Stane Valant: Nikoli nisem bil tajkun in nisem delal tajkunskih prevzemov

Nekdanji bančnik in prvi mož NFD Holdinga je na svojem vrhuncu upravljal skoraj milijardo evrov premoženja

Objavljeno
10. oktober 2014 15.37
Stane Valant, menedžer in poslovnež v svoji pisarni v Ljubljani, Slovenija 8.oktobra 2014.
Suzana Kos, Ozadja
Suzana Kos, Ozadja
Človek, ki je imel dobre odnose z vsemi predsedniki vlad po osamosvojitvi, v inventuri zadnjih dvajsetih let trdi, da ima mirno vest, ker ni počel nezakonitih stvari. Ne glede na to je bil deležen obiskov kriminalistov zaradi različnih poslov.

Tožilstvo je predlagalo uvedbo sodne preiskave zaradi suma zlorabe notranjih informacij pri prodaji Etola tujemu investitorju. Stane Valant zanika sodelovanje pri izčrpavanju ene svojih najpomembnejših naložb, družbe Hoteli Bernardin.

Zadnjih pet let niste dali nobenega intervjuja. Novinarje ste odpravili z besedami, da boste o tem, kaj se je dejansko dogajalo, spregovorili, ko bo prišel čas.

Trenutek je dozorel, ker sem močno razočaran nad tem, kar se je zgodilo oziroma se trenutno dogaja s slovenskim gospodarstvom in posameznimi družbami. Pa tudi zato, ker sem v teh letih doživel kup napadov, ponižanj, uličnih zmerljivk in krivičnih obsodb, na katere pogosto nisem mogel odgovoriti, ker v nekaterih medijih za to ni bilo volje, ne glede na zakon o medijih. Verjemite, ko enkrat doživiš medijski umor, izgubiš ugled in z življenjem nimaš več kaj dosti početi.

Ko sva se dogovarjala za tale intervju, ste za Lahovnika dejali, da mu je Ivica Todorić lahko hvaležen do konca življenja.

Matej Lahovnik je bil kot gospodarski minister, z nekaj vplivnimi somišljeniki, eden najbolj vnetih nasprotnikov prodaje Mercatorja. Ta skupina je takrat predvsem z vplivanjem na vodstva nekaterih bank preprečila prodajo po tedaj ponujeni ceni 221 evrov za delnico. Dve leti pozneje pa kot predsednik nadzornega sveta Mercatorja ni nasprotoval prodaji po ceni 86 evrov za delnico.

Kaj pa če je obrnil ploščo? Se je medtem v gospodarstvu kaj močno spremenilo?

Če bi bil Lahovnik konsistenten, bi moral prodaji nasprotovati do konca. Če so zanj obstajali razlogi in argumenti, da je nasprotoval prodaji Mercatorja po ceni, ki je presegala 220 evrov za delnico, bi ti razlogi za nasprotovanje morali biti pri ceni 86 evrov za delnico toliko večji. Seveda pa gre pri tem za niz veliko bolj pomembnih materialnih posledic. Ena teh je, da je bila za razliko v kupnini v bankah samih ter za nižjo prejeto kupnino pri preostalih imetnikih delnic (na primer Pivovarna Laško), ki so imeli te delnice zastavljene v bankah, zaradi neposrednih in posrednih/multiplikativnih učinkov zmanjšane kupnine potrebna vsaj za 1,5 milijarde evrov večja dokapitalizacija bank. Razliko v ceni oziroma manjši kupnini so torej na koncu plačali davkoplačevalci in imetniki podrejenih finančnih instrumentov. Vsak med nami pa si lahko po svoje razlaga, da je Lahovnik ostal član nadzornega sveta Mercatorja tudi po Agrokorjevem prevzemu.

Kar nekaj sogovornikov je jeznih nanj zaradi njegovega »protitajkunskega« boja.

