Sporočilo z Beethovnove

Tvegajmo. Povzemimo odmevno odločitev ustavnega sodišča o razlastitvi lastnikov t. i. podrejenih obveznic v dveh stavkih. Kaj je povedalo ustavno sodišče? Povedalo je, da živimo v pravni državi. Povedalo pa je tudi, da živimo v kapitalizmu.

Kaj je v konkretnem primeru posledica trditve o pravni državi? Ustavno sodišče je presodilo, da je del zakonodaje, ki je leta 2013 omogočil izbris lastnikov obveznic, neustaven, ker lastnikom vrednostnih papirjev ni zagotovil dovolj učinkovitega pravnega varstva. Pojasnimo: ko so ljudje kupovali vrednostne papirje bank, je večina kupcev menila, da kupujejo papirje, ki so nekaj vredni. Potem pa se je izkazalo, da so banke v zelo slabem stanju, pred bankrotom. Tako je izhajalo iz posebnih revizij, ki so bile izvedene pred izbrisom lastnikov podrejenih obveznic. Je bila ocena, da so bile banke, ki jih je pozneje država dokapitalizirala, res pred potopom, pravilna? Banka Slovenije je ves čas trdila, da so cenitve mednarodnih revizorskih hiš točne, metodologija cenitev pa je temeljila na mednarodnih standardih. Izbrisani lastniki vrednostnih papirjev pa so trdili, da ne morejo dovolj učinkovito preveriti trditev o ničvrednosti bank, ker jim nekateri podatki niso dostopni. Ustavno sodišče je od zakonodajalca zahtevalo, naj v šestih mesecih postavi areno, v kateri se bodo lahko lastniki izbrisanih vrednostnih papirjev in Banka Slovenije spopadli v enakopravnem boju. Ne sme se zgoditi, da bi bila na eni strani dobro obveščena institucija monetarne oblasti, na drugi strani pa neoboroženi investitorji, ki ne bi imeli zelo natančnega vpogleda v podatke o stanju bank. Investitorji namreč trdijo, da banke, katerih vrednostne papirje so kupovali, sploh niso bile v tako slabem stanju, zato je bil izbris nepotreben.

Če se bo izkazalo, da so bile ocene o negativnem kapitalu bank verodostojne, se bo pojavilo novo vprašanje. Kdo je odgovoren, da je v času, ko so ljudje kupovali bančne vrednostne papirje, obstajal vtis, da so banke še kar solidne, ob vrednotenju mednarodnih revizijskih hiš pa se je izkazalo, da so »pod vodo«? Če smo povsem konkretni: kdo je zavedel olimpijskega zmagovalca Primoža Kozmusa (in številne druge), da je svoje prihranke pretopil v vrednostne papirje, potem pa se je izkazalo, da blago, ki ga je kupil, ni vredno nič?

Ustavno sodišče pa je povedalo tudi, da živimo v kapitalizmu. Kaj to pomeni? To pomeni, da se mora tisti, ki kupuje vrednostne papirje, zavedati tveganja. Vrednostni papirji so načeloma bolj donosni od hrambe denarja v domačem lončenem prašičku ali trezorju. Vrednostni papirji so načeloma bolj donosni od varnih, a skorajda neobrestovanih bančnih hranilnih vlog. Vrednost papirjev lahko naraste. Lahko tudi pade. V posebnih okoliščinah pa vrednostni papirji postanejo povsem ničvredni. Ko torej nekdo vsebino hranilnika konvertira v kapitalsko naložbo, po eni strani pričakuje višji donos, po drugi strani pa tudi tvega. In če gredo stvari narobe, država ni odgovorna za škodo, ki je nastala investitorju.

Ko bo parlament vzpostavil areno za enakovredno soočenje investitorjev in monetarne oblasti, bo breme reševanja spora padlo na redno sodstvo. Sodstvo pa spora nikakor ne bo moglo rešiti z enim zamahom, saj bodo v pravdah sodelovale vsaj tri zelo različne skupine. Nekateri investitorji so bili ob svoji odločitvi slabo poučeni o tveganjih. Morda so bili celo zavedeni. Nekateri so se relativnih tveganj zavedali, a so stavili na donosnost vrednostnih papirjev. Obstaja še tretja kategorija investitorjev. Za nakup vrednostnih papirjev so se odločili prav zato, ker so se zavedali absolutne tveganosti posla. Gre predvsem za tiste investitorje, ki so vrednostne papirje kupovali v obdobju, ko so cene vrednostnih papirjev zaradi najavljenih ukrepov že drsele proti dnu. Vrednostne papirje so kupovali prav zato, ker so bili ti skorajda ničvredni. Če pa bi se jim zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin prikazala Marija, bi bila ta absolutno tvegana poteza hkrati zelo donosna. Najbolj drzni investitorji govorijo o črnem labodu, »poslovni priložnosti«, ki je po eni strani zelo redka, hkrati pa zelo donosna. Pri »črnih labodih« naj bi se razmerje med tveganjem in donosom na dolgi rok nagnilo v korist donosa.

Zakaj problema z enim zamahom ni rešilo že ustavno sodišče? Prav zato, ker je nepoučeni investitor, račka, v drugačnem položaju kot dobro poučeni investitor, labod. Črni labod pa je zgodba zase.

To so torej vprašanja, s katerimi bo kakšno desetletje obremenjeno redno sodstvo. A redno sodstvo bi bilo s temi spori obremenjeno tudi, če bi državni zbor že leta 2013 sprejel povsem brezhibno zakonodajo. Le sodni spopadi bi se začeli prej.