Smo sodišču dali možnost, da bi odločilo drugače in ohranilo načela pravičnosti?

Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi zoper BiH, Hrvaško, Srbijo, Slovenijo in Makedonijo, zaradi neizplačanih (zamrznjenih) deviznih hranilnih vlog, je v domači bančno profesionalni javnosti močno odjeknila. Javnih komentarjev je kljub temu malo, razen odzivov nekdanjega guvernerja, nekdanjega namestnika guvernerja in dveh uglednih univerzitetnih profesorjev. Tudi mediji očitno v zgodbi niso našli dovolj dramatičnega zapleta, da bi jo »napihnili« za potrebe širše javnosti, ali pa se jim v tem primeru to morda ni zdelo dostojno. Bolje je tako.

Domnevam, da je bil naš namen v sporu zmagati, torej doseči, da bi sodišče zahtevke predlagateljev zavrnilo oz. jih zavrnilo vsaj v tistem delu, ko so naperjeni zoper Slovenijo.

Zaradi enostavnosti bi se najprej vprašal, kako da sodišče ni sprejelo naše argumentacije in zavrnilo zahtevka zoper Slovenijo, ki je rešila vprašanje zamrznjenih deviznih vlog v bankah na svojem območju in se ves čas trudi rešiti ta problem tudi s sukcesijskimi pogajanji – za varčevalce podružnic oz. hčerinskih bank LB v državah naslednicah SFRJ.

Pogledati je treba sodbo, ki je za odgovor na gornje vprašanje najbolj verodostojen vir. Sodba je vsakomur dosegljiva na spletnih straneh sodišča. Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, z vsemi sestavnimi deli, je tam.

Sodba vsebuje kratek opis postopka pred malim in velikim senatom ESČP, povzetek zahtevka ge. Ališić in g. Sadžaka (varčevalca LB Sarajevo) ter g. Šahdanoviča (varčevalec Investbanke Tuzla), opis dejanskega stanja (organiziranost bančništva v SFRJ, poslovanje z deviznimi depoziti – odvodi gotovine in vezave pri NBJ, ukrepi v zvezi z deviznimi vlogami v državah naslednicah SFRJ, status enot LB in Investbanke v državah naslednicah), povzetek relevantnega domačega prava SFRJ in naslednic, povzetek relevantnega mednarodnega prava (Dunajska nasledstvena konvencija), povzetek Dunajskega nasledstvenega sporazuma iz leta 2001, povzetek primerov mednarodnega precendenčnega prava, posamezne določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah, navedbe toženih držav, dokazno oceno sodišča in odločitev. Sodbi so dodana ločena mnenja treh sodnikov.

V čem je torej razhajanje med sodbo in našo argumentacijo?

Sodišče je seveda sledilo svoji pristojnosti – soditi v primerih kratenja človekovih pravic, določenih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. K temu je bilo pozvano z zahtevkom predlagateljev, ki so zatrjevali, da jim je bilo, zaradi ravnanja držav naslednic SFRJ, vse od disolucije te države onemogočeno razpolaganje z njihovim premoženjem v obliki deviznih prihrankov, deponiranih pri podružnicah LB v Sarajevu in Investbanke v Tuzli, kar je v nasprotju s 1. čl. Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki sicer zahteva od pristopnic, da svojim državljanom zagotovijo prosto razpolaganje z njihovim premoženjem.

Zahtevek so predlagatelji naperili zoper vse naslednice SFRJ (razen Črne gore).

Sodišče je ugotovilo, da je zamrznitev deviznih hranilnih vlog v bankah ob koncu SFRJ in takoj po njem mogoče razumeti kot nujen in upravičen ekonomski ukrep, vendar pa je ta ukrep predolgo trajal tudi zato, ker se države naslednice o rešitvi tega vprašanja (ki je edino še nerešeno sukcesijsko vprašanje) niso pogajale v dobri veri z dovolj resnim namenom skleniti sporazum, zato je prerasel v zatrjevano kratenje človekovih pravic.

Sodišče je tudi ugotovilo, da je uporaba teritorialnega načela za razdelitev obveznosti iz naslova garancije SFRJ sicer možna, če se države naslednice tako dogovorijo, sicer pa Dunajska konvencija o nasledstvu v primeru nedogovora zahteva uporabo tega načela pri delitvi premoženja, pri delitvi obveznosti pa zahteva uporabo načela pravičnosti (equitable proportion). Sodišče je ocenilo, da bi odločitev o uporabi tega ali onega načela zahtevala celovitejšo presojo celotnega primera in bi presegala pristojnost sodišča.

Nato je sodišče ugotovilo, da so zaradi zamrznitve deviznih hranilnih vlog prizadeti varčevalci Investbanke v Tuzli in LB v Sarajevu (pilotski primer), ki sta poslovali v imenu in za račun svojih matičnih bank. Obe banki sta z ukrepi ekonomske politike, z zakonodajo in lastniško obvladovali Srbija in Slovenija.

Skladno z navedenim je torej sodišče ugotovilo obstoj kršitve in posledične škode, oškodovance, vzročno zvezo med ravnanjem dveh toženih držav naslednic in nastalo škodo ter odgovornost obeh držav, s tem pa je določilo pravno podlago, ki je omogočila ugoditev zahtevkom tožnikov. Sodišče je torej odločilo o kršitvi in odškodninskem zahtevku, ni pa odločalo o vprašanjih nasledstva, niti deloma, v obliki reševanja kakega predhodnega vprašanja.

