Sporočila zavezniškega vrha

Zveza Nato je po koncu hladne vojne iskala svoj smisel. Zdaj ga je našla. Rusija ni več prijateljska država. Kaj je šlo narobe? Kako je raslo vzajemno nezaupanje?

Če bi morali izpostaviti enega ključnih rezultatov nedavno sklenjenega vrha Nata v Walesu, je to nedvomno ponovni fokus na varnost v Evropi. Zaradi vojaškega posredovanja Rusije v vzhodni Ukrajini so države članice zavezništva opredelile Rusijo za neprijateljsko državo. To predstavlja pomemben premik in nedvomno je kriza v odnosih med Natom in Rusijo največja od hladne vojne.

Članice Nata imajo na Rusijo sicer različne poglede. Varnostne grožnje zaznavajo različno. Npr. že v pogovorih z estonskim predsednikom vlade ali z norveškim zunanjim ministrom je bilo možno razbrati razlike v dojemanju velike vzhodne države. Te razlike so močno pogojene z geografsko lego in zgodovinsko izkušnjo.

Vendarle – kako je prišlo do tega, da so članice zavezništva na vrhu dosegle konsenz glede Rusije? Pogled, ki ga delijo je, da je nedopustno, da se meje v Evropi spreminjajo tako, kot to zdaj počne Rusija. Nedopustna je prikrita uporaba sile, podkrepljena z informacijsko kampanjo, ki v mnogočem predstavlja čisto propagando in širjenje neresnice, se strinjajo članice zavezništva.

Politika ruskega predsednika Putina, s katero ščiti interese ruskih državljanov zunaj Rusije, in način, kako to počne, sta zaskrbljujoča. Ta logika je privedla do krizne situacije v vzhodni Ukrajini. Poudariti velja, da tam živeči Rusi niso trpeli ne zatiranja ne diskriminacije. V nasprotju z albanskimi prebivalci Kosova v okviru Srbije niso bili sistematično predmet represije lastne države. Nasprotno, ruski prebivalci Ukrajine so vsa leta neodvisnosti te države aktivno sodelovali v nacionalnih vladah. Ruska intervencija pod krinko njihove zaščite torej zbuja resne pomisleke. Zato je prav, da so se članice Nata skupaj uprle takemu ravnanju.

Skrb vzbujajo tudi izjave predsednika Putina, ki je pred kratkim navedel, da je država Kazahstan umetna tvorba. Po takšni logiki je rusko dojemanje geopolitičnega prostora njenega sosedstva zelo fluidno – priključitev Krima, vojaško posredovanje v Ukrajini, v preteklosti v Gruziji (2008). Kje se ta logika neha? Kakšen bi bil videti geografski prostor, če bi danes dopustili, da se državne meje spreminjajo na podlagi zgodovinskih dejstev izpred sto ali pa samo petdesetih let?

Zakaj so se odnosi med Zahodom in Rusijo tako poslabšali?

Glede na krvavo preteklost Evrope je takšen pogled na svet zelo nevaren. Nedvomno pa predstavlja ravnanje Rusije grožnjo za baltske države, nedavno del nekdanje Sovjetske zveze, ki so danes članice Nata. In kar predstavlja grožnjo njim, predstavlja grožnjo vsem, saj se članice Nata zavezujejo, da bodo ščitile druga drugo.

Trenutno dogajanje načenja širše vprašanje, kako smo prišli do točke, ko so se odnosi med Zahodom in Rusijo tako poslabšali. Zadnji dve desetletji Zahod sodeluje z Rusijo na energetskem, gospodarskem, političnem in tudi na vojaškem področju. Vendar je vseeno prevladalo nerazumevanje do ruskega pogleda na svet, ki je znatno drugačen od naših predstav. Določeni ključni politični krogi, ki so v Rusiji zdaj na oblasti, med njimi predvsem predsednik Putin, so očitno dojemali Nato kot grožnjo že dlje časa. Vsaka njegova širitev je pogled ruskega vodstva o grožnji njenim interesom le še utrjevala. Rusija je bila prav tako posebej nezadovoljna s programom Partnerstvo za mir, ki ima namen države, kot je npr. Ukrajina ali Gruzija, in druge približati Natu. Namera Ukrajine skleniti asociacijski sporazum z EU je očitno bila kaplja čez rob.

