Tiskane izdaje
Namen eseja, kot ga je prvi preizkusil Montaigne, je témo načeti, jo dokumentirati, speljati govor o njej in tako dalje – kot nekakšen literarno-filozofski poskus, preizkus, poizkus, eksperiment. Pisec piše, njegovo nezavedno narekuje rdečo nit. Pisec ne ve, kam ga ta nit vodi. Ni njegov namen, da bi na osebno jalov način razložil bralcu prvine tega, kar v eseju raziskuje. Da bi ga prepričal. Kako naj vem, kaj mislim, dokler ne vidim, kar sem napisal?
Znebiti se je treba tudi, že predhodno, razmišljanja o namenu življenja. Če govorimo o namenu življenja (causa finalis, teleološko razmišljanje), to že predpostavlja višjo instanco Boga. Kot bomo videli, ne da bi imeli karkoli proti obstoju Boga, tak z namernostjo prepojen način razmišljanja čisto enostavno zavaja. Zavaja zato, ker je to, prvič, veliko prelahek način izhoda iz dileme, in drugič zato, ker meče napačno luč na Boga. Vsiljuje mu pomen in namen instance. Boga zvaja na nekoga, ki daje človeku smisel –, kar je konec koncev tudi primitivni namen vseh verstev. Jemlje pa mu tisto Vseobsežnost ki, kot bomo videli, res ima razlagalno moč. Pot do odgovora je tu prav obrnjena.
Predhodna vprašanja
Vprašanje, ali je življenje smiselno, je lahko popolnoma in sámo po sebi nesmiselno. Stvar namreč ni v tem, ali ima objektivno življenje kakršenkoli smisel, namen, pomen in tako dalje. Predhodno vprašanje je, s kakšne perspektive govori tisti, ki to vprašanje v prvi vrsti sploh postavlja. To nas seveda spominja na Descartesa, ki je s svojo formulo cogito, ergo sum postavil trditev, da je dokaz o obstoju človeka to, da ta človek kogitira, misli.
Mislim, torej sem?
Se mi življenje zdi smiselno? To vprašanje si bom zastavil le takrat, kadar smisla ne vidim. Če pravi Descartes: Cogito, ergo sum! (Mislim, torej sem!), je ta njegova trditev odgovor na neko drugo predhodno vprašanje. Zakaj se mora Descartes sploh spraševati, ali »on« je? To ni filozofsko vprašanje. Je miselno-pojmovni poskus odgovoriti na eksistencialistični Angst, pomiriti tesnobo. Ta tesnoba najverjetneje izhaja iz dejstva, da se Ego subjekta (še) ni sestavil. Od te ugotovitve dalje je tema torej psihoanalitična. Razlog za to je enostaven. Analitični nagovor (diskurz) ima razlagalno moč, ki je filozofski govor nima. Tu je treba dodati, da ima objektivno in smiselno razpravljanje o smislu življenja za izhodišče lahko samo duševno neobremenjenost tistega, ki o tem govori in piše. Sartrova formula na primer, po kateri je vse dovoljeno, če je dovoljen samomor, je bolestna. Ima sicer določeno razlagalno moč, toda, kot bomo videli, hudo zavaja.
Zato pa je jasno, da je na primer vprašanje o tem, ali mišljenje v resnici dokazuje obstoj ali neobstoj subjekta, ki to vprašanje postavlja, samo po sebi problematično. Namreč nekdo, ki je o svojem obstoju, tukaj in zdaj, ker je v stiku z dejanskostjo, prepričan, si tega vprašanja nikoli ne bi niti zastavljal. Če si torej Descartes to vprašanje zastavlja, ima morda neki problem, o katerem drugi, ki si tega vprašanja ne zastavljamo, nič ne vemo. Stvar potemtakem ni filozofske narave, kajti sámo zastavljanje dvoma o tem, ali obstajam oziroma ali ne obstajam, je zanimivo, točneje problematično, s psihološkega in subjektivnega stališča. Ne zastavlja pa to relevantnega filozofskega vprašanja.
