Tiskane izdaje
Lojze gre k zdravniku. Tam se pritožuje, da ne more dobiti punce. »Nič čudnega,« reče psihiater, »saj smrdite!« »Že res,« odvrne Lojze, »to je zaradi službe - delam namreč v cirkusu, kjer hodim za sloni in čistim njihove kakce. Ne glede na to, koliko se umivam, se me smrad še vedno drži.« »Pa pustite službo in si najdite drugo!« reče psihiater. »Ste nori?« odvrne Lojze, »da bi kar tako šel iz šovbiznisa?!«
Volivci vsaj po malem smrdimo po slonjih kakcih, še zlasti zdaj, ko se na domači politični sceni (v šovbiznisu) obeta nekoliko bolj vzvalovano morje. No, v resnici ni pričakovati, da se bo kaj posebnega pripetilo, ker so kulise že postavljene tako, da je predstava do konca predvidljiva. Vladajoča koalicija si je zakoličila čas za vsaj še nekaj prihodnosti, opozicija, kakršna pač je, pa se bo, kot kaže, oklenila svojih klopi v parlamentu. In spet bo na Dedinju vse, kot je bilo v dobrih starih časih, bi pripomnil legendarni Duško Radović (Beograde, dobro jutro). Na Janšo verjetno resno nihče več ne računa - morda le še Borut Pahor, ki se mu SDS reducira na edini še preostali tobogan za predsedniške volitve. S čim se jim bo tokrat oddolžil?
Tu je nekaj vprašljivo moralnega: če bo Pahor spet zmagal - in vse kaže, da bo -, se bo to že drugič zgodilo s podporo Janševe desnice, sicer vodilne, toda tudi vse manj verodostojne stranke, ki se je celo dovčerajšnji zavezniki odrekajo. Tako bo predsednik zaključeval svojo poskočno turnejo od salonskega levičarja prek neke namišljene »sredine« naravnost v volčjem brlogu Janeza Janše in njegove trenutne (?) brezperspektivnosti. To se je bilo pravzaprav že zgodilo - s Pahorjevim servilnim udinjanjem pri kadrovanju, zlasti pri copranju nove sestave ustavnega sodišča.
Seveda ne smemo prezreti, da je predsednik države po funkciji tudi vrhovni poveljnik Slovenske vojske - ki ji je za zmožnost bojevanja že nekajkrat odtegnil celo oceno »zadostno«. Tako se strokovnjaki seveda vprašujejo, ali je SV sposobna zdržati vsaj nekaj dni vojaškega konflikta; verjetno ni niti toliko, da bi se lahko v zaledju organizirala teritorialna obramba, pa seveda gasilci, civilna zaščita - in nasploh ves tisti potencial, ki se je dvignil proti JLA v t. i. desetdnevni vojni. Smemo Pahorja, vrhovnega poveljnika, odvezati sleherne odgovornosti za tako klavrno stanje oboroženih sil, ki se nam utegne nekega nepričakovanega dne še kako maščevati?
Smemo pa seveda opozoriti, da je Nemčija napovedala temeljito reorganizacijo svoje vojske: več tankov, topov, raket in nasploh sofisticiranih sistemov za obrambo - države. Torej manj različnih »avantur« po svetovnih kriznih žariščih, zato pa toliko več vojske »za domačo rabo«, za domovino, če hočemo biti patetični. Vrhovni poveljnik SV ni v tem smislu pripravil nobenega strateškega osnutka, čeprav ga njegova (bolj ali manj protokolarna funkcija) pri tem ne bi smela ovirati. Ampak zdi se, da mu kar ustreza sedanji status quo, torej neodzivanje ali le rahitično diplomatsko poseganje v turbulence v naši neposredni okolici in Evropi - z Rusijo vred - kot celoti.
