Tiskane izdaje
Kriterijev, po katerih novinarji in dopisniki Monocla ocenjujejo prebivalcem in turistom prijazna mesta, je več, od kulture in tehnologije, investicij v infrastrukturo, cest, ki so prijazne kolesarjem, do urejenosti javnega prevoza in liberalne politike.
Letos so dodali še nekaj novih, recimo število javnih knjižnic in neodvisnih knjigarn, koliko staneta kava in kozarec vina, do kdaj so odprti bari, v katerih lahko ob poznih nočnih urah še dobimo kozarček alkohola, bližina morja ali jezer, koliko odstotkov smeti reciklirajo in ali lahko s seboj v službo odnesemo tudi brisačo, kar pomeni, ali lahko gremo kam v bližino za kakšno uro na plavanje.
Prav tako je pomembno, ali mesta podpirajo mlade podjetnike in ali prebivalce spodbujajo h kreativnosti, pa tudi to, da v njih ne najdemo le enih in istih blagovnih znamk, temveč da se mestni oblastniki trudijo podpirati lokalne oblikovalce in ustvarjalce.
Vzhajajoče sonce in srednja Evropa
Letos se je na prvo mesto zavihtel Tokio, ki se je že dolgo vrtel okoli vrha. Lanski zmagovalec, København, je letos končal na slabem desetem mestu, predvsem zato, ker je postal predrag.
Tokio, z 9,1 milijona prebivalcev (skupaj s predmestjem pa v njem živi kar 30 milijonov), je kljub gneči izjemno prijazno mesto. Postaja Šindžuku je recimo najbolj oblegana na svetu, saj jo vsak dan prečka več kot dva milijona ljudi. Ko se človek v prometni konici znajde v podzemni železnici, se zdi, kot da se je znašel v čebeljem panju, in neverjetno je, kako spretno se znajo prebivalci Tokia izogibati drug drugemu, kot da bi v sebi imeli nekakšne sonarje, kot netopirji. V notranjosti vlakov je čista tišina, ljudje berejo ali gledajo v svoje elektronske naprave, nihče se ne pogovarja po telefonu, ker to ni vljudno. V tem velikem mestu skoraj ni kriminala, imajo izjemne lokale in restavracije z odlično hrano, veliko je parkov in zelenih površin, in ko človek zavije stran od glasnih trendovskih četrti, kot je Šibuja, se lahko znajde med tihimi ozkimi uličicami in trgi z vrtovi in cvetjem, ki spominjajo na japonske vasi.
Tokio ima tudi odlične večnadstropne knjigarne in kar 1383 neodvisnih knjigarnic. Povsod ti kupljeno knjigo spretno ovijejo v čudovit papir, tako da tvoji sopotniki v podzemni nikoli ne vedo, kaj bereš. To, kar pri Monoclu zamerijo japonski prestolnici, je, da ima zelo malo kolesarskih stez in drage najemnine. Je pa res, da tam lahko zelo okusno kosilo pojemo zgolj za sedem evrov in pol, popijemo kavo za tri evre in si privoščimo kozarec vina za 4,90 evra. Tokio je kot dobro namazan stroj, v katerem vse deluje, in ker bo mesto leta 2020 priredilo še olimpijske igre, se že popolne stvari le še izboljšujejo.
Drugo mesto je zasedel Dunaj, ki je dolgo veljal za dolgočasno muzejsko mesto. Potem pa se je, kot bi dejala lanska evrovizijska zmagovalka, dvignil iz pepela kot feniks ter postal živahna prestolnica, polna različnih kulturnih središč. V tako imenovanem prvem kulturnem valu so Dunajčani zgradili številne nove kulturne centre. Takšen je recimo Museums Quartier, ki je nastal v obnovljenih prostorih staroavstrijske konjušnice in obsega kar 60.000 kvadratnih metrov ter zaobjema številne muzeje, restavracije in bare. Potem so prišle na vrsto vsebine, saj le zidovi niso dovolj. Mesto radodarno podpira svoje kulturnike in ustvarjalne mlade, prav tako so uvedli nadzorovane stanarine, kar pomeni, da mesto ni predrago.
