnih potresov, in kakšni so bili potresi, ki so pustili sled v kamninah in sedimentih.

Na katerih območjih je verjetnost potresov večja?

Izstopajo širše območje Ljubljane, Posočje in Posavje, sicer pa celotna Slovenija spada v območje zmerne potresne aktivnosti oziroma seizmičnosti. Izrazito močni potresi pri nas niso pričakovani. Takšni se dogajajo na dobro znanih območjih, na primer v pacifiškem ognjenem obroču. V to območje sodi tudi Ekvador, ki ga je nedavno stresel hud potres.

Geologi ste izdelali oceno seizmičnega tveganja za drugi blok nuklearke v Krškem.

Dela še nismo končali. Zaradi visokih varnostnih standardov v krški kotlini raziskujemo potresno nevarnost bolj kot kjerkoli drugje v Sloveniji. Tam uporabljamo tudi metode, ki so sicer nujne, a si jih drugje žal ne moremo privoščiti.

Vključeni smo bili v ponovljene raziskave potresne varnosti obstoječega bloka nuklearke, pripravljamo pa še raziskavo za morebiten drugi blok. Sodelovali smo tudi pri načrtovanju odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov.

Ljubiteljsko ocenjevanje potresne nevarnosti je zelo popularno, ko gre za pomembne objekte, raziskovanje oziroma iskanje pravih odgovorov pa je zahtevna zadeva.

Ste raziskovali tudi zaloge uranove rude na Žirovskem vrhu? Rudnik so zaprli, ker naj bi bila ruda preveč revna.

Naš zavod je bil vpleten že pri odkrivanju rudišča in ocenjevanju zalog uranove rude, prav tako pa tudi v času delovanja rudnika. Geološka služba v rudniku je bila kar enota geološkega zavoda.

Ko so zapirali rudnik, so po ekonomskih kriterijih ocenili, da je ruda siromašna in da se je ne izplača izkoriščati. Kmalu po zaprtju rudnika se je pokazalo, da je uranova ruda na Žirovskem vrhu morda celo dovolj bogata in da bi jo lahko še izkoriščali. S strokovnega vidika ni izključena možnost za ponovno odprtje rudnika. Žal pa je bil zaprt na način, ki ne omogoča enostavnega ponovnega odpiranja. Vemo pa, da so tam znatne zaloge rude.

Pripravljate geološko karto onesnaženosti Slovenije?

Geokemičnih kart je več po posameznih območjih. Dobro smo raziskali okolico Mežice zaradi rudnika svinca, porečje Idrijce in Idrijo ter Ljubljano in še nekatera druga območja. Geokemične raziskave o onesnaženosti okolja delamo tudi zunaj Slovenije, predvsem na Balkanu – v Makedoniji, Srbiji, Črni gori. Raziskujemo vplive rudarjenja na okolje.

Na mizi imate knjigo Roof of Rock z zanimivo fotografijo hiše, pokrite s kamnitimi strešniki. Je to vaš projekt?

To je evropski projekt, ki se je lani končal. Vodil ga je naš zavod s partnerji od Italije do Hercegovine. Tema projekta so bile kamnite strehe ob obali Jadranskega morja, kar se da razbrati tudi iz naslova Roof of Rock. Morda je tema na prvi pogled videti precej obskurna, v resnici pa odpira veliko zanimivih vprašanj.

Kamnite strehe, ki so del kulturne dediščine, so nam vsem všeč. Ko pa jih želimo obnoviti, ugotovimo, da je to legalno nemogoče, ker ni več kamnolomov ploščastega apnenca. Domačini na Krasu mu pravijo škrle. Nabavimo jih lahko samo na črno, zakonito pa ne. Odprtje kamnoloma namreč ni dovolj komercialno zanimivo, ker je povpraševanje vseeno premajhno.

Situacija povzroča veliko zadrego odgovornim za kulturno dediščino, ker ne morejo svetovati ljudem, kje naj kupijo kamnito kritino. Posledica je, da ponekod prekrijejo streho kar s pločevino. Projekt Roof of Rock smo končali s pripravo strokovnih smernic, ki naj bi jih upoštevale države ob Jadranu pri spremembi njihove zakonodaje.

Strokovnjaki geološkega zavoda so v sedemdesetih in osemdesetih letih delali v 25 državah, zavod pa je imel kar 2700 zaposlenih. Danes je na zavodu 100 zaposlenih. V primerjavi s tistimi časi je vaše delo v tujini danes zelo skromno.

Takrat je bilo zelo močno gibanje neuvrščenih, kar je za naš zavod predstavljalo velik trg. Po koncu Jugoslavije se je geološki zavod reorganiziral in razdelil na več podjetij. To, kar je bilo nekoč raziskovalno jedro zavoda, je danes Geološki zavod Slovenije, ki je znanstvenorazi­skovalni zavod. Med tedanjimi 2700 delavci so bili tudi rudarji, ki jih je geološki zavod napotil na delo, denimo, v Nemčijo. V tistih časih se je v okviru neuvrščenih raziskovalo povsod, celo nahajališča zlata v Južni Ameriki.

Danes vstopamo na mednarodni trg po drugačni poti. Zelo smo aktivni v evropskih projektih, denimo za spodbujanje čezmejnega sodelovanja, in v evropskem programu za razi­skave in razvoj Obzorje 2020. Mednarodne aktivnosti predstavljajo med 15 in 25 odstotki našega proračuna. Na domačem trgu zaslužimo med 15 in 25 odstotki proračuna, približno 40 do 50 odstotkov pa z raziskavami, ki jih financira slovenska agencija za raziskovalno dejavnost, ARRS. Izvajamo tudi javno službo na področju podzemnih voda in rudarstva. Kot javna rudarska služba vodimo rudarsko knjigo in evidenco vseh zalog mineralnih surovin v Sloveniji.

Kolikšen je letni proračun zavoda?

Približno štiri milijone evrov. Če ne bi imeli razpršene dejavnosti in prihodkov, bi naš zavod težko preživel glede na brutalno krčenje državnega denarja za raziskovalne ustanove. Izpad sredstev ARRS nam je nekako uspelo nadomestiti z drugimi viri. Zaradi nenehnega povečevanja zahtev po dvigu kvalitete naših rezultatov bi si želeli bistveno več delati na področju znanstvenega raziskovanja.

Ko je bil pred, denimo, desetletjem slovenski gradbeni trg živahnejši, je bilo na tem področju tudi za nas več dela. Izvajali smo geološke raziskave za velike infrastrukturne projekte, kot je avtocestni križ. Teh raziskav je zdaj manj, med večjimi, ki jih zdaj izvajamo, so geološke raziskave za drugo cev cestnega predora pod Karavankami in drugi tir železniške proge Divača–Koper.

Geologi delujete po načelu, da je treba dobro poznati preteklost, da bi videli v prihodnost. Kaj nas torej čaka v prihodnje?

Dober primer so podnebne spremembe, ki so naša realnost, toda tudi njihovo poznavanje izvira iz geoloških raziskav preteklosti. Sledovi podnebnih sprememb so jasno zapisani v sedimentih in ledu, zato raziskave antarktičnega in grenlandskega ledu potekajo tudi z geološkimi metodami.

Vprašanje, ali se danes dogajajo podnebne spremembe ali ne, je napačno. Podnebne spremembe so se vedno dogajale in se dogajajo tudi danes. Relevantna tema je, kako in koliko ljudje vplivamo na klimatske spremembe. Pri teh raziskavah so geologija in njene metode nepogrešljive, zato sem prepričan, da čaka stroko tudi na tem področju eksploziven razvoj.