Rusija je izrazila svoje nezadovoljstvo, ki pa ga je Zahod ignoriral ali označil za neutemeljenega, saj Nato sebe dojema kot neagresivno zvezo in ne kot možno grožnjo komur koli. Prevladujoč pogled Zahoda je bil, da se bo Rusija sčasoma reformirala in oblikovala v bolj odprto demokratično družbo in da bo poglobljeno sodelovanje z Zahodom to olajšalo in pospešilo. Skupna nezmožnost Nata prisluhniti in pokazati razumevanje do ruskega pogleda na varnost je privedla do presenečenega spoznanja, da Rusija Zahoda ne dojema kot prijatelja, temveč kot tekmeca. To dokazujejo dogodki v Ukrajini in odgovor zahodnega zavezništva.

Torej smo soočeni z vzajemno negativno percepcijo. Zahod in Rusija drug drugega vzajemno dojemata kot grožnjo blaginji in razvoju. Vse od konca hladne vojne so odnosi med Natom in Rusijo danes na najnižji točki. Kako jih bomo razvijali odslej, bo vplivalo na Evropo. Smo na razpotju.

Članice Nata za Ukrajino ne vidijo vojaške rešitve

Potreben je predvsem pragmatičen pristop, ki je zmožen prepoznati naše skupne interesne točke in naše različne percepcije. Rezultat vrha Nata pušča tudi dovolj manevrskega prostora za izboljšanje odnosov. Ne glede na napovedane vojaške vaje in okrepljene aktivnosti v vzhodni Evropi Nato ne namerava prekiniti ali kršiti sporazuma med Natom in Rusijo iz leta 1997. Ta predstavlja temelj za sodelovanje in med drugim vzpostavlja vzajemne omejitve pri kopičenju vojaških zmogljivosti na skupnih mejah. Vrh je dal tudi jasno sporočilo, da morata Ukrajina in Rusija priti do političnega sporazuma. Članice Nata za Ukrajino ne vidijo vojaške rešitve. Treba se je osredotočiti na takojšnjo rešitev krize v vzhodni Ukrajini, tako da se odnosi med Natom in Rusijo ne bodo poslabšali.

Kakšne so možne rešitve? Članice Nata naj podprejo predsednika Ukrajine Porošenka, vendar mora biti ta podpora tudi jasno pogojena z zahtevo, da se spor reši z razumnim političnim sporazumom. Najboljši scenarij z zahodne perspektive bi bil, da se konflikt neha tako, da bi Rusija umaknila svoje sile iz Ukrajine in da bi bila sprejeta ponovna mednarodna zaveza, ki jamči suverenost in neodvisnost ukrajinske države. Ukrajina pa ostane nevtralna država.

Seveda pa je težko predvideti, kako bi po takšnem nasilju sodržavljani v Ukrajini sobivali v skupni državi. Če bi posledično prišlo do nasilja in sistematičnega zatiranja ruske manjšine, Rusi v vzhodni Ukrajini ne bi smeli biti prikrajšani za sprejemanje odločitve o svoji usodi - ali si želijo dolgoročno ostati del Ukrajine ali ne.

Žalostno pa je, da je eden od razlogov za sovraštvo med sodržavljani vojaški poseg v suvereno državo iz mnogo večje sosede, ki priliva olje na ogenj. Prav ta intervencija je eden od glavnih vzrokov za tako silovit konflikt. Kar Rusija počne v Ukrajini, ni upravičeno.

Vendar če želimo resnično razumeti, kako je nastal tak položaj, se morajo tudi članice Nata pogledati v ogledalo, ovrednotiti politiko do Rusije in priznati nekatere napake. Morda bi bil lahko strateški pristop drugačen. Morda bi bili odnosi drugačni, če bi integracija nekdanjih držav Sovjetske zveze postopneje potekala v okvirih Partnerstva za mir; vse dokler se ne bi odnosi z Rusijo tako okrepili, da ta Nata ne bi videla kot rastočo grožnjo. Morda bi danes živeli v bolj spravnem evroatlantskem okolju, morda tudi bolj varnem. ●

Mag. Katja Geršak je soustanoviteljica nevladne organizacije Regionalni dialog. Vrha Nata v Walesu se je udeležila v sklopu Young Leaders Programme, ki ga organizira Atlantic Council.