Smučarji znajo tudi plavati

Primerjanje rekreativnih podvigov je postalo za številne smučarje nepogrešljiv del športnega užitka. Smo prevozili več kilometrov kot zadnjič? Kdo je največ počival in kako hitro smo se peljali po strmi progi? Vse te podatke beležijo naprave, ki spuščajo smučarje na vlečnico, saj ima vsaka smučarska karta svojo številko.

Statistike o uporabi vlečnic in prog niso zanimive samo za smučarje, ampak so podatki zelo koristni tudi za načrtovanje turistične ponudbe – za smučišče in celotno turistično regijo, je povedal generalni direktor avstrijskega podjetja Skiline Daniel Wakounig.

Skiline je eden izmed vodilnih ponudnikov smučarske informatike, saj zajemajo podatke na več kot 180 evropskih smučiščih. V njihov sistem se je doslej vpisalo nekaj manj kot dva milijona smučarjev. Sprva so lahko na spletu in posebnih avtomatih na smučišču pridobili samo informacije, kako dolgo so smučali in koliko voženj so nabrali v smučarskem dnevu. V zadnjih letih pa so pri Skiline nekoliko spremenili poslovno strategijo in začeli načrtovati posebne sisteme za zabavo na smučiščih.

Med najbolj razširjenimi je storitev ski movie – proga za veleslalom, ki samodejno posname smučarja in posnetek shrani na spletu (letos so predstavili paralelne proge, na katerih se lahko pomerita po dva tekmeca). Vse bolj priljubljeno je tudi merjenje hitrosti s fotografiranjem v najhitrejši točki, ki ga je prav tako mogoče prenesti na računalnik in pokazati na družabnem profilu.

Takšne atrakcije so za zimska središča vse bolj pomembne. Smučišča že desetletja ponujajo enako storitev: urejene proge in prevoze z vlečnicami. To pa je premalo za današnje iskalce zimskih dejavnosti, je prepričan sogovornik.

Zakaj se je začelo podjetje za poslovno analitiko ukvarjati s smučarsko zabavo? Ali podatki še niso bili dovolj zanimivi za naročnike?

Podjetje Skiline se je pred približno desetimi leti razvilo iz zamisli dveh raziskovalcev na innsbruški univerzi. Hotela sta analizirati podatke, ki jih po Avstriji in drugih smučarskih državah že več kot petnajst let zbirata dve veliki salzburški podjetji Skidata in Axess. Vedela sta, da sistemi za vstop na žičnice beležijo veliko informacij, iz katerih je mogoče z ustrezno analizo prepoznati zelo uporabne vzorce. Sistem namreč zazna vsako smučarsko karto, ko prestopi dostopna vrata žičnice. Iz teh podatkov pa je mogoče ugotoviti, katere proge so najbolj obremenjene in kdaj, kakšen je pretok smučarjev na vlečnicah, kdaj je treba poskrbeti za dodatna parkirišča in podobno. Vendar naročnikov tedaj še niso zanimale takšne analize, zato sta morala poiskati drugačen vir prihodkov.

Izdelavo višinskih diagramov?

Da, saj sta ugotovila, da lahko od smučišča pridobita tudi podatke o dolžini žičnic in višinski razliki med postajami. To jima je omogočilo izdelavo višinskega diagrama za vsakega smučanja posebej – koliko višinske razlike je premagal, po katerih žičnicah se je vozil in koliko kilometrov je presmučal. Ta podatek je bil za smučarje zelo zanimiv, saj so se lahko primerjali med sabo in ugotavljali, kako intenzivno so preživeli smučarski dan: kako hitro so smučali, koliko počivali in katere prijatelje so premagali. Storitev je bila zelo preprosta, saj jo je lahko brezplačno uporabil vsak smučar. Le številko karte je moral vpisati v spletni obrazec ali uporabiti poseben informacijski terminal na smučišču.

