Tiskane izdaje
Daniel Kahneman je psiholog izraelsko-ameriških korenin in eden najvplivnejših mislecev sodobnega časa. Pred tedni je pri založbi UMco izšla njegova velika in debela uspešnica Razmišljanje, hitro in počasno, ki govori o našem racionalnem in iracionalnem bistvu.
Naš um je izjemen, a pomanjkljiv stroj, pravi najpomembnejši psiholog sodobnega časa Daniel Kahneman. Leta 2002 je dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo, saj je desetletje raziskoval, zakaj se človeška sodba v negotovih situacijah pogosto ravna po občutku in v nasprotju s temeljnimi postavkami verjetnostne teorije. Dokazal je, da smo, kar zadeva finančne odločitve, veliko bolj iracionalni, kot se zdi, in da smo, če izgubimo sto evrov, veliko bolj nesrečni, kot smo srečni, če dobimo sto evrov. Izguba je dvakrat bolj boleča od zmage.
Pred dnevi je pri založbi UMco v prevodu Špele Vodopivec izšla njegova najbolj znana knjiga Razmišljanje, hitro in počasno; gre za izjemen uredniški in prevajalski podvig. To je namreč knjiga, ki jo označujejo za prelomno na področju družbenega mišljenja. Primerjajo jo z Bogastvom narodov Adama Smitha in Interpretacijo sanj Sigmunda Freuda. In kaj je glavna misel te knjige? To, da je esenca naših odločitev največkrat iracionalna. Ali v nas živi iracionalna žival, ki upravlja naše življenje? Kahneman v knjigi piše, da nas v resnici vodita dva načina razmišljanja: prvo je hitro, intuitivno in čustveno, drugo je počasnejše, bolj premišljeno in temelji na logičnih predpostavkah.
Dvainosemdesetletni Kahneman je duhovit in radoveden znanstvenik. O številnih njegovih eksperimentih bi lahko dejali, da so že ponarodeli in jih v svojih knjigah navajajo mnogi moralni psihologi, nevrologi ali vedenjski ekonomisti. Kahneman se je recimo veliko ukvarjal s spominom in ugotovil, da v nas obstajata dva jaza; prvi živi v sedanjosti – to je tako imenovani doživljajski jaz. Drugi pa je tisti, ki se spominja in nosi v sebi našo življenjsko zgodbo. Ti dve entiteti, ki različno doživljata čas, imata različni nalogi; doživljanje in spominjanje sebe. A to, kako se neke stvari spominjamo, je vedno odvisno od tega, kako se je dogodek končal. Kahneman pravi, da nam je neki spomin všeč toliko kot njegov zadnji del, in to tezo ponazori s plastičnim primerom: Imamo dva pacienta, ki sta bila na kolonoskopiji. Pregled prvega je trajal dolgo in bil najbolj boleč na začetku; pregled drugega je bil veliko krajši, najbolj boleč pa čisto pri koncu. Slednji je doživel kolonoskopijo kot veliko bolj neprijetno kakor prvi, čeprav je pri prvem pregled trajal dlje. Kahneman trdi, da je zgodba vedno tako boleča, kot je boleč njen konec.
Spomnimo se še kakšnega primera: Če gremo na počitnice in so precej dolgočasne, jih imamo še vedno v lepšem spominu kot tiste, ki so bile zabavne, a smo recimo na poti domov doživeli neprijetno nesrečo ali so nas oropali. Grenak priokus konca pokvari naše spomine.
Ljudje smo pripovedovalci zgodb in največkrat pripovedujemo o svojih spominih, mnogokrat jih potvarjamo in prilagodimo svojemu počutju v sedanjosti. Če smo jezni na nekoga, se bomo iz preteklosti spominjali le slabih stvari, ki nam jih je storil, da bi tako še bolj upravičili svoj bes.
