Šola ni družbeno nevtralna prenašalka znanja in kulture

Za kakovost in pravičnost šolskega sistema je ključen učitelj oziroma njegovo delo z učenci.

Objavljeno
15. julij 2016 13.19
SLOVENIJA LJUBLJANA 22.05.2008 ILUSTRACIJA FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Sonja Merljak
Sonja Merljak

Raziskava Piaac, ki meri kompetence odraslih, je pokazala, da smo Slovenci pod povprečjem držav OECD v besedilnih ter matematičnih spretnostih in da nam gre slabo od rok tudi reševanje nalog v zahtevnih digitalnih okoljih. Podatek je pomenljiv, saj bolj pismeni odrasli bolj zaupajo drugim, dvakrat pogosteje menijo, da lahko vplivajo na politične procese v državi, in bolje ocenjujejo svoje zdravje.

Raziskava OECD ni merila znanja odraslih, temveč njihovo spretnost pri obdelavi informacij. »Zdaj je jasno, zakaj imamo v državi tako slabo politično klimo,« je po razglasitvi izsledkov izpostavil ravnatelj OŠ Prule Dušan Merc.

Iz njih namreč lahko razberemo, da ljudje ne berejo, če pa že berejo, tega, kar berejo, pogosto ne razumejo. Ker vedo, da ne razumejo, jih nič ne zanima, in če že imajo mnenje, najpogosteje ponavljajo, kar so nekje slišali.

Raziskava Piaac sicer ni ugotavljala, kakšna je pri tem vloga učiteljev, a Dušan Merc je prepričan, da sta najbolj odgovorni za slabe rezultate osnovna in srednja šola. V celotni vertikali je, kot pravi, v predmetnikih ogromno balasta, ki zagotavlja okostenelost sistema in delovna mesta mnogim birokratom in »velikim« teoretikom, ki elementarnega znanja in njegove uporabe ne morejo ne posredovati ne zahtevati.

A številne druge raziskave in dokumenti EU na področju šolstva kažejo, da ni problem le v balastu in okostenelosti, ampak tudi v tem, da sistemi izobraževanja in usposabljanja krepijo družbeno neenakost. Otroci iz socialno šibkejših družin odrastejo v manj pismene odrasle tudi zato, ker učitelji nanje gledajo drugače.

Direktor Državnega izpitnega centra dr. Darko Zupanc je večkrat opozoril, da že osnovna šola ohranja družbeno neenakost, namesto da bi jo odpravljala. Ocene, ki jih dobivajo učenci, so nepravične do mladih iz socialno in kulturno prikrajšanih okolij, fantov in Neslovencev, kar se izkaže skozi primerjave z izmerjenimi dosežki na nacionalnih preverjanjih znanja. Tudi matura, ki je v svojem bistvu prav tako zunanji pokazatelj posameznikovega znanja, ublaži razliko med ocenami privilegiranih skupin učencev glede na tiste, ki so socialno, ekonomsko in kulturno prikrajšani.

Pravičen, ne le kakovosten sistem

A še bolj nevarne kot razlike v ocenah so razlike v znanju, poudarja Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta.

Dober izobraževalni sistem mora biti zato tudi pravičen, ne zgolj kakovosten, pri čemer se kakovost meri z dosežki učencev, ki niso povezani zgolj z znanjem, ampak tudi z vedenjem, denimo z empatijo, sodelovanjem, iniciativnostjo.

Pravičen sistem zagotavlja, da rezultati izobraževanja in usposabljanja niso odvisni od socialno-ekonomskega položaja otrok in staršev. Ključen za kakovost in pravičnost šolskega sistema pa je učitelj oziroma njegovo delo z učenci.

Podatki iz mednarodnih raziskav, kot je Pisa, nakazujejo, da je Slovenija po pravičnosti nekje v povprečju držav OECD, podrobnejše analize pa Slovenijo uvrščajo celo v spodnjo polovico. Odstotek dijakov, ki so učno uspešni kljub slabim ekonomskim, socialnim in kulturnim razmeram, je v Sloveniji podpovprečen. Med neprivilegiranimi je verjetnost, da bodo ponavljali razred, večja kot pri učencih, ki ne prihajajo iz neprivilegiranih skupin, četudi so njihovi dosežki na zunanjih preverjanjih znanja enaki.