Kako zahtevno je bilo postaviti in povezati takšen informacijski sistem?

Tedanja ustanovitelja sta imela srečo, da so bila avstrijska smučišča razmeroma dobro informatizirana, saj so začeli upravljavci že v osemdesetih letih uvajati brezstično tehnologijo rfid in spremljati natančne statistike. Smučišča se morda zdijo zelo homogena, vendar so lastniško izjemno razpršena. Smučišče ima lahko po več deset lastnikov zemljišč, po katerih so speljane proge. Lastnike je seveda zanimalo, katere proge so najbolj obremenjene, zato so potrebovali sistem, ki je zabeležil vse smučarske vožnje, podatke pa so uporabili pri razdeljevanju prihodkov od prodanih kart.

Vsak lastnik dobi delež glede na rabo proge?

Seveda. Vsa zemljišča niso enako atraktivna, različna je tudi njihova obraba, saj morajo lastniki poleti odpraviti morebitno škodo, ki na parcelah nastane med zimsko sezono. Vse to je treba upoštevati pri razdeljevanju denarja, zato so lastniki in upravitelji potrebovali transparenten sistem, ki se je uveljavil po vseh Alpah in se nato razširil na večino smučišč po svetu.

Višinske diagrame so smučarji dobro sprejeli tudi zato, ker so bili zastonj. Kako pa ste financirali vzdrževanje sistema? Z oglaševanjem?

Storitev smo sicer tržili s prodajo oglasnega prostora na spletu in mobilni aplikaciji, toda z višinskimi diagrami nismo mogli ustvariti dovolj prihodkov za razvoj zahtevnejših postavitev. Zato smo poiskali partnerja, švicarsko skupino Alturos, ki nam je omogočila širitev in uvajanje novih poslovnih modelov. Takrat smo začeli razvijati naše prve smučarske atrakcije: fotografske točke, snemanje smučarjev na veleslalomski progi, merjenje hitrosti in posebne smučarske adrenalinske parke. S temi atrakcijami smo pridobivali nove uporabnike sistema skiline, zelo zanimive pa so bile tudi za smučišča, ki so potrebovala nove vire prihodkov. Smučarska središča so namreč ugotovila, da se je število smučarjev v zadnjih desetih letih zelo zmanjšalo.

Zaradi milih zim in visokih cen? Štiričlanska družina mora za en dan smučanja mimogrede odšteti tudi do dvesto evrov in več.

Podnebje in cene imajo zagotovo določen vpliv, vendar so upravitelji smučišč ugotovili, da izgubljajo tudi tiste obiskovalce, ki si smučanje kljub krizi še lahko privoščijo. Smučišča so dolgo stavila na dejstvo, da večina Avstrijcev ali Švicarjev zna smučati, zato jim pozimi ne more zmanjkati strank. A niso pomislili, da skoraj vsi ti smučarji znajo tudi plavati, zato smučišča niso več tekmovala samo med sabo, ampak tudi z vsemi drugimi ponudniki zimskega razvedrila. Zimske počitnice so začela ponujati tudi letovišča v Egiptu, severni Afriki, Turčiji in drugod, kjer so v 500 evrih poleg letalske vozovnice vključeni tudi popolna postrežba, animacija za otroke in družabno dogajanje, ki ga smučišča niso ponujala.

Smučanje in gorski razgledi niso bili več dovolj?

Smučanje se v zadnjih desetletjih v resnici ni prav dosti spremenilo. Smučišče je ponudilo urejeno progo in vas povleklo na vrh, da vam ni bilo treba »štamfati«. Ta prevoz je danes precej hitrejši in udobnejši, saj so nekdanja sidra in neudobne vlečnice zamenjale hitre sedežnice z več ogrevanimi sedeži in zaščito proti vetru, sama storitev pa je ostala enaka. Naprednejša smučarska središča so spoznala, da bodo s takšno ponudbo propadla, zato so začela skupaj z drugimi športnimi in turističnimi ponudniki v regiji načrtno graditi bolj zaokroženo turistično ponudbo. Pri tem so si lahko pomagali tudi z našimi podatki, saj smo kar dobro spoznali smučarje, ki so uporabljali sistem skiline.