Njegovo takratno ravnanje in javne izjave, da ni politično oportuno reprogramirati oziroma podaljševati kreditov posameznim finančnim holdingom in nekaterim drugim gospodarskim družbam, je nekaj, kar je bilo absolutno nesprejemljivo in narodnogospodarsko škodljivo. S tem ni ogrozil samo poslovanja teh gospodarskih subjektov – ki so se že sicer ubadali s hudimi posledicami svetovne gospodarske in finančne krize –, ampak je ogrozil tudi poslovanje bank, saj je z vidika bančnega poslovanja reprogram kreditov povsem običajna praksa, zlasti če upoštevamo, da so v obdobju največje kreditne ekspanzije banke dajale posojila z obljubo podaljševanja oziroma obnavljanja na daljše časovno obdobje – zaradi kratkoročnih virov sredstev pač niso mogle pogodbeno zagotavljati srednje- in dolgoročnih kreditov – ter da je bilo veliko tako imenovanih tajkunskih kreditov ustrezno zavarovanih. Napaka kreditojemalcev je bila, da smo bankam verjeli. Lahovnikova stigmatizacija dokaj velikega obsega kreditov je povzročila veliko nezaupanje v poslovnih odnosih med bankami upnicami in dolžniki ter veliko povečanje rezervacij ali popravkov vrednosti kreditov v bankah. Tako kategorično vmešavanje v odnos med banko in posojilojemalcem je zagotovo unikum v EU. Končna posledica tega je bilo poslabševanje kvalitete naložb v bankah in začetek razpada pomembnejših koncentracij slovenskega kapitala. In oboje smo narodnogospodarsko že plačali in bomo še plačali. Treba je tudi ugotoviti, da je bil z uveljavljanjem protitajkunske zakonodaje in bitke proti tajkunom prikrito začet proces nove privatizacije slovenskega gospodarstva. K povedanemu naj dodam samo še to, če s(m)o bili moteči posamezniki, zato še ni bilo treba uničevati tudi podjetij, ki so jih ti posamezniki vodili. Verjamem, da bo kdo od ekonomistov podrobno analiziral škodljivost takratnega ravnanja in napačno ukrepanje takratne ekonomske politike.

Trdite, da se je tedanji finančni minister Franci Križanič prav tako povsem neposredno vmešal v ta odnos v vašem konkretnem primeru, ko je preprečil že odobreno podaljšanje posojila NFD Holdingu.

Tako je. Ko je bilo ministru Križaniču na sestanku koordinacije bank sporočeno, da je NLB odobrila NFD Holdingu podaljšanje posojila, je temu nasprotoval in kasneje je banka preklicala podaljšanje posojila. Pri tem je šlo za posojilo, ki je bilo absolutno ustrezno zavarovano, z že pomembnim delom odplačane glavnice in vsemi plačanimi zapadlimi obrestmi. Torej nič problematičnega. Sicer pa je kredit izviral iz za NFD Holding zelo ponesrečene storitvene pogodbe o finančnem inženiringu z Istrabenzom in je imel pred njegovim prevzemom s strani NFD Holdinga že dolgo zgodovino in nam neznana ozadja, ki niso ustrezala NLB. To se je pokazalo zelo hitro po zavrnitvi naše vloge, ker ga je NLB kmalu zatem, skupaj z zavarovanji, prenesla na Savo.

O Savi se bova pogovarjala v nadaljevanju. Še enkrat vas vprašam, kako minister, ki formalno nima ničesar s kreditnim odborom banke, prepreči že odobreni reprogram? Od kod vam ta ideja? Pa saj ste imeli papir o odobritvi reprograma, ali kako?

Da je reprogram preprečil Križanič, so mi kasneje povedali ljudje, ki so bili z njim v stiku, sicer pa sem odločitev izvedel iz medijev. Sklepa o podaljšanju seveda nismo prejeli, čeprav sem pred tem prejel sms iz NLB, da je podaljšanje odobreno. Dokaze o tem še vedno hranim.

Kaj res? Kot dolgoletno bančno komitentko me še nikoli niso obveščali o odobritvah prek sms. Kdo pa vas je obvestil?

