Tiskane izdaje
Veliko zlo se sestavlja iz malih in velike svetovne vojne so pokazale, da jih je bilo za nazaj mogoče predvideti že vsaj deset let, preden so se zgodile. Če bi danes hoteli razumeti ali pa razložiti Slovenijo, bi bili nespametni, če ne bi začeli pri globalni sliki. V jedro problema bi prišli, čeprav bi vzbudili veliko začudenje, morda celo neodobravanje sogovornikov, če bi se osredotočili na vprašanje beguncev. Tam je namreč mogoče meriti moč civilizacije, človečnosti, empatije, pa tudi čisto materialne politične vizije za prihodnost držav, kontinenta, mogoče planeta. To je ta teden storil papež Frančišek z novo encikliko Laudato si (Hvaljen bodi), vendar ni šlo brez nizkih vložkov, kajti delovno verzijo so mu ljudje iz njegove neposredne bližine iz svojih razlogov ukradli in jo dali objaviti v L' Espressu. Nikoli v velikih zadevah sodobne družbe ni mogoče iti mimo medijev.
Mimo strateške govorice
Da se ne bi preveč oddaljili, omenimo nekaj, kar je v aktualni in sodobni Sloveniji treba povedati, zadeva pa princip dobrega in skrbnega gospodarja. Nekateri ekonomisti zelo resno opozarjajo na konkretno možnost nove recesije, nekako v slogu črke W. Dogodki, ki obkrožajo to možnost, so: nenehno generiranje vojn in rekordnih 60 milijonov ljudi na begu pred nasiljem, kar so uradni podatki Visokega komisariata ZN za begunce; radikalni zaplet svetovnih in evropskih upnikov do Grčije in narobe, grška namera izvzeti se iz ekonomističnega, točneje, liberalno-kapitalskega pojmovanja sodobne družbe; nedefinirana nova geopolitična razmerja držav sveta na eni strani, na drugi pa ekološko usihanje planeta, ki, prevedeno v uporabni jezik, ogroža človeka že do čisto konkretne, vremensko merljive grožnje do kakovosti in varnosti vsakodnevnega bivanja.
To pomeni, da imajo, ne glede na mestoma izrazito pomanjkanje družboslovne občutljivosti (in znanj), ekonomisti prav, ko trdijo, da bi v tem primeru morala biti Slovenija bolje pripravljena kot leta 2008. Točneje: ko vlada pospravlja črepinje prejšnjih treh vlad in ko se parlament otepa sledov ideološke norosti in sovražnega govora, se je nekako izgubil občutek za prave teme prihodnosti, kolikor pa so na sporedu, je vtis, da se vrtijo predvsem okrog pogajanj med javnim sektorjem in vlado o ukinjanju dozdajšnjih protikriznih ukrepov pri višini plač.
Opredelitev tem za prihodnost države Slovenije in njenih državljanov je manjkajoča naloga slovenske politične elite. Če je na eni strani res, da je ideologija ekonomizma nedopustno prevzela družbeni govor in izgnala vse, kar je dišalo po humanističnem v starem pomenu besede, je po drugi strani res, da je slovensko gospodarstvo danes eden redkih dejavnikov, ki kaže prepričljive elemente za Slovenijo prepotrebne suverenosti. Politična elita se nikakor ne prebije v območje strateške govorice in razmisleka. Tu so menda nekateri razlogi. Prvič na ravni izvršne oblasti politično življenje poteka predvsem okrog tretje privatizacije in krpanja proračunske luknje, kar bržkone pobere večino energije ministrov in prvega ministra. Drugič se parlament ne (z)more (z)organizirati v zavesti, da je prav on najvišje zakonodajno in strateško telo za tovrstne razmisleke, pri čemer posamezniki, ki se zavedajo tega dejstva, živijo v očitni frustraciji, da jih je premalo in da se morajo sprijazniti z realnostjo. Tretjič pa se politična blokada v interpretaciji slovenske družbe nadaljuje tudi po zaslugi izjemno glasnih in očitno v netenju strasti v javnosti še vplivnih poslancev SDS, ki večino razprav zasedejo z govorico o rehabilitaciji, liku in delu svojega predsednika Janše in ki sistematično in načrtno načenjajo ugled slovenskega sodstva ter ga po izpričani politični doktrini želijo podrediti svojim interesom.
Srp, kladivo in mercedes
Pravzaprav je to logiko mogoče podvreči preizkusu in ga iz opozicijske SDS razširiti na vse stranke parlamenta. Očitku o levičarski doktrini pri vprašanju begunstva se kaže upreti s krščanskimi orodji in podčrtati izjavo papeža ta teden, ko je v sredo v Vatikanu izrazil kritiko do evropskih držav, ko zapirajo vrata (e)migrantom, ki na stari celini iščejo varno zatočišče. Za tiste, ki to počnejo, je dejal: »In vabim vse, naj Boga prosijo za odpuščanje za tiste ljudi in institucije, ki zapirajo vrata tistim, ki iščejo družino in zaščito.«
Na dlani je poslej, da nobena politika, ki bi se želela sklicevati na krščanske, v tem primeru na katoliške vrednote, v begunskih zadevah nima legitimacije najvišjega vrha katoliške Cerkve za kakršno koli ksenofobijo. Na videz neizrazita in nepomembna izjava ima za slovensko politično ozračje izjemno velik pomen, kajti načenja vprašanje političnega atavizma na desnici, kjer je SDS prevzela popolno pobudo, hkrati pa v nelagodje spravlja tradicionalno rdečo levico, ki je odvrgla srp in kladivo, sedla v prestižno vozilo in se z gospodarsko delegacijo odpeljala na Bavarsko, da bi obnovila osnove liberalne tržne doktrine.
