Slovenski hrast med velikani svetovne sociologije

Konec aprila letos je bil na Dunaju velik mednarodni znanstveni simpozij, posvečen petdesetletnici izida knjige The Social Construction of Reality. A Treatise in the Sociology of Knowledge (1966; slov. prev. Družbena konstrukcija realnosti. Razprava iz sociologije znanja, 1988). Nanj sta bila kot posebna gosta povabljena avtorja Peter L. Berger in Thomas Luckmann. Peter L. Berger je prišel, Tomaž Luckmann pa zaradi bolezni ni več mogel. 10. maja je profesor Luckmann umrl.

Knjiga Družbena konstrukcija realnosti (v bistvu gre za drobno knjižico) je leta 1966 odprla nov pristop v sociologiji znanja in poudarila pomen tega znanja za »konstrukcijo« in interpretacijo družbenih odnosov v okviru institucij, ki jih doživljamo kot »družbo«. Obenem pa se je uprla (tedaj) mainstream funkcionalizmu – po oceni ameriškega sociološkega združenja spada med deset najpomembnejših knjig s področja sociologije. Prevedena je bila v petnajst jezikov. Je tudi eno najbolj citiranih družboslovnih del po drugi svetovni vojni.

Profesor Tomaž (Thomas) Luckmann je umrl dva tedna kasneje, 10. maja 2016. Pokopan je v Osojah na avstrijskem Koroškem, v skupnem grobu z ženo Benito, ki je umrla skoraj trideset let prej. Na drugi strani Osojskega jezera je imel precej visoko v hribu brunarico, s katere je vedno znova rad pokazal njemu tako drage Julijske Alpe in Karavanke. Ob slovesu ga je Paul M. Zulehner, znameniti dunajski sociolog religije, njegov učenec in prijatelj, imenoval »slovenski hrast«. Bil je izjemen znanstvenik in, kot so zapisali ali povedali mnogi, enkraten učitelj, čudovit človek, oče, mož, prijatelj, partner. Grace Davie ga je označila za »eno največjih figur v razvoju povojne družbene znanosti«.

Kdo je bil Tomaž Marija Božidar Luckmann, kot so mu dali ime ob rojstvu? Rojen leta 1927 na Jesenicah očetu Karlu Luckmannu in materi Vereni Vodušek, je otroštvo in mladost preživel v slovensko-nemškem družinskem okolju v Jesenicah in deloma pri sorodnikih v Ljubljani, kjer je obiskoval klasično gimnazijo. Iz tistega obdobja se je velikokrat spominjal velikega vpliva, ki so nanj imeli materin oče in bratje, montanist Raša in etnomuzikolog Valens, pa tudi duhovnik Vital in pesnik Božo Vodušek. Po okupaciji se je moral vrniti na Jesenice. Kmalu po tem, ko so partizani l. 1942 ubili očeta – to obdobje je bilo zaznamovano s tragiko, vendar je v poznejših letih Luckmann šel po poti sprave (tudi tako, da je dobil slovensko državljanstvo) –, je odšel na Dunaj, kjer je končal gimnazijo, po vojni pa začel študij filozofije in jezikoslovja. Študij je nadaljeval v Innsbrucku in New Yorku (New School for Social Research), kjer je leta 1953 magistriral iz filozofije, 1956 pa doktoriral iz sociologije religije. Tam je začel akademsko kariero, po nekaj letih pa se je vrnil v Evropo, naprej na Univerzo v Frankfurtu, kasneje pa na Univerzo Konstanz, na kateri je bil do upokojitve. Sociološko zanimanje je ohranjal vsa leta po upokojitvi – še lani jeseni je izšel pogovor z njegovimi sodelavci.

Že pred odhodom v ZDA je spoznal kasnejšo ženo Benito Petkovič, letonsko-švedsko-poljskega rodu, s katero sta imela tri hčere: Majo, Maro in Metko. Naj omenimo, da je bila Benita tudi njegova znanstvena sogovornica. Ko smo urejali izbor njegovih del z življenjepisom, je posebej zahteval, da se omeni njeno temeljno delo Politik in einer deutschen Kleinstadt. Benita je tudi avtorica koncepta »mali življenjski svet«, ki ima pri Luckmannu zelo pomembno mesto.

