Tiskane izdaje
Bela knjiga o reformi EU je pobuda, s katero je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker uokviril pet mogočih scenarijev za prihodnost moderne Evrope. Prvi je, da bo po brexitu v EU ostalo vse tako, kot je bilo doslej. Vsi drugi scenariji pomenijo odhajanje v povsem drugačen tip EU, vse od le enotnega skupnega trga prek koalicije voljnih do EU kot federacije.
Obstaja pa manjkajoči člen vseh predstavljenih scenarijev. In ta je bistven. Zadeva to, kar Evropo še dela drugačno od preostalega sveta. Razlika med tem in Evropo je v kulturnem izročilu in v tradiciji humanizma, ki sta evropske družbe zadnjih sedemdeset let delala prijazne do človeka. Nekaj je moralo iti hudo narobe, da so volivci mnogih evropskih nacionalnih držav začeli tako nevarno simpatizirati s populističnimi voditelji, kakršna sta trenutno aktualna Geert Wilders na Nizozemskem in Marine Le Pen v Franciji. Wilders premočno spominja na populistične prijeme Jörga Haiderja, ki je kot »fejst fant iz domačih logov« ljudem znal vzbuditi občutek varnosti za prihodnost. Pred skorajšnjimi volitvami Wilders nastopa s tezo, da bo pozaprl muslimanske mošeje, njegovo žaljenje Maročanov pa je na las enako Trumpovemu pred- in povolilnemu žaljenju Mehičanov.
Junckerjevim scenarijem, ki se nanašajo bodisi na skupni ekonomski interes vsake posamične države bodisi na novo močno federacijo z mehanizmi centralnega odločanja, torej bržkone manjka posvečenost vrednotam in energijam, ki se pretakajo med vsakdanjimi ljudmi. Pri konceptih na »visoki ekonomistični ravni« je EU očitno že spodletelo. Bilo je narobe, da so snovalci EU poskrbeli za kapital, za trge, za davčne uskladitve in v krizi celo za banke, ni pa jim bilo mar, da poenoteni ljudje Evrope potrebujejo tudi v pravicah poenoten socialni, šolski in zdravstveni sistem. To področje je bilo namerno zanemarjeno in bila so dana sporočila, kot da odločevalcem za ljudi ni toliko mar kot za zlato tele in rastočega bika. Populisti so to razumeli in zasedli prazen prostor, ki jim ga je nekdo najprej izpraznil, nato pa celo ponudil v uporabo.
Kar je prednost in moč populistov, bi torej morali biti prednost in moč novih evropskih scenarijev, če bi ti hoteli biti uspešni. Ideologijo globalnega ekonomizma bo težko pobiti in premagati le z ograditvijo od preostalega sveta in z zamejitvijo iste ideologije v okvire Evrope, kajti ta ista logika gre naprej v nove zamejitve – in v njih se zelo dobro počutijo populisti, ki kakor Hanibal s svojimi sloni pred Rimom stojijo pred vrati nacionalnih držav Evrope. Obstaja seveda tudi prispodoba o slonih v trgovini s porcelanom. Porcelan Evrope je njena humanistična tradicija in v Sloveniji jo po vrednotah, ki jo obkrožajo, enačimo z obrambo pred kapitalskim udarom v zadnjo privatizacijo javnih dobrin, šolstva, zdravstva in sociale. V teh so še sledi evropskega humanizma, drugod so bile bolj kot ne potisnjene v rezervate.
V EU obstaja rešitev in rešitveni scenariji bi jo morali upoštevati. Če obstaja mit o muslimanski nevarnosti – na njem jezdi Wilders –, potem ga je treba prekrižati z mitom o krščanski Evropi, na katerem jezdi večina političnih desnic. Tu nastopi avtoriteta, ki v krščanstvu šteje veliko, čeprav je le poglavar Katoliške cerkve: papež Frančišek. Obrnil je optiko in prihodnje scenarije EU, tega postrazsvetljenskega projekta, postavil v perspektivo. »Škandalozno je govoriti eno in delati drugo,« je povedal v nagovoru pred dobrim tednom. »So taki, ki pravijo, da so katoliki, da so vedno pri maši, da so člani te ali one organizacije ... Nekateri od teh bi morali reči, moje krščanstvo ni zelo krščansko, zaposlenim ne plačujem primernega dohodka, ljudi izkoriščam, perem denar, živim dvojno življenje.« Če je tak človek katolik, je povedal, potem je bolje biti ateist. S tem je nadgradil svoje predhodno stališče takoj po izvolitvi v papeža, namreč, ljudje bi v ateistih morali videti dobre ljudi, če ti delajo dobro.
Poanta v tem »scenariju«, ki manjka pri predlaganih evropskih scenarijih, je ta, da dvoličnost ekonomizma lahko premaga le na novo premišljeni humanizem, ki ni niti v izključni posesti religij niti ideologij. Juncker je samokritično priznal, da ljudi ni dobro prepričati, da »lahko pričaramo sonce in luno, če lahko dobavimo kvečjemu teleskop«. Vprašanje torej ni, ali bo EU federalna ali pa je ne bo, kot je to povedal slovenski predsednik Borut Pahor, temveč ali bo humanistično in socialno korigirana ali pa je res ne bo. Odnesel je ne bo zunanji sovražnik; ta bo le alibi za notranje populiste, ki bodo ekonomijo strahov ljudi razumeli bolje, kot ekonomisti razumejo denar.