Kakšne skupine smučarjev so vam razkrili podatki?

Najbolj zagreti uporabniki naših naprav so športni rekreativci, otroci in skupine prijateljev, ki pridejo na smučišče predvsem uživat. Večinoma gre za moške, stare od 30 do 45 let, ki se radi pohvalijo pred vrstniki in pokažejo, da so še vedno športno dejavni. Z analizami lahko poiščemo dobre smučarje, ki zelo hitro prevozijo progo in smučajo zelo intenzivno, pa tudi družine in starejše obiskovalce. Vsaka skupina ima drugačne zahteve. Starejši smučarji želijo idealne razmere in najraje smučajo prvi dve uri, ko proga še ni preveč načeta. Če se odločite za družinske počitnice, mora biti poskrbljeno tudi za manj športne družinske člane, ki nočejo preživeti celega dneva na smučišču, ampak jim bolj ustreza plavanje ali velnes. Starejši ponavadi cenijo sprehode in dobro kulinarično ponudbo, mladostniki zvečer pričakujejo zabavo in nočno življenje.

Kako se zimska središča prilagajajo različnim skupinam smučarjev?

Vse več je specializacije. Zelo dobra primera sta smučišči Sölden in Saas-Fee, saj sta se načrtno prilagodili določenim ciljnim skupinam. Saas-Fee je zanimiv za zelo dobre smučarje – športnike in zahtevne rekreativce, v Söldnu merijo na mlade, ki poleg smučanja pričakujejo živahno večerno družabno življenje. V zadnjih letih pa opažamo tudi mala butična ekosmučišča, ki so se povezala z okoliškimi ekološkimi kmetijami. Pomembna je tudi regija, v kateri je smučišče. V Mokrinah je drugačna arhitektura kot na Tirolskem, ki jo poznamo po slikovitih hišah in vaseh. Takšne posebnosti smučišč moramo upoštevati tudi pri zasnovi naših sistemov, zato sta postavitvi adrenalinskega parka v Söldnu in Saas-Feeju precej različni – kakšne atrakcije izberemo, kakšna so pravila in nagrade … Te so lahko pri adrenalin cupu zelo atraktivne, saj lahko najuspešnejši osvojijo celo vseživljenjske smučarske karte.

Zakaj se smučišču splača postaviti sistem za snemanje paralelnega veleslaloma, ki stane več deset tisoč evrov?

Izračunali smo, da se naložba v adrenalin cup smučišču povrne v približno treh letih [za sodelovanje v adrenalinski tekmi je treba plačati dodatnih pet evrov na dan]. Nekateri smučarji so se že tako navadili na takšno obliko zimske zabave, da bodo izbirali samo smučišča, ki jo ponujajo. V Švici smo postavili nekaj naprednejših sistemov z več kamerami, za katere smo izvedeli, da jih zelo radi uporabljajo vaditelji v smučarskih šolah – za popestritev treninga in videoanalize, ki mladim pomagajo izboljšati tehniko. To so najbolj neposredni učinki postavitve smučarske atrakcije.

Kakšni pa so posredni učinki?

Neki podjeten lastnik hotela si je izmislil posebno tekmovanje, v katerem zjutraj odpelje eno vožnjo na našem videosistemu, postavi čas in izzove goste, naj ga premagajo. Tisti, ki premaga šefa, lahko dobi slovesno večerjo ali nekaj dni polnega penziona med poletnimi počitnicami. Takšnega vključevanja smučarske zabave in gostinske ponudbe je vse več, krepi se tudi vloga oglaševanja na smučiščih, saj nekatere storitve ponujamo skupaj z marketinškimi partnerji.

