So res vsi Hara-Kiri?

Nekoč je obstajal tednik Hara-Kiri. Bil je neznosen. Norčeval se je iz levih in desnih, še najbolj iz predsednika republike, ikone odporniškega gibanja, Charlesa de Gaulla. Prvič je bil natisnjen leta 1960. Hara-Kiri je bil sestavni del duha časa šestdesetih let. Bil je politično nekorekten, nekorekten in še enkrat politično nekorekten. Če je bil Jean-Paul Sartre intelektualna inspiracija francoskega študentskega gibanja, je bil Hara-Kiri nekje drugje, a je bil prav tako kot Sartre sestavni del duha časa. Revija je imela tudi podnaslov – »neumna in zlobna«. Hara-Kiri se je sploh rad norčeval iz svetega, tudi iz verskih avtoritet. Kot se za radikalni satirični časopis spodobi, je bil nekajkrat zaplenjen. Hara-Kiri naj bi bil pornografski, so ob zaplembi očitali tedniku. Tudi ko je de Gaulle umrl, je Hara-Kiri zbijal šale. Niti smrt francoske ikone ni bila dovolj sveta, da se iz nje ne bi norčevali.

Minister za notranje zadeve Raymond Marcellin je v dneh žalovanja izdal dekret o dokončni prepovedi časopisa Hara-Kiri. Norčevanje iz de Gaullove smrti je bil nekakšen harakiri, obredni samomor satiričnega tednika. A ekipa bi vztrajala. Ime za Hara-Kiri 2.0 se je ponujalo samo od sebe. Charlie. Charlie kot Charlie Brown, skrajno neškodljivi, vedno politično korektni junak stripa Peanuts? Mesečnik Charlie, namenjen predvsem stripom, je v Franciji že obstajal. In stripovski mesečnik Charlie je objavljal tudi strip Peanuts. Ter druge, politično bistveno manj korektne stripe. Politično neškodljivi Charlie Brown je bil objavljen prej zaradi samoironije kot zato, ker bi sodil v uredniški koncept.

Vendar ime Charlie ni bilo rezervirano le za neškodljivega Charlieja Browna. Charlie je bil v resnici Charles de Gaulle. Preminuli Charles de Gaulle, iz katerega se je tednik Hara-Kiri neizmerno norčeval, je po dokončni prepovedi satiričnega tednika zaživel novo življenje. De Gaulle, junak odporniškega gibanja, kontroverzni vodja imperialne ekspedicije v Alžiriji, predsednik republike, utemeljitelj pete francoske republike, je ime posodil tedniku. Tedniku Charlie Hebdo. Hebdo preprosto pomeni tednik. Satirični tednik Charlie Hebdo je nastal po ponesrečenem srečanju med tednikom Hara-Kiri in preminulim Charlesom de Gaullom.

Charlie Hebdo je čez noč postal simbol zahodne civilizacije. Dva zamaskirana skrajneža sta vstopila v uredništvo in prerešetala ducat ljudi, med njimi tudi Georgesa Wolinskega in Jeana Cabuta. Wolinski in Cabut sta sodelovala še s tednikom Hara-Kiri. Tistim tednikom Hara-Kiri, ki je bil leta 1970 prepovedan, ker se je norčeval iz Charlesa de Gaulla. V dejstvo, da Charlie Hebdo postaja simbol zahodne civilizacije, je vgrajen globok nesporazum. Simbol postaja zato, ker sta ga napadla dva islamska skrajneža in v enem najhujših terorističnih napadov na novinarje v zgodovini profesije pobila urednike, ilustratorje, novinarje, kolumnistko, lektorja, dva policista ... Vendar obstaja drug, boljši razlog, zakaj je Charlie Hebdo simbol. Gre za satiro. Civilizacija, katere del smo, je utemeljena tudi na satiri. Smehu. Norčevanju. Samoironiji. Ironiji. Humorju. Veselju, ki temelji na intelektualni domislici. Zlobni neumnosti, kot so samoironično v podnaslov časopisa zapisali v tedniku Hara-Kiri. Ta civilizacija temelji tudi na predpostavki, da ni stvari ali osebe, ki bi bila tako sveta, da na njen račun ne bi smeli zbijati šal. In ta predpostavka je za marsikoga neznosna. Neznosna je bila v času, ko je mejo dopustnega iskal satirični časopis Pavliha in jo prebijal. Neznosna je bila v kakšnem drugem času. Leta 1940, denimo, je britanska vlada sklenila, da ne bo dovolila predvajanja napovedanega Chaplinovega filma Veliki diktator, ki je smešil Hitlerja. Britanska vlada je namreč menila, da bi predvajanje Velikega diktatorja škodovalo sveti politiki izogibanja konflikta z nacizmom. Ko je bil film končan, so nemški bombniki že tolkli po Londonu. In so Velikega diktatorja potem vseeno predvajali, ker je bil naenkrat skladen z britansko protinacistično propagando.

Tako kot je satira sestavni del zahodne civilizacije, je del te iste civilizacije tudi nelagodje, ki ga pomemben in vpliven del zahodnega sveta čuti ob satiri. To nelagodje je tako izrazito, da je zahodna civilizacija za zatiranje satire zelo pogosto žrtvovala drugi steber te iste civilizacije – svobodo tiska in govora.

Gre za zgodbo, ki je v resnici stara več kot 2300 let. Nekoč, pred več kot 2300 leti, je živel filozof Aristotel. Menda je Poetiko napisal v dveh delih. Tisti del, v katerem govori o komediji, je menda izgubljen. Prva filozofska refleksija humorja je morda skrita na policah vatikanskih arhivov. Morda ni nikdar obstajala. Morda je zgorela. Morda je bil drugi del Aristotelove Poetike žrtev skrajnežev. Morda je bil drugi del Aristotelove Poetike v resnici filozofov Hara-Kiri.