Spet vzpostavite državo!

Od trenutka, ko je bila izglasovana nova vlada Mira Cerarja, je konec romantičnega mandatarstva, v katerem so se ministrski kandidati prikazovali kot nepopisan papir. Zdaj, dvanajstič po vrsti v vladni sestavi države Slovenije, bo šlo zares in pričakujemo, da bo vlada tako in drugače uspešno zdržala ves mandat. Uvodni takti, ki jih je kolegom poslancem namenil vladno-predsedniški kandidat, so bili, čeprav kategorični, še vedno zelo splošni. V nekaterih poudarkih – in na to so se sklicevali njegovi kritiki, od Janeza Janše do Luke Mesca – je zvenel kot poprejšnji »krizni« predsedniki vlad Borut Pahor, Janez Janša in Alenka Bratušek. Govor o restriktivni fiskalni politiki, o fiskalnem paktu, o internacionalizaciji gospodarstva ipd. je Luko Mesca nagnil k tezi, da se bo nova vlada pokorila diktatu okoliščin, ljudstvo pa z dobrim piarom prepričevala, da je razprodaja edina prava pot iz krize.

V resnici niti leva niti desna opozicija ta trenutek ne moreta vedeti, ali bo Cerarjeva vlada realno uspešna ali ne. Široka javnost ta trenutek celo ne more vedeti, ali bo opozicija upravičila pričakovanje svojih volivcev ali ne. Realnost, zlasti ta, v katero je potopljena slovenska država, je bržkone mnogo kompleksnejša od pavšalnih konceptov bodisi teh, ki postavljajo zahteve v smer radikalnega kapitalizma, bodisi teh, ki se zavzemajo za socializem. Osrednje vprašanje Slovenije tega trenutka je, kako si določiti lastne parametre realnosti. To vključuje oceno finančne zadolženosti, lastne krize konceptov in brezidejnosti, in kako v tej konkretnosti postaviti pozicije za utrditev temeljev države, ki se majejo, čeprav je še nova.

Eno je povrh gotovo: predsednik vlade Miro Cerar bo moral prenehati govorico o splošnih resnicah ali načelih in bo moral oboje konkretizirati na najbolj nazoren, v gospodarskih rečeh pa s številkami podprt način. Drugače povedano. Za premiera je prišel čas, ko se bo moral obuti v čevlje gospodarja in začeti vladati. Za neuspešne in slovenski državni zadevi škodljive politične eksperimente in ponavljanje zavlačujočega političnega sloga je pri tem preprosto zmanjkalo prostora. Povedati pa je treba tudi nekaj o opoziciji.

Nova socialistična levica v parlamentu bo dober in želen korektiv, celo osvežitev po desetletju koruptivno-kapitalske norije. Podobno kakor Cerar pa bo morala svoje koncepte konkretizirati in napraviti projekcije alternativnih rešitev, pri čemer ji bo morebitno sklicevanje na Hollandovo Francijo zaradi očitne neuspešnosti in laksnosti njenega družbenega modeliranja zelo slaba referenca. Na tej sicer neobvezni točki šele bi alternativna levica pokazala, kako zares je mogoče njeno alternativo razumeti kot tako za morebitni prevzem oblasti. Sedi na istem vlaku kot Cerar, ki je v smislu ničelne tolerance do korupcije v zdravstvu ter do javnega pozicioniranja (visoko)šolskega sistema nasproti dobičkonosnemu nižanju standardov za potrebe tajkunskega visokošolskega biznisa sicer postavil pravilna stališča. Še posebej ta po izčiščevanju pravne države in neodvisnosti sodstva. Toda to je bržkone premalo. Tudi Nova Slovenija se utegne ujeti v zanko, ki si jo bo težko snela z nog. Prisegla je konstruktivnost, ki je kljub prvim prijaznim besedam vladi glede na izkušnje malo verjetna, toda brez nje ve, da nima prihodnosti. O SDS bo vredno povedati kaj več, ko se bo zgodilo kaj novega. Doslej se ni in se verjetno tudi ne more.

Preidimo k bistvu Cerarjevega problema, ki je seveda osrednji problem Slovenije. Naporne koalicije (Desus in SD) proporcionalnega sistema so bile v imenu demokracije gojišče korupcije in trženja neustavnih interesov. Dozdajšnja praksa je pokazala, da je v tej hibi proporcionalnega volilnega sistema, ki jo jemljemo kot precej manjše zlo od večinskega in z njim povezanih totalitarnih nevarnosti, vedno tičala dobro premišljena lobijska struktura, služeča korupciji in finančnim interesom napačnih ljudi.

Da se je v imenu demokracije doslej »pokrivalo« interese t. i. stricev iz ozadja, menda Slovencev ni treba prepričevati. Tudi narobe velja: v imenu spopada s t. i. strici iz ozadja je Slovenija dobila nove strice iz ozadja in pod njihovo taktirko (in ideologijo večinskega sistema, trde roke, varčevanja in vzpostavljanja reda v javnem sektorju) se je skoraj potopila v finančnem morju. Zdaj Slovenija (s skorajšnjo novo komisarko na čelu) stoji pred EU in se sprašuje, ali je razprodaja državnega premoženja edina alternativa, ki ji je na voljo, ali ne. To ni napačno, je pa že prepozno vprašanje. Smo namreč na sedmini nacionalnega interesa, ki je demokraciji napravil več škode kot prva in druga svetovna vojna skupaj. Vladi in opoziciji torej velja apel z vojnega pogorišča: spet vzpostavite državo! ●