Smo pripravljeni na konec krize?

Po dolgi krizi se je gospodarstvo v zadnjih treh letih vzpelo v nov cikel zanesljive pozitivne rasti. V začetku letošnjega leta se dinamika samo še povečuje. Rast v tem ciklu pa je značilno drugačna od tiste pred krizo po tem, da je izrazito ekstenzivna. Poganja jo močna rast zaposlovanja in skoraj nič povečevanje produktivnosti dela (produkta na zaposlenega), ki odraža kakovost domačega podjetništva in državnih politik.

Letna rast zaposlovanja je znašala lani 2 odstotka, povečanje produktivnosti dela pa samo 0,6 odstotka. Omembe vrednega obračanja na bolje ne nakazuje niti sedanje zviševanje gospodarske rasti, saj se povečujejo tudi stopnje rasti zaposlovanja, v začetku letošnjega leta že na 3 odstotke. Dobre napovedi prihodnje gospodarske rasti spremljajo še višje napovedi podjetij o načrtovanem zaposlovanju.

Te številke je treba primerjati s podatki, da se je povečevala produktivnost dela pred krizo, vse od leta 1993 pa do polletja 2007, po okrog 4 odstotke na leto. Ob praktično ničelni rasti zaposlovanja (ko je novo zaposlovanje v glavnem le nadomeščalo upokojevanje) je poganjala do leta 2005 gospodarsko rast samo »kakovost« – ki poganja v zadnjih dveh letih samo še tretjino rasti, dve tretjini pa zgolj povečevanje števila zaposlenih. Sprememba vzorca je očitna in velika.

V razvojnem gibanju gospodarstva, kakršno je slovensko, je glavni cilj prav produktivnost, čim hitrejše dohitevanje produktivne učinkovitosti vodilnih gospodarstev. BDP in blaginjo (na prebivalca) lahko povečuje samo povečevanje produkta na zaposlenega. Rast slovenske produktivnosti dela je pred krizo presegala povprečno rast v območju evra ali v Nemčiji za okrog 3 odstotne točke na leto (avstrijsko za 2,3, italijansko za 3,6 odstotne točke). V sedanjem ciklu tega nujnega razvojnega dohitevanja ni več ali pa je samo še neznatno.

Blagodejna brezposelnost

V ozadju obravnavanih gibanj je v krizi nakopičena brezposelnost, ki zagotavlja obilno ponudbo dela in znižuje stroške zaposlovanja. V zadnjih petih letih so porasle povprečne plače v gospodarstvu za samo 4 odstotke in verjetno je vplivala še bolj vsesplošna prekarizacija: prevlada zaposlovanja za določen čas, zaposlovanje prek agencij in pogodb itd. V bližajočem se prihodnjem obdobju pa se bo ta presežna ponudba dela izčrpala ter bo postala gospodarska rast spet odvisna samo od dolgoročno edino vzdržne »kakovosti«.

Kako blizu smo že tej točki preloma? Natančnega odgovora ni. Kakšno koristno informacijo lahko dajo primerjave z obdobjem »pregrevanja« v letih 2007–2008. Tempo zaposlovanja je v začetku letošnjega leta že skoraj dosegel tedanjega. Zaradi tedanjega zaposlovanja tujcev, ki je v zelo kratkem času povečalo slovensko prebivalstvo za okrog 50 tisoč oseb, sedanje absolutno število zaposlenih še zaostaja za tedanjim vrhom za nekaj deset tisoč. Pri sedanji dinamiki zaposlovanja je do tako opredeljene končne meje še vsaj eno leto. Stopnja brezposelnosti je v začetku letošnjega leta še vedno precej višja celo od stabilne 6,5-odstotne pred letom 2006 (ki se je zatem na vrhuncu »pregrevanja« spustila celo pod 5 odstotkov).

Praznjenje trga dela bi lahko tudi v sedanjem ciklu blažilo zaposlovanje tujcev, ki se krepi že tri leta, morda zaradi že prisotnih strukturnih neskladnosti ali preprosto zaradi cene. Delež tujcev v prirastih skupne zaposlenosti je bil v zadnjih treh letih že več kot 20-odstoten ali tak kot leta 2006 (preden je leta 2008 dosegel okrog 50 odstotkov). Vendar ta dejavnik že od leta 2012 nevtralizira vzporedno zmanjševanje ponudbe dela zaradi delovnih emigracij Slovencev. Neto priseljevanje tujcev je zadnja leta povsem poravnano z neto odseljevanjem Slovencev. Prizadevanja za zniževanje stroškov dela delujejo v obe smeri.