Ekološko gibanje, ki se je borilo proti avtomobilom, je doseglo, da celodnevna vozovnica za javni promet stane le evro na dan. Veliko je parkov in kar 51 odstotkov mesta predstavljajo zelene površine. V mestu izhaja kar devet dnevnikov in seveda lahko s seboj v službo odnesete kopalke in brisačo ter se v času malice namočite v lepi modri Donavi, kjer je več čudovito urejenih kopališč. Največ jih je v starem koritu reke (Alte Donau), kjer je najbolj znana mestna plaža Gänsehäufel oziroma Gosji otoček imenovana tudi Dunajski Lido. Dunaj reciklira kar 40 odstotkov smeti.
Zaupati sočloveku
Na tretjem mestu je Berlin, ker se tam vedno veliko dogaja in so stanovanja dokaj poceni.
Četrto in peto mesto zasedata Melbourne in Sydney. Kdo ne bi živel v mestu, kot je Sydney, v katerem je vedno toplo in v katerem se lahko vedno namakaš ali srfaš na neskončno dolgi mestni plaži, imenovani Bondi?
Na šestem mestu je Stockholm, kjer recimo reciklirajo kar 90 odstotkov smeti, poleti lahko tam plavate v jezeru Mälaren in tudi mnoga druga kristalno čista jezera niso daleč od prestolnice. Četudi je to draga prestolnica, so v zadnjih nekaj letih zrasle restavracije, kjer lahko odlično zdravo kosilo pojeste za zgolj dvanajst evrov, boste pa morali za kozarec hišnega vina odšteti kar osem evrov in pol.
Vedno mi je bil všeč zimski Stockholm in presenetilo me je, da v tej severni prestolnici nikoli ne solijo cest, steptan sneg ni le veliko bolj ekološki, ampak tudi nostalgičen. Velikanske količine umazanega in slanega snega, ki ga pri nas vso zimo odmetavajo v Ljubljanico, ne morejo biti ravno nekaj dobrega za rečno floro in favno.
O tem, kaj so v resnici danes sodobna mesta, je v reviji spregovoril tudi švedski režiser Ruben Östlund, avtor filma Višja sila. Ko je bil njegov oče še majhen, so mu starši okoli vratu obesili napis z domačim naslovom in ves dan se je igral in potepal po Stockholmu. Danes se nam zdi kaj takšnega nemogoče. Nekoč so odrasli skrbeli in včasih tudi vzgajali vse otroke, danes starši vse odrasle dojemajo kot nevarnost za otroke. Kot ugotavlja, danes na Švedskem že nastajajo ograjena in zastražena stanovanjska naselja. »Ljudje si več ne zaupamo.«
V filmu Igra se je ukvarjal tudi s paradoksom, ki ga včasih povzroči dvolična politična korektnost, prikazoval je, kako napadenemu dečku v mestu (napadli so ga temnopolti fantje) nihče ni pomagal. »Ljudje v mestih postajamo preveč pasivni, in zato so mesta vedno manj prijazna. Ne odzivamo se na čisto osnovne človeške stiske.«
Östlund se je odločil za umetniško akcijo – ustvaril je simbolični varni javni prostor. Na sredino mestnega trga je na tla naslikal tri krat tri metre velik kvadrat. Tja naj bi se lahko zatekli ljudje ali otroci, ki so se znašli v težavah, tam lahko popotnik pusti prtljago, ki je pretežka, da bi jo odnesel do doma ali hotela, in se ponjo vrne kasneje. To naj bi bil prostor zaupanja. Mimoidoči naj bi obvarovali otroka ali prtljago. Že čez nekaj dni so neznanci uničili kvadrat in odnesli napis, ki je poročal, čemu je ta prostor namenjen. Zato so ga zgradili še enkrat in ljudje so ga počasi začeli uporabljati. Tam so se odvijali protesti, zgodila se je celo poroka, ta mali kvadrat je postal tudi nekakšen filozofski prostor, v katerem so se ljudje pogovarjali. »Zakaj smo izgubili zaupanje v državo? Včasih smo ji zaupali, zaupali smo politikom, da delajo v korist ljudi, verjeli smo, da država prevzema odgovornost za državljane, in kmalu ugotovili, da ni tako, in postali smo pasivni. Ne pazimo več drug na drugega. Ne zaupamo si. Zato se moramo vse to naučiti znova.«
Pastelne barve Lizbone
Na osmem mestu lestvice so Helsinki, ki imajo 613.000 prebivalcev in kjer izhaja kar petnajst dnevnih časopisov. Imajo 49 javnih knjižnic in številne kulturne centre, mesto pa slovi tudi po odlični ulični hrani.