Samomor
Podobno seveda lahko trdimo, ko se nekdo sprašuje o smislu življenja. Gotovo je na primer, da tisti, ki se napravljajo k samomoru, v življenju ne vidijo nobenega smisla, pa čeprav je to morda posledica objektivnih težav z zdravjem, starostjo ali čimerkoli drugim. Zanje kakršnokoli kogitiranje o objektivnem smislu življenja nima prav nobenega smisla, namena in pomena. Izhajajo iz objektivnih težav, te pa so jih že pripeljale tako daleč, da z gotovostjo trdijo, da vsaj njihovo konkretno življenje tukaj in zdaj, pa tudi v bližnji in daljni prihodnosti, nima več nobenega smisla. Tu pride na misel anekdota o znanem univerzitetnem profesorju kirurgije na medicinski fakulteti v Københavnu, ki je pri svojih več kot osemdesetih letih na medicinski fakulteti obiskal svojega naslednika.
Rekel mu je: »Poglej, ostal sem sam, ostarel, zadnji vlak z moje postaje je že davno odpeljal. Na svetu nimam več nikogar, s katerim bi delil svoji veselje in žalost. Moje življenje nima več nikakršnega smisla. Zato sem se odločil, da bom končal tako, da se bom do konca zapil. Viski bo moj samomor. Vem, da mi bodo v šestih mesecih odpovedala jetra in bom na ta način zlagoma umrl …« To zgodbo mi je pripovedoval prav ta mlajši kolega, ki ga je starejši kolega obiskal in kateremu se je bil na tak način zaupal.
Anekdota sama po sebi kaže na dejstvo, to pa je omenjeni profesor kirurgije iz københavnske univerze tudi hotel povedati, da je v določenih življenjskih situacijah smiselno ugotoviti, da je življenje brez smisla.
Še več, v takih situacijah je samomor objektivno smiseln in razpravljati o smislu življenja v takih situacijah je brez pomena. Ni pa brez pomena v takih situacijah razpravljati o smislu, namenu in pomenu smrti, s katero subjekt končuje svoje poglavje v knjigi življenja. Tu ne gre več zgolj za filozofiranje o tem, ali ima življenje in tako dalje v resnici kakšen smisel. Gre za dejanje, s katerim subjekt določno izkaže in dokaže, da vsaj njegovo življenje nima več smisla.
Če se torej tu od sobesedila nekoliko odmaknemo, postane očitno, da o smislu življenja – v tako ozko zastavljenem referenčnem okviru – ne moremo razpravljati ločeno od nagovora o smislu smrti. In kot je to običajno v podobnih situacijah, je slednje veliko lažje kot tisto prvo. V metafiziki je dobro znano, da je zelo lahko razpravljati o milijardah različic zla, popolnoma nemogoče pa je opredeliti »dobro kot dobro«.
Če torej govorimo o odsotnosti smisla življenja, najdemo neštevilne razloge, ki so v resnici čisto razumljivi suicidalni razlogi za dokončanje življenja. So pa ti razlogi tudi živ dokaz, da vsaj konkretno življenje nima več nobenega smisla, kar je subjekt s svojim suicidom, samomorom tudi določno in v realnem svetu dokazal. To je po drugi strani lažji del te razprave, ki je v resnici psihiatrična, ali karkoli drugega, ne daje pa odgovora na sicer pristno filozofsko vprašanje o tem, ali ima življenje objektivno kot abstrakcija kakršenkoli smisel. Lahko bi šli celo dlje, kot gre na primer francoski psihoanalitik Freymann, in rekli, da brez fantazma, h kateremu bi se zatekal vsak večer pred spanjem, življenje nima nikakršnega smisla.
Človeška eksistenca
Morda je torej prva postavka v razmišljanju o namenu in pomenu v človeškem življenju ta, po kateri razlikujemo človeško eksistenco od vsake druge živalske eksistence. Z biološkega stališča je življenje bolhe ali močerada vredno natanko toliko, kolikor je vredno človeško življenje. Na biološki ravni je življenje pač življenje, emanacija neke dezoksiribonukleinske kisline (DNK) kot istovetnosti tega življenja, ki je z biološkega stališča genetsko in v vsakem drugem pogledu lahko izredno zanimiva, morda veliko bolj zanimiva kot »navadna« eksistenca človeškega bitja, kateremu je tako zelo antropocentrično vse drugo tudi posvečeno.
