Sloveniji se zdi dovolj dobro že, če sledi drugim

Agrarni ekonomist, redni profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti in v času pridruževanja eden ključnih pogajalcev z Evropsko unijo. Pripoveduje o Sloveniji, ki v EU ne ve, kaj dela in kaj bi rada, od moderne politike ima samo piarovce ... To je uvertura v daljši intervju o kmetijski politiki Unije in Evropi, ki bo objavljen v posebni številki Sobotne priloge 9. maja.

Na zahodu velja prepričanje, da je bila širitev Evropske unije proti vzhodu v letih 2004 in 2007 napaka. Koliko je fragmentacija EU, ki se dogaja zdaj, povezana z vzhodnimi članicami?

Krivda je na obeh straneh. Širitev je bila političen projekt, vendar mora tudi druga stran sprejeti različnost vzhoda. Slednji ima svojo izkušnjo. Ob vstopu in v pogajanjih je bil obravnavan kot drugorazreden. Prvih deset let jih je vse naučilo, da jim Evropa ne bo dala uresničitev sanj o takojšnji blaginji, da samo terja prilagoditve in ne vem kakšne standarde, zahteva eno, drugo, tretje; dobijo sicer nekaj deset milijard kohezijskih in kmetijskih sredstev, ampak to je daleč od uresničitve sanj. V bistvu so bile koristi za državljana vzhoda, ki je drugačen – nerealno je verjel v Evropo –, premajhne. Obenem te države niso bile sposobne same generirati ekonomskega razvoja. Mali človek na Madžarskem ali Poljskem živi, ne glede na Evropo, slabo. Distanca se še povečuje. Evropske vrednote so povezane z izobrazbo, dobrimi šolami in kakovostnim javnim sistemom. Če želite narediti tovrstni premik, pa potrebujete ne eno, temveč več generacij. Nekateri tega ne bodo nikoli zmogli.

To ni stvar dveh generacij?

Ne, ni realno. Mladina se sicer zelo hitro spreminja, kmalu praktično ne bo več razlik, ali prihajaš iz Šanghaja, Avstralije, Amerike ali Evrope, ampak to ni povezano z Evropo, temveč z globalizirano mladino.

Erasmus ne dela Evropejcev, temveč globalizirano mladino?

Ja. Dela bolj tolerantne ljudi, prenašajo se koristna znanja, ampak če se greš ali učit ali zgolj žurirat, ker gre za oboje, ne vem, koliko to prispeva k evropejstvu. Bolj gre za prispevek k odraščanju, poklicnemu profiliranju, kompetencam. Srečujem se z mladimi, ki prihajajo nazaj, vsak prinaša svojo zgodbo iz tistega okolja. Nobeden ne prinaša zgodbe Evrope. Če pride iz Göttingena, prinese nazaj nemško filozofijo, nikoli evropske. Za kaj takega bi bili potrebni veliki kampusi, kjer bi delali na skupnih konceptualnih projektih. Če ne drugega, bi morali skupaj demonstrirati proti propadu Evrope. Toda ne dogaja se nič. Za nameček pa še, ko se tovrstna napredna mladina vrne domov, sploh ne razume več stanja doma v vzhodni Evropi, v Sloveniji. Želi samo še ven, v razvito okolje, njeno odtujeno blaginjo, ki pa omogoča normalni razvoj.

Kaj je Slovenija prinesla v Evropsko unijo? To je tisto večno vprašanje, ki smo ga po letu 2004 postavljali tudi drugim na vzhodu. Žižek je na nekem mestu pripomnil, da vedno, kadar ga vprašajo, kaj je bilo darilo Slovenije, brž reče – nič.