Vsebina doktorskega dela, komparativna raziskava štirih protestantskih župnij v Zahodni Nemčiji, je osnova njegove druge najbolj znane knjige: The Invisible Religion. The Problem of Religon in Modern Society (1967; slov. prev. Nevidna religija 1997). V njej je pokazal temeljni premik k novi družbeni obliki religije, k subjektivnosti, k privatizaciji in individualizaciji religioznosti. Danes, ko je ta družbena oblika religije prevladujoča v alternativnih duhovnostih in med kristjani, se morda zdi, da delo ni nekaj posebnega. Drugače pa je, ko pomislimo, da je izšlo pred skoraj pol stoletja. Luckmann je nekoč povedal, da mu tedaj mnogi niso verjeli, a čas je pokazal, da je pravilno anticipiral pomen in večplastnost religioznosti.

Njegovo znanstveno delo je segalo na različna področja, med katerimi so najbolj znana sociologija znanja in sociologija religije, fenomenologija, raziskave jezika, komunikacije in moralne komunikacije. Sicer bolj obrobno – glede na siceršnji opus –, toda angažirano in v dialogu s soavtorjem Petrom Bergerjem se je lotil vprašanja oblikovanja in ohranjanja smisla in identitete ter posebne vloge, ki jo imajo glede tega intermediarne institucije v pluralni družbi. V slovenščini imamo še dve knjigi. Modernost, pluralizem in kriza smisla (1999, orig. 1995), drugo skupno delo z velikim prijateljem P. L. Bergerjem. Tu bi morda pripomnili, da obstaja vtis, da je prišlo do plodne združitve Bergerjeve bolj sociološke (celo makrosociološke) perspektive z Luckmannovo bolj fenomenološko (epistemološko) in mikrosociološko usmeritvijo. Lahko tudi domnevamo, da je v tem okviru nastalo zanimanje za nekatere vidike socialnega kapitala.

Družba, komunikacija, smisel, transcendenca pa je izbor prispevkov z različnih področij njegovega dela (uredila V. Potočnik in I. Bahovec), v katerem so tudi izčrpen življenjepis, najpomembnejša bibliografija in prispevki štirih slovenskih sociologov o (osebnih in/ali strokovnih) srečanjih z njim.

Izmed drugih knjig omenimo Strukturen der Lebenswelt (Strukture življenjskega sveta; 1974 in 1985; skupaj s tedaj že pokojnim Alfredom Schützem), The Sociology of Language (Sociologija jezika, 1975), Lebenswelt und Gesellschaft (Življenjski svet in družba, 1980), Life-World and Social Realities (Življenjski svet in družbene stvarnosti, 1983), Theorie des sozialen Handelns (Teorija družbenega delovanja; 1992), Moral im Alltag. Sinnvermittlung und moralische Kommunikation in intermediären Institutionen (Morala v vsakdanjiku. Posredovanje smisla in moralna komunikacija v intermediarnih institucijah, 1998; v soavtorstvu), Kommunikative Konstruktion von Moral (Komunikativna konstrukcija morale, 1999; skupaj z J. Bergmannom).

Zapis o profesor Tomažu Luckmannu ne more prezreti njegove zavzete drže do Slovenije. Mnogi ne vedo, da je znanstvene prispevke pisal v angleščini in nemščini, vendar pa je govoril odlično slovenščino. Kot znanstvenik je v Sloveniji prvič nastopil leta 1984 na mednarodnem simpoziju Znanost in vera, ki je potekal v okviru SAZU. Kasneje je večkrat predaval na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti, na Teološki fakulteti, na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in na več znanstvenih srečanjih. Njegovi prispevki in/ali pogovori z njim so izšli v Teoriji in praksi, Družboslovnih razpravah, Novi reviji in nekaterih slovenskih dnevnikih in revijah.