Raziskava Pisa tudi kaže, da učitelji dekletom in učencem iz boljšega socialnega in ekonomskega okolja dajejo boljše ocene, čeprav na zunanjih preverjanjih znanja nimajo boljših rezultatov kot fantje in učenci iz slabšega socialnega in ekonomskega okolja. V družinah iz socialno močnejšega okolja so pričakovanja, da bodo otroci šolanje zaključili že po srednji šoli, štirikrat manjša kot v družinah iz socialno šibkejšega okolja, pa čeprav učenci izkazujejo enako raven doseženega znanja. Slovenija je po raziskavi Pisa v skupini petih držav, kjer so te razlike največje. Pričakovanja se tako v praksi pogosto izkažejo kot samouresničujoča se prerokba.

»Najslabše je, če si delamo utvare, da problemov s pravičnostjo v slovenskem šolstvu nimamo,« je že večkrat poudaril Darko Zupanc. »Redko se vprašamo, koliko k temu sami prispevamo. Verjamemo, da je šola družbeno nevtralna prenašalka znanja in kulture in da kot taka opravlja dobro delo in zmanjšuje neenakost. Priznanje in analiziranje neupravičenih neenakosti je prvi korak k njihovemu zmanjševanju in obvladovanju.«


 Učitelji bi se morali otrokom posvečati individualno in od vsakogar pričakovati največ, kar se da. Foto: Blaž Samec

Krepitev v vsakdanjiku

Kako se krepitev neenakosti kaže v šolskem vsakdanjiku? Že tako, da učitelji obveznosti prelagajo na domače okolje.

»Gospa, vaš sin bi potreboval pomoč pri učenju slovenščine,« je, denimo, učiteljica petega razreda na govorilnih urah rekla mami enega od učencev. »Dobro bi bilo, če bi doma z njim vadili slovnico in pravopis.«

Mama, po poklicu čistilka, po narodnosti Bosanka, je bila dovolj samozavestna, da ni ponižno sklonila glave, ampak je učiteljici odgovorila: »Gospa, koliko let ste se v šoli učili srbohrvaško?«

»Eno leto.«

»Pa znate dovolj, da bi otroka učili slovnico?«

»Ne.«

»Kako torej to pričakujete od mene, ki se slovenščine nisem učila niti eno leto?«

Morda bo kdo porekel, da bi morala mama sinu poiskati inštruktorja. Toda zakaj? Šola je najmanjši skupni imenovalec celotne družbe. Če ne želi povečevati razlike med učenci iz šibkejšega okolja in tistimi z boljšim socialno-ekonomskim statusom, morajo učitelji učence v šoli naučiti vsega, kar je treba. Tega bremena ali odgovornosti ne smejo prelagati na starše.

Tudi starši, zbrani v združenju ZASSS, opažajo, da šola neenakost poglablja, ko prelaga vse več šolskega dela na dom oziroma družino. »Nekateri starši so tovrstne pomoči bolj vešči, drugi ne. Vprašanje je tudi, ali se vsi starši zavedajo pomembnosti vključevanja v otrokovo šolanje oziroma ali to naredijo na primeren način.

Opravljanje učenčevih obveznosti namesto njega že ni primeren način,« pravi predsednik združenja dr. Anton Meden. »Učenje in delanje nalog v osnovni šoli naj se opravi pretežno v šoli ob spremljanju učiteljev. Zagotovo bi to nevtraliziralo tudi ekonomske in družbene razlike in v marsikaterem primeru bi odpadle potrebe po inštrukcijah.«

Da je šola po drugi strani lahko varovalni dejavnik, če to zna in želi biti, sporočajo tuje raziskave, ki ugotavljajo, da se neenakost med otroki najbolj krepi v popoldanskem času in predvsem med počitnicami. Revnejši starši svojim otrokom ne morejo plačati tečajev tujega jezika niti glasbenih taborov. Tudi šport ni več zastonj. »To je bistvena razlika, ki se je pojavila v zadnjih dvajsetih letih,« poudarja Marjeta Doupona.