Eksistenca je potemtakem, če je sploh drugačna, drugačna samo zato, ker je specifično človeška. Zaradi tega se zastavlja izrecno vprašanje, kakšna je ta differentia specifica človeške eksistence. Ta človeku kot razmišljajočemu bitju v prvi vrsti daje zmožnost in pravico, da o smislu svoje eksistence sploh razpravlja. Tu se začne metafizični vidik tega vprašanja, ki bi ga lahko povzeli tudi s formulo, da je človek transcendirajoče bitje. Človek je bitje, ki skače preko, transcendira. Potem je seveda veliko vprašanje, preko česa človek skače, kaj je tisto, kar človek presega kot presežno bitje, ki je zaradi tega radikalno drugačno, celo od najvišjih primatov, da o preostalih živalskih vrstah niti ne govorimo.
Imanenca in transcendenca
Za potrebe našega razmišljanja bomo zato kot prvo postavili vprašanje razlikovanja med imanenco na eni in transcendenco na drugi strani.
Latinska beseda imaneo izhaja iz glagola maneo, ki v latinščini pomeni, da nekje sem, da nekje bivam, da nekje vztrajam v svojem bivanjskem obstanku. I- je predpona, ki se nanaša na to, da torej vztrajam v svojem eksistencialnem obstanku v določenem sobesedilu, v kontekstu svojega življenjskega obstoja.
Žival in človek
Velika razlika med imanenco in transcendenco, to je tako še najlažje pojasniti, je v razliki med živaljo in človekom. Tudi preprostemu opazovalcu je očitno, da na primer pes biva v svojem življenjskem okolju, se nanj s svojimi vnaprej vgrajenimi (v trdo računalniško tvarino) obnašalnimi vedenjskimi obrazci (instinkti) odziva, da je skratka nekako potopljen v svojo bivanjsko eksistenco, da je tej eksistenci torej v tem smislu imanenten.
Žival se na okolje sicer odziva, vendar se ne zaveda, da se odziva. Živali torej manjka refleksija, to je, dodatna zmožnost, kapaciteta računalnika, da registrira ne samo tisto, kar je v zgornjem smislu imanentno, za psa je to na primer kost, ki jo najde, marveč tudi dejstvo, da se ta primarni proces sploh odvija. Razlika med človekom in psom je torej v tem, da pes vidi kost, človek pa ve, da vidi kost.
Zaradi tega tudi glede tega drugotnega procesa zaznavanja o zaznavanju človek lahko zavzame določeno razdaljo, distanco, perspektivo. To človeku daje posebno avtonomijo. Če pravimo, da je bistvo duševnega zdravja v tem, da ima človek zmožnost samega sebe kritično presojati, da samega sebe ne jemlje povsem resno – Angleži pravijo temu the sense of humour –, se to nanaša na to sekundarno registriranje procesov o primarnem procesu. To se z drugo besedo imenuje »zavest«.
Zavedanje o zavedanju
Človek je torej v tem smislu že po opredelitvi bitje, ki se zaveda svojega zavedanja. Njegova računalniška kapaciteta (RAM) je dovoljšnja, da z njo registrira ne samo primarne procese (percepcija, apercepcija), temveč tudi procese o procesih, ki so v resnici serija sekundarnih povratnih zvez o primarnih povratnih zvezah, ki jih njegova eksistenca dobiva iz okolja.
