Sredi pogovora dveh zmedencev

Ljudje po svetu se najbrž v polni meri ne zavedajo, v kako nevarne vode plujemo. Serija ukrepov, ki jih je podpisal in jih še podpisuje Donald Trump, določa politični ritem celotnemu svetu. Za dan, ko je bilo v slovenskem državnem zboru po nujnem postopku napovedano odločanje o predlogu novele o zakonu o tujcih, so mediji napovedali tudi, da bo Trump za nedoločen čas ustavil sprejemanje beguncev iz Sirije in izdajanje vizumov za obiskovalce iz sedmih muslimanskih držav. Morebiti odločilna bi lahko bila tudi njegova izjava, da je Evropa naredila ogromno napako, ko je dovolila milijonom ljudi vstop v Nemčijo in druge evropske države.

Proti severu želja, proti jugu predsodek

Podaljšanje priporočila evropske komisije, naj se med drugimi tudi na meji med Avstrijo in Slovenijo še za tri mesece vzpostavlja policijski nadzor, se zdi, je otrok iste panike, ki zajema svet. Slovenija je spet nasprotovala takemu priporočilu in na isti četrtek tega tedna na neformalnem zasedanju notranjih ministrov EU na Malti napovedala tudi razpravo o solidarnosti pri spopadanju z migracijsko krizo. Slovenijo boli, da na njeni severni meji (z Avstrijo) ni zaupanja do postopkov in do stopnje varnosti v državi. Enako občutje, le toliko kilometrov nižje, ima Hrvaška do Slovenije in enakega, le toliko kilometrov višje, ima Avstrija do Nemčije, kjer tudi velja priporočilo evropske komisije o podaljšanju nadzora. In končno enako občutje ima bržkone celotna Evropa v razmerju do ZDA, ki ju razmejuje Atlantski ocean.

Sedaj bi se morali spustiti v nekoliko teoretičen razmislek, kaj bi bilo, če bi v ZDA zmagal Bernie Sanders. Smer debate in vplivov te debate na svetovna dogajanja bi bila bržkone precej drugačna, prav tako morebitno sosledje prihajajočih dogajanj. Toda obveljati bo moralo dejstvo, da je zdaj ameriški predsednik Trump in da ima s svojimi dejanji potencialno zelo velik učinek na utrjevanje evropskih nacionalizmov. To je še posebej pomembno zato, ker v EU v politično eksplozivnih časih narašča razprava o potrebi po večji varnosti in ustavitvi priseljevanja. To se dogaja v volilnem letu in na udaru so kar tri od ustanovnih članic EU: Nemčija, Francija in Nizozemska. Meritve javnega mnenja kažejo, da so v teh državah desni preobrati mogoči, kar v končni posledici lahko pomeni, da bi EU v svoji panevropski zasnovi usodno klecnila in se izpostavila nevarnosti popolne razgraditve. S tem bi se odmrtju izpostavila nemara zadnja trdnjava humanizma, ki še premore sistemsko občutljivost do človeka in državljana.

V četrtek je v Delu Neža Kogovšek Šalamon naštela deset razlogov, zakaj novela zakona o tujcih ne bi smela biti sprejeta. Nekaj jih sestavlja civilizacijske mejnike, ki staro Evropo razmejujejo od nečesa nedoločljivega, kar očitno prihaja. Najprej navaja ženevsko konvencijo o statusu beguncev. Potem je tu konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sledijo prepoved vračanja, prepoved kolektivnih izgonov in pravica do pravnega varstva. Nazadnje sta na udaru tudi ustava Republike Slovenije in celotno pravo EU.

Tovariša v skupni zmoti

Oglasili so se tudi strokovnjaki, ki izpostavljajo nasprotne argumente, češ, država ima po že zdajšnjem pravnem in z ustavo usklajenem redu možnost zavarovati svoje interese in novela zakona bi pravzaprav opredelila predvsem to. A vse skupaj spominja na nevarnost, ki jo je v zadnji Sobotni prilogi Dela v intervjuju nakazal filozof Mladen Dolar, ko je govoril o političnem razmerju med levico in desnico v realnosti. Ta nevarnost je tudi pri obravnavanju begunske problematike in temeljnih človekovih pravic namreč v tem, da neki tip (varnostne) govorice določi teren celotnega pogovora in spelje debato v močvirje predsodkov in da ta potem poteka pod vidikom panike, ki jo tak tip govorice povzroča. Prav na tej točki v igro vstopi fenomen Donalda Trumpa in morebiti vsi njemu podobni prihodnji fenomeni, ki se napajajo iz procesa samoojačevanja, če smemo uporabiti ta izraz iz knjige, ki jo je v branje priporočil Dolar, njen avtor je Jean-Pierre Dupuy, naslov pa Prihodnost ekonomije. Gre za tole primerjavo, ki jo popiše Dupuy: »Dva zmedena človeka se družno z odločnim korakom napotita na isti kraj. Ne eden ne drugi v resnici ne ve, kje se ta kraj nahaja, vsak od njiju pa misli, da to ve drugi. Vsak torej sledi svojemu tovarišu. Rezultat je pot, ki premore določeno stabilnost, čeprav je ta seveda zelo relativna, saj se bosta tovariša prej ko slej zavedela skupne zmote.«