Sms je prišel iz uprave banke … Isti kredit je bil kasneje reprogramiran in prenesen na Savo in ni bil več »tajkunski«. O tem smo bili obveščeni šele, ko smo prejeli v podpis dokumente, da je naš novi upnik Sava in da so bila vsa zavarovanja prenesena na novega upnika, ki je sicer sam imel probleme s prezadolženostjo in je bil prav tako finančni holding. Kot član NS Save sem bil pozneje obveščen o motivih in koristih prenosa kredita na Savo. Seveda ne za NFD Holding.

Koliko premoženja ste v NFD upravljali na vrhuncu?

Med 800 do 900 milijonov evrov.

In zdaj ni ostalo nič, za vami pa kričijo po Ljubljani, da ste tajkun.

Stane Valant ni bil nikoli tajkun in nikoli ni delal nobenih tajkunskih prevzemov. To dobro vedo tudi tisti, ki mi to imputirajo. Pri tako veliki družbi, kot je bil NFD Holding, bi bilo noro nerealno razmišljati o čem takšnem, to je proti vsej teoriji in izkušnjam razvitega sveta. In za tiste, ki so to poskušali, vemo, kako so končali.

Kako pa potem, da ste držali »štango« pri razvpitem Bavčarjevem poskusu prevzema Istrabenza?

Igor Bavčar je z NFD podpisal storitveno pogodbo finančnega inženiringa in za to so bila pripravljena vsa pravna mnenja najbolj uglednih pravnikov, da je vse skupaj varno. Kaj se je zgodilo z Bavčarjem in Istrabenzom, ste videli. Zgodilo pa se je tudi to, da sva NFD in jaz osebno postala kolateralna škoda vseh napadov na Igorja Bavčarja, ki je imel očitno zelo veliko političnih in drugačnih sovražnikov, in vse skupaj se je preneslo tudi na NFD, ker je nekaterim ustrezalo, saj so nekoga izločili s trga.

Skoraj vam ne verjamem, da res menite, da je pri bila Bavčarju težava le to, da je imel preveč sovražnikov.

O njegovih poslih pred sklenitvijo pogodbe o finančnem inženiringu sem izvedel naknadno iz časopisov in drugih medijev. Sicer pa on sploh ni bil podpisnik te pogodbe, ampak se je sklepala z Maksimo Holding. Pogodbo so oblikovali in pregledali najboljši pravniki in je temeljila na dejstvu, da je Maksimi Holding septembra ali oktobra 2007 že bila izdana stoodstotna garancija za prevzem Istrabenza s strani ene od tujih bank. Ali so pri tem sodelovale tudi slovenske banke, ne vem. In bila so dana zagotovila, da bodo banke spet izdale takšno garancijo. Zato je vse skupaj delovalo varno. Ampak prišla je finančna kriza in banke so začele postavljati nove in nove pogoje, ki jih prevzemna družba ni mogla izpolniti. In ko se je še razkrila družba, ki je obvladovala prevzemno družbo, je bil projekt prevzema zaključen z vso škodo za podpisnike pogodb o finančnem inženiringu. Sodišče je nekaj let kasneje sicer razsodilo v njihovo dobro.

Kaj pa Boško Šrot?

Šrotu ni NFD Holding nič pomagal.

Sprašujem po tem, kakšni občutki vas prevevajo, ko sta oba na poti v zapor.

Sodnih zadev nikoli ne komentiram.

Se ne bojite, da kaj podobnega doleti tudi vas?

Imam povsem mirno vest, saj sem vse življenje pazil na svoj ugled in nisem nikoli počel stvari ali poslov, ki bi bili nezakoniti. Da pa te v trenutnih slovenskih razmerah lahko doleti kriva in neupravičena ovadba, je pa žal del sedanje slovenske realnosti.

Vam je pa sodelovanje z Bavčarjem odneslo 120 milijonov evrov in bilo eden glavnih razlogov, da ste padli.