München, ki je bil pred leti na prvem mestu, je letos padel na deseto. Mesto je navduševalo s čudovitim novim letališčem, prav tako je bavarska prestolnica znala obdržati mlade, ki so nekoč odhajali v veliko bolj svetovljanski Berlin. Znižali so cene stanovanj in najemnin ter veliko investirali v mlada inovativna podjetja, kulturo in arhitekturne presežke. Prav tako je mesto zelo ekološko ozaveščeno in mnoga podjetja delavcem kupijo kolesa, da se lahko z njimi pripeljejo v službo. Brezposelnost med mladimi je samo 2,9-odstotna. Monoclovci mestu zamerijo to, da je v nekaj letih postalo politično zelo konservativno in da še vedno ne zna ukrotiti številnega prometa.
Madrid se je znašel na 16. mestu, ocenjevalci obožujejo različna socialna gibanja in demonstracije, ki se plemenitijo v španski prestolnici, in upajo, da bo mesto postalo najboljši evropski izvoznik želje po spremembah. Španci očitno radi berejo, saj je v mestu več kot 600 neodvisnih knjigarn, le za peščico evrov boste lahko v Madridu zelo dobro jedli, za kavo boste odšteli povprečno 1,8 in za kozarec španskega vina 2,5 evra. Res pa je, da je zrak v mestu zelo onesnažen, zato bi morali zmanjšati promet. Tudi željo po plavanju med službo ali po njej boste težko uresničili, je pa res, da je v mestu kar nekaj prekrasnih bazenov na strehah stavb.
Na 18. mestu je Lizbona, ki ima kar 191 neodvisnih knjigarn, nepremičnine so tam poceni, stanarine še bolj, za kavo boste plačali zgolj 60 centov in za kozarec vina samo evro in pol. Mesto ima lepe plaže, je pa res, da javni promet ni najbolje organiziran.
Angleška novinarka Trish Lorenz že leta živi v Lizboni, obožuje jo zaradi mediteranskega načina življenja, plaže, močne kave in pastelnih barv, ki objemajo stavbe in horizonte mesta. Prav tako se ji zdi, da zelo nizke najemnine mladim omogočajo, da lahko odpirajo svoje trgovine in majhna podjetja. V središču mesta nastajajo staro-nove obrtniške delavnice, ki jih odpirajo predvsem mladi. Le pet evrov boste odšteli za odlično kosilo, lokali so tam polni dan in noč. »V tem mestu imam čas za življenje, ki ga v Londonu nisem imela,« pravi novinarka.
Urednik Monocla Tyler Brûlé, ki mu pravijo tudi gospod Zeitgeist, saj ima najboljši nos za uspešne medijske projekte – revije Monocle ne najdete na spletu, imajo pa radijske oddaje, na katerih lahko poslušate recimo najboljši libanonski ali korejski pop, poseben program o hrani, časopisih, politiki, arhitekturi –, živi na različnih koncih sveta in pravi, da je zanj najboljše mesto tisto, v katerem lahko hitro pride do parka ali gozda, v katerem je dobra hrana, malo prometa, v katerem je lahko najbolj učinkovit poslovno in osebno in lahko doživi čim več različnih izkušenj.
