Srednjeveško zdravilo za bolezni novega tisočletja

Zgodba o odkritju penicilina je ena najlepših znanstvenih anekdot, ki jo zgodovinarji znanosti radi omenijo skupaj z Newtonovim jabolkom, Arhimedovo kopalnico in Einsteinovim opazovanjem lebdečih prašnih delcev v delovni sobi.

Škotski biolog Alexander Fleming je leta 1928 vzgajal bakterijske kulture. Ko je šel na počitnice, je pozabil pospraviti po laboratoriju in zapreti okna. Bakterijam je ustrezala vlažna in topla samota, zato so se razbohotile po njegovih posodah in poselile delovni prostor. Fleming je po vrnitvi globoko vzdihnil in začel pomivati umazane petrijevke, dokler ni opazil nečesa nenavadnega. V bakterijskih kulturah so bila prazna (mrtva) območja, na sredini pa skrivnostna plesen, ki jo je veter prinesel skozi okno.

Plesen je postala penicilin – čudežno zdravilo, ki bo rešilo več ljudi, kot so jih pobrale vojne, so po velikem odkritju zapisali v reviji Time. Vendar zmagoslavje človeka nad bakterijo ni bilo prav dolgo. Že dva meseca po odkritju penicilina so ameriški raziskovalci na univerzi Stanford odkrili bakterijske seve, na katere penicilin ni učinkoval. Začela se je velika oboroževalna tekma med antibiotičnimi bojnimi strupi in trdoživimi mikrobi, v kateri je človeštvo zmagovalo več kot pol stoletja.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je orožarski razvoj upehal. Razvoj novega antibiotika je trajal skoraj deset let in farmacevtska podjetja so morala vanj vložiti več kot milijardo dolarjev. Bakterije so postale odporne, preden je lastnik zdravila povrnil naložbo, zato so pobudo prevzeli mikroorganizmi. Mediji so začeli objavljati prispevke o morilskih superbakterijah, ki so preživele vse antibiotične napade. Čudežno zdravilo ni več zaleglo in ljudje so začeli umirati zaradi okužb, ki so bile še pred desetimi leti ozdravljive.

Bi morali po devetdesetih letih znova odpreti okno in upati na novo veliko odkritje, so se vprašali ustvarjalci ameriškega znanstvenega podkasta Radiolab?

Odgovor so poiskali na univerzi v Nottinghamu, kjer sta se pred tremi leti v bralnem krožku stare angleščine srečali profesorici Freya Harrison in Christina Lee. Prva je mikrobiologinja, ki se rada preoblači v vikinške kostume in vihti meč na ljubiteljskih srednjeveških bojih. Druga je zgodovinarka in poznavalka normanske kulture, ki je obsedena z nalezljivimi boleznimi.

Sorodni duši sta se spoprijateljili in med skupnim raziskovanjem velikih epidemij v stari angleški zgodovini našli zdravilsko knjigo iz 11. stoletja Bald's Leechbook. Zabavali sta se ob starih zdravilih in nasvetih, kako z bljuvanjem izganjati hudiča, oskrbeti rane, omiliti moško impotenco in pozdraviti neplodnost. Nato sta med branjem našli recept za »najboljše zdravilo«, s katerim je doktor Bald zdravil očesno okužbo, ki je bila skoraj zagotovo bakterijska.

Sklenili sta, da bosta preizkusili skrivnostni recept. Brskali sta po slovarjih in iskali srednjeveške sestavine ali vsaj njihove novodobne približke. Uporabili sta orodja in priprave, ki so jih poznali tedanji zdravilci, ter v medeninasti posodi pripravili nekakšno česnovo vino. Harrisonova je v laboratoriju pripravila umetne rane, jih okužila z bakterijami in nato nanesla tisoč let staro zdravilo. Ko je naslednji dan preverila rezultate, so bakterije izginile. V ponovljenih poskusih sta ugotovili, da je srednjeveški zvarek pobil tudi bakterije, ki so bile odporne na antibiotike. Njune rezultate so potrdili tudi drugi raziskovalci in začudeno opazovali razdejanje, ki ga je Baldov recept povzročil tudi med najbolj trdovratnimi superbakterijami.