V obrazložitvi svoje odločitve je sodišče države naslednice napotilo na morebitno nadaljevanje pogajanj o pravični razdelitvi finančnega bremena iz izplačila zamrznjenih deviznih vlog. Sodišče ni zavrnilo argumentacije o uporabi teritorialnega načela pri reševanju tega vprašanja, je pa pri svoji odločitvi ni potrebovalo, je ni uporabilo in je le opozorilo na drugačna tozadevna določila Dunajske nasledstvene konvencije.

Iz sodbe je razvidno, da naša stran svoje argumentacije ni prilagodila dejstvu, da se nam očita kratenje človekovih pravic in da iz te kršitve izhaja odškodninska odgovornost. Zgodba pred ESČP je torej potekala po scenariju reševanja odškodninskega zahtevka in ne po scenariju reševanja meddržavnih sporov o nasledstvu. Za slednje je pač pristojno drugo sodišče – International Court of Justice v Haagu. Vztrajali smo pri nasledstveni argumentaciji in uporabi teritorialnega načela v konkretnem primeru razdelitve obveznosti med države naslednice. Nismo razložili, zakaj ravno teritorialno načelo, kljub drugačnim določbam že citirane Dunajske konvencije. Po moji oceni nismo dovolj jasno ugovarjali pasivni legitimaciji v tem sporu. Nismo dovolj vztrajali pri tem, da ravnanje bosanskih in hrvaških oblasti pomeni bistven poseg (zaprtje poslovalnic in blokada računov) v poslovanje LB v Sarajevu in Zagrebu, da matična banka v Ljubljani na to ni imela nobenega vpliva in da tudi slovenska jurisdikcija teh vprašanj ni mogla reševati niti ni imela namena in tudi dejansko ni nikoli segla v druge države naslednice SFRJ. Nismo tudi dovolj vztrajali pri razjasnitvi trenutka prehoda odgovornosti za bančni sistem na države naslednice niti dejstva, da je bila garancija SFRJ za devizne hranilne vloge aktivirana še za časa njenega obstoja (obračun in izplačilo negativnih tečajnih razlik na izplačane devizne hranilne vloge prek NBR&AP, NBJ in zveznega proračuna). Bolj bi morali vztrajati pri razlogih za zamrznitev deviznih hranilnih vlog. Ni šlo namreč samo za devizno likvidnost, ampak tudi za vprašanje aktiviranja negativnih tečajnih razlik in s tem povezanih izgub (»črna luknja« v jugoslovanskih financah, ki jo je »odkril« prof. Ribnikar), ki so bile predmet poznejše bančne sanacije v Sloveniji, v Srbiji pa so problem rešili s stečaji bank. Podobno velja tudi za ustavni zakon iz leta 1994. Treba bi bilo upogledati bilance bank in centralne banke v kritičnih presečnih datumih. S pravilno zastavljenimi vprašanji bi od revizorjev hitro dobili relevantne odgovore. Tudi pri denarnih tokovih, povezanih z odvodom tuje gotovine, vezavo deviznih prihrankov pri NBJ, povezanim delovanjem deviznega trga, je pri sodišču povsem po nepotrebnem ostal vtis (obstoj indicev), da so bosanski prihranki »poniknili nekje v Ljubljani« (kot da bi banke poslovale brez knjigovodstva in bilanc). Če gledamo na garancijo SFRJ za devizne hranilne vloge kot na nasledstveno vprašanje, so to verjetno stranske teme. Če pa smo soočeni z odškodninskim zahtevkom, zaradi kratenja človekovih pravic, so to bistvena vprašanja, ki vplivajo na obstoj ali neobstoj vzročne zveze med ravnanjem naše države in škodljivimi posledicami, ki so nekomu nastale, v vsakem primeru pa lahko to vzročno zvezo postavijo pod vprašaj in napotijo sodišče k zahtevi po dodatnih razjasnitvah in ugotavljanju morebitnih drugih vzročno-posledičnih zvez.

Nasledstvena argumentacija, ki smo jo uporabili v našem primeru, seveda ni za odmet, tudi sodišče je ni zavrnilo. Gotovo je sodišče imelo pred očmi obe zgodbi – odškodninsko in nasledstveno. Ali bi lahko odločilo drugače? Ali smo sodišču dali možnost, da bi odločilo drugače in pri tem ohranilo spoštovanje načela pravičnosti? Nadaljevanje zgodbe v smeri ureditve razmerij med državami naslednicami SFRJ iz naslova deviznih hranilnih vlog je načeloma možno. Realistično gledanje pravi, da je ta možnost majhna. Nasledstvena pogajanja so namreč končana, za nadaljevanje pa, kot kaže tudi obravnavani primer, posebnega interesa pri drugih državah naslednicah ni. Edino, kar iz tega lahko pridobijo, je dodatni javni dolg. Postopki pred mednarodnimi sodišči – International Court of Justice – so vezani na soglasje vseh naslednic. Dunajski nasledstveni sporazum iz leta 2001 ne ponuja nobene druge možnosti. Sodba je vsekakor precendens par exellence, ki bo vplival na reševanje podobnih primerov (k sreči niso ravno pogosti) ter na zakonodajno in regulativno ureditev depozitnih zavarovalnih shem. Slednje je posebej v Evropi ena od osrednjih tem v zvezi z ustanovitvijo bančne unije. ●



Dušan Hočevar je nekdanji bančnik.