Gotovo, vsako tudi najbolj primitivno človeško bitje je zavesti sposobno. To je vgrajeno v trdo tvarino (hardware) računalnika. Kapaciteta je dana, potem je pa seveda vprašanje, ali in kako je ta kapaciteta tudi izkoriščena. Carl Jung na primer nekje v svoji analitični psihologiji (The Tavistock Lectures) pravi, da je zavest napor in da torej primitivno človeško bitje ni ves čas v tem smislu pri zavesti, da mu zavest od časa do časa ugaša in mrkne. Na to se nanaša znani črnski rek: »Sometimes I sits and think; and sometimes I just sits …«
Iz tega izhaja, da je celo samo zavedanje o zavedanju že sicer potencial človeškega računalnika, ni pa a priori dano. Mirno pa tu lahko zapišemo, da tudi brez tega zavedanja o zavedanju človek ni nič drugega kot žival, kajti na ta način delujejo vse živali, to je, se na okolje adekvatno odzivajo, vse, od pajka pa do šimpanza. Potem je preveč ceneno, če rečemo, da so ta adekvatna odzivanja, na primer dejstvo, da pajek plete mrežo, zgolj in samo preprogramirani vedenjski vzorci (instinkti), ki so vgrajeni v samo trdo tvarino računalnika vsake žuželke. To je seveda res, je pa tudi jasno, da mora tudi pajek najti pravi kót na pravem koncu prostora, v katerem bo potem spletel svojo mrežo.
Odtenki sivega
Prišli smo torej do sklepa, da je razlika med imanenco in transcendenco vse prej kot nekaj črno-belega.
Sama imanenca celo pri najbolj primitivni žuželki ni zgolj pasivno lebdenje v danem okolju. Vsako tudi najbolj primitivno bitje se na okolje bolj ali manj fleksibilno, prožno in adekvatno odziva. Lahko torej rečemo, da celo pajek, ko izbira za svojo mrežo pravi kót v prostoru, na svoj način presega (transcendira) okolje, na katero se adekvatno, prožno odziva. V tem skrajno levem delu spektra med popolno imanenco in popolno transcendenco torej že naletimo na odtenke, v katerih je odziv organizma na okolje bolj ali manj prožen. Na neki način te nianse sivega med skrajnostma črnega in belega torej kažejo, da popolne imanence pravzaprav ni, da je vsaka imanenca v nekem smislu že prožna, da se feedback, povratne zveze iz okolja tako ali drugače zaznajo in vpišejo v računalnik vsakega živega bitja.
Če to drži, iz tega logično izhaja, da je tudi sama transcendenca v levi skrajnosti tega spektra vprašanje možganske kapacitete in da so torej stopnje prestopanja meje (transcendenca) tudi vprašanje genetskega napredka človeške vrste.
Lacanova slika v zrcalu
Pri Lacanu pa najdemo ugotovitev, ki se sklada s tukajšnjo razčlembo, da namreč šimpanz, ki se pogleda v ogledalo, v njem ni zmožen prepoznati lastne podobe. Ena najbolj izvirnih Lacanovih ugotovitev je prav to, da je človeški otrok že pri šestih mesecih zmožen v ogledalu ne le zaznati (percipirati) svojo sliko, temveč to sliko celo prepoznati (apercipirati) kot vidik samega sebe.
Lacan iz tega razvije celotno teorijo, enostavni kibernetski odgovor pa je, da je prepoznavanje samega sebe v ogledu stvar kapacitete računalnika, ki je v tej fazi razvoja torej že sposoben zaznati nekaj, kar ni samo slika o nečem, marveč je slika o tistem subjektu, ki ga sam subjekt, torej samega sebe, tako zaznava. Tukaj torej ne gre samo za percepcijo in apercepcijo, prosto po Leibnitzu, marveč gre za apercepcijo samega sebe. To pa terja čisto drugačen referenčni sistem. Ta referenčni okvir se lahko vzpostavi, kadar je zanj v računalniku torej prostor (RAM), prostor ne le za zaznavanje nečesa, temveč tudi za zaznavanje o samem zaznavanju.
Zavestnost samomora
Iz istega razloga je človeško bitje, kot smo to omenili poprej, tudi zmožno samomora. Jasno je, da samomor terja ne le zaznavanje samega sebe – v tem sobesedilu samega sebe kot nečesa, kar je zanj nepremostljiv problem –, temveč celo dejanja (action) vis-à-vis samemu sebi. Če je torej samomor negacija smisla življenja, potem ta negacija terja iste mehanizme, percepcije, apercepcije, zaznavanja o zaznavanju in tako dalje, kot jih terja afirmacija volje do življenja, ki je samo v tem površnem smislu nasprotna od volje po samouničenju. Freud in njegovi sledilci, tudi lakanovci, tu govorijo o 'psihični ekonomiji'. Kadar je končni saldo negativen, smo v depresiji.