Daniel Kahneman je med vojno odraščal v judovski družini v Franciji, njegovega očeta so nacisti poslali v koncentracijsko taborišče, a so ga zadnji hip izpustili. Pravi, da ima iz otroštva najraje spomin na nemškega vojaka, ki je nekega dne na ulici pristopil k njemu, ga objel in mu dal nekaj denarja. Ni sicer opazil, da ima mali Daniel pod jopico prišito davidovo zvezdo. »Spominjal sem ga na sina. To je najpomembnejši spomin v mojem življenju.«
Kako nastane intuicija
Ob branju debele Kahnemanove knjige sem razmišljala, da to ni le znanstveno delo, ki razkriva delovanje našega uma, ampak tudi zgodba o prijateljstvu in znanstvenem sodelovanju, saj skoraj na vsaki strani te več kot 600 strani dolge knjige omenja svojega žal že pokojnega kolega Amosa Tverskyja, s katerim sta sodelovala več kot petnajst let in neizmerno uživala pri svojem delu. Najraje sta na dolgih sprehodih kresala ideje, kot piše Kahneman, je bilo delo, ki sta ga opravila skupaj, najboljše od vsega, kar je katerikoli od njiju naredil v življenju. Največ sta raziskovala intuicijo. Ali smo ljudje dobri intuitivni statistiki, ju je zanimalo. Znano je, da smo dobri intuitivni gramatiki, saj lahko otrok pri štirih letih brez težav govori slovnično pravilno, čeprav ne ve, da ta pravila obstajajo. Je z osnovnimi načeli statistike podobno?
Dokazala sta, da imajo ljudje, ki so strokovnjaki na nekem področju, zelo natančno intuicijo. O tem govori zgodba o gasilcih, ki so gasili v hiši, v kateri je gorela kuhinja, in v nekem trenutku je njihov poveljnik zavpil: »Takoj ven!«, ne da bi vedel, zakaj. Ko so se gasilci umaknili, so se v hiši udrla tla. Če ne bi bilo poveljnikovega ukaza, bi bili vsi mrtvi. Kasneje je poveljnik povedal, da se mu je nekaj pri tem požaru zdelo narobe, »šesti čut za nevarnost« ga je opozarjal, da je ogenj preveč tih. Na koncu se je pokazalo, da je v resnici gorela klet, in ne kuhinja.
Kahneman omenja tudi briljanten intuitivni um šahista, ki gre po parku mimo dveh upokojencev, ki igrata šah, in reče, ne da bi se ustavil: »Beli matira v treh potezah.« A to ni tako velik čudež, če pomislimo, da šahovski mojstri leta in leta proučujejo poteze in partije ter po tisoč urah vaje vidijo figure na šahovnici povsem drugače od nas. Proučevanja šahovskih mojstrov so pokazala, da je za vrhunsko igranje potrebno vsaj 10.000 ur vaje. Med to izjemno zbrano vadbo se seznanijo s tisoč konfiguracijami, te pa ostanejo odtisnjene v njihov spomin.
Tako nastane strokovna intuicija, ki je znani ameriški politični znanstvenik in ekonomist Herbert Simon nič ne mitizira, pač pa opiše: »Okoliščine so dale namig, namig je dal strokovnjaku dostop do podatkov, shranjenih v spominu, ti podatki pa so dali odgovor. Intuicija ni nič več in nič manj kot prepoznanje.«
Ampak tudi »navadni« ljudje imamo odlično intuicijo, kar dokazuje izkušnja, ki jo imamo vsi – to, da je prvi vtis o človeku, ki smo ga pravkar spoznali, ponavadi najbolj pravilen. Prav tako natančno vemo, ko vstopimo v neki prostor, da so nas ljudje v njem obrekovali, ali pa nam hitro postane jasno, da je voznik na sosednjem pasu nepredvidljiv in nevaren.
Naša intuicija sloni na informacijah, ki jih skladiščimo v spominu. Evolucijsko so nas naši krhki predniki dodobra opremili s strahom – dobro vemo, česa se moramo bati in kdaj. Če se nam je na neki ulici zgodila neprijetnost, recimo, da nas je nekdo oropal ali ozmerjal, bomo vedno napeti, kadar se bomo vrnili tja ali se zgolj približali temu mestu, čeprav je bolj malo verjetnosti, da se bo ta dogodek ponovil. Velikokrat na nekem kraju občutimo nemir, ali ko nekdo izreče določene besede, a se ne spomnimo, kateri dogodek iz preteklosti bi lahko sprožil takšen odziv. »Ko se boste ozrli v preteklost, boste to nelagodje označili kot intuicijo, ki sledi slabi izkušnji.«
Fokus in slepota
Kahneman opozarja, da moramo biti pri opravljanju težkih miselnih nalog zbrani in fokusirani, drugače jih ne bomo opravili. Intuicija je hipna, misliti pa je težje.
