Sprava je zelo velika beseda. Ljudje bi si morali najprej prisluhniti

Četrt stoletja po padcu berlinskega zidu in štiriindvajset let po nemški združitvi Nemčija išče tudi spravo – ali vsaj prve korake k njej.

Socializem se vendar ne sme izogibati ideoloških soočenj, zakaj nam je torej tako težko sprejemati kritike? Tako je novembra 1976 na seminarju jenske Fakultete za socialistično poslovno ekonomiko vprašal Roland Jahn – in končal v zaporu ter izgnanstvu.

Preživetje v NDR

Dva meseca pred usodnim vprašanjem, ki je za vedno zaznamovalo življenje sedanjega pooblaščenca za preučevanje zločinov razvpitega ministrstva za državno varnost Stasi, je Nemška demokratična republika odvzela državljanstvo kantavtorju Wolfu Biermannu. Ta je v kölnski dvorani, kamor so ga povabili zahodnonemški sindikati, prepeval o Rosi Luxemburg in NDR, ki da potrebuje rdečo demokracijo, o diktaturi peščice politikov, o svobodi proti demagogiji. Vsemu svetu je razkril svoje tedanje prepričanje, da bi se bilo treba za pravi komunizem šele boriti, in navrgel še Marxa, Brechta in nekatere druge leve veličine. Vzhodnonemške oblasti mu tega niso odpustile.

Študent Roland Jahn ni mogel razumeti, zakaj prepričanemu komunistu Biermannu samo zaradi konstruktivne kritike ne dovolijo vrnitve v domovino. Za enako Jahnovo usodo pa je zadostovalo eno samo takšno vprašanje na univerzitetnem seminarju, na katerem so Biermanna označili za protikomunističnega hujskača. Kasneje je sam postal državni sovražnik številka ena in po času v razvpitih Stasijevih zaporih so zvezanega vrgli na vlak ter ga izgnali iz države.

Zdaj je Roland Jahn napisal knjigo Mi konformisti. Preživetje v NDR (Wir angepassten. Überleben in der DDR). Eden od naslednikov predsednika države Joachima Gaucka na položaju preiskovalca zločinov vzhodnonemškega komunizma pa kljub temu, da se je sam izpostavil in za to plačal visoko ceno, poskuša premagati delitev na sopotnike in nasprotnike režima.

Storilci in njihove žrtve. »To bi bila jasna razdelitev vlog: politično preganjani razlaga o svojemu nasprotovanju sistemu in o posledicah takšnega dejanja. Bolj zanimivo se mi je zdelo razmišljati o trenutkih, ko sem se prilagodil tudi sam,« piše Jahn. Njegova obsodba totalitarne države je še vedno uničujoča, za to zadostuje že navajanje biografskih podatkov.

Žrtve in rablji na Karl-Liebknecht-Straße 31/33

Na prvi prvomajski proslavi po univerzitetni obsodbi se je, da bi sošolce pripravil k razmišljanju o tem, kaj so mu storili, pojavil s praznim panojem, nekaj let kasneje je razpošiljal razglednice z lastnim obrazom, naslikanim pol kot Hitler in pol kot Stalin. V lokalnem časopisu je plačal osmrtnico za svojega prijatelja Matthiasa Domaschka, ki je nepojasnjeno umrl v Stasijevih zaporih, in se tam znašel tudi sam, potem ko se je v času poljskega obračunavanja z demonstranti prevažal naokrog s kolesom s poljsko zastavo in napisom Solidarność z polskim narodem na njej. In ko je marca 1983 s prijatelji ustanovil »mirovno društvo Jena«, so ga izgnali iz države. Na mejnem prehodu so ga z lisicami priklenili v vagonu vlaka, ki je peljal na Bavarsko.

Prav nasilni izgon iz domovine Jahn navaja kot najbolj žalosten dogodek svojega življenja v NDR in tudi sam dodaja svoj kamenček v mozaik obsodbe komunistične diktature. Na sodišču se bojuje za premestitev zaposlenih v njegovi ustanovi, ki so delali za Stasi, v druge podobne državne službe, proti enemu od varnostnikov je zmagal že na drugi sodni stopnji. Menda jih tam dela še štiriindvajset, potem ko jih je nastavil sedanji predsednik Gauck, ki je želel izkoristiti njihovo poznavanje Stasija. Sedanji pooblaščenec pa noče, da bi žrtve režima prav med iskanjem resnice o svojem trpljenju v veliki sivi zgradbi na Karl-Liebknecht-Straße 31/33 srečevale nekdanje rablje.

