Tiskane izdaje
Kaotična ameriška vlada je po odhodu nacionalističnega stratega v rokah generalov.
Smaragdna osa je elegantno in smrtonosno bitje, z natančno odmerjenim pikom ugrabi možgane precej večjega ščurka in ga spremeni v ubogljivo orodje. Njeno zlovešče vedenje ni posebnost, v naravi marsikdaj mikroskopska bitja prevzamejo nadzor nad velikimi sesalci. Morda je to razlaga za vedenje predsednika ZDA.
Država je v pol leta postala bizaren resničnostni šov, v katerem se je tiskovni predstavnik Bele hiše v grmovju skrival pred novinarji, nato ga je za deset dni nasledil pojav, ki se mu je reklo »the Mooch«, maja je nekdo podrl novinarja in bil nato izvoljen v kongres, direktor zvezne policije je prek televizije izvedel, da je odpuščen, nazadnje se je izdelovalec vrtnih bakel moral resno opravičevati, da ni povezan s skrajneži za belsko nadvlado. To je le nekaj utrinkov zadnjih mesecev, skupna točka je newyorški milijarder, ki je od vstopa v Belo hišo to spremenil v zmes cirkusa in gladiatorske arene, v kateri se različne frakcije borijo, da bi postale njegove prišepetovalke.
Ali pa smaragdne ose, ki vlečejo njegove tipalke. Za zastrupljevalca Trumpovih misli je dolgo veljal strateg Steve Bannon, zato naj bi njegov odhod prejšnji teden prinesel v Belo hišo nekaj več umirjenosti. Toda v torek je Donald Trump na skoraj poldrugo uro dolgem shodu v Arizoni spet dosegel še eno najnižjo točko predsedniškega rentačenja. Prejšnji teden so mu skoraj kot gnil zob morali izpuliti obsodbo neonacistov, a jo je že naslednji dan znova relativiziral. Ta teden je samega sebe naredil za največjo žrtev dogajanja v mestu Charlottesville, kot da v napadu terorista z idejami o belski nadvladi ni umrla 32-letna Heather Heyer.
Princ teme
Trump se je med kandidaturo hvalil, da bi lahko koga ustrelil sredi ulic New Yorka, pa bi še vedno ohranil podporo volivcev. »Zdaj je nekdo resnično umrl ... Njegova nezmožnost, da se jasno in takoj odreče skupinam, odgovornim za to nesprejemljivo nasilje, je bila moralno gnusna in velikanska neumnost,« je poudaril Julius Krein, ustanovitelj in urednik časnika American Affairs, ki je dolgo odločno podpiral in zagovarjal Trumpa. Po njegovih besedah so bile oznake o Bannonu kot makiavelističnem voditelju iz ozadja pretirane, saj je resnični problem predsednik in ne njegov sporni svetovalec. Kljub izjavam slednjega, kot je: »Temačnost je dobra. Dick Cheney. Darth Vader. Satan. To je moč.« In čeprav je prek spletnega medijskega glasila Breitbart News obskurnim skupinam z obrobja političnega prostora, ki so si nadele ime alternativna desnica, omogočil vstop v širšo družbo in nedvomno prispeval k strašljivemu korakanju v Charlottesvillu.
»Lenin je hotel uničiti državo in to je tudi moj cilj. Vse hočem zrušiti in uničiti sedanji establišment,« je Bannon dejal v znamenitem februarskem pogovoru za časnik Time, ko je prišel na naslovnico, zasenčil svojega šefa in nemudoma za nekaj časa padel v nemilost pri njem. Še nikoli ni bil tako blizu vrha ameriške oblasti nekdo, ki verjame v bližnji sodni dan, izbruh hudega konflikta, po koncu katerega naj bi se rodil nov svetovni red. Toda po besedah politologa Jonathana Bernsteina je bil Bannon »amater« brez izkušenj z vodenjem države, ki zares ni nikoli ogrozil delovanja državnega aparata. Njegova najbolj škodljiva dediščina bo ostala, da je v Trumpu vzbudil najslabše vzgibe. »Na žalost bo Bannonova številka ostala v Trumpovem telefonu in bo še naprej širil svoj uničujoči vpliv,« je prepričan Bernstein.
