Tiskane izdaje
Tožilec Ferlinc se, razumljivo, čuti prizadetega, ker sem pri tem (in to tam ne prvič) med drugim napisal: »... če kaznivo dejanje ni bilo dokazano, je obtoženca treba oprostiti – in pika. Če tožilec tega ni znal, sodniki pa niso znali strokovno presoditi povsem očitnih lukenj v tem njegovem dokazovanju, potem bi se ... jeza tistih, ki so prepričani o Janševi krivdi, morala zliti nad take tožilce in sodnike – ne pa nad zadnjo sodno instanco (ustavno sodišče), ki je ... celo soglasno ugotovila, da Janši krivda ni bila dokazana.« Če bi hotel (in sploh mogel) v gornji formulaciji natančno povzeti vse zapletene »pravniške vijuge«, s katerimi se je ustavno sodišče skušalo izogniti preostri kritiki vrhovnega sodišča, bi bilo besedilo neznosno dolgo in za laične bralce neberljivo, zato sem tam namenoma uporabil kratko formulacijo »zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja«, a s pojasnilom, da »to namenoma formuliram takole poenostavljeno, ker je bila zadeva pravnoformalno precej bolj zavozlana«.
Če koga zanima, kako »zavozlana«, si vse to lahko prebere v lanskih polemikah v Delu in v Pravni praksi. Da ne bi laični bralec mislil, da tu kaj skrivam, le kratko pojasnilo, seveda spet nujno zelo poenostavljeno. Da, ustavno sodišče res ni ugotavljalo, ali je bil v rednem sojenju dokazan obstoj vseh znakov kaznivega dejanja, ker to res ni njegova pristojnost – vse sodbe rednih sodišč v zadevi Patria je namreč razveljavilo kot nezakonite zaradi neke še hujše napake, namreč zato, ker bistveni znak tistega kaznivega dejanja (kako naj bi bil Janša sprejel obljubo podkupnine) v njih niti opisan (»konkretiziran«) ni bil! Zato se ustavno sodišče niti ni moglo spuščati v vprašanje, ali je bil obstoj tega bistvenega zakonskega znaka kaznivega dejanja pred rednimi sodišči dokazan ali ne – celo če bi ga bil tožilec sploh poskušal dokazati (a ga ni!), bi bilo zaradi prej omenjene hude napake to neveljavno in neupoštevno.
»Za mirno vest« pa sem potem v lanskih strokovnih polemikah jasno prikazal in utemeljil, da tega bistvenega znaka kaznivega dejanja v dokaznem postopku potem tožilec niti ni dokazoval, kaj šele sploh dokazal. Citiram iz članka v Pravni praksi: »Nič 'če' in 'na primer', kolega Ferlinc – raje najprej sami sebi (in potem še javno) pošteno priznajte, da tega, da bi bil Janša Zagožna to spraševal (ali da bi mu bil naročil zahtevati predčasno izplačilo predujma), niste ugotovili, za to niste našli dokazov (ne neposrednih ne posrednih) – in da zato tega v obtožbi tudi niste zapisali. To je tista 'konkretizacija', ki tam manjka – in ker (posledično) potem manjka tudi v sodbi, je bila sodba nujno razveljavljena.«
Je Ferlinc na to kaj odgovoril? Ni. A to ga ne moti, da mi ne bi – čeprav vedno pozivam drugače misleče k odgovoru – očital, da se hočem prikazovati za nezmotljivega in imeti povsod zadnjo besedo. Za to trditev ponuja neresen izgovor, da na moje članke prizadeti ne odgovarjajo zato, ker da moji prispevki »največkrat izražajo prepričanje o lastni vseobsegajoči nezmotljivosti«. Če bi moji prispevki to res izražali, potem bi se z vsakim strokovnim odgovorom ta moja domnevna domišljavost takoj sesula v prah in bi se z njo osmešil še bolj, kot se z njo smeši vsak domišljavec. V tem zadnjem članku, na katerega je reagiral Ferlinc, se je ta moja domišljavost glasila takole: »... lahko pričam o svojih drugačnih spoznanjih iz tistega časa. Pristranskih in subjektivnih, jasno – taka so pač vsa naša spoznanja.«
Prej omenjeni izgovor so si izmislili in ga drug od drugega prepisujejo tisti avtorji, ki z njim skušajo le zakriti to, da na moje povsem konkretne kritike njihovih stališč ne znajo ničesar pametnega ali prepričljivega odgovoriti. Potem je seveda bolj pametno molčati – na kasnejše vprašanje, zakaj na kritiko nisi odgovoril, če misliš, da ni bila utemeljena, pa odgovoriš: kaj bi odgovarjal tebi, ki misliš, da si nezmotljiv. Kot da se resne javne polemike vodijo v interesu neposrednih udeležencev, ne pa v interesu javnosti! O »prepričljivosti« takega očitka je škoda nadaljnjih besed.
