Tiskane izdaje
Britanci so podarili človeštvu nekaj vplivnih idej. Recimo ideje o gravitaciji, evoluciji, industrijski revoluciji, razprave otoških filozofov so se razvile v koncept razsvetljenstva, gospodarske ambicije otoških trgovcev so se spremenile v geopolitiko kolonializma, Beatli, Rolling Stonesi in Sex Pistolsi pa so dali človeštvu kar dobro zabavo. John Maynard Keynes se je domislil države blaginje. Margaret Thatcher, britanska premierka, pa je sklenila, da bi veliko idejo rojaka Keynesa, ki je sicer glavne misli razvil v ZDA, pokončali.
In tako kot so ideje Isaaca Newtona, Johna Locka, Adama Smitha, Jamesa Watta, Charlesa Darwina, Johna Lennona in številnih drugih nenavadno hitro dosegle oddaljene konce sveta, je tudi politični program Maggie Thatcher, ki je ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja govoril o uničenju države blaginje, hitro postal prevladujoč politični program po vsem svetu.
Ob pravkar servirani ideji britanske premierke Therese May, da je treba koncept človekovih pravic zaradi boja proti terorizmu spremeniti in jemati manj resno, ne gre spregledati, da ima tudi sedanje razumevanje koncepta varovanja človekovih pravic korenine na Otoku. Leta 1215, torej pred dobrimi osmimi stoletji, je angleško plemstvo doseglo, da so razmerja med kraljem in plemstvom natančneje opredelili. Dokument se je imenoval Magna Carta Libertatum. Listina je omejila monarhovo samovoljo, določila pa je, med drugim, tudi to, da oblast človeku ne sme vzeti svobode in ga zapreti, če postopek ne temelji na zakonu in sodni odločitvi. Zato danes govorimo o vladavini prava. Vladajo zakoni, oblast zakone le izvaja in po njih sodi.
Pri ideji Therese May, da človekovih pravic ne kaže jemati preresno, če si želi zahodna civilizacija v boju proti terorizmu zmagati, gre točno za relativizacijo načela, da lahko svobodo posamezniku omeji le zakon oziroma sodna odločitev, temelječa na zakonu. Ko je tedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld, potomec nemških priseljencev, leta 2002 sklenil, da bo domnevne teroriste naselil na jugovzhodnem koncu Kube, v zalivu Guantanamo, se s pravnimi koncepti, razvitimi leta 1215 v Angliji, ni obremenjeval. Rumsfeld je bil praktičen človek. Načelo habea corpus je ignoriral.
Brez težav je živel s tem, da je nekje na Kubi dopustno zapreti domnevne teroristične borce, četudi jim svobode ni vzelo sodišče. Konec koncev, tudi Magna Carta je v resnici urejala le pravice plemstva v odnosu do kralja, preostanek prebivalstva pa od kataloga svoboščin ni imel otipljivih koristi. Zato ne čudi, če je danes načelo univerzalnosti človekovih pravic sicer razglašeno, v realnem svetu pa za nekatere skupine ljudi enostavno ne velja.
A pri političnem programu Therese May ne gre za to. Ne gre za malo potegavščino, ko bi imeli na eni strani zapisane vse pravice, na drugi pa bi goljufali pri interpretaciji, komu pripadajo pravice. Ne gre za razkorak med razglašenimi načeli in njihovim uveljavljanjem. Britanska premierka je tik pred volitvami, na katerih ji je šlo sicer slabše, kot je načrtovala, govorila o spremembi načel.
Če je pod Rumsfeldom veljalo, da je treba človekove pravice spoštovati (v drobnem tisku pa je bila dodana interpretacija, da za teroriste, ker ti po definiciji ravnajo nečloveško, tudi človekove pravice ne veljajo), britanska premierka govori o splošnem zniževanju standardov varovanja človekovih pravic. Povedano drugače: zaradi zagotavljanja varnosti se bo moral sleherni pripadnik skupnosti odreči delu sedanje svobode. Gre torej za napoved univerzalnega zniževanja standardov. To se ne bi zgodilo z malimi potegavščinami obveščevalnih služb, pač pa bi spremembo standardov določil zakon.
Zakaj je ob napovedih o spremembi načel varovanja človekovih pravic treba razglasiti splošno nevarnost? Ker napoved posega v jedro vladavine prava, v jedro pravne države. Ob likvidaciji socialne države ob koncu sedemdesetih let se je zdelo, da je to nujno, saj tako narekujejo objektivne okoliščine. Dobrih trideset let pozneje je jasno, da je likvidacija socialne države prinesla predvsem radikalno povečevanje socialnih razlik. Objektivne okoliščine gospodarskih kriz, ki naj bi zahtevale materialno odrekanje, so torej veljale za veliko večino prebivalstva, za delček prebivalstva pa ne. Zaradi »objektivnih okoliščin«, terorističnih groženj, ki narekujejo likvidacijo doseženih standardov varovanja človekovih pravic, likvidacijo načel pravne države, se lahko zgodi isto kot ob likvidaciji načel socialne države. Povečevanju ekonomske neenakosti bo sledilo povečevanje neenakosti pred zakonom.
Ne pozabimo, da imajo ideje, ki se pojavijo na Otoku, ta privilegij, da se zelo hitro širijo.