Neenakost tudi v srednji šoli

Ko se osnovnošolci vpišejo v srednjo šolo, so razlike med njimi že precejšnje. »Za študij so najbolj usposobljeni tisti, ki končajo gimnazijo, ostali imajo manjše možnosti,« dodaja Marjeta Doupona in pravi, da so posamezniku kratene temeljne človekove pravice, če se ne more izobraževati skladno s svojimi zmožnostmi. »Posameznik, ki mu družba določa, do kam lahko seže, glede na družino, iz katere prihaja, verjetno doživi visoko stopnjo frustracije. Z vidika družbe pa tako razlikovanje pomeni, da nam uidejo mnogi sposobni mladi, ki bi se lahko dokazali kot dobri ali celo izjemni strokovnjaki.«

V gimnazijah so zbrani dijaki iz družin z boljšim socio-ekonomskim položajem. Iz uradnih statističnih podatkov o družinskih dohodkih, vrednosti nepremičnin in izobrazbi staršev namreč izhaja, da so v gimnazijah otroci staršev z višjo izobrazbo in višjih dohodkov, njihove nepremičnine pa so več vredne, kot to velja za starše otrok v drugih programih srednjih šol. Velika je že razlika v dohodkih družin gimnazijcev, glede na dijake strokovnih šol, ki bodo šolanje zaključili s poklicno maturo. »Če bi naključno izbirali med gimnazijskimi oddelki in na drugi strani med oddelki v dvo- in triletnih poklicnih šolah, bi se med tisoč izbirami le v štirih primerih zgodilo, da bodo dijaki oddelka poklicne šole izhajali iz družin z enakimi ali boljšimi socialno-ekonomskimi in kulturnimi razmerami. V 996 primerih od tisoč se izkaže obratno – v poklicne šole so vpisani dijaki, ki so po socialno-ekonomskem in kulturnem statusu izrazito prikrajšani glede na gimnazijce,« je izpostavil Darko Zupanc.

Po njegovih podatkih so bili v letu 2011 povprečni letni dohodki staršev gimnazijcev za 70 odstotkov oziroma 18.600 evrov višji kot povprečni dohodki družin dijakov, ki obiskujejo šole, ki se zaključijo s poklicno maturo. »Gre za razliko, ki je večja od ene povprečne letne plače. Družine gimnazijcev imajo v povprečju tudi za 40 odstotkov več vrednosti v nepremičninah,« je poudaril Zupanc. Opozoril je še na eno dejstvo, ki sta ga že pred leti izpostavila dr. Slavko Gaber in dr. Ljubica Marjanovič Umek: med študenti so tako tisti iz družin z nižjo izobrazbo kot tisti iz družin z visoko, a se otroci iz prvih pogosteje odločajo za študij v višješolskih (krajših) programih in visokih strokovnih programih. Če se odločijo za univerzitetni študij, pa izberejo manj prestižne programe (učiteljstvo, tehnični poklici). Otroci iz zgornjega srednjega razreda in višjega razreda pa izberejo študij prava, arhitekture, medicine.

Ob množici diplom in visoki brezposelnosti se po njegovih besedah družbena neenakost še zaostri, saj diplomanti iz višjih slojev z večjo verjetnostjo dobijo službo kot tisti iz določenih etničnih oziroma socialnih skupin. Takšno zasvojenost z obsegom in količino v našem šolstvu pa bržkone plačujemo s ceno zniževanja standardov ter z inflacijo ocen, spričeval in diplom. »Zmotno je mišljenje, da so ti procesi povečali možnosti tistim s slabšimi izhodiščnimi razmerami in prispevali k pravičnosti. Nasprotno; inflacija visokih ocen, spričeval, diplom in izobrazbena uravnilovka pri mladih odraslih zabriše merljive kriterije za meritokratsko družbeno promocijo in lahko predstavlja izhodišče za nepotizem in plutokracijo.«

Oči si zatiskamo tudi danes

Krepitev razslojevanja ni nov pojav, pravi Marjeta Doupona. Že leta 1977, ko je izšla knjiga Okolje in uspešnost učencev, smo dobili prve podatke o velikih razlikah v znanju glede na socio-ekonomski položaj otrok. Avtorja sta v njej opozorila na razlike med mestnimi in podeželskimi otroki. »Bralna pismenost, ki je temeljna veščina za dolgoročno pridobivanje znanja, se je v povprečju ves čas zviševala, vendar v glavnem na račun otrok staršev z najvišjo izobrazbo. Še vedno pa so razlike med različnimi deli Slovenije velike za približno dve leti. Tisto, kar nekje otroci razumejo v povprečju pri 10 letih, drugje razumejo šele pri 12. Razlike so torej obstajale že v socializmu, danes pa so se še poglobile. Kot družba smo si zatiskali oči pred njimi že pred štiridesetimi leti, danes pa jih sploh ne želimo videti,« pravi Marjeta Doupona.