Smo pri začetnem vprašanju, kaj vzpostavlja sodobno zlo, in težko bi se uprli misli, da se to zlo kaže v rekah in rekordnem številu beguncev, ki trkajo na naša vrata. Ko je Hitler, pravi Furet, začel svoj pohod na oblast, je to počel tako, da je preklinjal demokracijo z demokratičnimi sredstvi in uničil jo je v imenu ljudstva. Ni bil sovražnik demokracije, se je izrazil Hermann Rauschning, bil je prerok nihilizma. V imenu naravne selekcije se je v nasprotju z Mussolinijem bojeval proti krščanstvu. Ernst Nolte, specialist za fašistična gibanja, je bil v Nemčiji med prvimi, ki je prekršil prepoved primerjav med komunizmom in nacizmom. V svoji knjigi o fašizmu je predlagal hkrati hegeljansko in heideggerjansko zgodovinsko-filozofsko razlago 20. stoletja. Kot model za dve veliki ideologiji, komunistično in fašistično, je postavil liberalni sistem s svojimi protislovji. Na eno stran je postavil Marxa, ki je do skrajnosti priteral »transcendenco« sodobne družbe in abstrakcijo demokratičnega univerzalizma, na drugo stran je postavil fašizem, ki je hotel ljudi zavarovati pred bojaznijo, da so svobodni in nedoločeni. Kot Nietzsche, ki je prek volje hotel zavarovati življenje in kulturo pred transcendenco.
Tu so izzivi, ko se pogovarjamo o slovenskem politikumu, toda vmes niso le koncepti, temveč tudi nizki propagandni prijemi, diskvalifikacije in v dvajsetih letih je ta pri nas postala zraščena s prakso splošne družbene in politične komunikacije. Zato sodbi sodišča v Strasbourgu v primer Delfi AS proti Estoniji, ko je zapovedalo odgovornost spletnih medijev glede anonimnih diskvalifikatorjev, pripisujemo izjemen pomen.
Za mesto pod soncem
Slovenska politika se je v dveh desetletjih prepletla z medijskimi agenturami in ustvarila model nehigieničnih simbioz, ki so bile (in so še) značilne tako za levico kot za desnico. Zadnji primer na sodišču ta teden je bila tožba urednice RTV Ksenije Horvat Petrovčič proti Romanu Leljaku, ki jo je v interesu SDS neutemeljeno diskvalificiral pred parlamentarno komisijo. Naslov poročila s sodišča v Delu je bil: »Leljaku SMS o spornih očitkih poslal novinar Možina.« Omalovaževalne demonstracije malih skupin, ovešenih s slovenskimi zastavami in ikonografijo SDS pred nacionalno RTV, so postale tedenska praksa, in bolj ko nacionalna TV skuša biti servilna do tovrstne politike, bolj jo ta zaničuje, žali in blati. Mediji so bili pri nas ena najbolj zlorabljanih kategorij.
Toda na politični agendi tovrstne politike so bile in so še vseskozi velike teme, kot so sprava, demokracija, tisočletne sanje slovenskega naroda, pravna država in podobno.
Poanta je na dlani. Vse te norosti, čeprav brez vsebinske specifične teže, so slišane zato, ker ob sebi v zadostni meri nimajo vsebin, kar bi dejansko izkazovale pravo specifično težo, vredno suverene države Slovenije. Tako abstraktne teme, kot je politično zlorabljena sprava, lahko nenehoma zapolnjujejo praznino, ki bi morala biti izpolnjena s pozitivnimi državniškimi koncepti. Desnica je s svojim medijskim aparatom v propagandi postala močnejša in glasnejša kakor preobražena levica. Zato – in ker se je naslonila na slovensko katoliško Cerkev – kot hladen tuš deluje papeževa nova enciklika Laudato si, posebej pa njegov poziv k širokosrčnemu sprejemu beguncev, ki jih ima trdo jedro slovenske desnice za potencialne teroriste.
Ti bi bili vsej Sloveniji, ne le desnici, priložnost za pravo spravo: vse, kar ji je še ostalo človečnega, in v številu tragično preminulih Slovencev v drugi svetovni vojni bi lahko sprejela brezdomne iskalce »družine in zaščite« in se na ta način spravila s seboj in s svetom, v katerem ima Slovenija brez dvoma svoje dobro in častno mesto.