Ko gremo po znanca, ki ga že dolgo nismo videli, na železniško postajo, smo, ko ljudje izstopajo, zelo osredotočeni na to, kakšen je bil, ko smo ga nazadnje videli, če ima zdaj očala in drugo barvo las, se lahko zgodi, da ga bomo zgrešili.
Če moramo pri težji mentalni nalogi nameniti pozornost še nečemu drugemu, nam naloga ne bo uspela. Ne moremo na primer zmnožiti 17 krat 24, medtem ko zavijamo na levo na prometno cesto, in bolje je, kot opozarja Kahneman, da tega niti ne poskusimo.
Znamo sicer početi več stvari hkrati, a le, če niso prezahtevne; lahko recimo vozimo avto in se pogovarjamo, a zanimivo je, da ko začnemo prehitevati kamion, bodo vsi odrasli v avtomobilu umolknili, morda zato, ker jih je strah, pa tudi zato, ker predvidevajo, da moramo biti zbrani. Starši, ko zvečer otrokom berejo pravljico, ki so jo prebrali že stokrat, so se naučili razmišljati o čisto drugih stvareh. Tudi hoja, ki je sicer odlična za intuitivne misli, prebliske in ustvarjanje (večina pisateljev in filozofov vam bo povedala, da so do najboljših idej in zgodb prišli med sprehajanjem; Dickens je prehodil več kot 40 kilometrov na dan), je za težja miselna dela, ki zelo obremenijo kratkoročni spomin, preveč naporna. Poskusite sami, ko boste s prijateljem na sprehodu, mu recite, naj zmnoži 23 in 78, in ko bodo začele njegove možganske krivulje utripati, se bo zagotovo ustavil.
Znan je eksperiment o naši pozornosti, v katerem so prosili gledalce, naj si ogledajo posnetek ljudi, ki si podajajo žogo, in preštejejo, kolikokrat si jo bodo podali tisti, ki so oblečeni v belo majico. Ponavadi so gledalci tako osredotočeni na premikanje žoge in štetje podaj, da sploh ne opazijo, da v kader vstopi človek, oblečen v gorilo, in v središču dogajanja ostane kar devet sekund in celo pomaha v ekran. Ko kasneje opozorijo gledalca na gorilo in si posnetek ogleda še enkrat, ne more verjeti, da je lahko spregledal nekaj tako očitnega. »Ta raziskava dokazuje, da smo lahko slepi za nekaj, kar je očitno. Slepi smo lahko tudi za lastno slepoto.«
Velike oči
Tudi telo se odziva na razmišljanje – glavni pokazatelj je velikost zenic. Če se njihova velikost spreminja, je to dokaz, da trdo mentalno garamo. Naše oči so resnično okna naše duše. Zenice se širijo in ožijo, tudi ko se potapljamo v lepoto narave. Znano je, da se nam zdijo ljudje, ki imajo na fotografiji povečane zenice, privlačnejši. Prodajalci na bazarjih radi nosijo temna očala, da bi z njimi prekrili, da se jim povečajo zenice vsakič, ko naletijo na naivnega kupca. Ženske so nekoč rade uživale strupeno volčjo češnjo prav zato, da so bile zapeljivejše, saj jim je razširila zenice. Morda bi bilo bolj zdravo, da bi zgolj množile dvomestna števila, kajti zenice se ob našem miselnem naprezanju občutno razširijo. Težji ko je račun, večje so, a se v trenutku, ko obupamo ali najdemo rešitev, spet zmanjšajo.