To vse pa po njenih besedah ne pomeni, da slovenske šole ne morejo narediti ničesar za odpravljanje razlik. Če bi bilo to res, bi bili Slovenci še vedno narod delavcev in kmetov. »Šola ima konkretne možnosti, da poseže v neenakost, ki jo otroci prinašajo od doma, vendar mora s tem soglašati tudi družba kot celota.«


Kakovost izobraževalnega sistema se ne bi smela meriti le z dosežki učencev, ki so povezani z znanjem, ampak tudi z vedenjem, denimo z empatijo, sodelovanjem, iniciativnostjo. Foto: Matej Družnik

Kajti kot poudarja raziskovalka, tega ni možno doseči zgolj s tem, da država šolam predpiše skupni kurikul, njegovo izvedbo pa prepusti finančnim zmožnostim posameznih šol in občin. »Brez pozitivne diskriminacije ne gre. Šole, ki imajo slabo ekonomsko zaledje, bi potrebovale več sredstev na račun tistih, ki imajo dobrega. Pismenost in znanje nasploh se namreč hranita z materialnim, če drugače ne, v obliki knjig in računalnikov, povezanih na hitri internet.«

Enako pomembno pa je, dodaja, prepričanje, da imajo dejansko vsi otroci pravico do izobrazbe. »Učitelji velikokrat rečejo: če starši tega ne delajo, tudi nam ni treba. To je zgrešeno. Šola je po zakonu obvezna, zato so šole tiste, ki so odgovorne za izobraževanje.«

Nizka in visoka pričakovanja

Otrok, ki zaradi domačih razmer nima dobrih možnosti za učenje, je po njenih besedah dvakrat »kaznovan«: prvič, ker nima možnosti doma, in drugič, ker mu jih odreka tudi šola. »Šola in učitelji bi se otrokom morali posvečati individualno ter od vsakogar pričakovati največ, kar se da. Visoka pričakovanja do vseh otrok in osmišljanje pouka sta tisti dve komponenti, ki prinašata pomembno razliko med učinkovitimi in neučinkovitimi šolami. Visoka pričakovanja ne pomenijo, da želimo, da se vsi otroci naučijo za pet, ampak da se naučijo določene vsebine.«

Na šoli z nizkimi pričakovanji razmišljajo recimo tako: mama je šivilja, oče avtomehanik, otrok se želi vpisati na srednjo poklicno šolo, zakaj bi ga mučili z linearno funkcijo; saj je vseeno, kako se bo izkazal na nacionalnem preverjanju znanja. Na šoli z visokimi pričakovanji pa bodo, pravi Marjeta Doupona, razmišljali tako: starši res niso izobraženi in otrok se je za zdaj vpisal na poklicno šolo, toda linearna funkcija je pomemben koncept v življenju, naredimo vse, da jo bo razumel.

»Ampak zato se je treba z njim ukvarjati od prvega dne, ne samo ob koncu devetega razreda. Šola z visokimi pričakovanji seveda ne rine v otroka, kadar ima ta slab dan, ampak učiteljica se znova in znova trudi, da bi učenca pritegnila k pouku, da bi ga naučila posameznih vsebin in da bi mu pokazala, da verjame vanj. Iz sociologije vemo, da posamezniki v glavnem dosežemo tisto, kar od nas pričakuje okolica, saj pričakovanja ponotranjimo. Otrok izobraženih staršev bo od vrtca naprej vedel, da je mama hodila na fakulteto, in ji ne bo treba eksplicitno nikoli povedati, da to pričakuje tudi od njega. Zaznal bo iz njenega ravnanja. Otrok delavke pa bo vedel, da univerza obstaja, ampak bo težje dojel, da je to nekaj, kar pripada tudi njemu.«

