Spielbergovo spotikanje skozi zgodovino

V filmu Zamolčani dokumenti (The Post, 2017) se je Steven Spielberg lotil ene od najpomembnejših prelomnic novejše ameriške zgodovine in iz nje poskušal ustvariti parabolo sodobnega časa. V objavi t. i. Pentagon Papers oziroma pentagonskih dokumentov leta 1971 v dnevniku New York Times in po tem, ko je sodnik Timesu prepovedal nadaljnje objave v Washington Postu in drugih ameriških časopisih, je bistvo stvari, ki se nam zdaj zdijo samoumevne.

Pentagon Papers so bili vsestranska študija, ki jo je leta 1967 naročil obrambni minister Robert S. McNamara o razvoju ameriške vloge v Vietnamu od konca druge svetovne vojne, ko je bil predsednik Harry S. Truman, do administracije Lyndona Johnsona. McNamara, eden od glavnih strategov vietnamske vojne, je postal vse bolj razočaran nad njenim potekom in vse bolj prepričan, da v njej Združene države ne morejo zmagati. Pentagonski dokumenti so v bistvu skrita – in strogo zaupna – zgodovina te vojne in kronika tajne ameriške subverzije, kršenja mednarodnih zakonov in laganja ameriškemu ljudstvu in kongresu.

Žvižgač Daniel Ellsberg, takrat zaposlen v RAND Corporation, možganskem trustu, ki je delal raziskave za ameriško in druge vlade, je fotokopiral dokumente in jih dal Neilu Sheehanu, dopisniku New York Timesa, slavnemu zaradi reportaž iz Vietnama. Prvotna reakcija tedanjega republikanskega predsednika Richarda Nixona je bila ambivalentna. Ker je šlo v glavnem za neodločnost in laži demokratskih predsednikov Johna Kennedyja in Lyndona Johnsona, je čutil škodoželjni užitek. »Pazi, da jih označimo kot dokumente Kennedy-Johnson,« je zabičal svojemu šefu kabineta H. R. Haldemanu. »Ključno za nas je, da se ne mešamo v to.« Hitro pa je spremenil mnenje in začel hajko proti Timesu (potem tudi Postu) in »tistemu kurbinemu sinu Ellsbergu«.

Sedem tisoč strani dolga študija, ki jo je pripravilo šestintrideset anonimnih analitikov in zgodovinarjev, poda porazno sliko najmočnejše države na svetu, ki se negotovo in destruktivno spotika skozi vojno, za katero vsaj od leta 1965 naprej sploh ni prepričana, da jo lahko uspešno spelje do konca, a vseeno nadaljuje z bombardiranjem in pošiljanjem vojakov. »Trenutni cilj Združenih držav v Vietnamu je, da se izognemo ponižanju,« je leta 1966 zapisal John McNaughton, McNamarov najbližji svetovalec. Dve leti prej je McNaughton dal morda najbolj jedrnato obrazložitev (ki jo slišimo tudi v filmu) ciljev Združenih držav v Vietnamu: deset odstotkov, da bi izboljšali življenje Vietnamcev, dvajset odstotkov, da se ustavi širjenje kitajskega vpliva, in sedemdeset odstotkov, da se prepreči ponižujoč ameriški poraz. Dodal je, da pomoč zaveznikom ni eden od razlogov. Pozneje, ko je administracijo resno skrbel odpor proti vojni na ameriških univerzah in ulicah, je McNaughton zapisal, da obstaja splošen občutek, da so vlada in vojaške oblasti znorele. »Mnenje je, da poskušamo vsiliti nekakšno ameriško podobo oddaljenim narodom, ki jih ne razumemo (nič bolj kot razumemo lastno mlado generacijo), in da to potiskamo do meje absurdnosti,« je zapisal v enem od dokumentov, ki jih je objavil New York Times.

Pentagonska študija je razkrila, da je bila ameriška politika do Vietnama določena že v petdesetih letih po komunistični zmagi na Kitajskem, ko je tako imenovani princip domin postal mantra v Washingtonu: če komunisti zmagajo v Južnem Vietnamu, bodo kot domine padle druge države jugovzhodne Azije. Iz študije je jasno, da je ta teorija bila sprejeta kot samoumevna, čeprav je niso podpirale Cia in druge obveščevalne službe. Najbolj boleče za Američane pa je bilo, da je njihova vlada širila vojno, medtem ko je javno govorila, da tega ne počne, in da je pošiljala mlade Američane v boj, ki sta ga zaznamovala neodločnost in naraščajoči pesimizem med politiki. Objava dokumentov je potrdila vse najhujše sume o pokvarjenosti moči in predstavlja začetek sodobnega cinizma do ameriške vlade; cinizem, ki so ga zgolj potrdili škandal Watergate in novejša razkritja Edwarda Snowdna. Po objavi Pentagon Papers nič več ni bilo kot prej.