Res je. Lahko vam le še enkrat zatrdim, da za številne zadeve nisem vedel in da se z Igorjem Bavčarjem, če bi vedel to, kar se je izkazalo kasneje, ne bi nikoli pogovarjal o takšnem poslu ... Kar pa zadeva razloge za moj padec, ti niso bili v propadu tega posla, ampak v izdaji najtesnejših sodelavcev.

Trdite, da v vseh teh zgodbah niste storili nobene lumparije, a vas je vseeno doletela kazenska ovadba in predlog za sodno preiskavo v zadevi Etol. Kako to?

Zadeve ne komentiram in je tudi ne želim komentirati, ker je postopek še v teku. Zagotovo pa vem, da nisem delal, če uporabim vaš izraz, nobenih lumparij.

Kaj pa Hoteli Bernardin? Družbo ste gradili 14 let, zdaj se ji obeta izredna revizija poslov za pet let nazaj. Na zahtevo dveh delničarjev, s Triglav Naložbami na čelu, so prek sodišča dosegli, da bo posle revidiral Ernst&Young. Po ocenah ste iz Hotelov Bernardin izčrpali od 12 do 17 milijonov evrov, morda celo več.

Kar se tiče Hotelov Bernardin, imam povsem mirno vest. V času, ko je NFD Holding skupaj z drugimi delničarji upravljal to družbo, je bilo obdobje investiranja in razvoja, prenovili smo Grand hotel Bernardin, Histrion, zgradili veliki kongresni center, obnovili resort San Simon, hotela Metropol in Lucijo, Salinero …

… pa saj vam nihče ne očita prenove in rasti družbe, temveč izčrpavanje …

Sam osebno niti v funkciji predsednika uprave NFD Holdinga niti v funkciji predsednika nadzornega sveta ali predsednika upravnega odbora nikoli nisem predlagal, kaj šele zahteval kakršno koli izčrpavanje družbe. Z nekdanjim dolgoletnim direktorjem Čedomilom Vojničem sva po najini razrešitvi prepustila hotele v dobrem stanju z zadostnim premoženjem za dezinvestiranje in zmanjšanje zadolženosti družbe. Posamezni hoteli so zagotovo vredni več od tega, za kolikor se zdaj prodajajo. Samo znati in potruditi se je treba. Če je meni uspelo prodati Terme Maribor z dvema hoteloma in zdravstvenim centrom za večji denar, kot se v Portorožu zdaj prodaja štiri hotele, in to ne v Mariboru, ampak Portorožu, potem bi rekel, da je nekaj narobe.

Če ciljate na Marka Jazbeca, ki zdaj vodi družbo Hotele Bernardin, on pač ne vodi prodajnega postopka, temveč izbrana agencija.

Ne, ne ciljam na Marka Jazbeca, ker vem, da on ne vodi te prodaje, ampak posebna komisija nadzornega sveta. Res je sicer, da agencija S-invest vodi postopek prodaje; z njimi smo sodelovali že v preteklosti, a so nam takrat ponujali cene, ki preprosto povedano niso bile sprejemljive in jih zato nismo angažirali. Moje večje zamere gredo na račun stroškov vodenja in upravljanja družbe. Nedopustno je na primer, da si je nova uprava takoj po tem, ko so se znebili mene in Vojniča, omislila nove drage avtomobile in plače, ki so bile višje od dotedanjega predsednika uprave, nadzorni svet pa je takoj izglasoval, da ima izplačilo sejnin in nadomestil nadzornikom prednost pred vsemi drugimi plačili. Ko sva bila z Vojničem še na svojih funkcijah, se je v kriznih časih vedno takoj začasno znižalo plače vodilnim, nadzorni svet pa si je ustavil izplačilo vseh sejnin in nadomestil. Iz javno dostopnih poročil o poslovanju pa je tudi razvidno, da so se stroški nadzornega sveta v zadnjih dveh letih povečali za več kot trikrat – prejemki predsednika pa dosegajo skoraj dvakratnik prejemkov predsednika nadzornega sveta Krke. In to kljub negativnemu poslovanju družbe. Kdo tu izvaja nadzor, mi ni jasno.