(Smeh.) Držim se za jezik. Ne vidim, kaj bi prinesli. Nimamo skupnosti v Bruslju, ki bi prinašala neko identiteto, Slovenka ali Slovenec se zunaj zelo hitro prilagodi in je uspešen, imamo posamezne odlične uradnike. Ampak nikoli ne delujemo kot skupnost, nikoli ni direktne povezave s centri moči doma, postanemo del globalne, v tem primeru bruseljske skupnosti. Ne veste, koliko odličnih kadrov je iz Slovenije že poniknilo v bruseljskih labirintih. Žal moramo priznati, da Slovenija sistemsko ne dela evropske zgodbe, zato že izgubljamo. Pomislite, koliko ljudi od slovenskih pristopnih pogajanj in predsedovanja ni več nikjer v državnih sistemih. Srečujem jih vsepovsod, zmeraj isto vprašanje: zakaj ne delamo bolje? Če v naslednjih dveh letih česa ne naredimo, bomo imeli s predsedovanjem leta 2021 težave in ne bo tako uspešno, kot je bilo tisto leta 2008.

Sploh obstajajo kake prioritete, strateški cilji Slovenije v Evropski uniji?

Dolgo časa je bil strateški cilj pobrati in razdeliti denar, v to je bilo usmerjeno vse. Sedaj pa enotne vizije in strukture delovanja ne moremo več prepoznati. Strinjam se s kolegom Mojmirjem Mrakom, ki je o tem govoril na teh straneh, da smo naredili napako z ukinitvijo službe za evropske zadeve. Razen nekaj projektov, kot je recimo pogajanje o proračunu EU, imamo premalo projektov, s katerimi se integrira razpoložljivo znanje za oblikovanje nacionalnih ciljev. Saj za strategije ni nujno, da so napisane. Ne govorimo o dokumentih. Gre za to, da bi vedeli, kaj delamo in kaj bi radi dosegli, za skupno vezivo početja.

Kaj pa aktivna politika pri nastajanju evropskih direktiv?

Preveč je sektorska in gre za naključnostni pristop. Na primer, če imamo tam dobrega uradnika ali če obstaja interes industrije, potem se organiziramo, celo na kaj vplivamo. Daleč pa smo od tega, da bi se stvari lotili sistemsko, jih stalno spremljali in iskali rešitve. Poglejte, kot edine iz Evrope za vsako stvar od doma kličejo samo še naše parlamentarce. Nismo razvili niti think-thankov, ki bi se stalno ukvarjali z evropskimi idejami. Ni sistema, ni vizije. Občutek imam, da smo potem, ko smo vstopili v evro, sklenili, da so bili vsi cilji doseženi in je že dovolj dobro, da sledimo drugim.

In to je vse?

Ja. In lahko se nam zgodi, da bomo padli ven, izviseli, storili napake, se zaradi tega slabše razvijali, da bodo šle odločitve v našo škodo, kot je recimo ta schengenska direktiva ... Ustanovne članice bodo šle po svoje, te vedo, kako, višegrajska skupina bo povezana z Evropo nekako drugače, v bistvu je hoče manj, kot je je sedaj, in po svoje. Menim, da to ni model za nas, da smo bliže, vsaj upam, temeljnim evropskim vrednotam in konceptu. Menim, da Slovenija ima in bi lahko imela od tega največ koristi. Mi potrebujemo močno Evropo. Kot majhna država potrebujemo vse te vrednote, odprtost, potrebujemo normalno delovanje pravne države z vsemi modernimi standardi vred, potrebujemo tudi sredstva in transparentnost. Najslabše, kar se nam lahko zgodi, je, da bosta ta dva milijona ljudi zaprta v svoji majhnosti in gošči mentalne povprečnosti. Kaj se bo zgodilo? Vsa elita bo pobegnila, kot beži iz Portugalske, Latvije in Grčije, in imeli bomo Šenčur od Kopra do Lendave.

Potrebni so močni premiki v delovanju družbe, jasen cilj in primerljive vrednote. Predsednik vlade je nekatere posameznike, ki se ukvarjajo z evropskimi temami, avgusta sklical zaradi brexita in drugega. A smo ostali pri tem.

V čem je problem slovenske politike?