Dokaz so Velika Britanija, brexit, Nigel Farage in Donald Trump. Ko je David Cameron za potrebe sicer precej neinovativne notranje politike v igro poslal visokoeksplozivnega džokerja, referendum o izstopu Velike Britanije iz EU, sam bržkone ni verjel, da je (ne)uspeh mogoč, sicer ga zanesljivo ne bi predlagal. Nigel Farage je določil tip nevarnega in usodnega populizma, ki ga je naredil prepoznavnega, toda stranski produkt te njegove samopromocije je bil, da je bil populizem celo uspešen in je dobil dimenzije epidemije. Natanko enak virusni mehanizem je vzpostavil Donalda Trumpa in zdaj grozi, da bo epidemija okužila tudi ustanovne države EU. Vsi udeleženci se zanašajo in nanašajo drug na drugega, svet pa drvi v ponovitev okoliščin iz tridesetih let, ko se je tlakovala druga svetovna vojna. Farage in Trump, ki sta se v zadnjih mesecih redno srečevala, spominjata na zmedena človeka. Po učinkih, ki sta jih proizvedla, je zmedenost konkretnih ljudi postala zmedenost prihajajoče populistične politike, za katero se zdi, da je nihče več ne more ustaviti. Toda tudi v takem obupavanju bi bila lahko kal samoprevare, Dupuy bi rekel »struktura samotranscendence«, sklenjene v povratno zanko. Zato se ljudje ne bi smeli ustrašiti nenehno obsojati, kar je narobe, in se zavzemati za prav – torej za načela, med katerimi ksenofobija nima kaj iskati.

Še slabše od slabega

Seveda ne smemo spregledati niti pomembnega vidika, ki Trumpa ne razreši njegovih napak, pokaže pa na zagonetnost in zavratnost vzrokov, ki šele čez leta proizvajajo učinke. Na populistični »agora«, na twitterju, so prinesli mediji, je Madeleine Albright, ki je bila državna sekretarka pod Billom Clintonom, povedala tole: »Vzgojena sem bila kot katoličanka, postala sem episkopalka in kasneje odkrila, da je bila moja družina judovska. Solidarnostno sem se pripravljena registrirati kot muslimanka.« To bi lahko bila izjemno tolerantna in humanistična drža človeka, ki pooseblja ustanovne ameriške vrednote. Toda če si v spomin prikličemo televizijski intervju Lesley Stahl maja 1996 s tedanjo državno sekretarko Albrightovo, se zdajšnja izjava postavi v perspektivo. V Iraku, je povedala novinarka, je v kontekstu ameriških napadov umrlo pol milijona otrok. Umrlo je več otrok kot v Hirošimi. Je bilo vredno plačati to ceno? Madeleine Albright je odgovorila takole: »Mislim, da je to težka izbira, toda cena ..., mislimo, da je ceno vredno plačati.«

Pot, ki sta jo tlakovala tedanji predsednik ZDA, mož kasnejše državne sekretarke in zdaj predsedniške kandidatke Hillary, Bill Clinton in Albrightova, pa tudi vsi drugi nasledniki po meri Wall Streeta, je bila bržkone sajenje vzrokov, katerih cvetove danes obirata Donald Trump in vsa skrajna evropska desnica. In v Sloveniji gre bolj kot za kaj drugega za metamorfoze iste enopartijske logike, ki je v svojem jedru protihumanistična. Dolgi pohod Slovencev skozi vedno znova ponavljajoče se gospodarske krize in revolucionarne preobrate spominja na Steinbeckove Sadove jeze (Grapes of Wrath), v katerih je lik Janše za kar desetletje prehitel Trumpa, pravi vzroki pa v resnici tičijo v razmerah, ki so ju vzpostavile. Vprašali smo se, kaj bi bilo, če bi v ZDA zmagal Bernie Sanders, zato se moramo vprašati, kaj bi bilo, če bi zmagala Hillary Clinton. Odgovor je dala Albrightova: vladala bi retorika humanizma, učinki »iraške« politike pa bi bili verjetno najmanj tako slabi kot Trumpove, verjetno pa bistveno slabši.

Zato se pri noveli zakona o tujcih ni bistveno pogovarjati, kaj bo iz tega storila desnica (Janša in SDS, SLS ...), če vala strahov in nezadovoljstva Slovencev ob beguncih ne bosta zajela SMC in vladna koalicija. Vlada in opozicija tu spominjata na tista zmedena človeka, ki oba potujeta v isti kraj, nihče od njiju pa ne ve, kje je ta kraj, in vseskozi se zanašata in nanašata drug na drugega. Ne preostane nam drugega, kot da se naslonimo na konvencije in na ustavo, ki bodo takemu opotekanju postavile okvir, zid, če hočete – ki pa ne bo učinkoval kot oni, ki ga Trump postavlja na meji z Mehiko ali pa Izrael v Palestini.