V nekdanjem ciklu je kljub zaposlovanju tujcev visoka konjunktura sprožila naglo zviševanje plač že konec leta 2006 (in takoj zatem tudi inflacije). Takrat se je gospodarska rast ustavila zaradi nenadnega izbruha svetovne krize in ne vemo, s kakšnim odlogom in kako intenzivno bi se to zgodilo zaradi praznjenja trga dela. No, v sedanjem ciklu so pokazali zvišanje rasti plač v gospodarstvu šele prav zadnji podatki. Osnovna inflacija do marca še ni dosegla niti odstotka in povečevanje domače porabe je do februarja šele samo oplazilo velik zunanji presežek, ustvarjen po zakonu za uravnoteženje javnih financ (zujf).

Odločilno vprašanje

Bazen visoke brezposelnosti pa se le prazni, tako da se bo začelo zaposlovanje kmalu le umirjati. Treba se je zavedati, da bi v sedanjih razmerah umirjanje zaposlovanja znižalo gospodarsko rast bolj, kot bi lahko sklepali na podlagi izkušenj iz preteklosti. Ničelna rast zaposlovanja je dajala pred krizo zanesljivo 4-odstotno rast BDP, v tem trenutku bi dala 1-odstotno.

Odločilno vprašanje je, ali je sedanji ekstenzivni vzorec rasti le oportunistični odziv na stanje trga dela in se bo s spremembo tega stanja obnašanje podjetij spremenilo – ali odražajo sedanja gibanja tudi bolj globinsko slabšanje strukturnega trenda.

V zadnjem desetletju so se v gospodarskem okolju nakopičile številne nefunkcionalnosti, med katerimi omenimo samo veliko zmanjšanje vlaganj v visoko šolstvo in znanost. Ni najmanjše možnosti, da to ne bi imelo posledic. Jih že ima? Doživeli smo skoraj popoln izpad državnega strateškega vodenja in usmerjanja. Učinki te opustitve dolžnega ravnanja niso hitri, a so na daljši rok veliko večji od učinkov katerih koli standardnih ekonomskih politik. Zanemarjanje zdravstva, na primer, se od leta 2011 že odraža v naraščanju slovenske stopnje umrljivosti. Posledice opustitve številnih drugih politik so, ko nastopijo, še hujše. Odločilno vprašanje je: ali so že nastopile?

Na resnično slabo stanje stvari kažejo »zahteve gospodarstva«, ki jih vsak dan sporočajo slovenske gospodarske zbornice in združenja. Te so vedno samo zahteve po nenehni nadaljnji sistemski podpori nizki produktivnosti in drugi poslovni neučinkovitosti: zahteve po zniževanju stroškov dela in po zniževanju davkov, to se pravi stroškov javnih razvojnih politik in javno financirane blaginje. Kot da za gospodarstvo ni druge perspektive.

Najverjetnejši scenarij

V vsakem primeru – če se bo gospodarstvo prilagodilo prihajajočim spremembam ali če se ne bo – bi se morale korenito spremeniti vladne politike. V krizi se je ponudila slovenski polpismeni strankokraciji dobrodošla priložnost, da skrči svoje vizije in politike v okvir najbolj plehke filozofije »ustvarjanja delovnih mest«. Ob visoki brezposelnosti se je lahko zdelo kar normalno, da se vlade ukvarjajo samo z deregulacijo trga dela, z opuščanjem delovnopravnega in fiskalnega nadzora, z bombastičnim »privabljanjem tujih neposrednih naložb« (ki na leto poskrbijo za zgolj nekaj odstotkov skupnega povečanja zaposlenosti), z žrtvovanjem kmetijskih zemljišč in ekoloških standardov …

V prihodnje se bodo morale vlade preusmeriti k podpiranju in celo vsiljevanju »kakovosti«. Obnoviti bodo morale nadzor. Dopustiti bodo morale rast plač in posledično selekcijo gospodarskih subjektov po kakovosti. Odpraviti bodo morale sedanjo sistemsko zaščito nezakonitosti in zanikrnosti. Vlade se bodo morale začeti obnašati, kot da so zares vlade. Če se ne bodo, bodo lahko samo gledale, kako usiha gospodarska rast in narašča družbena konfliktnost.

Največja grožnja pokrizni normalizaciji je možnost nasilnega podaljševanja razmer visoke brezposelnosti s pripenjanjem na tujo brezposelnost: z množičnim zaposlovanjem tujcev. Ta vzvod zniževanja stroškov dela povzroča zdaj že tujim priselitvam enako izseljevanje domačinov, tako da je učinek vprašljiv, a te dimenzije v »mikro« podjetniškem odločanju seveda ni. Zadnja leta je vsak od obeh selitvenih tokov obsegal okrog 6000 oseb na leto in recimo, da se vsi strinjamo, da ni zaželeno, da se v prihodnje potrojita (do obsega iz leta 2008, tedaj sicer samo na strani priseljevanja in le kratkega daha zaradi nastopa svetovne krize). Ne bo pa škodilo, da vemo, da je takšno velikopotezno »demografsko prestrukturiranje«, namenjeno ohranjanju slovenske ekonomske in politične zaostalosti, trenutno najverjetnejši scenarij.

Stališča avtorja so njegova osebna stališča.