Tiskane izdaje
Človek se počasi navadi lastnih zablod, in če ni pretiraval z načrti, ima veliko možnosti za ohranjanje zadostne mere optimizma, s katerim lahko kljubuje žalosti, ki se z leti lepi na podplate minevanja. Tako je tudi z mojimi obiski morja, ki so pozlačeni s posebno vrsto otožnosti in hkratne hvaležnosti. Tisti, ki so doživljali morje bolj kot nagrado, nekakšno darilo, in ne zgolj kot golo dejstvo, bodo vedeli, o čem govorim. Nekateri se zavejo velike modrine šele, ko so povsem na dnu. In v tem ni nič slabega.
»Tako ću dok živim, govorija je uvik i svuda, a tog lita ga je čopila ljubav. Stigla sezona, furešti i ona, zvala se Libi, došla iz Londona …«, mi iz slušalk oporekajo splitski raperji TBF, tudi sami veliki šaljivci, ki so našli pravšnjo zmes eksistencialne grenkobe, pomešane z medom človeških iluzij. Tukaj, v pisateljski rezidenci, sem šele nekaj dni, a sem se, kot kaže, že zaljubil v Split in njegove gladko tlakovane »kale«, ki jih obhajam s svojim zvestim spremstvom.
Veliki hrvaški pesnik Tin Ujević je potreboval štiri desetletja, da je prodrl v agonijsko in globoko poezijo tega mesta, ki ga je sicer doživljal kot nekaj težkega in utrudljivega. Kot kaže, je minilo tudi mojih štirideset let, in zdaj sem tu, na kraju zločina, tako kot svojo vrnitev opiše Nikola Čelan, utemeljitelj TBF, ki se je vrnil v svoj bend, da bi pomagal bolnemu prijatelju Saši Antiću, sicer piscu legendarnih besedil te skupine, ki daleč presegajo rapersko nizanje rim in ponavljanje enih in istih vzdihov ali vzklikov.
V enem redkih barov, rezerviranih za splitsko urbano, pijem obvezno kavo in berem intervju s tem umetnikom, ki je rap zamenjal za dalmatinsko klapo Libar, a se je nemudoma odzval na klic svojega starega prijatelja in odigral prvi koncert po mnogih letih, kot bi šel na malonogometni špil s prijatelji z ulice. Emocije so dovoljene in zdi se, da se jih ljudje tukaj ne sramujejo tako kot v nekaterih drugih mestih. Čeprav v Splitu nikdar ne veš; meja med ljubeznijo in nejevoljo, ki lahko kaj hitro preraste v agresijo, je tu komaj zaznavna. Tudi o tem govori Nikola, ki se spominja pretepov v prvi polovici devetdesetih, ko je bil že drugačen videz dovolj za slabo voljo tistih iz drugih splitskih kvartov.
Nekaj strani naprej, v nedeljski izdaji legendarne Slobodne Dalmacije, najdem še en intervju nekoga, ki se želi vrniti, a mu ne dovolijo. Tako vsaj trdi Stanko Poklepović - Špaco, ena od legend splitskega Hajduka, ki hoče govoriti izključno o nogometu, o katerem zna povedati vse – ampak res vse. Nekam znano. Takšnih je namreč kar nekaj. Tudi pri nas. A jim seveda ne pustimo do besede. Iz nekaterih se celo norčujemo – to še najraje. In oni to vedo, zato so tiho ali pa svoje bogate izkušnje delijo le z ožjim krogom, v kakšni globoki senci stadiona, ki ga nihče več noče.
Poklepović se ne skriva, tako kot nekateri asi v naši turistični meki, ki jih preveč skrbi za ugled in dobro ime. Preprosto pove, kar zna. Brez tistega obveznega strahu, da bi se osramotil pred lažnimi mediokritetami in forumskimi zadetki. Za začetek analizira Messija, ki ga je po njegovem težko pokriti, ker nenehno teče z žogo in ima izjemno frekvenco korakov; obrambni igralec ne more predvideti, po kateri 'poti' bo šel, modruje splitska trenerska legenda. Po njegovem moraš Messija pokrivati spredaj in ne zadaj. »Ko to povem, pravijo, da filozofiram!« pribije na koncu svoje kratke analize.