Slovenska politika sistematično ne gradi javnih sistemov, jih stalno dopolnjuje in spreminja. Pri nas je vse vedno vezano na enega človeka, na ministra, vsak ga pozna in usmerja svoja upanja in težave. Ta pa je lahko še tako dober, pa ne more sam peljati stvari. Skozi moje delo in mednarodne projekte gledam druge. Pri Nemcih, tam se pogovarjaš z nekom, ki je na trinajsti poziciji ali sploh ne v sistemu odločanja, pa vedno veš, kakšno je nemško stališče; vseh tistih tisoč ljudi v kanclerskem uradu pa najprej ve, kaj počno in strukturirajo stvari v odnosu do Evrope na posameznih področjih. In mi? Da karikiram: od moderne politike smo dobili samo piarovca ali dva, eden se ukvarja s tviti, drugi s facebookom. Govore pišejo uradniki brez političnega občutka, učinkovitega sistema odločanja in odgovornosti navznoter ni. Po tihem nam je uspelo razsuti ali, bolje, ne zgraditi tistega, kar je steber vsake moderne države, neodvisne državne uradnike, recimo na srednji ravni, ki upravljajo sisteme, sledijo Bruslju, prenašajo izkušnje in gradijo naše institucije in pravni red. Ampak če posamezne uradnike še najdemo, nam manjkajo vodje, koordinatorji, ki izvajajo določene strateške načrte, reformirajo in gradijo. Tu smo bosi v vseh javnih sistemih, bojim se, da tudi v precejšnjem delu gospodarstva. Samo poglejte, kako delujejo kabineti ministrov. Razen pri premieru in morda po naključju še pri kom nimamo vsebinskih kadrov, ki bi oblikovali stališča, prenašali od in do uradnikov ter delali politiko. To je razlika med razvitimi in nerazvitimi državami.

Eno je personalna politika, drugo je institucionalna?

Ja, za dobro vodenje države so potrebni vsebinsko močni kabineti. Najbolj bistri mladi, običajno so stari med 28 in 35 let, so zraven moči, obvladujejo stvari, pišejo, usmerjajo politiko. To vidite in berete v knjigah. Poleg tega je pomembna notranja struktura uradništva, kjer so stebri, ljudje, ki imajo pravno, ekonomsko, socialno urejene stvari in vodijo svoja področja avtonomno, ne glede, kaj o tem menijo vrhovi strankarskih elit. Pri nas pa prepogosto cel administrativni sistem čaka, da bo ukrepal minister ali ministrica, ki je brez kabineta, brez spodnje strukture. Odloča se na podlagi lastnega mnenja, če sploh. Zato stvari stojijo in enako je po vseh delih javnih sistemov. Saj se najde kje tudi kak dober primer, a premalo. Vsi čakajo, to je ta neaktivnost in neprodornost Slovenije.

Samo ena anekdota: ob pogajanjih z EU smo šli z Janezom Potočnikom in Mojmirjem Mrakom obiskat vse evropske prestolnice, poskušali smo jih pridobiti za slovenska stališča. No, takrat smo vedeli, kaj hočemo. Mene so potrebovali za kmetijske zadeve. Zanimivo je bilo na Nizozemskem, nasproti mi je sedelo šest ljudi, potil sem se in iz petnih žil vlekel argumente. Vprašanja so bila hujša kot na izpitih. V Franciji je bilo nasproti 70 ljudi, celoten sistem, s praktikanti vred. Ko pa prideš v državo X – pravzaprav jo lahko imenujem, na Portugalsko –, te v veliki dvorani sprejme zelo prijazen bivši profesor, državni sekretar, ni niti tajnice, ki bi zapisovala, niti vsebinca, ki bi kaj komentiral ali delal zaključke. Pogovarjala sva se sama, govoril sem v prazno, potem smo šli pa res dobro jest. Karikirano rečeno, mi gremo v to smer. Ministrom dajemo preveliko težo, če za tem ni sistema, ki generira rešitve, potem prihaja do takšnih ad hoc zadev, kot so ograje na meji, čakalne vrste na cesti.

Kaj si Evropska unija misli o državah, ki ne mislijo Evrope, ki so brez mnenja?