Raziskovalki na vsakem predavanju opozarjata, da še ni mogoče napovedati novega medicinskega čudeža, saj ne poznamo in ne razumemo dejanskih učinkov Baldovega zdravila. Vendar ima njuna zgodba pomembno sporočilo. Rešitve, modeli in recepti dvajsetega stoletja se iztekajo, zato v njih ne bomo našli obrambe pred sovražniki, ki so odporni na stara orožja. Ali navodil za reševanje družbenih problemov, ki čakajo človeštvo v prihodnjem stoletju.

Antibiotiki so zelo dober primer nove tehnologije, ki je postala žrtev lastnega uspeha. Zdravniki so jih več desetletij preveč ali napačno predpisovali, kar je bakterije prisililo v pospešene evolucijske cikle in spodbujalo preživetje najbolj odpornih mikroorganizmov. Farmacevtska podjetja niso razvijala alternativnih zdravil, saj so jim antibiotiki dolgo prinašali zagotovljene dobičke. Učinkovito zdravilo je ustrezalo prevladujočemu pogledu na medicino, ki je za vsako bolezen iskal enega povzročitelja in eno terapijo, namesto da bi človeško telo in njegovega lastnika obravnavalo sistemsko – kot zapleten preplet fizioloških, duševnih in družbenih dejavnikov. Ko so začeli bolniki celo v najboljših bolnišnicah na svetu umirati zaradi superbakterijskih okužb, zdravniki niso več imeli učinkovitega zdravila. Kot ga niso imeli za kronične in druge zdravstvene tegobe, povezane z življenjskim slogom, prehrano in revščino.

Podobnih iztrošenih tehnologij je še veliko. Ekonomski zdravilci so popolnoma odvisni od gospodarskih antibiotikov (javnega zadolževanja, deregulacije in spodbujanja porabe), s katerimi so več desetletij povečevali gospodarsko rast in ohranjali edino »zdravo« stanje povojne potrošniške ekonomije. Razvijalci računalniških procesorjev, pomnilnikov in podatkovnih povezav stavijo na Moorov zakon, po katerem se računske in podatkovne zmogljivosti njihovih izdelkov eksponentno povečajo vsakih 18 mesecev, in ohranjajo stare koncepte računalništva. Hibridni, električni in avtonomni avtomobili so varčnejši in čistejši od bencinskih predhodnikov, ampak še vedno spodbujajo osebni prevoz, gradnjo cest in kupovanje družbenega statusa. Vztrajanje pri starih ekonomskih, tehnoloških in prometnih rešitvah pa ima enake stranske učinke kot antibiotična oboroževalna tekma. Spodbuja razmah trdovratnih negativnih družbenih pojavov – revščine, terorizma, neenakosti in uničevanje okolja –, ki jih ni mogoče pozdraviti z večjimi odmerki starega zdravila. Ter zavirajo zamisli, ki na stare probleme pogledajo z drugačnega gledišča.

Neobičajni znanstvenici z univerze v Nottinghamu sta pokazali, da je za takšno spremembo gledišča izjemno pomembno prepletanje različnih znanstvenih področij in preseganje ozke specializacije, ki jo zapovedujejo pravila znanstvene kariere.

Namigi za reševanje kompleksnih problemov sodobnega človeštva se morda skrivajo v različnih kulturah, civilizacijah in drugih živih vrstah, kjer jih znanstveniki še ne iščejo ali ne znajo prebrati. Freya Harrison in Christina Lee sta pomislili, da predpisovanje petih zdravamarij po Baldovi doktrini morda ne pomeni vraževerja, ampak premišljene časovne enote (petkrat po pet minut), ki so jih med zdravljenjem upoštevali tudi najbolj neuki zdravilci tistega časa. Podobni predsodki in nevidni kulturni okviri pa ne omejujejo samo pogleda na zgodovino, ampak tudi razumevanje drugih znanstvenih disciplin, verstev in nacionalnosti. Te miselne pregrade so v zadnjih mesecih še povišala ostra rezila na tehničnih ovirah, s katerimi se politični odločevalci branijo pred nevidnim sovražnikom, ki so ga ustvarili sami – z ignoranco, preračunljivostjo ali napačnim predpisovanjem zastarelih ekonomskih zdravil. Čeprav so z bodečo žico najbolj zarezali v zdrave dele tkiva, brez katerih ne more preživeti noben demokratičen družbeni organizem: v svobodo, enakost in bratstvo.