Neštete majhne laži

Kljub temu pa se Jahn tudi sam rad spominja srečnih trenutkov v NDR, prijateljev, družine, pohodov po gorah, mladostnih zabav. Socializem je bil tudi zanj tedaj pravična družba, v središču je bil človek – a ne kot posameznik, poudarja. Grozljivo je, kako pogosto so se morali prilagoditi kljub svojemu nasprotnemu prepričanju, razmišlja. Kako brez pomena so bile pogosto besede. Kako banalen je bil vsakdan. »Bodite v pripravljenosti za mir in socializem!« je vsako jutro pozdravil učitelj. »Vedno v pripravljenosti!« so v zboru odgovarjali otroci.

Jahn in njegovi prijateljčki so se dobro počutili v nenehnih demonstracijah skupne pripadnosti, danes pa posebni pooblaščenec za raziskovanje zločinov ministrstva za državno varnost navaja primer petletnega otroka, ki je preveč rad pel pesem o posebnem vlaku za Pankow. Po zahodnem radiu, ki ga ni mogel ustaviti niti zid, je slišal Uda Lindenburga peti »enkrat moram v Vzhodni Berlin, vašemu vrhovnemu Indijancu moram razložiti, da sem jodl talent in bi rad igral s svojim bendom«. Vzgojiteljica v »državi delavcev in kmetov« je bila prijazna, starše je opozorila, naj sina odvadijo petja te pesmi. Lahko bi jih kar takoj prijavila. Petje o »Honey« Honeckerju se v NDR ni dobro končalo, pa četudi ga je zakrivil petletnik.

Roland Jahn razume, da se mladi moški, ki mu je pripovedoval to zgodbo, vsega natančno spomni tudi po treh desetletjih. Morda zato, ker je svojega očeta zalotil na laži, potem ko mu je ta hitel zagotavljati, da je Honecker odličen politik, iz katerega se ne smejo norčevati? Celo petletni otrok je začutil, da je nekaj zelo narobe, če mu laž predstavljajo kot resnico, pa čeprav ni še nikoli slišal psihoterapevtov govoriti o moči priznanja, moči odkrite besede.

Posebni pooblaščenec Jahn pa to ve in poskuša k besedi spodbuditi tiste, ki so se veliko bolj od njega samega prilagodili sistemu. »Neštete majhne laži, so bile res nujne?« sprašuje Jahn, a noče, da bi bilo slišati kot očitek. Rad bi, da bi se vsak posameznik sam od sebe vprašal, ali je bil konformizem res vedno potreben, ali ne bi bilo mogoče reagirati drugače. »Razlikovati moramo med sistemom in ljudmi, ki so v njem poskušali živeti svoje življenje. Če se nam posreči pokazati spoštovanje do njihovih biografij in dosežkov, bomo lahko razkrili in kritizirali mehanizme diktature.«

Po njegovem prepričanju je veliko že, če se tedanjih strahov sploh zavedamo. V komunistični diktaturi se je izogibanje resnici spremenilo v navado, celo zid in streljanje ob njem so ljudje zatrli v sebi in se nanj navadili. Tudi četrt stoletja kasneje pa je pomembno razkriti ta sistem prilagajanja in njegove mehanizme, kajti prav v tem soočenju in predelavi zgodovine NDR se lahko ukvarjamo tudi z ljudmi, ki imajo težave tukaj in zdaj.

»Mislijo, da bodo napadeni, če bodo kritizirali NDR, saj so bili del sistema in bodo zdaj obtoženi. Nasprotno, doseči moramo, da bodo ljudje sami razmislili, kje je njihova individualna krivda in kako lahko danes s priznanjem svoje odgovornosti postanejo močnejši.« Roland Jahn v intervjuju za radijsko postajo RBB navaja primere ljudi, ki so to zmogli. »Ti ljudje danes živijo veliko bolj osvobojeno življenje in kritik Nemške demokratične republike ne razumejo več kot napad nase.«