R. D. Laing
Shizoidna eksistenca
Shizoidna eksistenca, tukaj ne govorimo o shizofreniji, je torej eksistenca s presežno kapaciteto, s presežno senzibilnostjo, kakor je značilna za Alico v čudežni deželi, ki ji zaradi tega življenje na tem svetu postane neznosno in se torej skozi zajčji brlog pretakne (regredira) v drug svet.
Taka eksistenca je razvojno prav gotovo višja, če govorimo že o sami kapaciteti računalnika in o ničemer drugem, kot je eksistenca običajnega človeškega bitja. Mirno lahko rečemo, da je eksistenca primitivnega pripadnika plemena, ki pravi: »Sometimes I sits and think; and sometimes I just sits …«, v primerjavi s pripadnikom višje civilizacije ista, kot je eksistenca tega istega normalnega pripadnika civilizacije v primerjavi s to višjo možgansko kapaciteto, ki je zmožna ne le zavedanja o zavedanju, temveč zavedanja o zavedanju zavedanja in tako dalje.
Zoperstavljeni ogledali: eksistencialni problem shizoidnosti
Problem, kakor ga obravnava R. D. Laing, je za take eksistence v tem, da se zavedanje o zavedanju o zavedanju in tako dalje lahko pretvori, kot rečeno, v dve zoperstavljeni ogledali, ki sliko drug drugega odsevata v neskončnost. Subjekt se v tej neskončnosti izgubi, pri čemer je očitno, da lokacija sebstva tukaj kar naenkrat ni več dana.
Postane pač nekaj, kar se je razpršilo, izgubilo, razblinilo, raztopilo, v tej neskončni seriji medsebojno odbijajočih se zrcalnih slik. Kako naporno je v tem medsebojnem odbijanju zrcal vzdrževati iluzijo o obstoju ne le realnosti, temveč lastnega ega, je filozofsko še najlepše razvidno pri Ludwigu Wittgensteinu. Tu se lahko ozremo nazaj tudi na Descartesa, ki je kot genij verjetno imel to presežno kapaciteto in bil zaradi tega, to je, zaradi svoje inteligence, občutljivosti in tako dalje, postavljen v situacijo, v kateri mu dejanskost pa niti njegov lastni obstoj nista bila več sama po sebi umevna.
Od tu naprej postane torej zgodba o transcendenci veliko bolj zanimiva. Kar naenkrat uvidimo, da ne gre več za vprašanje smisla, ki bi ga človeški organizem lahko črpal iz lastne eksistence, iz okolja in tako dalje. Kar naenkrat opazimo, da je doživljanje nesmisla in smisla v človeški eksistenci v resnici nasledek dogajanja, ki z osmišljanjem nima neposredne zveze. To bomo obdelali v drugem delu tega odstavka.
Tukaj le nakažemo, da je smiselnost oziroma nesmiselnost življenja v resnici zgolj simptom razrešitve oziroma nerazrešitve eksistencialnih vprašanj določene konkretne človeške eksistence. Kot bomo tudi videli, ta razrešitev nikakor ni odvisna od višje stopnje transcendence, to je tiste, ki smo jo omenili pri Wittgensteinu in Descartesu.
Protislovje in antinomija
Odvisna je od čisto nekega drugega protislovja, ki na določeni stopnji individualizma človeško bivanje obremeni z uničujočo antinomijo. Ker je ta antinomija enostavno in nelogično protislovje, se v današnji fazi človeškega razvoja postavlja v bistvu enostavno zenbudistično vprašanje, kako to protislovje razrešiti, kako sprostiti energijo, ki je nanj vezana. Tu omenimo le, da je človeška sreča v resnici visok saldo te psihične ekonomije, ki ali ima prosti pretok v računalniku ali pa je vezana na neko nerazrešeno notranje protislovje. To človeka izčrpava, onesrečuje.