In filozofiranje je tu v zraku, dokler seveda ne zapiha jugo. Tega namreč nihče ne mara. Celo tisti, ki vse vedo, se skrijejo pred njim, obmolknejo ali zgolj ponavljajo tisti vsevedni E, ki pritrjuje vsemu in nima želje karkoli povedati.
Kot nalašč imam pri sebi Split za začetnike, svojevrsten priročnik, abecedo mesta, kot jo poimenujeta avtorja, drugače prav tako novinarja Slobodne Dalmacije. Med listanjem te zelo koristne knjige, ki je nekakšna zbirka mestnih legend in fenomenov Splita, naletim tudi na besedo jugo. Eden od avtorjev zapiše, da je popolnoma nepotrebno gojiti kakršnokoli čustvo do določene vrste vetra, a v isti sapi zatrdi, da na svetu ni zdravega človeka, ki ne bi sovražil juga. Po njegovem ga imajo radi izključno tisti z duševnimi motnjami.
Jasno, da mora bralec vse to jemati z obvezno distanco, brez katere tukaj ne moreš preživeti. Med drugim tudi nasvet ob koncu pasusa o tem hudobnem vetru, ki gre takole nekako: »Če ste v Splitu in piha jugo, nasproti pa vam prihaja nasmejana oseba, se nemudoma umaknite in za nič na svetu ne začnite pogovora. Še bolje bi bilo, če bi se izognili tistim resnim pa tudi ravnodušnim posameznikom.«
In res se zamislim, ko se mi kar na lepem začne smejati. Kaj pa, če … Ne, seveda ne, saj še nisem na oni strani, čeprav nikdar ne veš. Tukaj te ujamejo v svoj đir in potem si oplel. Ker te zlepa ne spustijo. Đir je seveda še ena beseda iz bogatega slenga tega mesta, ki spoštuje svoje stalnice, tako kot spoštuje svetnike in seveda Hajduk, ki je nad vsem. Ujeti nekoga v đir pomeni, da se norčujejo iz njega, včasih čisto brez razloga. In ja, morda pa le ne brez razloga.
Za trenutek se mi zazdi, da bi bila to dobra terapija za mnoge samozavestne in prepametne posameznike, ki se jim nikdar ne more nič zgoditi, ker so preveč zaščiteni v svoji pomembnosti. Takšnih je vse preveč tudi v naši beli Ljubljani in kakšen đir brez razloga jim gotovo ne bi škodil. Kot tudi ne tistim, ki jih prenašamo iz dneva v dan, pa čeprav ne bi bilo treba.
Ampak to je verjetno le iluzija, ki jo lahko gojim še nekaj časa, vsaj dokler sem v mestu, v katerem je kljubovanje, tu mu pravijo dišpet, del mestne kulture, ki ne bo izginila, tako kot ne bodo izginili knjige in časopisi, pa obvezna kava s Slobodno Dalmacijo, ko pozabiš, da je nedelja in se lokali zapirajo malce prej kot druge dni. Dokler te ne predrami glas natakarice, ki s tradicionalno neprijaznostjo zasika: »Halo, kusur momak!«
In ne veš več, od kod prihaja glas; iz sosednjega bara ali kakšne pesmi, recimo tiste skupine TBF, v kateri se fant po imenu Mara, »koji nije ima para«, zaljubi v natakarico in si obleče tisto »košulju na cvitiče«. Naprej pa vse po starem, kot da s tem ni nič narobe. Normalno, da ni, če pa je vse narobe.
In na koncu še verzi iz te iste pesmi, ki spet dvoumno govorijo o vsem in nosi naslov Fantastična: »I nisan zna bil se smija ili bi plaka. Pored Mare nije bilo ničeg osim zraka. Tad san se nasmija i rukova s prazninom. A on je reka: Skužaj, al žurimo u kino. I otiša u nekom ludom snu. I tad sam na moment i ja vidija nju.«