Film o založnici

Spielbergov film ni o raziskovalnemu novinarstvu, kot sta bila Vsi predsednikovi možje (All the President's Men, 1976, Alan J. Pakula) ali V žarišču (Spotlight, 2015, Tom McCarthy), čeprav je Josh Singer, soscenarist slednjega, tudi sodeloval pri Zamolčanih dokumentih. Prav tako to ni film o žvižgaču, kot je bil film Oliverja Stona o Snowdnu, Danielu Ellsbergu našega časa. V Spielbergovem filmu razkritje pentagonskih dokumentov ustvarja kontekst za zgodbo, ki odraža dobo, v kateri je bil izvoljen Donald Trump in je bila Hillary Clinton poražena po tem, ko se je kot prva ženska zares približala zmagi na predsedniških volitvah. Film je slavospev novinarstvu v času, ko so vodilni časopisi, kot sta New York Times in Washington Post, v odkritem boju s predsednikom, in pripoveduje o ženski, ki se uveljavi v moškem svetu, tako da odraža splošno razpoloženje po izbruhu afere Weinstein. Predvsem je to film o legendarni Katharine »Kay« Graham, igra jo zanesljiva Meryl Streep, lastnici Washington Posta, ki se je morala odločiti, ali bo njen časopis objavil dokumente po tem, ko je Nixonova Bela hiša preprečila nadaljnjo objavo v konkurenčnem New York Timesu. Z objavo je tvegala zapor in uničenje svojega časopisa.

Spielberg se telegrafsko dotakne glavnih podob tistega časa: vidimo boj ameriških vojakov v džungli in ulična demonstracija mladih se pojavi kot naročena. Pomembne poante iz dokumentov slišimo v izjavah likov (»Moj bog, McNamara je vedel, da ne moremo zmagati že leta petinšestdeset. To je bilo pred šestimi leti!« »Pa Johnson ni iskal miru, je le manipuliral z ljudstvom«, »Kako so lagali! Kako so lagali! Teh dni ne sme biti več!«). Filmu manjka razburljivost razkritja zarote, kot smo to videli v Vseh predsednikovih možeh. Toda kot je povedala Liz Hannah, pisateljica izvirnega scenarija, ki ga je potem predelal Josh Singer, film ne govori o tem: »To je zgodba te ženske (Katharine Graham) in gre za to, kako jo je ta dogodek preoblikoval.«

Vprašanja, ki niso bila zastavljena

Osrednji prizori so tisti, v katerih se Kay Graham trudi izkazati na sestankih povsem moškega upravnega odbora časopisa; kako na začetku ne zmore samozavesti, da pove nekaj, kar je pred sestankom marljivo pripravljala, ali tisti, v katerem ženske, vključno z njo, zapustijo mizo na neki večerji, ko se moški začnejo pogovarjati o politiki. Kay Graham v filmu raste od ženske, ki nervozno prevrne stol v restavraciji, ko zamuja na zajtrk z urednikom Posta, prav tako legendarnim Benom Bradleejem (v všečno agresivni osebi Toma Hanksa), do pogumne in odločne osebe, ki premaga negotovost in se uveljavi kot vodja. Na koncu jo mlade ženske gledajo z občudovanjem, ko zapušča vrhovno sodišče, ki je v zgodovinski odločitvi izreklo, da časopisi nimajo le pravice, ampak tudi dolžnost objaviti dokumente.

To je tudi film o streznitvi. Morda je najbolj ganljiv moment tisti, ko Bradlee gleda fotografijo starega prijatelja, predsednika Kennedyja, upa cele generacije, in se zaveda, da je tudi on del pajčevine prevar in intrig, ki so jo razkrili pentagonski dokumenti, in ve, da med svojimi rednimi kosili s predsednikom nikoli ni zastavil tistih pravih, težkih vprašanj, ki bi jih kot novinar moral.

Film Zamolčani dokumenti poveča vlogo Washington Posta na račun New York Timesa, kar je razjezilo Timesove novinarje (Neil Sheehan, ki je prvi objavil dokumente, trdi, da si filma ni ogledal), in nekako potisne ogromno pomembnost vsebine dokumentov v drugi plan. O uničevanju Vietnama in poboju njegovega prebivalstva ne reče nobene.

Toda zgodovinski filmi prav toliko odražajo čas, v katerem so posneti, kot čas, ki ga poustvarjajo. To velja tudi za Spielbergov niti za trenutek dolgočasen, če že vsebinsko omejen film.