Ni vsak, ki se je prilagodil, kriv

Kaj pa mnenje še ene vidne oporečnice Bärbel Bohley, da je bila NDR tudi diktatura natakarjev, kleparjev, taksistov, prodajalcev, čevljarjev in ljudskih miličnikov, od katerih si je vsak vzel svoj mikroskopski delček oblasti? »Sam bi rad izrazil več spoštovanja do ljudi, ki so se prilagodili, rad bi resno vzel njihove motive za takšna dejanja.« Morda je celo šlo za sledenje družbi, v kateri so bili ljudje srečni? »Mislim, da moramo biti zelo previdni, ne moremo vsakega, ki se je prilagodil, označiti za krivega.«

Sprava je pomembno načelo za miroljubno sožitje ljudi, pravi, a je tudi zelo velika beseda; ljudje bi si morali najprej prisluhniti, se razumeti in se približati drug drugemu. Nikogar noče osvoboditi odgovornosti za tisto, kar je bilo storjeno, pomembno pa je, da se o tem pogovarjajo v družinah, da se otroci pogovarjajo s svojimi starši.

Roland Jahn ve, o čem govori. Šestintrideset let po usodnem seminarju mu je eden od nekdanjih sošolcev povedal: »Vedeti moraš, da nisem pozabil nič od tega, kar se je tedaj zgodilo. Vse je kot vžgano vame, vsak trenutek, vsak stavek, vsak obraz.« »Fred« je bil eden od sošolcev, ki so morali po partijskem naročilu »demokratično« presoditi, ali je bil Jahn kriv ali ne. Obtoženi je sproščeno čakal na njihovo odločitev.

»Konec koncev smo bili prijetna skupina, nobenih karieristov in partijskih ideologov ni bilo med nami,« avtor opisuje svoje sošolce: Fred, maoistično naravnani občudovalec vsega kitajskega, partijski sekretar Roland, ki je živel svoje socialistično prepričanje, vedno na debate pripravljena poročena kolegica Petra, »debeli« Hans-Jürgen z očetom direktorjem, Günther z jasnim ciljem po diplomi zaslužiti čim več denarja zase in za svojo družino ter Ulli z dolgimi svetlimi lasmi, ki se ni nikoli razburjal. Dva večera pred odločitvijo so skupaj sedeli v gostilni in ga tolažili, naj ga ne skrbi, saj mu bodo stali ob strani. Med glasovanjem so potem s trinajstimi glasovi proti enemu presodili, da je kriv.

Edini glas proti je pripadal Ulliju in nič se mu ni zgodilo, tako kot drugi je dokončal študij in dobil zaposlitev. »To me je najbolj uničilo,« je priznal Fred. »Da smo se pustili ustrahovati, potem pa sploh ni bilo nujno, da se bo kaj zgodilo.« Dan po gostilniškem zatrjevanju, da bodo sošolcu stali ob strani, je razred obiskal agent Stasija in zatrdil, da Jahn sodeluje s tujimi obveščevalnimi službami, zato bo letel z univerze, študija pa ne bodo dokončali niti tisti, ki ne bodo obsodili takšnega razrednega sovražnika.

Premalo pogovarjanja

Če se je sošolec, ki je glasoval proti, še izmazal brez kazni, pa je Jahnovo dejanje uničilo kariero njegovega očeta in skupaj z materjo sta mu to bridko očitala. Pa sta bila kljub temu, da sta se zaradi ljubezni do svojih otrok poskušala prilagoditi tudi sama, morda vsaj malo ali celo nevede kriva tudi sama?

Jahnovi ob državnih praznikih na oknu svoje dnevne sobe niso izobešali zastav, oče ni bil člane partije, potem ko so ga kot sedemnajstletnika vpoklicali v Hitlerjevo vojsko in je na fronti izgubil nogo. In materinemu očetu so zaradi članstva v nacistični NSDAP odvzeli lončarsko delavnico. Nemški pooblaščenec za razkrivanje komunističnih zločinov se je spomnil, da so se med nedeljskimi obiski pri starih starših odrasli pogovarjali o tem, da so za zločine nacizma plačali le majhni ljudje, šele tik pred svojo smrtjo pa mu je mati pokazala fotografije s svojih otroških izletov na nacistične prireditve s starši. Povsod kljukasti križi.

»Tudi jaz sem se s starši premalo pogovarjal o nacističnih časih,« pravi Roland Jahn.