Kako izbirate marketinške partnerje? V Avstriji vidimo na vaših napravah logotipe avtomobilske blagovne znamke, v Švici pa napise nacionalnega telekoma.

Švicarski telekom je sponzor njihove smučarske reprezentance, zato so zelo navzoči na domačih smučiščih. Pri avtomobilskem proizvajalcu pa so presodili, da so uporabniki našega sistema zanimiva ciljna skupina za njihove izdelke.

Moški, stari od 30 do 45 let, ki imajo radi hitrost, se radi postavljajo in prejemajo nadpovprečno visoke prihodke? Zveni smiselno.

Najbrž res … (nasmešek)

Boste smučarjem kdaj ponudili tudi športno svetovanje, kar že omogočajo nekateri veliki ponudniki nosljivih tehnologij? Jim svetovali, kako izboljšati tehniko, in jih opomnili na počitek, če bodo predolgo na progi?

Vse to so zelo zanimive poslovne priložnosti, ampak trenutno še ne pripravljamo takšnih storitev.

V Avstriji in Švici veljate za največjega ponudnika smučarskih infozabavnih sistemov. Se boste širili tudi v Skandinavijo in na ameriška smučišča?

Navzoči smo na približno 180 evropskih smučiščih – ne samo v Avstriji in Švici, ampak tudi v Franciji, Španiji, Nemčiji, v Rusiji, na Norveškem ... Naučili smo se, da morajo biti naše ekipe vedno na voljo na smučiščih, če hočemo uspešno ponujati in tržiti storitve. To pomeni, da moramo ustanoviti lokalne podružnice, izuriti serviserje in po več sezon privajati smučarje na novo ponudbo. Trenutno pa pripravljamo širitev poslovanja na nove večje trge – denimo v ZDA in Južno Ameriko.

Na slovenskih smučiščih še niste navzoči. So premajhna, da bi bila za vas tržno zanimiva?

Ne nujno. V Sloveniji nas ni, ker doslej nismo našli pravih sogovornikov.

Se zimska središča že pripravljajo na morebiten zaton zimskih športov zaradi podnebnih sprememb, ko bo sneg ostal samo še v visokogorju?

Tudi brez strahu pred podnebnimi spremembami si smučišča danes težko privoščijo samo zimsko sezono – celo tista, ki imajo dovolj snega. Vse več je poskusov, kako podaljšati sezono v pomlad in poletje. V okolici Salzburga je zelo razvito gorsko kolesarjenje, ki se je v zadnjih letih razširilo tudi na Koroško. Tirolske izkušnje kažejo, da je sistem žičnic smiselno pognati tudi poleti, saj je v gorah veliko kolesarjev in pohodnikov. Videl sem tudi že nekaj zanimivih poskusov, kako uporabiti umetna jezera, ki jih pozimi rabijo za zasneževanje. Na Mokrinah na Koroškem so na takšno jezero postavili čisto pravo beneško gondolo, s katero prevažajo obiskovalce, medtem ko jim gondoljer poje O sole mio. Skoraj kot v Las Vegasu (nasmešek).

Podjetje Skidata ne ponuja več samo storitev za smučišča, ampak upravlja tudi parkirne hiše in skrbi za informacijske sisteme na športnih stadionih. Se boste morali tudi vi usmeriti v poletne športe?

Zagotovo je to prihodnji korak. Naše sisteme je mogoče brez večjih težav prilagoditi gorskim kolesarjem, ki se prav tako radi snemajo in primerjajo rekreativne podvige. Vendar to ni odvisno samo od ponudnikov tehnologije. Iskreno upam, da se bodo začela koroška smučišča še bolj povezovati ter načrtno združevati zimsko in poletno ponudbo. Tekma za prosti čas je vse bolj neusmiljena in celotna Koroška – avstrijska in slovenska – je v primerjavi z evropskimi turističnimi velesilami zelo majhna regija. Brez načrtnega povezovanja bo majhna tudi ostala.