Na nebotičniku
V Ljubljani je lepo živeti. V nekaj letih se je iz mračne srednjeevropsko-socialistično-meglene prestolnice spremenila v lepo mediteransko mestece, ki se še kar razvija in izboljšuje. A vendar ... Včasih se zdi, da je najbolj urban dogodek v mestu v resnici nekaj najbolj ruralnega – množični obisk sobotne tržnice.
Res je, da je v prestolnici ogromno dobrih gostiln in barov, ki so poleti polni do zadnjega kotička, res je, da se končno nekaj dogaja tudi na Ljubljanskem gradu, da je Odprta kuhna sicer draga, a uspešnica, da je nova Slovenska ulica čudovita (dokler ne bodo po njej spet začeli voziti avtobusi in taksiji), a vendar vse to včasih ni dovolj. Poleti, ko je Ljubljana polna turistov, so kulturne institucije, razen redkih, zaprte, mnoge galerije razen stalnih razstav obiskovalcem ne ponujajo ničesar vznemirljivega. Sramotno je, da Ljubljana ne premore niti ene dobro založene angleške knjigarne, kakršen je bil recimo Behemot, ki je moral zapreti vrata, ker mestne oblasti niso znale razumeti in podpreti takšne neprofitne, a izjemno svetovljanske knjigarnice.
Mestni oblastniki premalo podpirajo obrtniške dejavnosti v mestu, odganjajo jih s previsokimi najemninami. V prestolnici je ogromno praznih stanovanj, ki bi jih nujno morali oddati mladim družinam, stanovalcem in umetnikom ali tradicionalnim obrtnikom.
Brniško letališče je sicer prijetno in majhno, a žal nas povezuje s premalo svetovnimi mesti, prav tako se vedno, kadar moram po pristanku po vogaličastih stopnicah prenašati prtljago, sprašujem, ali je arhitekt, ki je tako neumno zasnoval izhod, sploh kdaj bil na kakšnem letališču.
Ljubljana je idealno mesto, lahko obvladljivo, le nekaj minut potrebuješ, da si v gozdu, na hribu, in le nekaj več, da si v gorah, ob jezeru ali na morju. Žal imamo katastrofalne železniške povezave. Si predstavljate, da Slovenske železnice ne bi bile le politična institucija, država v državi, ampak da bi dejansko skrbele za to, kar je njihovo poslanstvo? Si torej predstavljate Ljubljano, iz katere vas hitri vlak le v dobri uri pripelje do Benetk ali Dunaja? Danes pa se z vlakom težko pripeljete celo do slovenskega morja ali Reke. Da o grozni avtobusni in železniški postaji niti ne govorimo.
Tudi dvorana Stožice, ki si jo je prestolnica zaslužila, vedno bolj postaja zapuščeno mesto duhov, tudi takšna dvorana bi potrebovala nekakšnega umetniškega vodjo s podjetniško žilico. Samo zidovi res niso dovolj, če ti potem zmanjka denarja za vsebino.
Včasih mi je žal, da mi prijatelji iz tujine rečejo – Ljubljana je tako lepa, tukaj bi rad živel nekoč, ko bom star –, ampak vem, o čem govorijo. Ljubljana se še nikoli ni znašla na Monoclovi lestvici. Se kdaj sploh bo?
* * *
Pravijo, da so župani dandanes pomembnejši od politikov, saj dejansko lahko kaj spremenijo in življenje svojih prebivalcev obrnejo na bolje. Različne spremembe se na lokalni ravni lahko zgodijo veliko hitreje, brez birokracije, prav tako je lažje ozaveščati meščane in oblikovati aktivne skupnosti. Če že politiki tega ne delajo, bodo morali župani skrbeti za boljšo socialno politiko, ekologijo, obnovljive vire energije, za brezposelne, mlade, in se truditi za vsako ceno v mestu obdržati kreativne ljudi.
Župani so politiki, ki resnično lahko razmišljajo o prihodnosti in jo poskušajo uresničevati. Zato so mesta v resnici majhne celice sprememb.