Ferlinčevo zavajajoče skrivanje
In še tole: »Jasno, v čem je tu trik (ali zmota): da je pri Patrii korupcijsko ravnanje nedvomno obstajalo, je po ugotovitvah finskih, avstrijskih in slovenskih sodišč zunaj vsakega dvoma. Manjka pa neka 'malenkost': zoper koga je dovolj dokazov, da ga je za to zapleteno korupcijsko mešetarjenje možno tudi zakonito obsoditi. Finskih podkupovalcev doslej niso (so bili oproščeni), vmesni manjši podkupljenec in posrednik je bil v Avstriji obsojen, dva manjša podkupljenca v Sloveniji tudi, glavni in končni domnevni podkupljenci pa so bili že obtoženi samo sprejetja obljube, ne denarja, in še za to tožilstvo ni našlo dokazov, ki bi vsaj to dokazovali – ne neposrednih ne posrednih. In ker jih ni našlo, v obtožbi ni ne moglo ne znalo napisati, kakšnega konkretnega dejanja obtožence sploh obtožuje.«
In vrhunec: »Uravnoteženost
O tej temi sem v zadnjih dvajsetih letih napisal že toliko strokovnih in poljudnih člankov, da tega tu ni ne možno ne potrebno ponavljati. Niti odgovarjati na morebitne ugovore – ker jih ni bilo. Sprenevedanj, kakršno je zgoraj omenjeno Ferlinčevo (in še česa hujšega, kar lahko redno prebiramo v pismih bralcev, raznih kolumnah itd.), seveda ne štejem za resne ugovore nečemu, kar je v demokratičnem svetu nekaj povsem nespornega in splošno sprejetega.
Toda g. Ferlinc je v tem članku šel dlje od golega sprenevedanja, da ne ve, kaj naj bi zaželena politično-nazorska uravnoteženost ustavnega sodišča sploh bila. Kaj je to po mojem mnenju, sem jasno napisal tudi v svojem zadnjem (kritiziranem) članku – če se Ferlinc s tem ne strinja, bi moral to jasno povedati in utemeljiti, ne pa se sprenevedati.
Ponavljam iz članka. Je res tako težko razumeti, da bi morala biti sestava ustavnega sodišča nazorsko-politično uravnotežena prav zato, da se nobena od obeh politično-nazorskih strani, ki po naravi stvari obstajata v vsaki državi, ne bi čutila pri tako pomembnih nazorsko obarvanih ustavnopravnih vprašanjih (npr. o splavu, o družini, o verski svobodi itd.) a priori prikrajšano in da zato na sebi neprijazne odločitve ne bi impulzivno reagirala tako neodgovorno in včasih celo nekulturno, kot to zadnja leta počne nazorska »levica« ob »desno« usmerjenem ustavnem sodišču? Se zelo bojim, da bo naslednjih devet let enako – le v politično obrnjenem smislu. Že s prvima dvema zamenjanima sodnikoma se je tehtnica že obrnila v »levo« in z nadaljnjimi štirimi se bo verjetno še bolj. In bodo vse desnici neprijazne odločitve zdaj še z desne strani sprejete »na nož« in z nebrzdanim žaljenjem ustavnega sodišča, tako kot to doživljamo zadnja leta z druge strani?
Kako se da zbanalizirati
Pa kaj bi ponavljal, kar sem že stokrat bolj natančno pojasnil, saj je pri nas očitno vse zaman: ne le, da še nismo zreli za spravo glede grozljivih nekdanjih zločinov na obeh straneh – niti sedanjih in bodočih družbenih problemov še nismo sposobni reševati ob upoštevanju nazorske enakopravnosti obeh (ali več) v vsaki družbi obstoječih in legitimnih nazorskih strani.
Za konec odgovor na še eno, za temeljno nerazumevanje problema prav simptomatično Ferlinčevo vprašanje: »Zanimivo bi bilo vedeti, ali bi tudi Matevž Krivic dovolil, da bi se ga kam razvrstilo, in kam bi se sam uvrstil v času, ko je bil ustavni sodnik?« Nad podobnim sprenevedanjem (ali resnično nevednostjo) sem bil skrajno začuden že leta 1996, ko sem po javnih napadih nase, da sem se »prodal Cerkvi« in podobno, še kot ustavni sodnik objavil dolg članek Rad imam gozdove in levico, še rajši pa imam resnico. Teh absurdnih napadov sem bil deležen (in sem jih občasno še danes) zato, ker sem takrat kot eden od manjšinske četverice sodnikov, ki smo glasovali proti vračanju gozdnih veleposestev Cerkvi, nato branil večinsko peterico sodnikov pred povsem neutemeljenimi napadi, da so izglasovali vračanje gozdov Cerkvi s političnimi, ne z ustavnopravnimi razlogi. Šlo je za skrajno zapletena pravna vprašanja, kjer je na koncu odločilo tehtanje med dvema zelo splošnima pravnima načeloma – med načelom pravne države in načelom socialne države. Štirje »levičarji« smo dali prednost drugemu, pet »desničarjev« pa prvemu načelu. S povsem korektno ustavnopravno utemeljitvijo. Tipičen primer nazorsko zaznamovanega vprašanja, kjer nazorska neuravnoteženost sodišča seveda prinese nazorsko »neuravnoteženo« odločitev. Če bi imeli nemški model »pol levih, pol desnih sodnikov«, bi bil rezultat v ustavnem sodišču neodločen – in odločila bi večina v parlamentu ali na referendumu. Tudi pri mnogih tako spornih kasnejših odločitvah našega ustavnega sodišča o drugih nazorsko zaznamovanih vprašanjih.
Vsaj od leta 1996 bi torej tudi g. Ferlinc lahko vedel, da sem se že takrat ponovno (tudi kot ustavni sodnik) jasno opredelil za levičarja, kar sem bil že prej in kar ostajam še naprej. Po svojih nazorih namreč – ne po tem, da bi nekritično podpiral vse, kar počne politična levica, prava ali domnevna, in tudi ne po tem, da se ne bi zavedal legitimnosti mojim nasprotnih nazorov v demokratični družbi.