Obstajajo tudi stanja, v katerih smo osredotočeni brez naprezanja. To je mentalno stanje, ki ga je prvi raziskoval ameriški psiholog madžarskega rodu Mihaly Csikszentmihalyi. Nadel mu je ime tok (flow). Saj se spomnite, kako ste se kot otrok včasih zaigrali in povsem pozabili na čas in prostor okoli sebe. V to stanje pade tudi pisatelj, ki ga odnese zgodba, znanstvenik, ki ga začarajo zvezde, vrtnar, ki se povsem osredotoči na zelenjavo, motorist, ki drvi po cesti. Osredotočenost na neko delo, pri katerem uživamo, je lahko tako velika, da izgubimo občutek za čas. »Čeprav sta slikanje ali igranje šaha naporni nalogi, v stanju toka vzdrževanje usmerjene pozornosti na dejavnost, ki nas posrka vase, ne zahteva nobenega samonadzora, s tem pa sprosti vire, ki jih lahko usmerimo na nalogo, ki je pred nami.«
Moralni filozof Jonathan Haidt v knjigi Hipoteza o sreči pravi, da kadar smo pri nekem delu zelo vešči, lahko, ko ga opravljamo, pademo v tok; takrat intenzivna zavest vodi nezavedno, imamo popoln nadzor nad izkušnjo in hkrati popolno odsotnost nadzora. Kot vedo mojstri zena, ko jaz izgine, smo najbolj jaz.
Ko smo ravno pri zenu. Buda je bil zelo dober poznavalec delovanja naših možganov. Če ste bili kdaj na Tajskem, ste opazili, da so se Tajci od njega naučili, da je najboljše, če so naše ustnice vedno malce obrnjene v nasmeh, saj smo potem resnično srečnejši. Zdaj nevrologi ugotavljajo, da to še kako drži: če z nasmehom na ustih beremo humoren strip, se nam bo zdel bolj zabaven, kot če ga bomo brali namrščeni.
Preproste geste in grimase lahko še kako vplivajo na naše misli in občutke. O tem priča naslednji poskus: Prostovoljce so povabili, kot so jim dejali, na test, kako dobro delujejo slušalke. Eni skupini so naročili, naj ob poslušanju političnega komentarja kimajo, drugi pa, naj odkimavajo. Tisti, ki so kimali, so se večinoma strinjali s povedanim, tisti, ki so odkimavali, pa so zavrnili vsebino. To ni bilo zavedno dejanje, ampak je bilo povezano z našim telesnim izrazom oziroma gesto.
Sebičnost je povezana z denarjem
Kahneman opozarja, da kadar so možgani preveč zaposleni, kaj hitro sprejmemo sebične odločitve ali spregledamo na cesti nekoga, ki je v težavah in bi mu lahko pomagali. Zaposleni možgani bodo prej izjavili kaj seksističnega ali šovinističnega. Je pa ta organ sposoben zelo hitrega procesiranja, o tem piše psiholog v poglavju o asociacijah: če smo lačni, bomo med sto besedami na listu takoj zagledali besedo juha, prav tako bomo besedo juha zelo dobro slišali v nekem zelo glasnem okolju.
Najbolj znan eksperiment v zvezi z asociacijami je tako imenovani »učinek Florida«: Mlade študente so prosili, naj iz besed Florida, pleša, siva, guba in pozabljiv sestavijo različne stavke. Po opravljeni nalogi so jih poslali na sprehod na hodnik in mladi ljudje so hodili veliko počasneje od svojega tempa. Čeprav med besedami ni bilo besede star, so študentje, ko so prelagali besede, očitno razmišljali o starosti in nekaj minut kasneje hodili počasi kot starejši ljudje. Če bi zdajle odložili časopis in začeli brati članek o starejših ljudeh, bi kasneje težje in počasneje vstali s stola. To ne priča le o moči asociacij, ampak tudi o tem, da je človeški um ustvarjen za sočutje in vživljanje v druge ljudi in bitja.
So pa psihologi s poskusi dokazali, da so bili posamezniki, ki so jih prej pripravili do tega, da so razmišljali o denarju, vztrajnejši pri reševanju problemov. Bolj so se zanesli nase in niso prosili za pomoč asistentov. So pa bili tudi bolj sebični in si niso vzeli veliko časa, če jih je kdo prosil, naj mu pomagajo pri reševanju naloge, in so jih, ko je nekdo prevrnil svinčnike, pobrali veliko manj kot neobremenjeni udeleženci.