Varovalni učinek šole je še posebej pomemben, ker se je stopnja tveganja revščine za otroke v zadnjih letih še poglobila. Na to so ob koncu šolskega leta opozorili v Zvezi prijateljev mladine Slovenije, kjer so zbrali podatke, kako in na katerih področjih revščina vpliva na življenje otrok. V dolgotrajni revščini po podatkih statističnega urada živi 9,5 odstotka celotnega prebivalstva in 10,5 odstotka otrok. Slaba tretjina družin mora preživeti z dohodki, ki znašajo 1.080,00 evrov ali manj mesečno. Otroci zato živijo v vlažnih in mrzlih slabo izoliranih stanovanjih, so slabo oblečeni (tudi če so oblačila morda čista, topla in cela, niso modna in so že zaradi tega lahko tarča zbadljivk). Njihovi starši jih ne peljejo na družinske izlete ali počitnice in pogosto umanjkajo pri tistih šolskih dejavnostih, za katere je treba doplačevati. V šoli so zato pogosto brezvoljni ali pa pozornost iščejo z nasilnim vedenjem.

V združenju staršev opozarjajo še na en vidik. Starši prispevajo skoraj 10 odstotkov sredstev za izvajanje osnovnošolskega izobraževanja, kar Slovenijo umešča na peto mesto v evropski zvezi starševskih organizacij. »Zaznavamo tako velike razlike v udeležbi staršev pri financiranju osnovnošolskega programa, da bi te morale vzpodbuditi ne le razmislek, temveč tudi konkretne in takojšnje ukrepe,« pravi Anton Meden.

Razporejanje denarja

Šolski politiki, ki razmišljajo, kako razporediti sredstva, da bodo ta prispevala k izboljšavam izobraževalnega sistema, bi morali zato razmišljati ne le o tem, kako bodo okrepili njegovo kakovost, ampak tudi pravičnost. Po predstavitvi študije o učinkovitosti šolstva, ki jo je po naročilu Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) pripravil ekonomski inštitut pravne fakultete (EIPF), je Darko Zupanc izpostavil, da so ene države za približno enako denarja ustvarile izjemne rezultate, druge pa zelo slabe, zato je treba temeljito premisliti, kako porabiti sredstva, da bo rezultat najboljši.

Podobno pravijo tudi v OECD. V šolstvu več denarja lahko pomeni tudi boljše rezultate, a ker potrebe rastejo hitreje od zmožnosti, je denarja vedno premalo. Na Kitajskem so, denimo, v razred razporedili več otrok, denar, ki so ga tako prihranili, pa so namenili za učitelje. Ti imajo vsaka tri leta na voljo 240 ur, da vlagajo vase, v svoje znanje. »O tem bi morali razmišljati tudi v Sloveniji. Včasih je bolje imeti v razredu trideset učencev in učiteljem omogočiti, da se izobražujejo. Res pa je, da takšne odločitve niso zelo intuitivne. Vedno najprej pomislimo, da so manjši razredi zagotovilo za boljšo kakovost,« je ob obisku v Sloveniji dejal Andreas Schleicher, direktor direktorata za izobraževanje v OECD.

V vsa razmišljanja o razporeditvi sredstev pa bi bilo treba vključiti tudi ugotovitve Ljubice Marjanovič Umek, ki pravi, da je delež tistih otrok iz šibkejših okolij, ki bi jim vrtec koristil, pa ostanejo zunaj njega, večji, kot je delež otrok visoko izobraženih staršev, katerim vrtec koristi precej manj. V vrtcu se namreč otroci učijo tudi jezika. Tisti med njimi, ki so ga obiskovali že od najbolj zgodnjih let, bolje obvladajo slovenščino in bodo zato imeli manj težav ob vstopu v šolo. Poznavanje jezika ni pomembno le za dobro oceno pri tem predmetu, ampak tudi zato, ker je temelj bralne pismenosti. Samo otrok, ki dobro razume besedilno zastavljeno vprašanje, bo lahko pravilno rešil tudi matematično nalogo.

Začarani krog razslojevanja in pismenosti se začne že v vrtcu, in če ga ne bomo zmogli ali znali presekati, bodo otroci še naprej odraščali v slabo pismene odrasle.