Težko je verjeti, da ste naivni, tudi neizkušeni niste – da bi se torej izčrpavanje Bernardina dogajalo brez vaše vednosti in soglasja.

Moje ime so zlorabljali za marsikaj. In to počno predvsem ljudje, ki so me izdali in odstavili. Sam osebno Vojniču nisem naročil niti ene od danes spornih naložb, je pa res, da morda v tistem času te naložbe, ki so se izpeljale, niso bile toliko sporne, kot so se izkazale kasneje.

Torej se ne bojite, da vas bo iz te zgodbe doletela še kakšna kazenska ovadba, morda odškodninska tožba?

Vse moje delovanje v organih upravljanja Hotelov Bernardin je bilo v dobri veri in, verjamem, tudi strokovno. Tisto, kar je bilo predlagano, je nadzorni svet oziroma upravni odbor bolj ali manj potrdil soglasno, ob razlagah, ki so bile dane.

Kdo je pa te razlage podajal?

Predvsem gospod Vojnič ali od njega izbrana oseba.

Miran Kraševec je bil tedaj član upravnega odbora Hotelov Bernardin, vi pa predsednik.

Bil je prokurist Maksime, v NFD Holdingu je bil formalno zaposlen. Zdaj pa je predsednik nadzornega sveta Hotelov Bernardin in Save, direktor v Adriafinu in Marini Portorož in še prokurist v NFD Holdingu.

In to je sporno – zakaj?

Ker so Hoteli Bernardin ključna naložba NFD Holdinga in ker ta te naložbe dejansko ne upravlja in s tem izgubljajo delničarji in upniki družbe.

Pravite, da so pomembnejše koncentracije slovenskega kapitala uničene, da jih je uničila politika v spregi z nekaterimi mediji, ampak novinarji pa res nimamo ničesar pri tem.

Vi verjetno res ne, so bili pa zelo aktivni nekateri vaši kolegi. Nekateri mediji so pogosto vestno sodelovali s politiko, napadali brez argumentov, celo z lažmi. V Sloveniji že leta poteka boj med politiko in menedžmentom oziroma gospodarstvom nasploh. Menedžment je postal inkriminiran, skoraj kriminaliziran in je danes povsem poražen. Želenega ravnotežja in sobivanja med obema ni več, menedžment je bil v zadnjem obdobju poražen, dejansko pod črto pa je poraženo slovensko gospodarstvo. Naj konkretiziram: politika je na vodilna mesta, ne le v državnih podjetjih, temveč povsod tam, kjer je imela prek Kada in Soda večinske deleže, nastavljala svoje ljudi, ki pogosto niso bili ustrezno usposobljeni in večinoma brez ustreznih referenc. Ker je to počela sistematično v daljšem časovnem obdobju, smo tam, kjer smo. Posameznikov, ki so uveljavljali takšen kadrovski model, ne želim imenovati, ker menim, da to ni potrebno. In tudi dodatnih težav ne potrebujem, jih je bilo dovolj že v preteklosti … Ko so mi prišli povedat, Slovenija je pač majhna dežela, da se v kabinetu tedanjega finančnega ministra Francija Križaniča, ob sodelovanju mojih nekdanjih sodelavcev, pripravlja moja razrešitev, tega preprosto nisem verjel. Žal, z današnje perspektive, nedopustno naivno. Načrt so kasneje vestno izvedli, s tem da so vodenje družbe prevzeli posamezniki, ki jih ne bi smeli nikoli zasedati, ne po svoji izobrazbi, ne po svojih sposobnostih, ne po izkušnjah.

Če malce zamenjava temo, pravite, da je bančništvo pri nas postalo farsa. Zakaj?