Če živimo v družbi, v kateri šteje samo denar, lahko to oblikuje naše vedenje in odnos do drugih, ki ni radodaren in ne temelji na skupnem dobrem ali povezanosti s skupnostjo, ampak le na skrbi zase in odporu do sodelovanja z drugimi.
Kahneman nam tudi razloži, kako dobro politika pozna delovanje našega uma. V diktatorskih družbah vsepovsod visijo fotografije in podobe diktatorja, ne le zato, ker nas »veliki brat« ves čas opazuje, ampak tudi zato, ker te podobe dejansko vplivajo na spontano in neodvisno razmišljanje ljudi. Prav tako so posamezniki, ki jim nekdo ves čas govori, da bodo nekoč umrli, bolj dovzetni za avtoritete, ki so kot nekakšna uteha od strahu pred smrtjo.
Tudi »očiščenje« slabih misli in grehov jemljejo naši možgani zelo dobesedno. Če le razmišljamo, da bi nekomu, ki ga ne maramo, zabodli nož v hrbet, bomo v trgovini prej kupili milo, razkužilo ali detergent kot baterije, sok ali sladkarije. Občutek, da je naša duša umazana, v nas sproži željo, da bi se umili, čemur strokovno pravijo »učinek lady Macbeth«. To čiščenje je specifično za dele telesa, ki so »izvajali« greh, saj so tisti udeleženci poskusa, ki so jih pripravili do tega, da lažejo po telefonu, kasneje raje izbrali ustno vodico kot milo, tisti pa, ki so lagali po elektronski pošti, so raje izbrali milo.
Naša racionalnost ni tako močna, kot si mislimo, in takšne trivialne manipulacije imajo na nas velik učinek. Čeprav se prepričujemo, da se nam kaj takega ne bi zgodilo, skoraj pri vseh ljudeh zmagajo iracionalni odzivi. Zelo znan je poskus, ki so ga opravili v pisarniški kuhinji na eni izmed britanskih univerz: Dolga leta je tam med zaposlenimi veljal dogovor, da so za skupno kavo in čaj plačevali tako, da so metali denar v škatlo, ki so ji rekli škatla poštenosti. Na njej je bil napisan tudi cenik. Nekega dne se je nad škatlo pojavila slika rož, naslednji teden je sliko zamenjala fotografija oči, ki so gledale naravnost v opazovalca. Denarja je bilo v škatli poštenja skoraj trikrat več, kadar je nad njo visela fotografija oči. Delavci so bili povsem nezavedno bolj pošteni.
Mnogo poglavij v knjigi nas uči, da lahko marsikaj v življenju obrnemo na bolje, če se opominjamo na napake, in vsakič, ko se odločimo, da bomo namesto slabega naredili kaj dobrega, je lažje, saj se možgani zelo hitro učijo. Tudi to, da lahko spremenimo zelo majhne navade, pa bomo srečnejši.
Razpoloženje osebe v danem trenutku je odvisno od njenega temperamenta in splošne sreče, predvsem pa od trenutnih okoliščin. »V normalnih okoliščinah črpamo radost in bolečino iz tega, kar se dogaja v tem trenutku, če smo pozorni na to.« Če želimo uživati v jedi, moramo najprej opaziti, da jemo. Osrečuje nas tudi aktivnejše preživljanje prostega časa, boljše volje smo, če gremo na sprehod ali na klepet s prijatelji, kot pa če gledamo televizijo. Družba, v kateri je bolje urejen promet delavcev v službo, varstvo za otroke dostopnejše in več priložnosti za druženje starejših, je srečnejša. Nacionalne raziskave, pravi Kahneman, o porabi časa in doživetem dobrem počutju lahko na več načinov informirajo in spreminjajo socialno politiko.
Kakorkoli, psiholog dokazuje, da bomo v življenju srečnejši, če bomo nadzorovali porabo svojega časa. Najti moramo več časa za stvari, ki jih radi počnemo. A glavno spoznanje o sreči je, da beseda sreča nima preprostega pomena in je ne bi smeli uporabljati tako, kot da ga ima.