No, s takim predsednikom lahko brez škode preživimo še nekaj let; bolj skrbi, da tudi celotna politična scena (šovbiznis) pluje v nekakšno brezvetrje, ki ga ne bodo zmogle odpihniti niti kake nepričakovane vremenske motnje na volitvah. Ne moremo si kaj, da ne bi ponovili anekdote o Kolumbu pred Karibi. Dva dneva pred tem, ko so ugledali kopno, je kapitan stal na krovu Sante Marie, član izmučene posadke pa mu je zabrusil: »Sramota, da takole blodimo po morju, ne da bi vedeli, kje je kaj!« »Dobro vem, kje kaj je,« je odvrnil Kolumb. »Skrbi me le, kje smo mi.«
Tu smo morda pri bistvu. Slovenski politični šovbiznis hitro izgublja sleherno notranjo dinamiko, kajti zdi se, da se je trenutna strankokratska nomenklatura kar dobro zacementirala. Brez Karla Erjavca in njegove fantomske armade pavperiziranih upokojencev, denimo, verjetno (spet) nikomur ne bo uspelo sestaviti koalicije, četudi bo iz cilindra izvlekel za ves zajčnik dolgouhcev. Tako pač je pri nas, šentflorjancih. Naš prijatelj Heraklit, eden najbolj vplivnih starogrških mislecev, nas gotovo ni imel v mislih, ko se mu je zapisalo: Panta rhei, vse teče, vse se spreminja. Zdaj je Heraklit nekako v modi, da so na njegov Panta rhei spisali celo pop ali rokovski šlager - seveda ne zavedajoč se, da je bil filozof, hud nasprotnik demokracije, med ustanovitelji dialektike.
V sedanji slovenski politični klimi (slabem, po cirkuških slonih smrdečem šovbiznisu) ne le, da ni prave dinamike, še manj je dialektike. Dialektiko Vlado Sruk (Mali filozofski leksikon, 1985) opredeljuje kot veščino razpravljanja. Izvorni pomen: miselno snovanje na temelju iskanja (notranjih) nasprotij - v biti, prosto po Heraklitu torej izvor vsega gibanja, spreminjanja, razvoja. Po Engelsu je bistvo racionalno-kritičnega mišljenja, za Heglovo dialektiko pa velja, da je spektulativna, toda revolucionarna.
Seveda precej poenostavljamo, vendar naj to velja za povabilo k razmisleku, koliko sploh je v slovenski politiki (še) dinamike/dialektike. Zdaj pa se celo obeta, da bomo s Kolumbom in z vlado Mira Cerarja obtičali v brezvetrju pred Karibi. Zdi se, da je zdajšnji šentflorjanski politični »eliti« bliže neki drugi mislec iz časov pred Sokratom - eleat Zenon, znan predvsem po svojih aporijah (zadrega, težava, dvomljivost). Na primer o zrnu prosa: če ga vzamemo iz korca in spustimo, pade neslišno na tla. Tako bo tudi z drugim, tretjim, desettisočim. Če pa iztresemo ves korec hkrati, je slišati močan šum. Kako je mogoče, da se deset tisoč brezšumnih dogodkov po združitvi spremeni v šumnega?
(To nas vsaj malce spominja na naše aporije s Teš 6 ali s koprsko železnico.)
Zenon je svojim sodobnikom belil lase tudi s takšnimi »problemi«: meter dolga puščica, sprožena iz loka, preleti v sekundi deset metrov. Potemtakem zavzema v sleherni desetinki sekunde prostor, enak njeni dolžini. Zavzemati prostor pa se pravi mirovati. Kako je potemtakem možno, da vsota desetih »mirnih« stanj da »gibalno« stanje? Skratka, ob pomanjkljivem stanju logike v tedanjem času ni nihče znal ovreči zavajajočega sklepa Zenona, ki je bil, kot je ocenil Aristotel, navsezadnje tudi nadvse spreten dialektik, čeprav v svojem umevanju prostora in časa nekaj povsem nasprotnega »dinamičnemu« Heraklitu.
Ampak tedaj, okoli 500 let pr. n. št., je bila v Atenah vsaj iskriva permanentna diskusija od A do Ž, od prapoka in supernov do vrha Olimpa (duša je iskra iz snovi zvezd, se je mimogrede še zapisalo Heraklitu); v zdajšnji Ljubljani pa se intelektualni in politični šovbiznis vse bolj seli v zakrnele institucije, v drobovje vladne in parlamentarne mašinerije, kjer se z resnimi rečmi vse bolj ukvarjajo, oprostite, amaterji ali kvečjemu »priučeni« strokovnjaki.
Naj se sedanja oblast še tako trka po prsih, toda dejstvo je, da iz odločanja vse bolj izrinja javnost in t. i. civilno iniciativo, čeprav je ta seveda marsikdaj tudi paravan za kaj drugega. Kakorkoli, že na prvi pogled mora biti jasno, da »sistem« hitro osteogenira, »roženi«, obratno sorazmerno pa nekdaj živahna družba izgublja vitalnost. Za državico, ki se mora skobacati iz sedanje evropske zmešnjave, to ni ravno dobro - in seveda tudi ni prav nič osrečujočega, da se klatiš nekje pred Karibi ali kod drugod, pa ne veš, kje si.
No, smola je seveda tudi v tem, da se po vsakih volitvah vrneš iz cirkusa, smrdeč po slonjih kakcih.