Evropska unija pomeni na eni strani institucije in na drugi države članice. Kar se tiče evropskih institucij, mi izgubljamo. Bojim se, da tiste stvari, ki so pri nas najbolj všečne, ko najbolj ploskamo, da se znamo postaviti proti Evropi, zapirajo vrata za vnaprej. Nikoli ne tehtamo odločitev s stališča, kaj te pomenijo v drugem, tretjem koraku, takrat, ko bomo mi imeli drugačne interese. Mislim, da imamo pri komisiji že precej vrat zaprtih, ker stvari nismo gradili ali smo jih izpustili; ali pa je tako, kot je zdaj, nastalo na našem področju med komisarjem in našim ministrom skoraj sovražno stanje. Do mene je prišlo, ko so me ljudje iz komisije začeli spraševati: Ali ti misliš, da me bodo kaj spraševali o teranu? A lahko zrihtaš, da nas ne bo nihče nič vprašal o teranu? To pove vse o klimi. V bistvu pa mnenje Evrope niti ni tako pomembno. Saj žal niso bistveno boljši od nas.

Kar pa se držav članic tiče, dajemo temu preveliko težo. Države članice živijo v svojem svetu, mislim, da mi nikoli nismo imeli ne prijateljev ne sovražnikov, znašli smo se sami, in ko smo to počeli pametno, smo tudi kaj premikali. Za to, da bi zdaj zgradili močne odnose s komer koli, da bi o nas imeli tako in tako mnenje, pa pravzaprav ne vem, kaj bi morali narediti. Smo in bomo majhen igralec, ne vidim tudi, da bi nas nekdo zelo potreboval. Bojim se, da smo nekatere stvari začeli prodajati tudi zato, da bi nas imel kdo rad, in to je absolutno narobe.

In vendar država potrebuje neka spodobna prijateljstva. Mi pa zdaj opažamo eno samo tesno politično in ekonomsko prijateljstvo, namreč z Madžarsko. Rahlo mučno, ali ne?

Ja, meni, ki izhajam iz pokrajine ob meji, je to transparentno. Do drugih pa je včasih malo mučno, ne vemo, v kakšnem odnosu smo, in tako naprej. Če nekomu moč raste, ni nujno, da ne bo uporabil presežne moči. Imeti bi morali izjemno močno diplomacijo in jasna stališča – saj vemo, majhni narodi morajo biti boljši od drugih. Precej ambasad sem videl v zadnjih letih, včasih je človek kar ponosen, včasih pa ne ve, kaj se tam dogaja. In spet smo pri viziji.

Od tujih sogovornikov je zadnje čase velikokrat slišati, da Slovenija nima stika z realnostjo.

Drži.

To je zelo nerodno, glede na bliskovito hitro spreminjanje stvari v Evropi.

Mi pa smo še zmeraj srečni, da nas obravnavajo kot nas, da smo še zmeraj manjši problem kot Poljska, Madžarska, Hrvaška, Grčija ... Padli smo iz prve tretjine, smo nekje v zlati sredini, ni reality checka, ni benchmarkinga. Kaj delajo drugi, kam gredo, kaj so dobro naredili Estonci, kaj Irci pred leti ...

Izgubili smo se v samozadovoljstvu, to pa zato, ker imamo težave z gradnjo države in samopodobo. Mislim, da države nismo do konca zgradili. Evropa nam je dala lagodje, da smo prenehali razmišljati o tem, da bi morali rasti, razvijati znanje, podjetnost, nove tehnologije, graditi sodobno infrastrukturo, oblikovati podobo države ... Slovenija ni institucionalno dovolj močna za vse to, problem je sistemski.

Težko si predstavljamo, koliko dobrih kadrov je odšlo iz državne uprave; koliko so ti ljudje, ki so sedaj tam, motivirani, kako delujejo, se razvijajo, kako deluje politični establišment. Najhuje je tisto, kar govorijo povsod: počakati je treba, kaj bo rekel minister. To imamo malo kot Slovani, da namreč bogovi namesto nas odločajo, ampak močneje bi se morali približati zahodnoevropskim vrednotam, osebni odgovornosti in splošnim skupnim vrednotam. Vidimo pa, kako raste upor proti temeljnim vrednotam, ko o njih najbolj vpijejo v političnih strukturah, jih imamo z naslednjim aktom spet manj. Tuji diplomati in tuji predstavniki nas gledajo in se čudijo, predvsem pa se čudi naša napredna mladina, ki se v tem sistemu sploh ne znajde. Pa niso oni problem. Saj druge države niso bistveno boljše ali slabše, ampak mi smo majhni in na prepihu in lahko bi nam šlo bolje.