Med osebnimi stiki s slovenskimi družboslovci najprej omenimo »njegova« slovenska Humboldtova štipendista Marka Kerševana in Franeta Adama. Z obema so ga povezovali iskreni in trajni prijateljski stiki. Že prej se je spoprijateljil z Mišom Jezernikom. Mimogrede, po Jezernikovem pogrebu v Celju je govoril z Jožetom Pučnikom. Nekatera imena »mlajših kolegov« družboslovcev je zapisal v predgovoru k Izbranim spisom Marka Kerševana (2011): Vinko Potočnik, Igor Bahovec, Bojan Čas, Matevž Tomšič, Darka Podmenik, Matej Makarovič. Tudi z nekaterimi od teh se je vzpostavilo iskreno prijateljstvo. Marko Kerševan je ob smrti o odnosu s prof. Luckmannom v Večeru zapisal, da je ob njem izkušal, da kljub razlikam v poreklu, življenjskih poteh, teoretskih usmeritvah in političnih presojah »lahko nastane in obstane ne le medsebojno spoštovanje, ampak tudi prijateljstvo«.

Svoj odnos do Slovenije je na poseben način pokazal ob vprašanju samostojnosti Slovenije, ko se je edinkrat v življenju dejavno politično udejstvoval. Leta 1991, ko se je začela vojna, je bil v Ljubljani na ustanovnem zasedanju Svetovnega slovenskega kongresa. Ko se je vrnil v Konstanz, je uporabil vsa svoja poznanstva in skupaj z nekaterimi kolegi pisal za podporo Sloveniji na najvišje institucije držav, tudi v State Department (bil je ameriški državljan). V Konstanzu je soorganiziral demonstracije v podporo Sloveniji – sočasno je slavistka prof. Renate Lachmann delovala v podporo Hrvaški; tam se je začela njuna skupna pot. Stanje v Sloveniji ga je vedno zanimalo, tako da se obisk pri njem ni mogel izogniti tej temi. V zadnjih letih je bil glede razvoja Slovenije precej v skrbeh.

Zelo veliko so mu pomenili družina in sorodniki. Stikov z njimi se je veselil in slovenske sestrične, bratrance in druge redno vabil k sebi na Koroško, zadnjič kljub bolezni to pomlad okoli velike noči. A ne gre le za »svojo« družino in sorodstvo. Družina je bila v središču njegovega sociološkega zanimanja pri empiričnem raziskovanju komunikacije v vsakdanjiku, ko so za potrebe raziskovanj med drugim snemali tudi pogovore ob nedeljskih družinskih kosilih. Mimogrede, po njegovih besedah mu je prav to empirično raziskovanje kot sociologu dalo največ veselja.

Profesor Tomaž Luckmann je bil izjemen Slovenec in nikoli ni izgubil svoje slovenske identitete. Velik znanstvenik, predvsem pa velik človek, ki je živel bližino ljudem. Lahko rečemo, da je spoštoval vsakega človeka, ki ga je srečeval, ne glede na status ali izobrazbo. A njegov odnos se ni osredotočal zgolj na posameznika – osebo je sprejemal v krogu tistih, ki živijo z njim.

Upava, da ta zapis kljub nepopolnosti izraža veliko in iskreno hvaležnost teh, ki smo v srečanjih z njim in nekaterimi njemu ljubimi ljudmi ogromno prejeli. Vsak pa se lahko z njegovo globoko in pogosto kritično mislijo sreča prek del, za katera upam, da bodo nagovorila in navdihnila še mnoge družboslovce in vse druge, ki nas zanima, kako ljudje živimo in kako reflektiramo in osmišljamo ovire in spodbude v družbenem delovanju. Meniva, da recepcija Luckmannovega življenjskega opusa ni nekaj, kar bo šlo v anale in arhive; prav gotovo bodo še mnogi družboslovci radi segli po študijah primerov, ki osvetljujejo dogajanje v majhnih življenjskih svetovih, zato da bi spoznali, kako mikrostrukture odnosov vzdržujejo globalne procese, ki bi jih radi spremenili ali preobrnili v smer trajnostnega razvoja.



Dr. Frane Adam je sociolog, raziskovalec na Inštitutu za razvojne in strateške analize (IRSA), Ljubljana. Dr. Igor Bahovec je sociolog, docent za sociologijo religije na Teološki fakulteti in sodelavec IRSA.