Razmišljanja o koncu
Morda to kaže niz predsednikovih nastopov prejšnji teden, ko je po pritisku generalov v vladi podprl njihovo strategijo za okrepitev in nadaljevanje vojne v Afganistanu ter požel ostre kritike Breitbar Newsa, nato pa si dal duška v Phoenixu in bil deležen njihovih pohval. Vse to že pod taktirko Steva Bannona, saj se je nemudoma vrnil za krmilo časnika, ki ga je spremenil v učinkovito orožje na skrajnem robu desnice proti vrhu republikanske stranke. To je sprožilo ugibanja, ali bo s svojim medijskim megafonom morda celo vplivnejši, kot je bil v Beli hiši, na kar je v četrtek opozoril Karl Rove, politični aktivist desnice, povezan z vrhom stranke. Bannon je ob odhodu precej samopoveličujoče dejal, da je »Trumpovega predsedovanja, za katero smo se borili, konec«.
Misli o koncu se gostijo tudi v zmernejših političnih krogih. »Resno se sprašujem o njegovi zmožnosti, sposobnosti, da opravlja to funkcijo, zanima me, ali ima motivacijo zanjo,« je zaskrbelo Jamesa Clapperja, nekdanjega direktorja osrednje obveščevalne agencije Cia. »Koliko časa bo država še morala prenašati to moro?« je na glas izrekel misel, ki se z levice seli tudi na zmerni del desnice. Sloviti novinar Carl Bernstein, ki je z razkrivanjem afere Watergate pomagal tlakovati pot za padec predsednika Richarda Nixona, je zatrdil, da se v vrhu vojaških in obveščevalnih krogov, vse bolj pa tudi med vodilnimi republikanci in poslovneži, oblikuje mnenje o nesposobnosti Donalda Trumpa za vodenje države. »Ob ugibanju o njegovi čustveni in duševni uravnovešenosti smo priča nevarnemu trenutku v naši zgodovini,« je opozoril.
Latinske ZDA
V razdrobljeni vladi so se preostali nacionalisti, kot sta svetovalca Stephen Miller in Sebastian Gorka, nekoliko umaknili, »globalistična« četica iz banke Goldman Sachs se že nekaj časa premeteno izmika pozornosti in poskuša v ozadju doseči svoje cilje. Malo je slišati tudi o Trumpovemu zetu Jaredu Kushnerju, ki se je namesto umirjanja tasta raje lotil lažjih nalog, kot so mirovni pogovori na Bližnjem vzhodu. Vajeti so v rokah generalov in jasno je, da smo priča izrednemu političnemu dogajanju, če politiki in mediji z olajšanjem ugotavljajo, da »vojaški voditelji hitro osredotočajo svojo moč v izvršni oblasti«, »javno nasprotujejo predsedniku« in »omahujejo« pri izvajanju njegovih politik.
Nekdanji marinec John Kelly kot vodja osebja poskuša vnesti red v vladne vrste, skupaj s svetovalcem za nacionalno varnost H. R. McMastrom in obrambnim ministrom Jimom Mattisom pa naj bi zagotavljal »mirno roko na krmilu«, kot je dejal demokratski senator Richard Blumenthal. »Trump predstavlja neposredno nevarnost državi, v napadu jeze smo izvolili nestrpnega, samovšečnega demagoga, ki je celo po mnenju nekaterih voditeljev lastne stranke nevarno nestanoviten. Toda če od generalov pričakuješ, da bodo rešili republiko, ni jasno, kam to pelje,« je opozoril Joe McLean, vodja mnenjske organizacije Crockett Policy Institute. ZDA nenadoma spominjajo na Latinsko Ameriko preteklosti, ko je bila vojska porok za stabilnost države.