No, farsa je malce pregroba beseda. Je pa prav zaradi omenjenega kadrovanja politike v nadzorne svete in uprave bank postalo nekonkurenčno in drago. In tudi ne opravlja funkcije, ki bi jo moralo opravljati za svoje stranke. Ob tem je po mojem ključen problem, da se vodstva bank ne rekrutirajo več iz bank samih in da član uprave lahko postane tudi oseba, ki ni bila niti en dan zaposlena v banki. Na dolgi rok to pomeni konec poklica bančnik, ki je povsod v razvitem svetu karierni poklic, kot mnogi drugi poklici. Seveda pa je posebno vprašanje, kako lahko takšno kadrovanje dovoljuje. Banka Slovenije kot nadzornik bančnega sistema, ki je odgovorna za licenciranje, in čemu se nadeja ob takšni politiki?

Nadaljnji velik problem, o katerem se veliko premalo govori, so lanski rezultati stresnih testov, na temelju teh ugotovljene izgube in kasnejše dokapitalizacije. V manj kot letu dni so se vsi negativni scenariji, kot podlaga za ugotavljanje primanjkljaja kapitala bank, izkazali za popolnoma zgrešene in neverodostojne, dokapitalizacije treh tako imenovanih sistemskih bank (NLB, NKBM in Abanke) pa so bile izvršene po maksimalnih zneskih potrebnega oziroma manjkajočega kapitala, pri čemer je bilo uveljavljeno načelo tako imenovanega bail-ina oziroma »striženja« imetnikov podrejenih obveznic pri dokapitalizaciji, kot ga ni uveljavila še nobena država na svetu. Ker bo o ustavnosti sprejetih ukrepov odločalo ustavno sodišče, bi želel načeti še eno za zdaj neodgovorjeno vprašanje: zakaj je v obeh bankah, ki še nista bili dokapitalizirani, prišlo v manj kot letu dni od objave stresnih testov do tako velikega zmanjšanja potrebne dokapitalizacije?

Govorite o tem, da je konec lanskega leta Banka Slovenije objavila, da je bančna luknja 4,8 milijarde evrov? Bila je izračunana ob predpostavki tako imenovanega neugodnega makroekonomskega scenarija, ki predvideva za leto 2014 padec BDP za 3,8 odstotka, za 2015 pa padec v višini 2,9 odstotka. Zdaj je Banka Slovenije ugotovila, da bo v letu 2014 rast BDP 1,6 odstotka, kar pomeni precejšnjo razliko od prejšnjih napovedi. Kapitala v bankah bi moralo biti torej zdaj preveč?

Tako je. Zato bi bilo prav, da guverner Boštjan Jazbec na primer pojasni, kako lahko Gorenjski banki namesto 320 milijonov evrov zdaj manjka, po ocenah banke same, le še 20 milijonov evrov. Gorenjski banki resda Banka Slovenije še ni dala nobene nove odločbe in so nove ocene še nepotrjene, vendar je uprava že na letošnji skupščini delničarjev poročala o dobičku v tekočem poslovanju. Vendar ali glede na zadnje ocene o manjkajočih 20 milijonih to pomeni, da je banka v tekočem letu ustvarila za 300 milijonov dobička? Seveda ne, ker to ni mogoče. Ugotovila pa je nesmiselnost rezultatov iz stresnih testov in svoje kapitalske zahteve spremlja skladno s sprejetimi računovodskimi standardi. Sam se glede na neverodostojnost rezultatov stresnih testov ne bom posebej čudil, če bo banka do konca leta kapitalsko ustrezna. Poglejte po drugi strani primer Banke Celje, kjer pa je Banka Slovenije že po štirih mesecih z odločbo znižala zahtevo o potrebni dokapitalizaciji s 388 na 160 milijonov evrov, in to brez posebne argumentacije. Ob tem je zanimivo, da Uroš Čufer, nekdanji finančni minister, kot bivši nadzornik in predsednik revizijske komisije v Banki Celje v letnem poročilu za leto 2012 ni opazil nobenega problema v zvezi s kapitalsko ustreznostjo. In tudi Banka Celje, čeprav brez izvršene dokapitalizacije, prikazuje pozitiven kapital in pozitiven rezultat v tekočem letu. Če se je torej pri teh manjših bankah zgodila tako velika napaka pri oceni potrebnega kapitala, je zelo velika verjetnost, da se je podobno velika napaka zgodila tudi pri NLB, NKBM in Abanki. Vprašamo se lahko, koliko preveč davkoplačevalskega denarja je šlo za njihovo dokapitalizacijo in striženje imetnikov podrejenega dolga. Ob tem pa bode v oči tudi ugotovitev, da sta Banka Celje in Gorenjska banka, brez prenosa slabih terjatev na DUTB, očitno svoje bilance bolje in hitreje sanirali, čeprav morda še ne dokončno. To pa nesporno načenja vprašanje, ali je bila takšna DUTB sploh potrebna.

Ste tudi vi med podrejenci, koliko ste izgubili?

Sem med njimi in izgubil sem veliko, svojo življenjsko rento.

Ste svoje premoženje, kar vam ga je pri 63 letih ostalo, nepremičnine, zavarovali po zgledu Bavčarja ali koga drugega, ki je na svoje nepremičnine vpisal zemljiškoknjižni dolg, hipoteko sorodnika ali pa prepisal premoženje na soprogo?

Ne, nisem. Zakaj pa bi to storil?

Gorenjsko navezo (Merkur, NFD, Sava, Gorenjska banka) ste tudi pomagali plesti in se tako lastniško zaprli in ubranili posegov politike. Kdo je pravzaprav kriv, da je razpadla?

T. i. »gorenjska naveza« nikoli ni zares obstajala. Prišlo je do ideje o poslovnem sodelovanju in vzpostavljanju kapitalskih povezav, ki bi skupino branile pred vmešavanjem politike. Res da smo se nekajkrat sestali, vendar nič posebej pametnega dogovorili. O njej se je veliko več govorilo, kot je bilo dejanske vsebine.

V Savi ste bili tri mandate član nadzornega sveta (NS), dva mandata ste ga vodili in pustili 450-milijonsko zakreditiranost in brez likvidnosti.

To vam verjetno pripoveduje Matej Narat ali nekdo drug. Seveda je takšna trditev nesmiselna, ker kreditov nikoli ne najema nadzorni svet, ki za to nima pooblastil, in je tudi napačna, ker sem bil samo en mandat predsednik NS. Statut Sava je bil celo tako napisan, da je imela uprava veliko svobodo pri zadolževanju in smo imeli stalne bitke, da bi pooblastila upravi zmanjšali. Nadzorni svet je imel zelo malo vpliva na njeno naložbeno politiko in je bil pogosto postavljen pred izvršena dejstva. Eno takšnih je bil tudi že omenjeni prenos 43-milijonskega kredita, ki ga je NLB iz NFD Holdinga prenesla na Savo in povečala njeno zadolženost in kreditno izpostavljenost do NLB, čeprav ji tega ni bilo treba storiti. Kdo je bil v tistem času v upravi NLB, je pa tudi znano. V NLB so takrat izsiljevali Savo, da ji konzorcij bank ne bo podaljšal kreditov, če ne prevzame posojila, ki ga je imel NFD Holding pri NLB. Zato ne jaz in ne NFD Holding z dolgom do Save nimava nič opraviti in je pravi naslovnik za to vprašanje NLB. Je pa res, da je Sava pod vodstvom Janeza Bohoriča imela večne apetite po obvladovanju NFD Holdinga in ji je seveda ustrezalo, da pridobi dodatni vzvod za obvladovanje le-tega.

Človek težko verjame, da je tako močna figura, kot ste bili vi, bila dejansko nemočna in naivna.

Tega, da sem bil zelo močna figura, ne vem; vem pa, da je v Sloveniji moteč vsakdo, ki ustvari nekaj več.